ugotavljanje invalidnosti - bolniški stalež - trajna izguba splošne delovne sposobnosti - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca
Pritožbeno sodišče ne more slediti zatrjevani diskrepanci med ugotovitvami lečečih avstrijskih specialistov in ugotovitvami izvedenskega organa, saj v Avstriji in v Sloveniji obstaja različna pravna podlaga opredelitve začasne nezmožnosti za delo in trajne nezmožnosti za delo (invalidnost). Gre zgolj za navidezno razhajanje. Izvedenski organ je pojasnil, da v primerih, ko je zavarovančeva nezmožnost opravljati delo samo prehodne narave oziroma v okviru zdravljenja, ki lahko pripomore k povrnitvi zdravstvenih sposobnosti, gre za priznanje bolniškega staleža in ni mogoče govoriti o trajni izgubi delazmožnosti, na kar se nanaša invalidnost. Zato je pritožbeni očitek o dve leti trajajajočem bolniškem staležu potrebno umestiti v kontekst, da ta čas zajema tudi fizioterapije, ki bi tožnici povrnile in izboljšale zdravstveno stanje do te mere, da bi lahko normalno funkcionirala oziroma opravljala ustrezno delo.
INVALIDI - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00061443
ZPIZ-2 člen 42, 69, 173, 173/4, 181, 196.. ZPP člen 279c, 279c/7, 287, 287/2.
odškodninska odgovornost Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - protipravnost ravnanja - nadomestilo za invalidnost - kategorija invalidnosti - neizpolnjevanje pogojev
Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, med katere sodi tudi tožena stranka, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je treba izhajati iz narave njenega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ ali pa nosilec javnih pooblastil pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.
ugotavljanje invalidnosti - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca
Invalidnost je res trajnejše stanje, pa vendar skladno s sodno prakso in določilom 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2 ugotavljanje invalidnosti ni več zamejeno s trajno spremembo zdravstvenega stanja. Invalidnost je potrebno ugotavljati tudi, če spremembe v zdravstvenem stanju niso končne. S potekom časa se v določenih primerih lahko zdravstveno stanje spremeni, izjemoma tudi na boljše (odvisno od vzroka invalidnosti). Iz tega razloga so predvideni tudi kontrolni pregledi in s tem povezani postopki za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.
Določilo 2. odstavka 178. člena ZPIZ-2 določa možnost, da pobudo za uvedbo postopka poda tudi osebni ali imenovani zdravnik, postopek pa vodi ZPIZ po uradni dolžnosti. Zavarovanec ali njegov zakoniti zastopnik v tem primeru ne moreta predlagati umika predloga.
Ker je bila tožniku invalidska pokojnina na temelju I. kategorije invalidnosti pravnomočno priznana od 1. 2. 2020 dalje, mu je v skladu s 3. odst. 48. člena ZPIZ-2G pravilno odmerjena v višini 37 % od pokojninske osnove.
Neposredno zaslišanje je zlasti potrebno v zadevah, v katerih dejansko stanje posega na strokovno zahtevna področja, ki zahtevajo kompleksen pristop strokovnjakov zaradi odstranitve vsakršnega dvoma o pravilnosti ali popolnosti mnenja. Potrebno je tudi kadar je uspeh v pravdi odvisen izključno od mnenja izvedenca. Pravica strank, da izvedencem postavljajo vprašanja na obravnavi (drugi odstavek 289. člena ZPP) ima tem večjo težo, čim večja je povezanost med izvedenskim mnenjem in odločanjem o zahtevku. Včasih more šele sosledje vprašanj in odgovorov, ki ga omogoča le usten dialog, odgovoriti na pomisleke in odpraviti (ali potrditi) dvome v pravilnost in popolnost mnenja. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo izvedenke, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
ZPIZ-2 člen 11.. ZUP člen 260, 260-1, 263, 263/1.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
pravica do invalidske pokojnine - obnova postopka - novo dejstvo - subjektivni rok - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - zavrženje dela tožbe
Tožnik je predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 12. 10. 2018, vložil 9. 6. 2020 iz razloga, ker mu bosanski nosilec zavarovanja invalidsko pokojnino izplačuje od 18. 3. 2011 dalje. Slednje dejstvo v predmetni zadevi ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP-a. Torej starega novega dejstva, ki ga tožnik nebi mogel uveljavljati v pravnomočno končanem postopku o priznani pravici do invalidske pokojnine od 1. 1. 2015 dalje. Tudi sicer bi glede na 263. člen ZUP-a lahko obnovo uveljavljal le v enomesečnem subjektivnem roku.
