ZVis člen 63. URS člen 14, 14/2, 22. ZPP člen 2, 2/1, 154, 154/3, 158, 158/1, 214, 214/1, 214/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2--8, 339/2-14.
prikrajšanje pri plači - dejanski obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditvena podlaga - uspeh strank v postopku - sprememba odločitve o pravdnih stroških - delni umik tožbe
V tem sporu je bilo treba primerjati tožničine obveznosti z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter tako preveriti, ali je bila tožnica, ki je kot predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO kot višja predavateljica (in druge obveznosti), v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO kot višji predavatelji (in druge obveznosti). Tožnica je bila lahko s temi predavatelji v enakem položaju le, če je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji, sicer pa gre pri plačilu njihovega dela za nerazumno razlikovanje med obema skupinama predavateljev na škodo tožnice.
plačilo razlike v plači - plačilo po dejansko opravljenem delu - odpoved pravicam iz delovnega razmerja - razveljavitev prvostopne sodbe
Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači med obračunano in izplačano plačo. Tožnik je zahtevek vložil, ker naj bi kljub formalno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delo novinarja opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta novinar specialist. To je zahtevek, ki se mu delavec ne more odpovedati, saj je pravica do izplačila plače (tudi razlike) v ZDR-1 kogentno določena (126. člen). Sodišče zahtevka po vsebini in višini sploh ni presojalo, saj ga je zavrnilo zgolj zato, ker gre za zapadli zahtevek, ki naj bi se mu tožnik s podpisom pogodbe o zaposlitvi odpovedal.
ZDR-1 člen 31, 49, 89, 89/1, 89/1-4, 90. ZVZD-1 člen 17, 17/4. ZPIZ-2 člen 70, 81, 82, 82/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - drugo ustrezno delovno mesto - omejitve za drugo ustrezno delo - pravnomočna odločitev - socialni spor - prilagoditev delovnega mesta
Če delavec splošnih zdravstvenih pogojev, vezanih na posamezno delovno mesto, ne izpolnjuje več, ker delovne obremenitve tega delovnega mesta, kot izhajajo iz ocene tveganja, presegajo njegove zdravstvene zmožnosti, ni več sposoben za delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Prav slednje izhaja tako iz dokončne odločbe ZPIZ kot iz pravnomočne sodbe socialnega sodišča. Tako z dokončno odločbo ZPIZ kot sodbo v socialnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da zdravstveno stanje tožnici ne omogoča več dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnica ni zmožna opravljati del in nalog pod pogoji, ki so vezani na to pogodbo o zaposlitvi. Spremenjeni pogoji, v skladu s katerimi delavec delo lahko opravlja (predvsem opis dela), terjajo ustrezno spremembo pogodbe o zaposlitvi (49. člen ZDR-1 v zvezi z 31. členom ZDR-1), zato v takšnem primeru ni več govora o istem, temveč drugem delovnem mestu, ki pa ga delodajalec ni dolžan sistemizirati, če takšnih potreb ne izkazuje. V veljavni zakonodaji namreč ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še naprej lahko opravljal.
ZDR-1 člen 144, 146, 148. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP člen 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 286, 286/3, 339, 339/2, 339/2-12.
prikrajšanje pri plači - dodatek za nadurno delo - pravnomočna odločitev v kolektivnem delovnem sporu - neenakomerno razporejen delovni čas - referenčno obdobje - sklepčnost tožbe - utemeljenost tožbenega zahtevka - pravočasnost navedb - izvedba dokaza z izvedencem
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi).
Sklepčnost tožbe pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnik, ker jih je določen delež izrabil znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme.
