ZPIZ-2 člen 183, 196. ZDSS-1 člen 7, 75. ZUP člen 260.
odškodnina - invalidska pokojnina - protipravnost ravnanja javnih uslužbencev - datum priznanja pravice - zavrženje dela tožbe
Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da ni odškodninske odgovornosti, ker v toženčevem ravnanju ni protipravnosti. Glede odškodninske odgovornosti po 196. členu ZPIZ-2 je v ustaljeni sodni praksi zavzeto povsem jasno stališče, da mora biti ravnanje zaposlenih pri tožencu takšno, da iz njega izhaja namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo ravnanje toženca mogoče šteti za samovoljno ali arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale kazati, da je zavod kot nosilec javnih pooblastil pri izvajanju funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje protipravno.
V okoliščinah obravnavanega primera ni dokazano, da bi toženec odstopil od običajne metode dela in službene dolžnosti oz. potrebne skrbnosti. Ker prvi od kumulativno predpisanih pogojev za odškodninsko odgovornost ni izpolnjen, je že iz tega razloga tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
ugotavljanje invalidnosti - nova invalidnost - poslabšanje invalidnosti - ustrezno delo - gostota zavarovalne dobe - neprava obnova postopka - pridobljene pravice - poseg v pravnomočno priznano pravico - ohranitev pridobljenih pravic
Vsaka dodatna razbremenitev pri delu, ki jo delovni invalid potrebuje, pomeni, da delovni invalid ni več zmožen opravljati dela, ki ga je opravljal dotlej, zato gre za novo invalidnost. Razlogovanje tožnice, ali gre za novo invalidnost ali pa poslabšanje že ugotovljene invalidnosti, je v tej smeri pravno nerelevantno, saj bodisi v primeru poslabšanja invalidnosti znotraj že ugotovljene kategorije invalidnosti bodisi v primeru poslabšanja, ki pomeni novo kategorijo invalidnosti, gre za položaj, ki zahteva opredelitev novega ustreznega delovnega mesta.
Ugotovitve dokaznega postopka so pokazale, da je pri tožnici zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja nastopila sprememba v stanju invalidnosti, kar zahteva novo opredelitev ustreznega dela. Ker tožnica na dan nastanka spremembe v invalidnosti ni bila v obveznem zavarovanju, mora za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izpolnjevati tudi pogoj minimalne pokojninske dobe. Ravno slednje je razlog, da ob ugotovitvi, da upoštevajoč razvrstitveno odločbo tožnica ni izpolnjevala pogojev za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Ob tej ugotovitvi, so bili podani pogoji za nepravo obnovo postopka.
Določilo drugega odstavka 126. člena ZPIZ-2 opredeljuje zakonski primer prenehanja ali spremembe pravice, do katerega pride zaradi nekrivdno nastale spremembe v stanju invalidnosti. Zaradi sprememb v stanju invalidnosti je možna pravna posledica prenehanje ali sprememba pravice. V okoliščinah konkretnega primera je tako neustrezno razlogovanje sodišča, da se sprememba v stanju invalidnosti nanaša na eventualno pridobitev novih pravic, ne pa izgubo starih.
Pritrditi je tožencu, da upoštevajoč določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP na podlagi novega spremenjenega dejanskega stanja (nova invalidnosti) ne gre za poseg v pravnomočno odločbo. Gre za novo dejansko stanje, ki ni bilo predmet pravnomočne odločbe. Ker gre za novo invalidnost, ne more tožnica prejemati dajatve iz naslova pravic, priznanih za predhodno invalidnost. Neutemeljeno priznane nove pravice pa so prenehale z dnem učinka razveljavitve odločbe.
Predmet socialnega spora ni bila tožnikova delovna uspešnost niti pravna podlaga za opravljanje tožnikovega dela, temveč zgolj tožnikovo zdravstveno stanje v povezavi z njegovo preostalo delovno zmožnostjo. Tožnikova zmožnost opravljati delo še naprej brez škode, ki bi ob tem nastala na njegovem zdravstvenem stanju. Uspešnost opravljanja tožnikovega dela ne moremo enačiti z njegovo zdravstveno zmožnostjo to delo opravljati. Slednje vprašanje, ki je pomembno za presojo invalidnosti, je izrazito strokovno vprašanje, ki ga lahko ugotavljajo le strokovnjaki s področja medicinske stroke. Ravno zaradi tega je sodišče imenovalo izvedenski organ, ki je sporno vprašanje presojalo.
ZPIZ-2 člen 6, 6/2. ZPIZ-1 člen 144, 144/1, 144/1-2, 144/3.
invalidnina za telesno okvaro - nastanek zavarovalnega primera - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Pri tožniku gre za 30 % telesno okvaro, ki je nastala, ko tožnik še ni bil obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan. Sodišče je pravilno izpostavilo, da po drugem odstavku 6. člena ZPIZ-2 nastane zavarovalno razmerje na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Ker so pri tožniku še odprte možnosti za zdravljenje, že zaradi tega ni mogoče govoriti o poslabšanju invalidnosti, s tem v zvezi pa tudi ne o izgubi delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti), kot to uveljavlja tožnik.
