Dokazno breme glede obstoja utemeljenega odpovednega razloga je bilo na toženki, ki je temu bremenu tudi zadostila, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Zaradi takega ravnanja tožnice je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v njeno delo in z njo ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024. Ker je odločilna psihična obremenitev zaradi dela z duševno motenimi osebami, z vidika psihične obremenitve zdravnika izvora duševne motnje ni mogoče šteti za odločilnega.
Sodno varstvo neizbranega kandidata je omejeno na preverjanje bistvenih kršitev razpisnega postopka in ali izbrani kandidat izpolnjuje zahtevane pogoje (prvi odstavek 36. člena ZZ). Sodišče glede na obseg sodnega varstva ne more presojati, kateri od kandidatov, ki izpolnjuje razpisne pogoje, je najustreznejši. Kandidati za direktorja nimajo pravice do imenovanja, mora pa biti zagotovljen pošten in transparenten postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri razpisu ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi bistveno vplivale na odločitev, prav tako je izbrana kandidatka izpolnjevala vse razpisne pogoje.
V okoliščinah konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da bi bila odpoved kot ultima ratio nesorazmeren ukrep. Pri presoji o tem, ali razlog odpovedi onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni odločilno zgolj, da je tožnik po predhodnem pisnem opozorilu ponovno kršil delovne obveznosti, temveč tudi narava obeh kršitev in njun vpliv na zaupanje delodajalca.
Iz akta o sistemizaciji izhaja, da se pri delovnem mestu vodja službe II za zaposlene v C. in D. zahteva osnovna raven znanja jezika narodne skupnosti. Toženka zato pravilno opozarja, da tožnik v nobenem primeru ne more biti upravičen do dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače. Ker se za delovno mesto vodja službe II na območju narodnostne skupnosti zahteva le osnovna raven znanja jezika, je nepomembno, ali tožnikovo znanje italijanščine dosega višjo raven in ali italijanščino tudi uporablja na višji ravni.
Tožnik ni zaposlen na delovnem mestu, kjer se bi zahtevala višja raven znanja jezika narodnosti, zato mu je toženka utemeljeno izplačevala 3 % dodatek za dvojezičnost. Sodišče prve stopnje je posledično napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so za priznanje dodatka za dvojezičnost v višini 6 % osnovne plače izpolnjeni vsi pogoji in je tožniku neutemeljeno priznalo razliko v dodatku za dvojezičnost.
Če bi bilo dodatnih 10 dni dopusta namenjeno le psihiatrom, ki zdravijo duševne motnje, in ne zdravnikom, ki pri osebi z duševno motnjo zdravijo druge pridružene zdravstvene težave, potem bi to izrecno izhajalo iz 4. točke prvega odstavka 36. člena KPZZ. Da dodatni dopust po 4. točki prvega odstavka 36. člena KPZZ ni omejen na posamezno specializacijo oziroma le na psihiatre, izhaja tudi iz Razlage KPZZ, Ur. l. RS, št. 30/2024.
Določbi 37. in 38. člena ZIntPK urejata dolžnost uradne osebe, da se nasprotju interesov izogne, ga razkrije in se po potrebi izloči iz odločanja. Gre za določbi, ki urejata ravnanje funkcionarja oziroma uradne osebe v postopku odločanja, torej za pravila preventivne in procesne narave, usmerjena v zagotavljanje integritete odločanja v javnem sektorju. ZIntPK za kršitev teh določb ne določa sankcije ničnosti pravnega posla, sklenjenega kot posledice take kršitve. Če zakonodajalec za kršitev določenega prisilnega predpisa ne določi ničnosti, je treba posebej presoditi, ali je glede na namen kršene norme, naravo varovanega interesa in okoliščine konkretnega primera ničnost sploh ustrezna in nujna sankcija.