Tožba tožnika je bila sklepčna, njegova trditvena podlaga, v okviru katere je opredelil število ur, za katere zahteva plačilo dodatka, ker jih je izrabil po koncu referenčnega obdobja, pa zadostna. Ker je toženka podala svoje ugovore nekonkretizirano, je bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem, ki ga sama niti ni predlagala, nepotrebna.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - navodila delodajalca - neupoštevanje navodil delodajalca - neupravičena odklonitev dela - regres za letni dopust - dokazna ocena - nedopustna pritožbena novota - vsebina odpovedi
Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka tožnici odpovedala le pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Poslovni sekretar VI oziroma Tajnik VIZ VI, ne pa tudi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Računovodja VI. Toženka je v izreku in obrazložitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izrecno navedla le pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 29. 8. 2008, ter da je v skladu z določbo 25. člena te pogodbe z njo prenehal veljati le del pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2005, ki se nanaša na zaposlitev tožnice na delovnem mestu Pisarniški referent V. Vendar pa je toženka v izreku in nato še v obrazložitvi odpovedi jasno in nedvoumno zapisala, da podaja redno odpoved pogodbe iz krivdnega razloga tožnici, zaposleni za nedoločen čas za polni delovni čas 40 ur, na delovnem mestu Tajnik VIZ VI, šifra DM ... v obsegu 50 % in na delovnem mestu Računovodja VI, šifra DM ... v obsegu 50 % od 1. 9. 2008 dalje
URS člen 2, 15, 33, 74, 74/1. ZDR-1 člen 4, 13, 18, 24. ZVis člen 63, 63/10. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. OZ člen 50. ZSPJS člen 7.
elementi delovnega razmerja - visokošolski učitelj - visokošolski zavod - pogodba civilnega prava - definicija delovnega razmerja - obseg dela
Visokošolski zavod lahko za izvajanje neposredne pedagoške obveznosti, v okviru javne službe, sklene pogodbo obligacijskega prava z visokošolskim učiteljem samo, če so predhodno izčrpane vse možnosti za sklenitev ustrezne pogodbe o zaposlitvi. Navedeno ne govori o kadrovskih težavah delodajalca (finančnem bremenu), ampak o dolžnosti primernega sklepanja pogodb o zaposlitvi, tako da je mogoče pogodbe civilnega prava sklepati le izjemoma in v zelo ozkih mejah. Kar pa v primeru tožnika ni bilo izpolnjeno. Tožnik je bil izvajalec treh predmetov in je bil pri toženi stranki edini habilitiran visokošolski učitelj, ki lahko poučuje tri obvezne študijske predmete.
Ne glede na to, da tožnica ne izpolnjuje razpisnih pogojev za delovno mesto direktorja, ima kot vsak prijavljeni kandidat na podlagi prvega odstavka 36. člena ZSV pravico do sodnega varstva zoper sklep o izbiri kandidata, če misli, da je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek in da je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do aktivne legitimacije tožnice in ločnice med fazo izbire in fazo imenovanja kandidata za direktorja.
plačilo za dejansko delo - obseg dela - dokazno breme - dokazovanje negativnega dejstva - zadostna trditvena podlaga
Na tožniku je bilo dokazno breme, da je opravljal naloge višje vrednotenega delovnega mesta, torej naloge izven delokroga delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pa je tudi dokazal. Toženka pa bi morala na drugi strani zatrjevati in dokazati, da je tožnik opravljal dela delovnega mesta, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, oziroma dela nižje vrednotenega delovnega mesta, kar pa ni storila.
Plačila iz naslova večopravilnosti na podlagi aneksov in povečanega obsega dela ne pomenijo, da je toženka tožniku v vtoževanem obdobju izplačevala plačo za dejansko opravljeno delo, ki je določena za delovno mesto realizator specialist.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - direktor javnega zavoda - razrešitev direktorja javnega zavoda - sklep o razrešitvi - obstoj procesne predpostavke - pravnomočna odločitev o isti stvari - rok za sodno varstvo - napačen oziroma pomanjkljiv pravni pouk - zamuda roka za vložitev tožbe - zavrženje dela tožbe - odškodninska odgovornost zavoda
Po pravnomočnosti odločitve o zavrženju dela tožbe, ki se nanaša na nezakonitost sklepa o razrešitvi, ni mogoče ponovno odločati o pravočasnosti tega dela tožbe, čeprav tokrat na podlagi trditev o tem, da je tožnik zamudil sodno varstvo zaradi ravnanja na strani toženke, to je nenavedbe pravnega pouka v sklepu o razrešitvi. Odločitev o obstoju procesne predpostavke pravočasnosti za vložitev tožbe zoper sklep o razrešitvi je pravnomočna, zaradi česar je ni mogoče ponovno presojati, pa čeprav na drugi trditveni podlagi. S tega vidika je pravilno stališče, da je tožnik prepozno uveljavljal izostanek pravnega pouka kot razlog za nepravočasnost tožbe v tem delu. Če bi tožnik že v tožbi uveljavljal ta razlog za zamudo roka za izpodbijanje sklepa o razrešitvi in bi sodišče ugotovilo, da je bil s strani toženke v pravnem pouku dejansko zaveden (pa ni bil), bi tožbo štelo za pravočasno in o zahtevku v celoti odločilo po vsebini.
