Pritožba zmotno navaja, da je izredna odpoved nezakonita, ker je za tožnika, ki je bil sindikalni zaupnik, veljalo posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu s prvim odstavkom 112. člena ZDR-1. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, varstvo po citirani zakonski določbi velja le, če predstavnik delavcev ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ne velja pa v primeru kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Če torej delavec ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, soglasje sindikata ni potrebno oziroma pomanjkanje soglasja ne predstavlja ovire za postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za samo odpoved. Nasprotno stališče, za katerega se zavzema pritožba, bi predstavniku delavcev že zgolj v primeru odklonitve soglasja sindikata omogočalo popolno zaščito, torej tudi v primerih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razloga, ker je naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, med katerimi imajo nekatere kršitve tudi znake kaznivega dejanja, zato je pravilen prvostopenjski zaključek, da ni užival varstva pred odpovedjo.