V tem sporu prisojena reparacija se ne more upoštevati kot pravica, ki jo je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, saj gre za obveznost toženke, ki je posledica nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Toženka je dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja do sodne razveze vzpostaviti stanje skladno s pogodbo o zaposlitvi. Dosojeni znesek denarnega povračila je zato prenizek. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bila tožnica ves čas zaposlena pri toženki, ki je bila njen edini delodajalec in da se ji je zdravstveno stanje v tem času toliko poslabšalo, da ima sedaj status invalida III. kategorije in je težje zaposljiva, kot tudi ne dejstva, da ni bila upravičena do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti zaradi nezakonitega ravnanja toženke. Tako je po stališču pritožbenega sodišča pravično denarno povračilo v višini 16-kratnika tožničine povprečne plače.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - ponudba delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi - utemeljenost odpovednega razloga
Tožnica neutemeljeno uveljavlja, da je subjektivni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti podan le, če so vsi trije pogoji izpolnjeni kumulativno, da torej delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Ne glede na razlog, zaradi katerega delavec ne dosega pričakovanih rezultatov, se lahko delodajalec odloči za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti.
Delavcu se lahko v primeru ugotovljenih nepravilnosti očita tudi, da je ravnal krivdno, vendar je delodajalec tisti, ki mora utemeljiti in dokazati odpovedni razlog ali kot razlog nesposobnosti ali kot krivdni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile ugotovljene nepravilnosti in napake posledica nestrokovnega, nekvalitetnega in nepravočasnega dela tožnice in ne krivde.
Če toženka tožnici ne bi ponudila prostega ustreznega delovnega mesta, bi bila podana odpoved nezakonita, ker se je toženka s Kolektivno pogodbo zavezala, da bo delavcu, ki mu odpoveduje pogodbo zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ponudila drugo ustrezno delovno mesto, če ga bo imela.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - zavrnitev dokaznih predlogov - suspenz pogodbe o zaposlitvi - nadlegovanje - diskriminacija
Kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja, ne glede na to ali gre za delovno razmerje za določen ali nedoločen čas, lahko pride do suspenza pogodbe o zaposlitvi, če so za to izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 53. člena ZDR-1.
Ni treba, da delodajalec za ves čas odsotnosti delavca sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas z novim delavcem. Nadomeščanje lahko uredi tudi z razporeditvijo nalog odsotnega delavca na ostale zaposlene.
Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (2012) člen 5, 5/2, 7. OZ člen 45, 46, 49, 94, 99.
stroški prevoza na delo in z dela - pisna izjava delavca - uveljavljanje napak volje
Tožnica je v obdobju, na katerega se nanaša izpodbijani del sodbe, sama uveljavljala povračilo stroškov v višini kilometrine. Zato je sodišče prve stopnje za to obdobje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo stroškov oziroma razlike v stroških do višine javnega prevoza.
ZDR-1 člen 7, 7/1, 7/2, 7/4, 8, 47, 47/1, 47/3. ZPP člen 4, 5, 8, 213, 214, 214/2.
trpinčenje na delovnem mestu - neizvedba predlaganih dokazov - dokazno breme - dokazna ocena - neustrezna komunikacija - grožnja z odpovedjo pogodbe - bolniški stalež
Občasni konflikti in prepiri, burna izmenjava mnenj in stališč, tudi občasna izmenjava ostrih besed, ne pomenijo trpinčenja na delovnem mestu. Kritiziranje je lahko ostro, dovoljene so tudi izjave v sarkastičnem tonu, ne smejo pa presegati meja razumne kritike in biti osebno žaljive. Iz dokaznega postopka v obravnavanem sporu ne izhaja, da bi kritika tožničinega dela s strani direktorice toženke te okvire presegla, čeprav je bila občasno neprimerna.
neizbira kandidata - delovne izkušnje - pogoji za kandidiranje na javnem razpisu
Kljub temu, da razpis ne predpisuje, da pet let delovnih izkušenj na vodilnih ali vodstvenih delih pomeni delovne izkušnje, pridobljene na vodilnih ali vodstvenih delovnih mestih, sta tako tožena stranka v izbirnem postopku kot sodišče prve stopnje v okviru sodne presoje izpolnjevanja razpisnih pogojev utemeljeno štela (in predpostavljala), da je izbrani kandidat po pogodbi o zaposlitvi za to vodstveno delovno mesto opravljal vodstvena dela.
