brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - razumnost zadeve - obnova pravdnega postopka
V zadevi ni sporno, da je tožnik 12. 12. 2012 vložil prošnjo za BPP v zvezi z obnovo postopka, končanega s sodbo in sklepom I P 4038/2005 z dne 11. 10. 2007. Prav tako ni sporna ugotovitev, da je tožnik v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodna odločba, tožbeni zahtevek v delu umaknil, in da je sodišče v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Glede na navedeno se sodišče strinja s stališčem organa za BPP, da odobritev BPP tožniku v obravnavanem primeru ne bi bila razumna, saj iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi šlo za navajanje dejstev, na podlagi katerih bi tožnik lahko utemeljeval obnovo postopka.
ZGO-1 člen 152. ZUP člen 290, 290/1, 290/2. ZUS-1 člen 20, 20/1, 30, 30/1.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - sklep o dovolitvi izvršbe - izdaja sklepa po zakonskem roku - izvršljivost inšpekcijske odločbe
Tožnik mora v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, zato se sodišče v tem upravnem sporu ni bilo dolžno opredeliti do navedb, ki jih je navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.
Sklep o dovolitvi izvršbe zaradi dejstva, da ni bil izdan v roku iz drugega odstavka 290. člena ZUP, ni nezakonit.
brezplačna pravna pomoč - zamolčanje podatkov - prihranki - polog sredstev za odobritev limita
Sodišče se strinja s stališčem toženke, da pomenijo sredstva na računu praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo. Vendar pa je treba pri presoji, ali gre tudi v obravnavanem primeru res za prihranek, katerega neprijava pomeni navajanje neresničnih podatkov, izhajati tudi iz ugotovitve v upravnem postopku, da pomeni polog 20,00 EUR na računu tožnikove žene pogoj za odprtje varčevalnega računa, odprtje varčevalnega računa pa pogoj za odobritev večjega limita, tožnikova žena pa z njim ne razpolaga. Glede na to navedenega zneska 20,00 EUR ni mogoče šteti za prihranek, pač pa kot znesek, ki omogoča izpolnitev pogoja za odobritev večjega limita. Glede na naravo limita, ki ne predstavlja prihranka, temveč dolg, pa tudi glede na njegovo višino samo tega zneska po mnenju sodišča ni mogoče šteti za premoženje, katerega zamolčanje povzroči posledico iz petega odstavka 20. člena ZBPP.
ZGO-1 člen 152. Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost člen 12.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - enostavni objekt - napihljiv šotor
Objekt ni enostaven, če ni izpolnjen katerikoli izmed pogojev. To pomeni, da morajo biti vsi objekti, ki so v predpisu določeni kot enostavni, skladni tudi z določbami prostorskega akta.
Tožnik v tožbi navaja, da so vsi trije solastniki zemljišča stari objekt prenovili in zraven postavili nova objekta za kmetijsko rabo. Ker v nadaljevanju pove, da je pomožni kmetijski objekt tudi objekt, ki naj bi bil v njegovi lasti (torej ta iz izpodbijane odločbe), je logičen sklep, da so solastniki na novo postavili v tej zadevi obravnavani sporni objekt. To pomeni, da tožnik priznava najmanj soinvestitorstvo spornega objekta.
PGD je sestavni del gradbenega dovoljenja le toliko, kolikor se nanaša na dela, dovoljena z gradbenim dovoljenjem, ne pa tudi, kolikor se nanaša na morebitna druga dela, ki so sicer predvidena s projektno dokumentacijo, pa jih gradbeno dovoljenje ne zajema.
gozd - poseg v gozd oziroma gozdni prostor - soglasje za gradnjo - projektni pogoji - ogrožanje funkcije gozdov
Katera zemljišča so gozdna v smislu ZG in katera zemljišča so gozd, je glede na določbe 10. in 11. členu tega zakona opredeljeno v gozdnogospodarskem načrtu območja oziroma enote. To pomeni, da za odločanje po ZG in s tem pristojnost Zavoda za gozdove ni odločilna katastrska kultura parcele ali njeno dejansko izpolnjevanje meril, ki jih za pojem gozda opredeljuje ZG, temveč to, da je ta parcela kot gozdna opredeljena v gozdnogospodarskem načrtu.
