priznanje tuje sodne odločbe - ugotavljanje očetovstva - kršitev načela obojestranskega zaslišanja - uporaba prava R Slovenije
Ker kolizijski zakon v 41. členu za ugotovitev očetovstva določa uporabo prava države domnevnega očeta, je sodišče prve stopnje moralo uporabiti tudi preizkus po določbi 93. člena zakona. Z oceno, da se obravnavana sodna odločba ne odmika bistveno od odločitve, ki bi bila posledica uporabe našega prava (zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - Uradni list RS, 15/76), se pritožbeno sodišče strinja. Pri tem je sodišče prve stopnje navedlo tiste določbe ZZZDR (člen 91 do 94), ki bi bile uporabljene v postopku pred našim sodiščem in katerih materialnopravni učinki bi ne bili bistveno drugačni.
priznanje tuje sodne odločbe - vpis v matično knjigo - pravni interes - kršitve postopka - dokazno breme
Po 5. členu zakona o matičnih knjigah (Ur. l. SRS, št. 2/87) rojstvo otroka treba vpisati v rojstno knjigo matičnega območja, kjer je kraj, v katerem je otrok rojen. Rojstvo v tujini rojenega otroka, ki je slovenski državljan, se praviloma vpiše v matično knjigo diplomatskega ali konzularnega predstavništva RS v tujini, v matično knjigo na območju RS pa le, če se oseba, na katero se vpis nanaša, za stalno naseli v RS in takšen vpis zahteva.
priznanje tuje sodne odločbe - potrdilo o pravnomočnosti - potrdilo o izvršljivosti
Če se predlaga ugotovitev, da ni ovir za izvršljivost tuje sodne odločbe, mora biti tuja sodna odločba opremljena tudi s klavzulo o njeni izvršljivosti.
Tudi v upravnem sporu, katerega predmet je odločba, izdana v upravnem izvršilnem postopku, se presoja le zakonitost odločbe, izdane v tem postopku, ne pa tudi zakonitost odločbe, ki se v tem postopku izvršuje. Izjema od tega pravila obstaja le glede ničnosti odločbe, ki se izvršuje.
ZUP člen 143, 209. Pravilnik o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (1992) člen 20.
osnovno in srednje šolstvo - napredovanje v naziv svetovalec - obrazložitev odločbe
O napredovanju v nazive se odloča v skladu s pravili ZUP. Če se predlog ravnatelja za napredovanje v naziv ne ujema z zahtevo pedagoškega delavca, mora organ pred odločitvijo vlagatelja zahteve pozvati, da se izjasni, ali vztraja pri vloženi zahtevi, ali pa jo glede na dani predlog ravnatelja spreminja.
Če tožnik po 23.12.1990 dejansko ni živel v Sloveniji, toženi stranki ni treba ugotavljati, ali bi njegov sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za obrambo države.
Tožena stranka ni smela po nadzorstveni pravici odpraviti prvostopne odločbe o ugotovitvi, da pogodba o vračilu posojila v obliki prenosa lastništva na stanovanju ne pomeni prometa nepremičnin v smislu 2. člena ZDPN, in vrniti zadeve prvostopnemu organu v ponoven postopek zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa bi morala v konkretnem primeru odpraviti ali spremeniti prvostopno odločbo po nadzorstveni pravici, ob odprtem enoletnem zakonskem roku, na podlagi 18. člena ZDPN iz razloga očitno napačnega sklepa prvostopnega organa o dejanskem stanju. Le v tem primeru gre za očitno kršitev materialnega predpisa.
Pri uvedbi inšpekcijskega postopka mora inšpektor sicer upoštevati vloge in opozorila fizičnih oseb, organizacij in drugih organov, vendar oseba, ki je dala tako vlogo ali opozorilo, nima lastnosti stranke v inšpekcijskem postopku, zato tudi ne more zahtevati izdaje inšpekcijskega ukrepa, inšpektor pa je tudi ni dolžan vabiti k ogledu.
določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti - stranka zaposlena na sodišču
Okoliščina, da je dolžnik zaposlen kot sodni izvršitelj na okrajnem sodišču, ki je krajevno pristojno za izvršbo, je tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Zato je predlog utemeljen.
podlaga za odločanje - dejansko stanje ob koncu glavne obravnave
Sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, kakršno obstaja ob koncu glavne obravnave (1. odst. 326. čl. ZPP). Po izrečni ugotovitvi obeh sodb toženka tedaj ni imela ključa spornega stanovanja, pač pa sta ga imela tožnika. Tožbeni zahtevek na izročitev ključa torej ni bil utemeljen.