V sodno izvedenskem mnenju je tudi po oceni pritožbenega sodišča strokovno medicinsko dovolj prepričljive podlage za zaključek, da pri tožniku ob izkazanih spremembah v zdravstvenem stanju zaradi dveh poškodb izven dela ni izpolnjen zakonski dejanski stan iz 1., niti 2. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2.
ZPIZ-2G člen 25. ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-4, 91, 111, 111/4, 111/5, 111/6, 111/7, 121, 121/1, 121/2, 124, 124/3, 178.
nadomestilo za invalidnost - veljavna pravna podlaga - časovna omejitev izplačevanja - postopek uveljavljanja pravic
Tožnik je šele 28. 3. 2022 pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost. Pred tem omenjene pravice ni uveljavljal. Postopek uveljavljanja pravic se skladno s 178. členom ZPIZ-2 začne na zahtevo zavarovanca. Torej je zavarovanec tisti, ki mora poskrbeti za svoje pravice in jih uveljavljati pravočasno ter na ustrezen oziroma predpisan način.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala pri odločanju uporabiti zakon, ki je veljal v času, ko je tožnik začel delati na drugem ustreznem delu. Pri odločanju upravnega organa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času vložitve zahteve in s tem tudi v času odločanja tožene stranke je že veljala novela ZPIZ-2G in organ jo je bil pri odločanju dolžan uporabiti. V noveli ZPIZ-2G namreč ni določbe, iz katere bi izhajalo, da se 25. člen novele ne uporablja za pravna razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo omenjene novele. Razen tega tudi ne gre za to, da bi tožnik že na podlagi zakona pridobil določeno pravico (pravico do nadomestila za invalidnost), temveč je treba priznanje pravice uveljavljati z vlogo.
ZPIZ-2 člen 85, 85/1, 85/1-4, 91, 91/1, 111, 111/4, 111/5, 111/6, 111/7, 121, 121/1, 121/2, 124, 124/3, 178. ZPIZ-2G člen 25. ZUP člen 6.
nadomestilo za invalidnost - zaposlitev na drugem ustreznem delu delovnega invalida II. in III. kategorije invalidnosti - uporaba noveliranega zakona - sprememba izpodbijane sodbe
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je treba zadevo presojati po zakonu, ki je veljal v času, ko je prvostopenjski organ toženca odločal o tožničini zahtevi. Toženec je namreč dolžan voditi postopek skladno z določbami ZUP in določbami ZPIZ-2. Pri odločanju upravnega organa pa je praviloma bistvena pravna podlaga, ki velja v času odločanja na prvi stopnji.
ZPIZ-2 člen 14, 15, 16, 17, 18, 19, 20. ZPIZ-1 člen 143, 144, 145, 146, 147, 148, 149. URS člen 14, 15, 56.
invalidnina - telesna okvara - zavarovalni primer - gotovo bodoče dejstvo
Nastanek telesne okvare je eden od zavarovanih primerov, kjer so pravice zavarovancem zagotovljene le ob pogoju plačanih prispevkov. Kadar je oseba invalid od rojstva in njeno stanje ni nastalo v času vključenosti v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se oseba v zavarovanje praviloma vključi z dnem sklenitve delovnega razmerja ali opravljanja dejavnosti, na podlagi katere je lahko zavarovana. Invalidnost, s katero oseba vstopa v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v tem primeru ni negotovo bodoči dogodek, v zvezi s katerim se ves čas zavarovanja plačujejo prispevki, temveč je že znano dejstvo. Zato takšno, v preteklosti in pred vključitvijo zavarovanja, nastalo stanje, ne more postati zavarovani primer. Za stanje, ki ne zapade pod zavarovani primer, ni mogoče zahtevati pravic.
ZPP člen 254, 254/3. URS člen 22. ZUP člen 8, 9. ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/2, 63/2-1, 94.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - pravica do sodnega varstva - kontrolni pregled
V sodni praksi je zavzeto povsem jasno stališče, da se invalidnost praviloma ugotavlja po zaključenem zdravljenju. Vendar slednje ne pomeni, da zdravljenje po ugotovljeni invalidnosti ne bi bilo potrebno, saj je lahko v posamičnih primerih doživljensko. Ni izključeno niti, da v zdravstvenem stanju pride do izboljšanja in s tem odpada medicinskih razlogov za že ugotovljeno invalidnost.
Sodišče pravilno zaključuje, da glede na drugotožnikovo somatsko stanje po večletnem zdravljenju ni mogoče pričakovati takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi bil zmožen za organizirano pridobitno delo.