Po besedilu tretjega odstavka 21. člena ZG za zavrnitev izdaje soglasja ni potrebna gotovost, da bo prišlo do nedopustnih vplivov na funkcije gozda, temveč zadostuje, da je mogoče pričakovati ogrožanje teh funkcij. Tožbene navedbe, da promet dvanajstih vozil pod določenimi pogoji ne pomeni nujno ogrožanja teh funkcij, so povsem hipotetične, predvsem pa ne morejo vplivati na presojo pravilnosti sklepanja, da je na podlagi te okoliščine ogrožanje mogoče pričakovati.
ZGO-1 člen 152. Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči člen 26.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - dokončana gradnja - enostavni objekt
Inšpekcijski ukrepi po določbi 152. člena ZGO-1 niso različni glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu.
Dovoljenost gradnje brez gradbenega dovoljenja je treba presojati po predpisih, veljavnih v času gradnje oz. po prehodnih določbah kasneje sprejetega predpisa.
dovoljenje za začasno prebivanje - načelo varstva pravic strank - pritožba - vrnitev v prejšnje stanje
Tožena stranka je na podlagi pritožbe, vložene po elektronski pošti, zvedela, da pritožbe tožnica ni mogla vložiti pravočasno zaradi bolezni, ker je to napisala v pritožbi z dne 8. 1. 2013. V tej zvezi je omenila tudi aretacijo s strani policije. O bolezni tožnice je bila sicer tožena stranka obveščena že od vložitve vloge z dne 15. 10. 2012. Zato bi tožena stranka morala smiselno šteti, da je tožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje na podlagi VIII. poglavja ZUP. Namesto tega je tožena stranka pritožbo tožnice zavrgla, zaradi česar je kršila 2. odstavek 7. člena ZUP v zvezi z VIII. Poglavjem ZUP.
Tožena stranka bi morala v postopku odločiti o zahtevku, ki ga je podala tožena stranka, torej o prošnji za izdajo vizuma za dolgoročno bivanje, pa ni. Namesto tega je pozivala stranko, da se izjasni, ali prosi za prvo dovoljenje za začasno prebivanje ali za podaljšanje dovoljenja iz drugih utemeljenih razlogov. Ti postopki niso v tolikšni meri enostavno urejeni, da bi tujka, katere materni jezik ni slovenski, in ki ima zdravstvene težave, lahko brez težav in potrebne vsebinske pomoči v smislu dosledne uporabe vseh štirih odstavkov 7. člena ZUP s strani uradne osebe, vedela sama od sebe, kakšne so razlike med vsaj tremi omenjenimi postopki in kateri postopki so zanjo ugodnejši.
začasna odredba - objava zaključnega poročila na spletu - javni interes - javnost podatkov - nadzor nad premoženjskim stanjem zavezancev po ZIntPK - nepopravljiva škoda
Tožeča stranka mora že pri predlogu za izdajo začasne odredbe dovolj konkretno in določno navesti ter verjetno izkazati, da so kumulativno izpolnjeni vsi formalni in materialni pogoji, potrebni za izdajo začasne odredbe v skladu z določili 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1.
V okviru odločanja o začasni odredbi, sodišče ugotavlja, da gre v primeru ustavnih pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS za procesne pravice in da tudi če bi šlo za poseg v te pravice, ta poseg ne traja več, saj je bil izpodbijani akt že izdan. Gre za ustavne pravice procesnega značaja, torej je kršitev teh pravic lahko storjena v samem postopku.
Glede zatrjevanega posega v osebnostne pravice ima tožnik drugo sodno varstvo pred rednim sodiščem splošne pristojnosti, ki mu na njegovo zahtevo nudi v tej zvezi tudi začasno sodno varstvo z izdajo začasne odredbe, seveda v kolikor jo tožnik zahteva.