Toženka je dokazala, da je tožniku zagotovila usposabljanje, navodila za varno delo, ustrezno delovno opremo, tožnik pa je bil tudi zdravstveno sposoben za delo. Ob takih ugotovitvah je pravilen zaključek, da škoda ni posledica opustitve dolžnih ravnanj toženke, temveč izključno tožnikovega ravnanja, ko je v nasprotju z osnovnimi pravili varnega dela posegel v nevarno območje delujoče kosilnice.
Neto prejemek iz delovnega razmerja se poračuna s celotnim zneskom, ki ga je toženec prejel od tožnice na podlagi pogodb civilnega prava, četudi je toženec kot s. p. od tega zneska odvedel davke in prispevke. Davke in prispevke, ki jih je toženec kot s. p. plačal v zvezi s civilnopravnim razmerjem s tožnico, glede katerega je kasneje s pravnomočno sodbo odpadla podlaga, bo namreč toženec lahko zahteval nazaj po pravilih davčnega postopka.
Poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni prenehanje potrebe po opravljanju določenega dela in ne vseh del, ki spadajo v opis nekega delovnega mesta. Gre za konkretno delo, ki ga po pogodbi o zaposlitvi opravlja določen delavec. Bistveno je, da je zaradi prepisa učenke in ukinitve delovnega mesta tožnice onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, tj. za 32 ur na teden.
Bistvo spora ni v tem, ali je pogodba o specializaciji veljavna in zavezujoča. Pogodba je veljavna in je toženka zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja načeloma dolžna povrniti sorazmerni del stroškov specializacije. Vendar to še ne pomeni, da je mogoče kot strošek specializacije upoštevati vsako izplačilo, ki ga je tožeča stranka v času specializacije izvršila toženki. Obseg vračanja je treba presojati po pogodbi.
Nadomestilo plače je vezano na odsotnost z dela, ne pa na opravljanje dela. Že iz tega razloga ni mogoče enačiti vseh izplačil, izvršenih v času specializacije, z nadomestilom plače.
Toženka je za opravljeno delo prejemala plačo kot protidajatev za delo na delovnem mestu "specializant klinične psihologije", pri čemer vračilo plače kot stroška specializacije med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, posledično zato ni temelja za vtoževano terjatev.
Tožnik je naklepno huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (33., 34. in 35. člen ZDR-1, Kodeks ravnanja zaposlenih pri toženki ter 12. in 50. člen ZVZD-1) s tem, da pri delu z brusilnim strojem ni uporabljal vse zahtevane zaščitne opreme. Pravno nepomembno je, ali je bil ta očitek naknadno dodan drugim očitkom, ki so bili podlaga za izredno odpoved, saj je odpoved v zvezi z njim podana pravočasno in je vsebinsko utemeljena.
Tožnik je s tem, ko je s svojega zasebnega elektronskega naslova posredoval prijavo javni agenciji D. zoper toženko s prilogami njenemu zunanjemu izvajalcu, namenoma storil hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Že po sami naravi stvari je obveščanje sopogodbenikov delodajalca o prijavi domnevnih hudih nepravilnosti kršitev prepovedi škodovanja interesom delodajalca iz 37. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje za to, da je to dopustno storil v dobri veri in z namenom zaščite javnega interesa v okviru "žvižgaštva", ni utemeljeno. Zunanji pogodbeni izvajalec ni uradna institucija, pristojna za nadzor nad delovanjem toženke.
Z novelo ZNUNBZ, ki je veljala od 31. 12. 2023 dalje, je bilo v zakonsko besedilo prvega odstavka 35. člena ZNUNBZ vnesena beseda "prvič", torej da obravnavani dodatek pripada zdravniku, ki mu je prvič odobrena specializacija iz družinske medicine v letu 2023 ali v letu 2024. Jezikovni pomen tako uporabljene besedne zveze je v tem, da upravičenje do dodatka navezuje na dejstvo, da je zdravnik izmed več različnih specialističnih smeri izbral specializacijo iz družinske medicine.