Glede na to, da je predmet socialnega spora presoja zakonitosti posamičnih upravnih aktov o zavrženem predlogu za obnovo upravnega postopka, ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o tožbi v delu zahtevka, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidske pokojnine od 18. 3. 2011 dalje. Ta del zavrnilne sodbe nima dejanskih niti pravnih razlogov. Gre za bistveno kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ker je na to kršitev pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 358. člena ZPP v tem delu sodbo spremenilo in tožbo o vtoževani invalidski pokojnini od 18. 3. 2011 dalje, zavrglo.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 232.. ZPP člen 254, 254/3, 287, 287/2, 337.
začasna nezmožnost za delo - III. kategorija invalidnosti - odločba imenovanega zdravnika - preostala delovna zmožnost - zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca - pritožbena novota
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožnici od predstavitve pred invalidsko komisijo ni ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja oziroma pojava novega obolenja, s katerim invalidska komisija ne bi bila seznanjena v času odločanja.
Kadar je pri zavarovancu zaradi trajno omejene oziroma zmanjšane delovne zmožnosti podana invalidnost III. kategorije, se začasna nezmožnost za delo ugotavlja glede na preostalo delovno zmožnost. Za pritožbeno rešitev zadeve je edino bistveno, ali je bila tožnica v obdobju od 18. 4. 2021 do 6. 6. 2021 zmožna za delo z upoštevanjem omejitve, določene v odločbi ZPIZ.
ZPIZ-2 člen 66, 66/1, 403, 403/3.. ZPIZ-1 člen 143, 144, 145, 147, 148, 149.
invalidnina za telesno okvaro - vzrok telesne okvare - izvedensko mnenje - sprememba pokojninske zakonodaje
Sodišče prve stopnje je zadevo presojalo po materialnem predpisu, ki je bil v veljavi v času izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke. Kasneje je bila sprejeta novela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2J), ki določa, da se še naprej uporabljajo določbe 143. do 149. člena ZPIZ-1, po katerih se lahko invalidnina za telesno okvaro pridobi tudi v primeru, ko gre za poškodbo izven dela oziroma bolezen. Ali tožnik izpolnjuje pogoje po določbah omenjene novele, pa je lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.
začasna nezmožnost za delo - III. kategorija invalidnosti - preostala delovna zmožnost - poškodba
Ključno je, da tožnik, razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznanimi stvarnimi razbremenitvami pri delu, zaradi kasneje nastalih zdravstvenih težav svojega dela začasno ni zmogel opravljati. Poškodba, ki je vzrok za začasno nezmožnost za delo tudi po 23. 1. 2021, je nastala po izdani odločbi ZPIZ z dne 14. 1. 2016, pri oceni invalidnosti ni mogla biti upoštevana. Predmet tega spora je tako le zdravstveno stanje po tej poškodbi.
ZPIZ-2 člen 4, 4/2, 108, 108/1, 108/2, 108/3, 111, 111/1, 111/2.. ZUstS člen 23.. URS člen 22, 50.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 13, 14.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - nastanek invalidnosti - pričetek izplačevanja
Izplačilo pokojnine je pogojeno s prenehanjem zavarovanja. V kolikor zavarovanec na dan izpolnitve pogoja za pridobitev pravice ni zavarovan, se glede na sistemsko ureditev v 2. odstavku 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje največ za 6 mesecev nazaj od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Čeprav po 2. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, to ne pomeni, da ne bi moglo priti do izgube izplačil posameznih mesečnih zneskov. Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega in revizijskega sodišča je potrebno ločiti priznanje pravice do invalidske pokojnine od njenega izplačevanja. Zmotno in zato nesprejemljivo je stališče pritožnice, da ni podlage za različno obravnavanje pridobitve in realizacijo pravic. Ob razlagi, za katero se zavzema pritožba bi lahko imel posameznik hkrati dva statusa, bil sočasno prejemnik dveh dajatev iz socialnega zavarovanja, ali bil v določenem obdobju brez obveznega zavarovanja in brez pravic.
