revizija - dovoljenost revizije v odškodninskem sporu - postopek pred sodiščem združenega dela
V sporu zaradi povrnitve škode ni revizije po določbah ZDSS, če je zadeva postala pravnomočna pred 13.5.1994, ker je treba pri odločitvi upoštevati še določbe ZSZD.
revizija - dovoljenost revizije - postopek pred sodiščem združenega dela
V zadevah, v katerih je bilo pred uveljavitvijo zakona o delovnih socialnih sodiščih pravnomočno odločeno o denarnem zahtevku (nadomestilu plače), revizija po določbi 73. člena tega zakona ni dopustna.
ZTPDR člen 23. ZDR (1990) člen 103. ZPP (1977) člen 144.
disciplinski postopek - vročanje - odklonitev sprejema
Vročanje v disciplinskem postopku se opravlja po določbah internega akta, če tega ni se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred delovnimi in socialnimi sodišči (103. člen ZDR). Vročitev je pravilno opravljena, če se pisanje, katerega prevzem je naslovnik odklonil, v skladu z internim aktom nabije na oglasno desko, namesto pusti na delovnem mestu (144. člen ZPP).
Če delavcu delovno razmerje ni prenehalo zaradi stečaja ali redne likvidacije, ni bilo mogoče uporabiti določbe, ki ureja višino predčasne pokojnine v takih primerih, saj je spremenjeni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v četrtem odstavku 24.
člena mimo splošnih predpisov priznal izjemno možnost samo tistim delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja in redne likvidacije organizacije združenega dela ali zaradi stečaja nad obratovalnico samostojnega obrtnika, delavcev zaposlenih v drugih organizacijah pa ni zajel.
delovno razmerje pri delodajalcih - prenehanje delovnega razmerja - varstvo pravic delavcev - trajni presežek
Nižji sodišči sta ugotovili, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje, ker odpoved po 40. členu kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci še ni postala dokončna. Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker je toženec navajal, da je tožniku prenehalo delovno razmerje iz drugega razloga, kar ni bilo v skladu z odpovedjo in razlogi v njej.
Kaznivo dejanje po 4. točki 1. odst. 132. člena KZ RS je mogoče storiti tudi z odredbo za večkratno izplačilo regresa z namenom, da se podjetje izogne plačilu prispevkov in davkov, čeprav ustrezna kolektivna pogodba ne določa njegove zgornje meje, določa pa, da regres pripada delavcem enkrat letno.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je predsednik senata sam prevajal izpovedbo izvedenca V.L. iz hrvaščine v slovenščino, kršilo določbo 4. odstavka 7. člena ZKP/1977. Tolmač je po zakonu poseben procesni udeleženec, zato v isti zadevi sodnik ne more opravljati hkrati funkcije predsednika senata in tolmača.
Stališče obsojenčevega zagovornika, da je v obravnavani zadevi nastopilo (relativno) zastaranje kazenskega pregona, ni pravilno. Zastaranje bi namreč nastopilo le, če bi šlo za novo obtožbo za novo kaznivo dejanje - in ne zgolj za spremembo obtožbe za isto kaznivo dejanje vendar z drugačnim opisom dejanskega stanja. O tem ali gre za novo ali le za spremenjeno obtožbo se presoja po tem, ali je glede temeljnega dogodka podana istovetnost med prejšnjim in spremenjenim opisom dejanja. Vrhovno sodišče meni, da če tožilec pri blanketnem kaznivem dejanju kakršno je kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po 251. členu KZ RS/1977, spremeni opis dejanja tako, da storilcu očita kršitev drugega določila ZTVCP, ne gre za novo obtožbo za drugo kaznivo dejanje, temveč za spremembo obtožbe za isto kaznivo dejanje z drugačnim opisom.
Ni mogoče šteti, da so v izvršilnem naslovu določeni stiki očeta z ml. hčerko realizirani, če mati 11-letne hčerke ni psihično pripravila na stike niti toliko, da bi hčerka ostala z očetom vsaj krajši čas, če ne že ves čas, določen v izvršilnem naslovu.
zavarovanje dokazov - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti
Procesnopravna vrednost dokaza, ki je bil opravljen v postopku za zavarovanje dokazov, je enaka dokazom, ki jih izvede pravdno sodišče med postopkom.
Bistvena kršitev postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP je med drugim podana, kadar so pomanjkljivosti izreka sodbe ali njene obrazložitve oziroma obeh skupaj take, da se sodbe ne da zanesljivo preizkusiti.
Iz obširnih razlogov sodb sodišča prve in druge stopnje izhaja, da sta nižji sodišču ugotavljali, kaj vse je tožnica nudila očetu namesto toženke in ji na ta način prihranila izdatke, ki bi jih sicer z očetom morala imeti toženka na podlagi izročilne pogodbe z dne 2.12.1981. Pravnoodločilna dejstva za uporabo določbe 210. člena ZOR (prikrajšanje in korist) so bila tako ugotovljena. Nasprotna revizijska zatrjevanja zato niso sprejemljiva. Revizijska trditev, da je zmotno ugotovljena višina koristi oziroma prikrajšanja, pa predstavlja izpodbijanje v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).