O izbiri v navedenem smislu ni mogoče govoriti, če zdravnik specializant že opravlja specializacijo na področju družinske medicine in se le ponovno prijavi na razpis za specializacijo iz istega področja s posameznimi modalitetami njenega opravljanja. Za tak primer vtoževani dodatek ni bil predviden.
Tožnik je v obeh navedenih obdobjih kršil temeljno obveznost delavca iz delovnega razmerja, to je opravljati delo (prvi odstavek 33. člena ZDR-1 in prvi odstavek 4. člena ZDR-1). Na delo v tem času ni prišel, čeprav je bil v obdobju od 9. 8. 2022 do 12. 8. 2022 v bolniškem staležu le 4 ure, v obdobju od 3. 5. 2023 do 12. 5. 2023 pa mu bolniški stalež sploh ni bil odobren, prav tako mu v teh obdobjih ni bil odobren letni dopust. Tožnik je bil torej v teh obdobjih neupravičeno odsoten z dela. Že navedena kršitev zadostuje za utemeljenost tako opozorila kot kasnejše odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Z vmesno sodbo (315. člen ZPP) je sodišče odločilo o temelju tožbenega zahtevka in presodilo, da obstaja pravna podlaga tako za nadomestilo/odmeno za manjkajoče ure praznovanja po 32.b členu KPZSV kot tudi za dodatek za nadurno delo.
Bistvena značilnost neenakomerne razporeditve delovnega časa je ta, da delovna obveznost po posameznih tednih ni enaka, temveč se lahko v določenih tednih opravi več ur, v drugih pa manj, pri čemer se delovni čas izravnava v referenčnem obdobju.
Drugi odstavek 32.b člena KPZSV določa, da mora biti delavcu, ki dela v neenakomerno razporejenem delovnem času, zagotovljeno plačilo nadomestila plače za najmanj toliko ur praznikov, kot izhaja iz letnega koledarja delovne obveznosti pri enakomerni razporeditvi delovnega časa. Obvezni razlagi te določbe, ki ju je sprejel odbor za razlago kolektivne pogodbe, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ne ustvarjata nove pravice, temveč zgolj pojasnjujeta že obstoječo normo in njen namen. obvezna razlaga kolektivne pogodbe predstavlja avtentično razlago pogodbenih strank kolektivne pogodbe in je zavezujoča za vse uporabnike kolektivne pogodbe. Razlaga ne učinkuje kot nova pravna norma, temveč pojasnjuje vsebino pravice, ki povsem nazorno izhaja že iz besedila 32.b člena KPZSV. Poznejši Aneks h kolektivni pogodbi (Ur. l. RS št. 36/2025) ni uvedel nove pravice, temveč je zgolj natančneje uredil način njenega izvrševanja (sankcija v primeru kršitve). Nezagotovitev (zadostnega) obsega pravice do praznovanja oziroma plačila za manjkajoče ure praznovanja namreč že po svoji naravi pomeni poseg v pravico delavca, katerega posledica je obveznost delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno denarno odmeno zaradi kršitve te pravice. Takšno obveznost bi torej delodajalec imel tudi v primeru, če aneks v vsebini, kot je določena, ne bi bil sprejet.
Uveljavljanje povrnitve neupravičeno pridobljenih sredstev iz naslova socialnih zavarovanj in povrnitve škode nosilcem teh zavarovanj je postopkovno posebej urejeno, saj drugi odstavek 7. člena ZDSS-1 izrecno določa, da je za tovrstne spore pristojno socialno sodišče v socialnem sporu. S citirano zakonsko ureditvijo je posebej urejeno ravnanje toženca v primeru neutemeljenih izplačil iz naslova nadomestila plače po krivdi zavarovancev oziroma njihovih delodajalcev. Ker zakon izrecno napotuje na neposredno uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova v smislu uveljavljanja obligacijskih zahtevkov, je s tem izključeno upravno odločanje toženca kot javnega zavoda z javnimi pooblastili o že izplačanih denarnih zneskih iz naslova nadomestila plače oziroma iz naslova pravic iz zdravstvenega zavarovanja nasploh.