ZDSS-1 člen 75, 81. ZPIZ-2 člen 99, 403. ZPIZ-2J člen 1, 2, 3. ZPIZ-1 člen 101.
telesna okvara - invalidnina - dodatek za pomoč in postrežbo
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek na ugotovitev višje telesne okvare in priznanje višje invalidnine na podlagi 81. člena ZDSS-1 utemeljeno zavrnilo, tožbo glede zahtevanega dodatka za pomoč in postrežbo pa zaradi neobstoja procesne predpostavke za meritorno sojenje na podlagi 75. člena ZDSS‑1 zakonito zavrglo.
Ker je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti iz 3. alineje 2. odst. 63. člena ZPIZ-2, sta izpodbijani upravni odločbi kot nezakoniti pravilno odpravljeni.
ZPIZ-2 člen 42, 42-2, 63, 63/1, 69, 69/1, 69/1-2. ZPP člen 8, 287.
nastanek invalidnosti - vključitev v obvezno zavarovanje - gostota pokojninske dobe - izguba delovne zmožnosti - dokazna ocena - postavitev drugega izvedenca
Tožnica je v okviru preostale delovne zmožnosti še vedno zmožna za opravljanje dela, pri čemer pa je za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ključno, da se tožnica vključi v zavarovanje, saj je, kot je to določeno v 69. členu ZPIZ-2, poleg invalidnosti ključen pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, vključenost v obvezno zavarovanje. Če zavarovanec ni vključen v obvezno zavarovanje, kot je bilo to podano v tej zadevi, pa mora dopolniti potrebno gostoto pokojninske dobe.
Strankina pravica, da predlaga izvedbo dokazov sodišče sicer zavezuje, da dokaze, ki so bistveni za ugotovitev o odločilnih dejstvih tudi izvede, vendar dokaznim predlogom ni dolžno brezpogojno slediti, če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati.
vzrok invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja - postavitev drugega izvedenca
Tožnica s tem, ko uveljavlja, da je vzrok invalidnosti poškodba izven dela, ne pa bolezen, svojega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšala. Le v primeru, če bi bil ugotovljen kot vzrok invalidnosti poklicna bolezen ali pa poškodba pri delu, bi to lahko vplivalo na pridobitev oziroma odmero pravic iz invalidskega zavarovanja. Omenjenih dveh vzrokov pa tožnica niti ne zatrjuje.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/6. ZPIZ-1 člen 102, 102/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti
Pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami, kot je bila tožnici priznana z navedeno odločbo ZPIZ, ne pomeni absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Od delodajalca glede na veljavno zakonodajo ni mogoče zahtevati, da bi svoj delovni proces drugače organiziral in na novo sistemiziral delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista nekatera opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še lahko opravljal.
ZPIZ-2 člen 389, 390, 390/1, 396. ZUP člen 7, 7/4, 8, 9.
nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu - varstvo pravic stranke - prava neuka stranka
Tožena stranka tožnice ni opozorila, da ZPIZ-2 take pravice, kot jo je zahtevala z vlogo, ne pozna več. V primeru, da gre za nejasen zahtevek, pa bi morala tožena stranka najprej ugotoviti, katero pravico tožnica uveljavlja (oziroma do katere bi lahko bila upravičena) in nato ugotoviti tudi vsa pomembna dejstva za odločitev. Postopati bi morala po 7., 8. in 9. členu ZUP, ki nalagajo organom, da pri odločanju omogočijo strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavljajo svoje pravice.
ZPIZ-2J člen 1. Odredba o določitvi vrst in stopenj telesnih okvar (2021) člen 1. ZPIZ-1 člen 144, 144/3.
invalidnina za telesno okvaro
Kljub temu, da je pri tožniku prišlo do kasnejše dodatne poškodbe očesa, to na priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro ne vpliva. Bistveno je, da je bila tožniku že ugotovljena 100 % telesna okvara zaradi izgube vida. Telesna okvara je bila torej že v predhodnih postopkih ocenjena v maksimalno določeni višini. Ker pa je 100 % telesna okvara nastala že pred vstopom tožnika v zavarovanje, tožniku ni mogoče priznati pravice do invalidnine za navedeno okvaro.
Pravna podlaga za razsojo zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že toženi zavod, je nedvomno podana v 4. tč. 1. odst. 129. člena ZUP-a. Po njej je potrebno v upravnem postopku vloženo zahtevo zavreči, če je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno.
nadomestilo za invalidnost - vračilo nadomestila - prava neuka stranka
Pogoj za izplačevanje nadomestila je opravljanje dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Po ustaljeni sodni praksi ni mogoče šteti, da zavarovanec opravlja delo oz. dejavnost v skladu s preostalo delovno zmožnostjo, če nima poravnanih prispevkov za obvezno zavarovanje. To velja tudi za zavarovance - kmete, ki so sami zavezanci za plačilo prispevkov.