ZTPVI člen 4, 111.ZUP člen 143, 145, 145/2, 209, 257, 257/1, 257/2, 258.
status vojaškega vojnega invalida - predhodno vprašanje krive izpovedi priče - odločba na podlagi sodbe - obnova po uradni dolžnosti
V ponovnem postopku tožena stranka sicer ni ravnala v skladu z določbo 62. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), vendar po mnenju sodišča ta določba ne preprečuje organu, da obnovi postopek po uradni dolžnosti ob pogojih, ki jih določata 111. člen zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Ur. l. SFRJ, št. 31/86, 44/89, 87/89, 20/90 in 42/90, v nadaljevanju: ZTPVI) ter 1. in 2. odstavek 257. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter glede na vse okoliščine primera odloči po določbah 258. člena ZUP na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in ki se zberejo v obnovljenem postopku in izda odločbo o stvari, ki je bila predmet postopka. Tožena stranka je po uradni dolžnosti, očitno po določbi 2. odstavka 257. člena ZUP (kar pa ne obrazlaga), obnovila postopek iz obnovitvenega razloga krive izpovedi prič (2. točka 249. člena ZUP). Ta obnovitveni razlog je v skladu z določbo 2. odstavka 145. člena ZUP sama ugotavljala.
Če organ sam obravnava predhodno vprašanje krive izpovedi priče po določbi 2. odstavka 145. člena ZUP, mora pri ugotavljanju uporabiti materialne predpise (kazenskega zakona), na podlagi katerih bi to vprašanje rešil pristojni organ (sodišče) ter ga rešiti v ugotovitvenem postopku po določbah, ki veljajo za dokazovanje v upravnem postopku. Ker pa tožena stranka ni upoštevala vsega v prejšnjem postopku zbranega dokaznega gradiva, njena dokazna ocena izpovedi prič ni prepričljiva, zato tudi ni prepričljiv njen sklep o dejanskem stanju, da tožnica ozeblin ni dobila v taborišču. Ocena krive izpovedi priče v postopku po določbi 2. odstavka 257. člena ZUP mora biti prepričljiva, dokaz pa zanesljiv in trden, v nasprotnem primeru bi lahko izvedla kvečjemu postopek po določbah 1. odstavka 257. člena ZUP.
Utemeljenosti podlage denacionalizacijske zahteve iz 5. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) ni pristojen preizkušati upravni organ, temveč sodišče (56. člen ZDen).
Javnega zavoda - knjižnice, ki je bil ustanovljen po uveljavitvi Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91), glede načina imenovanja ravnatelja, ni mogoče šteti med obstoječe delovne organizacije iz prehodne določbe 1. odstavka 62. člena Zakona o zavodih.
pridobitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice po zakonu - spojitev, mešanje
Pomoč, ki jo je tožnik nesporno dajal investitorki in ki je bila očitno tudi pomembna, ne daje ne pogodbene in ne zakonite podlage za pridobitev solastninske pravice. Pri tem pa je še poudariti, da višina pomoči prav tako nima vpliva na rešitev spora, ker ta ne spremeni dejstva, da gre za tujo gradnjo (v odnosu do tožnika). Ugotovitev, da je tožnik nudil investitorki le pomoč, pa odreka utemeljenost tudi vsem ostalim revizijskim razlogom, s katerimi se uveljavlja zmotna uporaba materialnega prava.
pridobitev lastninske pravice - gradnja na tujem zemljišču
Ugotovljeno je, da sta tožnika vedela, da gradita na parceli, ki je bila tedaj v lasti toženke. Glede lastništva parcele torej nista bila v dobri veri. Ugotovljeno pa je tudi, da je toženka gradnjo dovolila. Glede na nedobrovernost tožnikov kot graditeljev v zvezi z lastninsko pravico na zemljišču je treba pravne učinke gradnje na tujem zemljišču presojati po določbi 25.čl. ZTLR. Okoliščino, da je toženka kot lastnica zemljišča za gradnjo vedela in jo je celo vnaprej dovolila, pa je treba upoštevati v okviru presoje, kakšna upravičenja iz prvega odst. 25.čl. ZTRL bi ji v tem primeru pripadala.
Glede na svoj pristanek h gradnji toženka ne more utemeljeno zahtevati niti rušenja objekta (2. odst. 25.čl. ZTLR), niti ne more uveljavljati, da ji pripade lastninska pravica na objektu. Pač pa ima po tej določbi pravico zahtevati plačilo prometne cene za zemljišče, na katerem stoji stavba in ki je potrebno za njeno redno rabo.
Pri višini zagrožene denarne kazni je potrebno upoštevati načelo primernosti in socialne zaščite. Denarna kazen se zagrozi v takšni višini, da je za zavezanca najmilejša, z njo pa je vendarle dosežen namen izvršbe.
odprava zaplembene odločbe po nadzorstveni pravici
Akt prisiljenja oz. drugega nedovoljenega dejanja mora biti usmerjen na organ, ki odloča o konkretni zadevi, kateri v posledici takšnega ravnanja izda odločbo.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija iz smotrnosti
Sodišče, pri katerem je bila tožba vložena, je predlagalo, naj vrhovno sodišče določi za postopanje v tej pravdni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče. Kot razlog je navedlo, da sta oba tožnika osebno znana vsem sodnikom sodišča, pri katerem je tožba vložena, in da je tožničina mati višja sodnica na Višjem sodišču v Celju.
Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, da naj postopa v posamezni zadevi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (68. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).