Ni mogoče ugotavljati zakonitosti sklepa o razrešitvi z mesta direktorja po vsebini kot predhodnega vprašanja za odločanje o zakonitosti odpovedi, če je sklep o razrešitvi zakonit, ker v sodnem postopku ni bil izpodbit oziroma ni bila ugotovljena njegova nezakonitost.
V pozivu k dopolnitvi vloge je bil tožnik poučen, kje lahko pridobi mnenje o stopnji pridobljene izobrazbe v tujini in da bo iz postopka imenovanja za ravnatelja izločen, če njegova dopolnitev ne bo pravočasna. Tožnik kljub pozivu dokazila o stopnji izobrazbe ni predložil v postavljenem roku niti ni pravočasno predlagal podaljšanja roka, zato je toženka njegovo vlogo utemeljeno izločila kot nepopolno.
ZDR-1 člen 144, 146, 148, 202. ZZDej člen 52a. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (1994) točka 11. ZPP točka 7, 212, 214, 214/1, 214/2, 243, 286.
prikrajšanje pri plači - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo - medicinska sestra - referenčno obdobje - veljavnost splošnega akta delodajalca - ožji obseg pravic - sklepčnost tožbe - dokazno breme - zadostna trditvena podlaga - postavitev drugega izvedenca - ugovor zastaranja - navajanje novih dejstev in dokazov
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno razlogovalo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij, kot je bila v organizacijskem navodilu toženke, ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi).
Sklepčnost tožbe (ne zahtevka) pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnica, ker jih je določen delež izrabila znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme.
razlika v plači - plačilo po dejansko opravljenem delu - dejansko delo - vsebina del - delovne izkušnje
Potrebne delovne izkušnje med delovnima mestoma niso edina razlika. Pomembna je predvsem razlika med dejanskim delom in nalogami, ki se na posameznem delovnem mestu opravljajo, torej vsebina dela na posameznem delovnem mestu.
plačilo za dejansko delo - razlika v plači - novinar
Ob ugotovitvi, da je tožnica namesto dela delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, to je delovnega mesta novinar urednik (na katerem se ne vodi oddaj v živo in ne opravlja naloge raziskovalnega novinarstva) opravljala (v celoti, ves čas) delo drugega delovnega mesta (poleg vodenja oddaj v živo in naloge raziskovalnega novinarstva še druge, ki so enake na obeh delovnih mestih), je njenemu zahtevku za plačilo razlike v plači na podlagi 44. člena ZDR-1 utemeljeno ugodilo.
ZDR-1 člen 75, 88, 88/6, 89, 89/1, 89/1-2, 94, 94/3, 108, 108/2, 108/2-1. ZPP člen 139, 139/6, 140, 144. ZPPreb člen 17a, 17a/1, 17a/1-1. ZZ člen 31, 54, 54/1. ZUJIK člen 33. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) člen 80, 89.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - vročitev odpovedi - prenehanje mandata - direktor - prenehanje obstoja pravne osebe - izbris družbe iz sodnega registra - spojitev družb - sprememba delodajalca
S spojitvijo muzeja A. z muzejem C. v toženo stranko (prevzemni javni zavod) in posledičnim prenehanjem obeh zavodov je tožniku z dnem njunega izbrisa iz sodnega registra po samem zakonu prenehal mandat direktorja kot poslovodnega organa zavoda. S prenehanjem pravne osebe namreč prenehajo tudi vsi njeni organi, saj so ti po naravi stvari vezani na njen obstoj. Gre za zakonsko posledico prenehanja pravne osebe in torej utemeljen razlog za (predčasno) prenehanje mandata. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, prenehanje mandata predstavlja razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj tožnik, ki nima več statusno pravne funkcije direktorja, ne izpolnjuje več zakonskih pogojev za opravljanje dela direktorja, zaradi česar ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delovno razmerje s poslovodno osebo je namreč neposredno povezano in odvisno od njene statusno pravne funkcije.
ZDR-1 člen 33, 33/3, 34, 89, 89/1, 89/1-3, 89/2, 89/4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - opravljanje drugega dela - odredba delodajalca - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - nezakonita odpoved - prepoved opravljanja dela - kršitev z znaki kaznivega dejanja - sprememba izpodbijane sodbe - delna razveljavitev sodbe
Odločitev sodišča prve stopnje, da je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in utemeljena, je materialno pravno zmotna. V tožničini pogodbi o zaposlitvi je določeno, da so njene delovne naloge poleg čiščenja perila tudi čiščenje pripadajočih delovnih prostorov, za katere je izrecno navedeno, da so to pralnica, likalnica, šivalnica in pripadajoči pomožni prostori. Tako terasa in hodnik spodaj (dojenčki) ne sodita med delovne prostore, ki jih je bila tožnica dolžna čistiti v okviru del in nalog svojega delovnega mesta. Poleg tega odredba o čiščenju terase in hodnika spodaj (dojenčki) ni bila časovno omejena. Toženka tožnici delovnih nalog suhega in mokrega čiščenja terase in hodnika spodaj (dojenčki) ni odredila kot začasnega dela niti ni opredelila, ali gre za povečan obseg dela na delovnem mestu Čistilka II oziroma zmanjšan obseg dela na delovnem mestu Perica II, zato odredba ni skladna z določbo 33. člena ZDR-1.
Tožnica s tem, ko te odredbe ni spoštovala, ni kršila svojih delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi, zato utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni podan in je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1.
razlika v plači - neizpolnjevanje izobrazbenih pogojev - prehodna določba - napredovanja - prenos plačnih razredov napredovanj
Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred.
Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo).
Tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesla (osnovna plača bi bila zaradi nižje izobrazbe od zahtevane na podlagi prvega odstavka 14. člena ZSPJS zmanjšana).
Neutemeljene so pritožbene trditve, da niti zakon niti podzakonski predpis ne določa, da bi morala biti oseba, ki podaja oceno delovne uspešnosti, celo leto nadrejena osebi, ki jo ocenjuje, ter da lahko generalni direktor oziroma uprava imenuje kogarkoli za izdelavo ocene, se pravi tudi osebo, ki dejansko ni nadrejena ali pa ni nadrejena daljše obdobje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje navedeno ne izhaja, saj je sodišče le ugotovilo, da je izpodbijano oceno tožnici podala A. A., ki je postala urednica programa B. šele 1. 12. 2021 in da slednja dela tožnice ni poznala. Ker tožena stranka navedenega argumentirano ni prerekala, je sodišče ob upoštevanju 214. člena ZPP štelo, da gre za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožena stranka ni podala nobenih navedb in dokaznih predlogov, da se je ocenjevalka z delom tožnice v letu 2021 seznanila kako drugače, četudi v tem letu 11 mesecev ni bila tožničina nadrejena delavka. Torej sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, ki ga tožena stranka zatrjuje v pritožbi.
ZUJIK člen 45, 45/1, 45/2, 48a. Pravilnik o merilih za doseganje naziva prvak in vrhunski glasbenik (2008) člen 4, 4/2. ZUP člen 4, 67, 67/2. ZJU člen 24, 24/1, 25, 39.
razlika v plači - uvrstitev v plačni razred - prvak - nepopolna vloga - javnopravna zadeva
Med strankama je sporno, ali tožniku pripada naziv prvak (48.a člen ZUJIK) od 1. 5. 2016 ali od 12. 5. 2016, na to pa se navezuje višina pripadajoče mu plače. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da za trajanje te pravice ne more biti odločilno, kdaj je tožnik dopolnil vlogo. Ključno je, da je vlogo za dodelitev naziva vložil 25. 4. 2016, torej še pred iztekom naziva, ki mu je bil tedaj dodeljen do 30. 4. 2016, ter da je z njo zahteval dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje. Datum vložitve te vloge in njena jasna ter časovno opredeljena zahteva (priznanje naziva od 1. 5. 2016) tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujeta dodelitev naziva za čas od 1. 5. 2016 dalje.
URS člen 14, 14/2. ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/3, 158, 158/1, 163, 163/2, 180, 180/3, 212, 214, 214/1, 214/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - trditveno in dokazno breme - uspeh strank v postopku - delni umik tožbe - sprememba odločitve o pravdnih stroških
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica podala ustrezno trditveno podlago o neenakopravni obravnavi pri obračunavanju plač glede na tiste višje predavatelje oziroma docente, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih študijskih programih in za to prejeli enako plačilo kot tožnica, ki je delo opravljala v 40‑tedenskih programih. V zvezi s tem je predložila tudi izračun prikrajšanja pri plači. Pri tem so ostale neprerekane tožničine trditve, da se njene preostale delovne obveznosti po obsegu v času, ko je opravljala NPO v 40‑tedenskem študijskem programu, niso zmanjšale - glede na čas, ko je opravljala NPO v 30‑tedenskih študijskih programih (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženka nasprotnega, da bi se torej tistim višjim predavateljem oziroma docentom, ki so delo opravljali v 30‑tedenskih programih, preostale obveznosti povečale, ni dokazala (niti ne zatrjevala). Toženka, ki je razpolagala s podatki o delovnih nalogah in obsegu dela vseh svojih zaposlenih, bi tako lahko podala navedbe in predložila dokaze o obsegu dela kateregakoli zaposlenega višjega predavatelja ali docenta, ki je predaval v 30‑tedenskem študijskem programu, in na tak način dokazala morebiten večji obseg dela drugih obveznosti takega predavatelja, pa tega, kljub opozorilu sodišča prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva, ni storila. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnico pri plačilu neenakopravno obravnavala, saj je morala za enako plačilo opraviti več dela kot višji predavatelji in docenti, ki so delo opravljali na 30‑tedenskih študijskih programih.
OZ člen 190, 190/1, 191. KPJS člen 39, 39-11. ZZUOOP člen 56, 56/7. ZIUOPDVE člen 123, 123/4. ZSPJS člen 23, 23/5, 40, 40/1. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 8. Kolektivna pogodba za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (1994) člen 66. ZDR-1 člen 127, 127/4, 143, 143/1. ZPP člen 2, 2/1, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14.
vračilo preveč izplačane plače - dodatki k plači - neupravičena pridobitev - plačilo nedolga - pridržek pravice zahtevati vračilo - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - delna razveljavitev sodbe
Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tožnica do notranje revizije ni vedela, da za obračun covid dodatkov ne uporablja pravilne računalniške formule. To pomeni, da tožencu ni vedoma obračunavala in izplačevala covid dodatkov v višjem znesku, kot jih je bila dolžna. Od toženca zato utemeljeno zahteva vračilo preplačila (prvi odstavek 190. člena OZ).
Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožnica januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plač (da izbira napačno formulo), zato bi vsa nadaljnja izplačila lahko izvršila le s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Čeprav je sprejelo stališče, da je neutemeljen tožbeni zahtevek, ki se nanaša na preplačilo nadomestila plače od vključno januarja 2021 dalje, je tožencu naložilo, da iz naslova preplačila nadomestila tožnici vrne 222,00 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec pa v pritožbi utemeljeno opozarja še na eno kršitev, in sicer odločitev preko tožbenega zahtevka (prva odstavka 2. in 339. člena ZPP). Tožnica je zahtevek iz naslova nadomestila plače za januar 2021 uveljavljala v neto znesku 106,26 EUR, zato ji v nobenem primeru za ta mesec ni mogoče prisoditi 222,00 EUR neto, kot je to storilo sodišče prve stopnje.
Prvostopenjsko sodišče je sprejelo stališče, da bi bilo tožbenemu zahtevku v zvezi s preplačilom nadomestil plač mogoče ugoditi le, če bi tožnica potem, ko je januarja 2021 izvedela za napako pri obračunu nadomestila plače, nadaljnja izplačila izvršila s pridržkom zahtevati preplačilo nazaj. Tožnica to stališče utemeljeno izpodbija in v pritožbi pravilno poudarja, da bi 191. člen OZ sodišče lahko uporabilo le, če bi ugotovilo, da je tožnica ob pripravljanju obračunov nadomestil plač za vtoževano obdobje vedela, da so ti napačni, pa je kljub temu hotela, da toženec dobi višje nadomestilo plače, kot mu pripada in mu ga tudi izplačala.