Tožnik je zavezanec za prijavo svojega premoženjskega stanja. Javnost podatkov o dohodkih in premoženjskem stanju zavezancev določa prvi odstavek 46. člena ZIntPK. Komisija za preprečevanje korupcije je dolžna na svoji spletni strani objavljati podatke o dohodkih in premoženju zavezancev. Zato tožnikovo zatrjevanje nastanka težko popravljive škode ni izkazano, celo nasprotno, izdaja predlagane začasne odredbe, to je odstranitev Zaključnega poročila iz spletne strani KPK, bi bila v nasprotju z javnim interesom, enako stališče pa je sodišče zavzelo že predhodno pri odločanju o istovrstni zahtevi v (nepravnomočnem) sklepu opr. št. IV U 24/2013 z dne 4. 2. 2013.
Tožena stranka je ugotovila, da razlogov za zapustitev izvorne države ni mogoče povezati s tožnikovo raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini niti z razlogi resne škode in da zgolj z opravljanjem svojega poklica ni mogoče reči, da je tožnik izražal takšno mnenje, ki bi nasprotovalo politiki in metodam subjektov, ki naj bi ga preganjali. Tožnik je imel težave, pri čemer pa ne izhaja, da bi bil na kakršenkoli način preganjan zaradi razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, saj je imel težave izključno zaradi tega, ker je brez vednosti nadrejenih in vnaprejšnjega soglasja podelil ženski z otroki stanovanje.
dovoljenje za začasno prebivanje - dovoljenje za prvo prebivanje zaradi zaposlitve ali dela - podrejanje pravnemu redu RS - odločba o prekršku - ukrep prepovedi vstopa v državo - nepravilna ugotovitev dejanskega stanja - nepravilna uporaba materialnega prava
Pri ukrepu prepovedi vstopa v državo je bistveno, da tujec ni upošteval predpisov, ki urejajo vstop in prebivanje tujcev v Sloveniji. Tožena stranka bi morala upoštevati, v kakšnih okoliščinah in iz katerih razlogov je bil tožniku zavrnjen vstop v državo dne 31. 3. 2012, da bi na tej podlagi ugotavljala domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Slovenije. Tožena stranka pa je v dokazni oceni upoštevala samo dejstvo, ki je navedeno na formularju o zavrnitvi vstopa na meji, da je iz razgovora razvidno, da gre tujec delati na črno in da ne poseduje nič denarja. Tožnik pa je na razgovoru na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu pojasnil, da je v času zavrnitve imel dovoljenje za prebivanje v Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela, veljavno od 7. 10. 2010 do 18. 8. 2012 in da je imel bivališče prijavljeno skladno z zakonom.
Domneva, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu, v ZTuj-2 ni urejena na način, da bi zgolj pravnomočna odločba o katerem koli prekršku avtomatično zadostovala za obstoj domneve, ampak je treba glede na konkretne okoliščine vsakega primera ugotavljati, ali okoliščine, v katerih je bil storjen prekršek, pomenijo izpolnitev omenjenega zakonskega dejanskega stanu.
upravni spor - pravni interes za tožbo - ukrep nastanitve v Centru za tujce - prenehanje ukrepa - zavrženje tožbe
Kot izhaja iz dopisa, ki ga je sodišče prejelo dne 6. 2. 2013, tožnica ni več nastanjena v Centru za tujce. To pomeni, da ukrep nastanitve ne traja več, zaradi česar tudi morebitna ugoditev tožbi pravnega položaja tožnice ne bi v ničemer izboljšala. Tožnica tako ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
subvencioniranje bivanja študentov - rok za vložitev vloge - način oddaje vloge - z javnim razpisom določen način oddaje vloge - upravni postopek
Prvostopenjski organ je tožničino vlogo štel za prepozno, ker ni bila oddana tudi elektronsko. Tožnica je namreč pravilno podpisano prijavo na javni razpis pisarni za študentske domove poslala le priporočeno po pošti. Vendar njene vloge ni mogoče šteti kot prepozne in je kot take zavreči. Način oddaje vloge je določil zakonodajalec z določili ZUP, zato z javnim razpisom tega ni mogoče razveljaviti oziroma spremeniti. S tem, ko je bila vloga tožnice zavržena, so bila napačno uporabljena določila ZUP.