plačilo po dejansko opravljenem delu - datum odločitve - delna sprememba izpodbijane sodbe
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da tožnici plačilo razlike v plači pripada le do konca glavne obravnave oziroma do izdaje sodbe. Za priznanje razlike v plači glede nadaljnjega obdobja, torej po datumu odločitve sodišča prve stopnje (prvi odstavek 311. člen ZPP), namreč ni podlage, tudi sicer pa ugotovitev, da je tožnica v vtoževanem obdobju dejansko opravljala dela višje vrednotenega delovnega mesta, še ne pomeni, da bo ta dela opravljala tudi v bodoče.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 91, 91/1. OZ člen 9, 82, 82/1, 82/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe - poslovni razlog - obrazložitev odpovedi - utemeljenost odpovednega razloga - ponudba neustrezne zaposlitve - jasno pogodbeno določilo - prosto delovno mesto
Delodajalec mora dokazati, da je odpovedni razlog resničen in ne zgolj navidezen, kar v obravnavanem primeru, v katerem je toženka tožnici odpovedala pogodbo zaradi reorganizacije poslovanja, pomeni, da mora dokazati, da je reorganizacija dejansko bila izvedena in da je prišlo do bistvene spremembe v vsebini tožničinega dela, zato ni bilo več potrebe po opravljanju njenega dela pod pogoji iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Kaj so bili razlogi, ki so delodajalca gnali v sprejem takšnih organizacijskih sprememb in ali so se izkazali za utemeljene, je stvar poslovnih odločitev delodajalca, ki ne morejo biti predmet sodne presoje, pa čeprav te razloge delodajalec zapiše v obrazložitvi odpovedi.
Utemeljenost organizacijskega poslovnega razloga ni odvisna od (ne)izvedbe spremembe sistemizacije, ukinitve delovnega mesta ali zakonitosti postopka spremembe sistemizacije. Ključno je, da je do reorganizacije dejansko prišlo, neodvisno od tega, ali je bila ta formalno in na zakonit način izpeljana s spremembo sistemizacije.
Čeprav v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno, da je toženka tožnici dolžna ponuditi ustrezno zaposlitev le, če je prosto oziroma na voljo, je bila izpolnitev te pogodbene zaveze s strani toženke odvisna od tega, ali je bila izpolnitev sploh mogoča.
Toženka s tem, ko je s svojim Pravilnikom, na katerega napotuje 130. člen podjetniške kolektivne pogodbe, določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
ZPP člen 300, 300/1. ZDR-1 člen 130, 130/1, 130/2.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - odstop od sodne prakse
Toženka ni prerekala ureditve povračila stroškov prevoza na delo in z dela, v skladu s katero so delavci upravičeni do povračila teh stroškov na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, prav tako ni bilo sporno, da se je tožnik na delo vozil iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo povračilo stroškov prihoda na delo in z dela v višini seštevka dnevnih vozovnic, pri čemer toženka sami višini prisojenih dnevnih vozovnic ne ugovarja. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o odstopu od sodne prakse, saj je sodišče prve stopnje za odločitev o povrnitvi stroškov v višini dnevnih vozovnic imelo pravno podlago v Pravilniku toženke.
Toženka tako s tem, ko je s Pravilnikom določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Toženka s tem, ko je s svojim Pravilnikom, na katerega napotuje 130. člen podjetniške kolektivne pogodbe, določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Določbe toženkinega Pravilnika je tako treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, da so delavci upravičeni do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi njenega Pravilnika, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevnih vozovnic, in sicer za število dni prisotnosti na delu, kot izhaja iz priloženih plačilnih list.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - pravna podlaga za izplačilo
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, v skladu s katero delavcem pripada povračilo stroškov prevoza na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevnih vozovnic.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - združitev pravd v skupno obravnavanje - odstop od sodne prakse
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, v skladu s katero delavcev povračilo stroškov pripada na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnica na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi določb Pravilnika upravičena do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevne vozovnice.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi morala tožnica dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
Glede na to, da toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala ureditve, da so delavci upravičeni do povračila stroškov prevoza na delo in z dela na podlagi njenega Pravilnika, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, ter ob nespornem dejstvu, da se tožnik na delo in z dela vozi iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet, pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik na podlagi določb Pravilnika upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini dnevne vozovnice, in sicer za število dni prisotnosti na delu, kot izhaja iz priloženih plačilnih list.
Določbe toženkinega Pravilnika je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-3, 118, 118/1, 137, 137/2. ZPP člen 274, 327, 327/3, 339, 339/2, 339/2-14.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - bolniški stalež - utemeljenost odpovednega razloga - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - zavrženje tožbe - res iudicata - delna sprememba izpodbijane sodbe
Bistveno za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je, da je bila tožnica po nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje ves čas od prejema pisnega opozorila pred odpovedjo 30. 11. 2020 do 22. 4. 2021, ko je že učinkovala nova ponujena pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, začasno nezmožna za delo. Tožnica posledično v tem času po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni mogla storiti kršitev, ki se ji očitajo v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved nezakonita.