ZPIZ-1 člen 143, 144.. ZPIZ-2 člen 403, 403/2.. ZPP člen 243.
invalidnina za telesno okvaro zaradi nesreče pri delu - seznam telesnih okvar - izvedensko mnenje
Sodni izvedenec je prepričljivo pojasnil, da pri tožnici popolna nepregibnost desnega zapestja ni podana, pač pa je podana omejena gibljivost desnega zapestja težje stopnje. Za omejeno gibljivost pa za ročni sklep telesna okvara v Seznamu telesnih okvar ni določena. Sodni izvedenec je prepričljivo izpovedal, da pri tožnici ni podana niti popolna neuporabnost cele roke in torej ni podano stanje po 16. točki poglavja VI. B Seznama TO, da bi bila pri tožnici lahko ugotovljena uveljavljana telesna okvara.
ugotavljanje stopnje invalidnosti - vzrok invalidnosti - poklicna bolezen - izvedensko mnenje - pisna napaka - sprememba sodbe
Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da entenzopatij ni upoštevalo kot poklicno bolezen, saj navedeno stanje ni v Seznamu poklicnih bolezni. Razen tega naj bi bile entenziopatije zaradi pogojev na delovnem mestu zgolj pospešene, ne pa povzročene. Pritožbeno sodišče s takim stališčem sodišča prve stopnje soglaša. Nenazadnje tudi sodna izvedenka zaslišana na naroku za glavno obravnavo ni posebej izpostavila, v kolikšni višini bi v primeru, če bi bile entenzopatije upoštevane kot poklicna bolezen (v okviru vibracijske bolezni) posebej vplivale na tožnikovo invalidnost. Skupno je namreč vpliv vibracijske bolezni ocenila v višini 40 % in tak odstotek je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi.
Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča, da pri tožniku ne obstoji takšno zdravstveno stanje, ki bi utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje invalidske pokojnine.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2.. ZDSS-1 člen 61.. ZPP člen 8.
ugotavljanje stopnje invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina - izvedena priča - zavrnitev dokaznih predlogov
Sodišče prve stopnje je ustrezno razčistilo dejansko stanje. Na predlog tožnika je od invalidske komisije II. stopnje zahtevalo, da opravi osebni pregled ter da odgovori na vprašanje sodišča v zvezi s tožnikovo delovno zmožnostjo. Tudi z zaslišanjem obeh članov invalidske komisije je sodišče prve stopnje razčistilo, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je pa pri tožniku podana poklicna invalidnost. Glede na njegovo starost in s tem nezmožnost za poklicno rehabilitacijo, je tožena stranka tožniku, skladno z že citiranimi zakonskimi določbami, kot invalidu II. kategorije invalidnosti utemeljeno priznala pravico do invalidske pokojnine.
vzrok invalidnosti - poškodba pri delu - izvedensko mnenje - psihične težave - konkurenca več vzrokov - sprememba sodbe
Utemeljen je pritožbeni ugovor toženca, da je sodišče neutemeljeno priznalo dodatne stvarne razbremenitve. Sodišče je ob priznanju pravice do dela na drugem delu pri opredelitvi ustreznega dela navedlo, da je tožnik zmožen za delo brez nočnih izmen, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, stoje 3/4 ur, sede 3 ure, s hojo po ravnem, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Toženec pravilno opozarja, da stvarna razbremenitev „stoje ¾ ure, sede 3 ure s hojo po ravnem“ ni stvarna razbremenitev, ki jo je podal izvedenski organ.