Tožnik v tožbi ne izpostavlja nobene posebne osebne okoliščine, ki bi ga v primeru vrnitve postavila v slabši položaj od splošne civilne populacije, ki je podvržena tveganjem varnostne situacije v Afganistanu.
Tožena stranka je uporabila zadostno število različnih virov informacij o stanju v izvorni državi. Glede varne poti od Kabula do Jaghurija se je oprla na vir Republike Avstrije, oddelek za imigracijo in državljanstvo, ki mu svetovalec za begunce ne odreka verodostojnosti, točnosti, ažurnosti ali relevantnosti, pa tudi sodišče nima podlage za njegovo zavrnitev ali priznavanje njegove manjše teže.
Tožnik bi lahko bil upravičen do podaljšanja subsidiarne zaščite na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ zaradi stanja splošnega nasilja v Afganistanu, če bi predložil nek(e) dokaz(e), da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj. Vendar pa takšnega dokaza tožnik ni predložil, zato tudi z vidika 3. alineje 28. člena ZMZ niso podani razlogi za podaljšanje subsidiarne zaščite.
telekomunikacije - pristojbina za pravico uporabe radijskih frekvenc - odmera plačila - zmanjšanje površine območja pokrivanja - dodelitev radijske frekvence
Tožnik bi lahko ugovor zmanjšanja površine območja pokrivanja uveljavljal le zoper odločbo o določitvi števila točk, torej, ko se število točk določa in ne sedaj, ko izdana odločba o odmeri plačila predstavlja le zmnožek števila (že s prejšnjo odločbo) določenih točk in vrednosti točke, določene s Tarifo o vrednosti točke za leto 2012 za plačilo na podlagi obvestila za plačilo za uporabo radijskih frekvenc in za uporabo elementov oštevilčenja.
Izpodbijana odločitev obremenjena le z bistvenimi kršitvami določb postopka, ker tožnici kot pravni naslednici B. ni bila dana možnost sodelovanja v postopku ter možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih izpodbijana odločba temelji (kršitev načela zaslišanja stranke).
Zgolj pavšalno sklicevanje na Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah ter Finančno izravnalno pogodbo, na podlagi katerih bi lahko že pokojni denacionalizacijski upravičenec oziroma njegovi dediči uveljavljali premoženjsko škodo, ne zadostuje za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe.
V primeru, če bo tožena stranka ugotovila, da so imeli upravičenec oziroma njegovi pravni nasledniki možnost zahtevati premoženjsko škodo od Republike Avstrije, bo morala pri ponovni presoji upoštevati še sam namen ZDen, ki je določen v 2. členu tega zakona, in ki določa vrnitev podržavljenega premoženja v naravi ali odškodnini, ki je ekvivalent za odvzeto premoženje.
upravni spor - predhodni preizkus tožbe - res iudicata - zavrženje tožbe
Tožnik v tožbi ponovno kot izpodbijani akt navaja akt, ki je že bil obravnavan in je postopek tudi že pravnomočno zaključen, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
davčna izvršba - davčna izvršba za premičnine - ugovor tretjega zoper sklep o izvršbi - tožba zoper davčni organ za ugotovitev lastninske pravice - stvarna pristojnost
Tožeča stranka s tožbo ne izpodbija upravnega akta, to je sklepa davčnega organa, temveč toži na ugotovitev lastninske pravice v skladu z napotkom iz sklepa. Ta temelji na določbah 158. člena ZDavP-2, ki se (v okviru postopka davčne izvršbe) nanašajo na postopanje davčnega organa z ugovorom tretjega, da so zarubljene premičnine v njegovi lasti in ne v lasti davčnega dolžnika. Ker ZDavP-2 posebnih določb o pristojnosti sodišča za odločanje o tožbi na ugotovitev lastninske pravice ne vsebuje, veljajo splošna pravila o pristojnosti sodišč za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih.