plačilo po dejansko opravljenem delu - datum odločitve - delna sprememba izpodbijane sodbe
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnici plačilo razlike v plači pripada le do konca glavne obravnave oziroma do izdaje sodbe. Za priznanje razlike v plači glede nadaljnjega obdobja, torej po datumu odločitve sodišča prve stopnje (prvi odstavek 311. člen ZPP), namreč ni podlage, tudi sicer pa ugotovitev, da je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta, še ne pomeni, da bo ta dela opravljala tudi v bodoče.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 91, 91/1. OZ člen 9, 82, 82/1, 82/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - utemeljenost odpovednega razloga - ponudba neustrezne zaposlitve - jasno pogodbeno določilo - prosto delovno mesto
Delodajalec mora dokazati, da je odpovedni razlog resničen in ne zgolj navidezen, kar v obravnavanem primeru, v katerem je toženka tožnici odpovedala pogodbo zaradi reorganizacije poslovanja, pomeni, da mora dokazati, da je reorganizacija dejansko bila izvedena in da je prišlo do bistvene spremembe v vsebini tožničinega dela, zato ni bilo več potrebe po opravljanju njenega dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb in ali so se izkazali za utemeljene, je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje, pa čeprav te razloge delodajalec zapiše v obrazložitvi odpovedi.
Utemeljenost organizacijskega poslovnega razloga ni odvisna od (ne)izvedbe spremembe sistemizacije, ukinitve delovnega mesta ali zakonitosti postopka spremembe sistemizacije. Ključno je, da je do reorganizacije dejansko prišlo, neodvisno od tega, ali je bila ta formalno in na zakonit način izpeljana s spremembo sistemizacije.
Čeprav v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno, da je toženka tožnici dolžna ponuditi ustrezno zaposlitev le, če je prosto oziroma na voljo, je bila izpolnitev te pogodbene zaveze s strani toženke odvisna od tega, ali je bila izpolnitev sploh mogoča.
ZPP člen 300, 300/1. ZDR-1 člen 130, 130/1, 130/2.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - odstop od sodne prakse
Toženka ni prerekala ureditve povračila stroškov prevoza na delo in z dela, v skladu s katero so delavci upravičeni do povračila teh stroškov na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, prav tako ni bilo sporno, da se je tožnik na delo vozil iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo povračilo stroškov prihoda na delo in z dela v višini seštevka dnevnih vozovnic, pri čemer toženka sami višini prisojenih dnevnih vozovnic ne ugovarja. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o odstopu od sodne prakse, saj je sodišče prve stopnje za odločitev o povrnitvi stroškov v višini dnevnih vozovnic imelo pravno podlago v Pravilniku toženke.
Toženka tako s tem, ko je s Pravilnikom določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Toženka s tem, ko je s svojim Pravilnikom, na katerega napotuje 130. člen podjetniške kolektivne pogodbe, določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
Toženka s tem, ko je s svojim Pravilnikom, na katerega napotuje 130. člen podjetniške kolektivne pogodbe, določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Določbe toženkinega Pravilnika je tako treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - pravna podlaga za izplačilo
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, v skladu s katero delavcem pripada povračilo stroškov prevoza na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevnih vozovnic.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, da so delavci upravičeni do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi njenega Pravilnika, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevnih vozovnic, in sicer za število dni prisotnosti na delu, kot izhaja iz priloženih plačilnih list.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, da so delavci upravičeni do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi njenega Pravilnika, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevne vozovnice, in sicer za število dni prisotnosti na delu, kot izhaja iz priloženih plačilnih list.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - odstop od sodne prakse
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, v skladu s katero delavcev povračilo stroškov pripada na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnica na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi določb Pravilnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevne vozovnice.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi morala tožnica dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3, 118, 118/1, 137, 137/2. ZPP člen 274, 327, 327/3, 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - bolniški stalež - utemeljenost odpovednega razloga - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - zavrženje tožbe - res iudicata - delna sprememba izpodbijane sodbe
Bistveno za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je, da je bila tožnica po nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje ves čas od prejema pisnega opozorila pred odpovedjo 30. 11. 2020 do 22. 4. 2021, ko je že učinkovala nova ponujena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, začasno nezmožna za delo. Tožnica posledično v tem času po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogla storiti kršitev, ki se ji očitajo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita.
Toženka kot delodajalec s svojim internim aktom ni mogla poseči v zakonsko pravico (in dolžnost) delavca do "nedela", ki jo ima v času začasne nezmožnosti za delo.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - kompleks - kriteriji za določitev - uporaba materialnega prava - lastninjenje stavbnih zemljišč - javni zavod - prenos lastninske pravice - razpolaganje občine z nepremičninami - gradbeno dovoljenje - izvenknjižni prenos
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sama opredelitev zemljišča v prostorskih aktih še ne zadošča za pridobitev pravice uporabe, ki se je nato po predpisih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico; sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na prostorske akte (kriterij iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Poleg kriterija določenosti spornih parcel v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgradba zgrajena, in določenosti v prostorskih aktih iz časa izgradnje je ugotovilo tudi obstoj kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1: sporna zemljišča obsegajo dovoze, dostope, parkirišče, zemljišča neposredno ob stavbi, zelenice itd., in da je bila pretekla raba taka, da so sporna zemljišča uporabljali izključno delavci in obiskovalci A.
Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma uporabilo napačno pravno podlago, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravico predlagateljice utemeljevalo na določbah ZLNDL, pri tem pa je spregledalo, da je bil ZLNDL subsidiarni zakon, saj so se po njegovih določbah lastninile le tiste nepremičnine, ki niso bile že prej olastninjene po drugih predpisih. Ni sporno, da je bil in je A. od ustanovitve javni zavod za zdravstveno dejavnost v smislu določb ZZ, premoženje javnih zavodov pa se je lastninilo že leta 1991 po določbah 65. člena ZZ, ki je določal: »Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Predlagateljica je pravno podlago Zakona o zavodih navajala že v predlogu, zato ne gre za presenetljivo pravno podlago, na katero nasprotna udeleženka ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla pomisliti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljica kot ustanoviteljica A. (da je predlagateljica ustanoviteljica A., ni bilo nikoli sporno) postala lastnica spornih zemljišč že leta 1991 in ne šele leta 1997 z uveljavitvijo ZLNDL. S tem je posredno tudi odgovorjeno na (sicer točne) pritožbene navedbe, da ZVEtL-1 ne more biti samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice.
Ker sta sporni parceli od leta 1987 do 1991 izpolnjevali kriterije za funkcionalno (sedaj pripadajoče) zemljišče, kar je bila podlaga za lastninjenje po Zakonu o zavodih, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da parceli nista v celoti potrebni za redno rabo A. in da sta bili hortikulturno ter prometno urejeni šele po letu 1997. Četudi morda res nista v celoti neobhodni za delovanje zavoda, pa ostaja dejstvo, da je A. sporni parceli imela ves čas v uporabi, pritožnica pa niti ne zatrjuje, da bi jih sama kadarkoli po letu 1987 uporabljala.
Tožnik kot neizbrani kandidat za predstojnika kliničnega oddelka nima pravnega varstva na podlagi 42. člena ZZ, ampak le na podlagi petega odstavka 200. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 4, 43, 43/1. ZVis člen 6, 52, 52/3, 63, 81a. ZDSS-1 člen 38.
zagotavljanje dela - pedagoška obveznost
Za potrebe ugotavljanja dejstva, ali je tožena stranka tožniku zagotovila opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ni relevantno ali je določena oblika pedagoškega dela bolj ali manj ugodna, niti ni pomembno njeno vrednotenje, prav tako niso pomembne reference. V tej zadevi je nesporno, da je tožena stranka tožniku zagotovila polno pedagoško obveznost 180 ur na leto (tako s predavanji kot seminarji in nastopi) pri predmetih, za katere ima tožnik veljavno habilitacijo, ter da je tudi izvajanje nastopov, kot posebne oblike pedagoškega dela za tožnika, kot visokošolskega učitelja (rednega profesorja), primerno delo. Tožnik je delo opravljal skladno s svojo habilitacijo in bil tudi ustrezno obremenjen, zato je povsem pravilna presoja prvostopnega sodišča o tem, da je tožena stranka tožniku izvajanje pedagoške obveznosti zagotovila skladno s pogodbo o zaposlitvi in veljavnimi predpisi.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica razrešena iz objektivnih razlogov, ne pa zaradi predhodne odločitve novega rektorja, da s tožnico ne bo sodeloval.
ZDR-1 člen 77, 77-5, 118, 118/1, 118/2. ZPP člen 151, 151/2, 313, 337, 337/3. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1. ZDSS-1 člen 29.
vrnitev na delo - reintegracija - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - sprememba zakona - datum sodne razveze - tek zakonskih zamudnih obresti
Tožena stranka je dokazala, da nima več ustreznega delovnega mesta, na katero bi se lahko tožnik vrnil. Poleg tega je dokazala subjektivno porušen odnos med tožnikom in toženo stranko, pri čemer je tožnik v postopku na prvi stopnji tudi sam navajal, da je s toženo stranko v konfliktnem razmerju. Ko se presoja o izgubi zaupanja, se v presoji možnosti reintegracije oziroma sodne razveze vsekakor upošteva tudi dotedanji odnos delavca do dela in do sodelavcev. Slednji pa je bil takšen, da porušeno zaupanje vsekakor objektivizira.
Če delodajalec denarnega povračila v roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti ne izplača, pride v zamudo in poleg denarnega povračila dolguje tudi zakonske zamudne obresti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI ZAVODI
VDS00066297
ZZ člen 38, 39, 39/2. ZUP člen 235. URS člen 25.
direktor javnega zavoda - razrešitev direktorja javnega zavoda - zavrženje tožbe - začetek teka roka za vložitev tožbe - vročitev sklepa - soglasje vlade
Kljub temu, da je sklep o razrešitvi, ki ga sprejme svet zavoda, veljaven le, če k njemu da soglasje vlada, določb ZZ v povezavi z določbami statuta toženke ni mogoče razlagati drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje - da rok za vložitev tožbe šteje od dne vročitve sklepa sveta zavoda o razrešitvi, in ne od dne vročitve soglasja vlade tožniku. Podaja soglasja vlade k sklepu o razrešitvi je stvar razmerja med toženo stranko in Vlado RS kot zakonito zastopnico ustanoviteljice Republike Slovenije, tako da njegova vročitev razrešenemu direktorju nima pravnih posledic. Ne gre za drugostopenjski (upravni) akt, ki bi lahko vsebinsko posegal v sklep o razrešitvi in bi ga bilo treba v sodnem postopku presojati po vsebini.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2. ZZ člen 32. ZPP člen 154, 154/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - razrešitev direktorja - direktor zavoda - neizpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta - eventualna (navidezna) kumulacija tožbenih zahtevkov - reintegracija - odločitev o stroških - uspeh stranke
Zahtevek, da se sklep o razrešitvi kot nezakonit razveljavi, je po vsebini enak zahtevku na ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit, saj gre za enostranski akt pogodbenega razmerja, glede katerega je pomembno zgolj vprašanje, ali je zakonit ali ne. Tožnik ni postavil dva zahtevka oziroma gre le za navidezno kumulacijo, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da je sklep o razrešitvi nezakonit, odločilo o celotnem tožnikovem zahtevku glede izpodbijanega sklepa o razrešitvi z mesta direktorja toženke.
Sodišče ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, saj ne more poseči v pristojnosti ustanovitelja zavoda iz 32. člena ZZ, da imenuje direktorja. Če je razrešitev nezakonita, ima direktor le odškodninski zahtevek, ne more pa doseči, da se delovno razmerje za delovno mesto direktorja nadaljuje.
ZIUPOPDVE člen 33, 87, 87/1, 87/4, 87/5. ZZUOOP člen 56. ZDR-1 člen 6. URS člen 2.
dodatek za nevarnost in posebne obremenitve - povečan obseg dela - COVID-19 - delo na domu - diskriminacija
Ker so se posebni, strožji (varnostni) ukrepi, ki so jih bili dolžni v okviru reorganizacije dela izvajati vsi zaposleni v javnih zdravstvenih in socialno varstvenih zavodih, v katerih so bili še posebej (nadpovprečno) izpostavljeni možnosti okužbe, izvajali v prostorih delodajalca, je tožena stranka utemeljeno odločila, da za čas dela od doma zaposlenim ta dodatek ne pripada.
Za povečan obseg dela je predvideno plačilo v skladu z določbami ZSPJS ter Uredbo o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence in ne plačilo po 87. členu ZIUPOPDVE.
ZZ člen 29, 36. ZIntPK člen 4, 4-9, 4-12, 9-13, 37, 38, 39. ZLV člen 68.
ravnatelj - izbirni postopek - kršitev pravil postopka - sklep o imenovanju - razveljavitev sklepa
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja kandidiranje na lokalnih volitvah politično dejanje (politično udejstvovanje oziroma participacijo) in da sta imela D. D. in C. C. politični stik, ki je od slednjega terjal obvestitev predsednice zavoda o tem oziroma njegovo izločitev iz postopka.
ZZ člen 36, 36/1, 36/3.. ZRTVS-1 člen 16, 16/1, 22, 27, 28, 29, 29/1.. ZGD-1 člen 55, 281, 281/5, 282, 282/1, 282/2, 285, 293, 293/2.. Statut javnega zavoda RADIOTELEVIZIJA SLOVENIJA (2006) člen 21, 22, 42, 43, 44.
javni zavod - generalni direktor - neizbira kandidata - izpolnjevanje pogojev - delovne izkušnje - enoosebna d.o.o. - nadzorni svet - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Kadar se zahteva izkušnje pri organiziranju in vodenju zgolj teoretično znanje ne zadošča. Namen takšnega pogoja je, da za tako odgovorno mesto kot je generalni direktor toženke, ki je javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena, gre za veliko organizacijo z več enotami in velikim številom zaposlenih (približno 2.250 oseb), lahko kandidirajo le osebe, ki že imajo ustrezne izkušnje z vodenjem in organizacijo večjih organizacij.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je A. A. kot direktor dveh enoosebnih družb in kot član ter predsednik nadzornega sveta pridobil izkušnje z organiziranjem in vodenjem večjih organizacijskih sistemov.