Toženka kot delodajalec s svojim internim aktom ni mogla poseči v zakonsko pravico (in dolžnost) delavca do "nedela", ki jo ima v času začasne nezmožnosti za delo.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - kompleks - kriteriji za določitev - uporaba materialnega prava - lastninjenje stavbnih zemljišč - javni zavod - prenos lastninske pravice - razpolaganje občine z nepremičninami - gradbeno dovoljenje - izvenknjižni prenos
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sama opredelitev zemljišča v prostorskih aktih še ne zadošča za pridobitev pravice uporabe, ki se je nato po predpisih o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini transformirala v lastninsko pravico; sodišče prve stopnje se ni oprlo zgolj na prostorske akte (kriterij iz 4. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Poleg kriterija določenosti spornih parcel v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila zgradba zgrajena, in določenosti v prostorskih aktih iz časa izgradnje je ugotovilo tudi obstoj kriterijev iz 2. in 3. točke prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1: sporna zemljišča obsegajo dovoze, dostope, parkirišče, zemljišča neposredno ob stavbi, zelenice itd., in da je bila pretekla raba taka, da so sporna zemljišča uporabljali izključno delavci in obiskovalci A.
Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje deloma uporabilo napačno pravno podlago, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pravico predlagateljice utemeljevalo na določbah ZLNDL, pri tem pa je spregledalo, da je bil ZLNDL subsidiarni zakon, saj so se po njegovih določbah lastninile le tiste nepremičnine, ki niso bile že prej olastninjene po drugih predpisih. Ni sporno, da je bil in je A. od ustanovitve javni zavod za zdravstveno dejavnost v smislu določb ZZ, premoženje javnih zavodov pa se je lastninilo že leta 1991 po določbah 65. člena ZZ, ki je določal: »Premoženje, ki je družbena lastnina v upravljanju delovne organizacije iz prvega odstavka 62. člena tega zakona, ki nadaljuje delo kot zavod, postane s 1. aprilom 1991 lastnina ustanovitelja te organizacije, če ni s tem zakonom drugače določeno.« Predlagateljica je pravno podlago Zakona o zavodih navajala že v predlogu, zato ne gre za presenetljivo pravno podlago, na katero nasprotna udeleženka ob ustrezni skrbnosti ne bi mogla pomisliti. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagateljica kot ustanoviteljica A. (da je predlagateljica ustanoviteljica A., ni bilo nikoli sporno) postala lastnica spornih zemljišč že leta 1991 in ne šele leta 1997 z uveljavitvijo ZLNDL. S tem je posredno tudi odgovorjeno na (sicer točne) pritožbene navedbe, da ZVEtL-1 ne more biti samostojna pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice.
Ker sta sporni parceli od leta 1987 do 1991 izpolnjevali kriterije za funkcionalno (sedaj pripadajoče) zemljišče, kar je bila podlaga za lastninjenje po Zakonu o zavodih, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da parceli nista v celoti potrebni za redno rabo A. in da sta bili hortikulturno ter prometno urejeni šele po letu 1997. Četudi morda res nista v celoti neobhodni za delovanje zavoda, pa ostaja dejstvo, da je A. sporni parceli imela ves čas v uporabi, pritožnica pa niti ne zatrjuje, da bi jih sama kadarkoli po letu 1987 uporabljala.
Tožnik kot neizbrani kandidat za predstojnika kliničnega oddelka nima pravnega varstva na podlagi 42. člena ZZ, ampak le na podlagi petega odstavka 200. člena ZDR-1.
ZDR-1 člen 4, 43, 43/1. ZVis člen 6, 52, 52/3, 63, 81a. ZDSS-1 člen 38.
zagotavljanje dela - pedagoška obveznost
Za potrebe ugotavljanja dejstva, ali je tožena stranka tožniku zagotovila opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi, ni relevantno ali je določena oblika pedagoškega dela bolj ali manj ugodna, niti ni pomembno njeno vrednotenje, prav tako niso pomembne reference. V tej zadevi je nesporno, da je tožena stranka tožniku zagotovila polno pedagoško obveznost 180 ur na leto (tako s predavanji kot seminarji in nastopi) pri predmetih, za katere ima tožnik veljavno habilitacijo, ter da je tudi izvajanje nastopov, kot posebne oblike pedagoškega dela za tožnika, kot visokošolskega učitelja (rednega profesorja), primerno delo. Tožnik je delo opravljal skladno s svojo habilitacijo in bil tudi ustrezno obremenjen, zato je povsem pravilna presoja prvostopnega sodišča o tem, da je tožena stranka tožniku izvajanje pedagoške obveznosti zagotovila skladno s pogodbo o zaposlitvi in veljavnimi predpisi.
Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica razrešena iz objektivnih razlogov, ne pa zaradi predhodne odločitve novega rektorja, da s tožnico ne bo sodeloval.