Davčni zavezanec je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko.
Če se stroški prevoza na delo in z dela priznavajo v sistemu odmere dohodnine, je treba spoštovati načelo davčne pravičnosti tudi pri ustreznem upoštevanju navedenih stroškov znotraj samega sistema dohodnine za vse davčne zavezance. To ne pomeni posebne ugodnosti davčnega zavezanca, temveč je eden od predpisanih elementov izračuna davčne osnove, kot podlage za določitev davčne obveznosti, ki mora biti skladen z ustavnimi načeli.
Edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, je njegova dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Iz 45. člena ZDoh-2 ne izhajajo omejitve davčnega upoštevanja stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu in je tam tudi dejansko prisoten, niti tega da bi Vlada s podzakonskim predpisom lahko omejevala zakonsko določeno davčno upoštevanje stroškov na prevoz na delo in z dela pri izračunu davčne osnove tem davčnim zavezancem glede na kraj, od katerega se vozijo na delo. Določba 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja je v nasprotju s 45. členom ZDoh-2 ter presega ustavno dopustni obseg urejanja s podzakonskim predpisom.
Izpodbijani predlog toženke je v skladu s standardi obrazloženosti, ki so se izoblikovali v sodni praksi. Iz njega je mogoče razbrati razloge za izbiro kandidatke A. A. in procesno gradivo, na katerega se je toženka oprla pri svoji odločitvi - poleg zahtevanih kriterijev strokovnosti in osebnostnih lastnosti ima izbrana kandidatka po presoji Sodnega sveta dolgoletne izkušnje s sojenjem na kazenskem področju, ki ga vseskozi opravlja strokovno kvalitetno, odlikuje jo uspešno opravljanje vodstvenih funkcij, široko pravno znanje in primerno kritičen pogled na spremembe sodniške in kazenske zakonodaje, prav tako pozitivno odstopa pri znanstveno-publicističnem udejstvovanju.
Drugače kot mnenje predsednika sodišča o ustreznosti kandidata, ki je skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZSS obvezno, prav tako kot njegova vročitev kandidatu, ki lahko poda pripombe nanj, mnenje oddelka o kandidatih ni zakonska kategorija. Predvideno ni z nobenim od predpisov, ki urejajo postopek izvolitve oziroma imenovanja sodnikov, se pa je uveljavilo v praksi. Če je tako, tudi ne more biti predpisano, da mora biti mnenje obrazloženo. Mnenje oddelka je le eden od delcev v mozaiku procesnega gradiva, ki Sodnemu svetu omogoča, da celovito odloči o primernosti kandidata.
Po prepričanju Vrhovnega sodišča je mogoče ustrezno ravnovesje med pravico do varstva osebnih podatkov kandidatov in pravico do izjave posameznega kandidata (katere nujen predpogoj je pravica do informacije) zagotoviti z vpogledom v spis Sodnega sveta. Tožnica ne trdi, da bi ji bil vpogled v spis Sodnega sveta Su 51/2022, v katerem je tudi navedeno dokončno mnenje predsednika Vrhovnega sodišča, onemogočen.
Javni poziv EKO Sklada, ki ni (niti podzakonski) predpis in je namenjen le informiranju strank o vsebini predpisov, ne more biti neposredna pravna podlaga za odločanje in naknadno upravno sodno presojo zakonitosti zavrnitve revidentove prijave za dodelitev nepovratne finančne spodbude. Za to presojo je relevantna določba prvega odstavka 146. h člena ZVO-1.
V obravnavani zadevi je bila prijava zavrnjena, ker je revident vlogo za dodelitev nepovratne finančne spodbude za nakup vozila na električni pogon oddal isti dan kot je kupil vozilo, zato je za presojo relevantna predvsem 6. točka prvega odstavka 146. h člena ZVO-1 in na tej podlagi tudi besedilo drugega dela 4. a točke Javnega poziva, ki dodelitev spodbude pogojuje s tem, da ob oddaji vloge „vozilo ni bilo kupljeno“. To besedilo pa je treba razlagati tako, da pred oddajo vloge za dodelitev nepovratne finančne pomoči prosilec ne sme začeti naložbe in tako skleniti niti nobenega zavezujočega dogovora o izvedbi naložbe (na primer podpisati prodajne pogodbe, pogodbe o finančnem leasingu, plačati predujem za vozilo in podobno). Seveda pa ob oddaji vloge nakup vozila tudi ne sme biti dokončan in torej ne sme biti preneseno lastništvo na kupca in opravljena registracija vozila na prosilčevo ime.
Dejanski obseg razlastitve po 19. členu ZJC-B je torej opredeljen izključno z dejanskim potekom oziroma obsegom javne ceste v naravi. Pri tem je treba upoštevati, da sta tako ugotovitev mej zemljišča, ki v naravi pomeni javno cesto, kot tudi morebitna parcelacija tega zemljišča lahko predmet posebnega postopka oziroma samostojna pravna celota, zato v postopku razlastitve pomenita predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 147. člena ZUP. Če pa je bila o predhodnem vprašanju že izdana pravnomočna upravna odločba, je organ nanjo vezan (tretji odstavek 147. člena ZUP).