Ob uveljavljanju novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja predhodna presoja vzroka invalidnosti ne more biti ovira zato, da se vzrok v ponovnem postopku za naprej ne opredeli drugače. Izvedenski organ je v tem sporu drugače (kot toženec) opredelil vzrok psihičnih težav, zaradi katerih je bila tožniku priznana razbremenitev (časovna in stvarna) kot posledica poškodbe pri delu zaradi trajne osebnosti spremenjenosti po katastrofični izkušnji. Izvedenski organ je ugotovil, da je tožnik zaradi ropa na delovnem mestu razvil psihične težave, ki so se skozi čas razvijale in stopnjevale.
Treba je ločiti med mnenjem in priporočili lečečih specialistov ter izvedenskim mnenjem izvedencev. Lečeči specialist pacienta zdravi, medtem ko izvedenci v skladu s pravili znanosti in stroke objektivno ocenjujejo obstoj določenih dejstev, konkretno obstoj preostale delovne zmožnosti. Pri tem morajo upoštevati tudi definicijo invalidnosti, ki ni zgolj medicinska kategorija. Zato se mnenja izvedenskega organa lahko tudi razlikujejo od mnenj in predlogov lečečih specialistov.
ZPP člen 253, 254, 254/2.. ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/3, 69.
ugotavljanje stopnje invalidnosti - dokaz z zaslišanjem izvedenca - status zavarovanca - poslabšanje zdravstvenega stanja - razveljavitev sodbe
Iz izvedenskega mnenja izhaja, da ima tožnica objektivne zdravstvene težave, ki omejujejo delazmožnost pod splošnimi pogoji že od operacije skolioze v nivoju TH4 do L4 dalje 24. 6. 2006. Tedaj še ni bila zaposlena, je pa potrebovala poklicno usmeritev, kot je napisal ortoped v izvidu 21. 2. 2021.
Zato je potrebno, da sodišče ugotovi, kakšne omejitve pri delu je tožnica potrebovala pred nastopom zaposlitve, poleg tega pa je potrebno ugotoviti, kakšne omejitve pri delu potrebuje od nastopa dela dalje, ali je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju in torej do poslabšanja ter če spremembe vplivajo na tožničino zmožnost opravljanja svojega poklica definiranega v tretjem odstavku 63. člena ZPIZ-2.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 114, 114/2, 114/2-1, 116, 117.. ZPIZ-1 člen 101, 101/1.. ZPP člen 337, 337/1.. ZZRZI člen 40, 40/1, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - posebno varstvo pred odpovedjo - mnenje komisije - odpoved večjemu številu delavcev - program ugotavljanja presežnih delavcev - III. kategorija invalidnosti
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da glede na omejitve zaradi invalidnosti toženec ni mogel ponuditi tožnici drugega ustreznega dela. To so potrdile vse priče, ki so tudi pojasnile, da pri tožencu ni več lažjega oziroma enostavnega dela zaradi zamenjave modelov oziroma prevzemanja zahtevnih projektov, ki zahtevajo visoko usposobljene zaposlene. Podobno izhaja iz izpovedi tožnice, ki je pojasnila, da se zaveda svojega zdravstvenega stanja (težko hodi in težko dela) in da je težko ugotoviti, katera druga dela bi sploh lahko opravljala pri tožencu.
Oba izvedenca sta prepričljivo pojasnila vpliv tožničinega zdravstvenega stanja na njeno delazmožnost, pri čemer sta vsak s svojega medicinskega področja enotna v tem, da tožničino zdravstveno stanje ni takšno, ki bi utemeljevalo popolno izgubo delazmožnosti. S pomočjo obeh izvedencev je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je tožnica še vedno sposobna za delo z že priznanimi omejitvami. Drugače kot sta ugotovila izvedenca niti ne izhaja iz tožničinih izvidov. Mnenji izvedencev pa sta skladni tudi z mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje je ocena izvedencev, da tožnik ni popolnoma nezmožen za delo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna in posledično tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine zavrnjen. Tudi sicer glede na naravo stvari sploh ni mogoče, da je posamezni zavarovanec hkrati delovni invalid III. kategorije invalidnosti, kot v obravnavanem primeru, in še invalid I. kategorije invalidnosti.