V času, ko sta pravdni stranki sklenili razdružilno pogodbo (1.7.1990) je veljal zakon o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. SFRJ št. 85/89), ki za razliko od prej veljavnih predpisov o deviznem poslovanju ni več prepovedoval valutne klavzule. To je kasnejši slovenski zakon o deviznem poslovanju (Ur.l. RS št. 1/91) v 5. členu celo izrecno dovolil. V času, ko sta stranki valutno klavzulo dogovorili, ta ni bila prepovedana, zato ni pravnih ovir za priznanje njene veljavnosti.
odločitev o preživljanju skupnih otrok - določitev višine preživnine za otroka
Glede na v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljena pravnoodločilna dejstva (zaslužek staršev, starost otroka, premoženjsko stanje, šolanje, število preživninskih obveznosti itd.), sta nižji sodišči s tem, ko sta toženi stranki naložili, da mora od 1.4.1994 plačevati po 12.000 SIT mesečne preživnine, kriterije, ki so določeni v 79. členu ZZZDR, s tem pa tudi materialno pravo, pravilno uporabili. Revizijsko poudarjanje zneska 12.000 SIT, ki ga ml. otrok pravdnih strank prejema iz naslova štipendije, je vprašljivo, saj po ugotovitvah nižjih sodišč štipendija komaj zadošča za pokritje stroškov skromne malice in prevozov v šolo. Tudi primerjava otrokovih prejemkov z zajamčenim osebnim dohodkom v državi ni korektna, saj zakon v že navedenem 79. členu kot osnovna kriterija za določitev preživnine postavlja otrokove potrebe in zmožnosti staršev. Slednje pa so na strani tožene stranke v obravnavanem primeru take, da plačevanje mesečne preživnine v znesku 12.000 SIT od 1.4.1994 dalje tudi po mnenju revizijskega sodišča omogočajo.
Garant - tožeča stranka - se je v danih garancijah zavezal, da bo plačal carino, druge uvozne davščine in obresti za blago, ocarinjeno med veljavnostjo garancije, če tega v predpisanem roku ne bo storil carinski zavezanec ali podjetje, ki je v carinskem postopku pooblaščenec carinskega zavezanca (špedicija). Njegova garancija velja za plačilo vseh carinskih obveznosti, ki se nanašajo na naročnika garancije, nastanejo pa v času, za katerega je bančna garancija izdana. Časovna omejitev velja le za nastanek carinskih obveznosti, ne pa tudi za uveljavljanje njihovega plačila. Glede na to, da so bili pogoji, navedeni v bančnih garancijah, izpolnjeni, nastopi s tem za garanta obveznost poravnave carinskih obveznosti (1. odst. 1083. člena ZOR).
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - odločitev o varstvu in vzgoji otrok - dodelitev otroka - dejanska podlaga revizijski odločitvi
Revizijsko sodišče sme v revizijskem postopku presojati pravilnost odločitve sodišč prve in druge stopnje na podlagi tiste dejanske podlage, ki jo je lahko obravnavalo sodišče prve stopnje in nato preizkusilo sodišče druge stopnje. To pa so vsa tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave na prvi stopnji in so bila sodišču znana. Vsa dejstva, ki so nastala pozneje, niso predmet tega tožbenega zahtevka in so zato tudi v revizijskem postopku neupoštevna.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - sprememba dejanskega stanja v pritožbenem postopku
V temeljnih načelih ZPP je določeno, da odloči sodišče o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi neposrednega obravnavanja (4. člen ZPP). Učinek tega načela je, da tudi sodišče druge stopnje ne sme spremeniti dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, razen če samo ponovi dokaze. Temu namenu služi pritožbena obravnava, na kateri pride sodišče v neposreden kontakt s strankami, pričami itd. Na interni seji sodišče druge stopnje dejanskega stanja, kakršno je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ne more in ne sme spreminjati. Izjeme veljajo le za presojo listin ali neposredno izvedenih dokazov (2. tč. 373. člena ZPP), za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.
Ker po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere se tudi revizijsko sodišče na podlagi že navedene določbe 3. odstavka 385. člena ZPP vezano, med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba (1. odstavek 557. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) je neutemeljen tudi revizijski očitek, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo zato, ker nista uporabili določbe 562. člena ZOR. Ta določba se namreč nanaša na rok za vrnitev posojila, ki pa ga, kot sta ugotovili nižji sodišči, v obravnavanem primeru sploh ni bilo.