Lastnik lahko kljub omejenim lastninskim upravičenjem zaradi užitka, z lastninsko tožbo zahteva varstvo nasproti tretjemu, ki neupravičeno izvršuje užitek (ker za to nima podlage). Do takšnega zaključka pripelje presoja položajev lastnika, užitkarja in tretjega ter razmerij med njimi.
Korist od uporabe stvari je (civilni) donos. Ta ne izvira nujno iz lastninske pravice in zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve tudi ni nujen za varstvo lastninske pravice. Ker je lastnikovo upravičenje uporabe in uživanja v primeru užitka v celoti preneseno na užitkarja, ni videti, v čem naj bi bil lastnik prikrajšan. V resnici je zaradi uporabe sobe s strani tretjega v svojih upravičenjih prikrajšana užitkarica.
Nižji sodišči sta z zavrnitvijo tožničinega predloga za vračilo dela sodne takse nesorazmerno posegli v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Sklepa sodišč nižje stopnje temeljita na napačnem stališču, da je glede na specifično ureditev po ZST-1 glede spornega razmerja nastopil učinek pravnomočnosti. Ker bi bil v primeru vrnitve preplačane sodne takse namen sodnih taks še vedno dosežen, Vrhovno sodišče ne vidi v javnem interesu utemeljenega razumnega in stvarnega razloga za zavrnitev tožničinega predloga.