Plačilo za nadurno delo pomeni plačilo, kakršnega bi delavec v tistem obdobju prejel za delo, opravljeno v rednem delovnem času (kar v konkretnem primeru pomeni osnovno plačo, povečano vsaj za dodatek za skupno delovno dobo in dodatek za delovno uspešnost ter pogojno, ob upoštevanju stališč iz prejšnje točke obrazložitve, dodatek za stalnost), razen tega pa mu pripada še dodatek za nadurno delo, v višini 30 %, ki pa se odmerja zgolj od osnovne plače.
Iz Pravilnika tožene stranke o postopku in merilih za zasedbo delovnih mest vrhunski glasbenik, ekspert področja, prvak in priznani ustvarjalec, povsem jasno izhaja, da lahko izbrani kandidat zasede delovno mesto prvaka le za določen čas petih let. Z iztekom tega časa delavec izgubi naziv, razen če je na podlagi novega postopka (razpis za zasedbo delovnih mest, prijava na razpis, predlog komisije za izbiro kandidatov, imenovanje s strani generalnega direktorja) znova imenovan in je na tej podlagi z njim sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, na podlagi katere bo za nadaljnjih pet let opravljal delo na delovnem mestu prvaka.
Stopnice med večstanovanjskimi bloki, ki so bile dotrajane in na več mestih odkrušene ter zavoljo sneženja in nizkih temperatur zasnežene, poledenele in spolzke, niso nevarna stvar. Stopnice so pogost način prehajanja med površinami, ki se na vertikalni osi nahajajo na različnih nivojih. Za povprečnega posameznika niso nevarna stvar, temveč običajen način vzpenjanja ali spuščanja po naklonski pohodni površini, kamor smiselno spadajo tudi pločniki, ceste in druge javne površine.
Ni vse tisto, kar se zdi z vidika (ne)pazljivih udeležencev tvegano, tudi nevarna stvar ali dejavnost v pomenu objektivne odgovornosti. Konkretne okoliščine so bile lahko v pohodniškem smislu za tožnika v danem trenutku res ogrožujoče, a kljub temu stopnice niso nevarna stvar. Pri presoji, ali gre za nevarno stvar, je treba upoštevati vse okoliščine; od opredelitve stvari, narave in intenzivnosti škodne nevarnosti do presoje njene (ne)pogostosti, (ne)predvidljivosti ter (ne)običajnosti za okolico. Ključna razlikovalna okoliščina je, da mora biti pri nevarni stvari v smislu pravnega standarda večja škodna nevarnost del njene bíti. Prav zavoljo večje škodne nevarnosti za okolico, ki je lastna stvari sami, posameznik z njenim imetništvom nase prevzame tudi breme uresničitve z njo prevzetih tveganj kot udejanjenje eksistencialne škodne nevarnosti.
Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi občini pripisali odgovornost, čeprav je bilo pred tem ugotovljeno, da je konkretne stopnice redno vzdrževala, in to ustrezno ter popolno. Ne gre za nič drugega kot preventivni vidik odškodninskega prava. Predvidljive rizike, ki izvirajo iz tovrstnih običjanih življenjskih situacij, je treba razumno porazdeliti med vse udeležence skupnosti, a ne le na ravni opredelitve končnega (so)prispevka, temveč tudi v konceptualnem prevzemanju tveganj s pomenom za presojo narave odgovornosti.
Očitno je, da predlagatelj ni zadovoljen z delom sodnice in potekom konkretne pravde, a okoliščine, na katere se pri tem opira, ne utemeljujejo lažje izvedbe postopka pred drugim sodiščem. Ne le, ker pravda tudi po oceni predlagatelja že dalj časa poteka oziroma sta okrajni sodišči v Kopru ter Piranu razmeroma blizu, temveč predvsem zato, ker prenos krajevne pristojnosti ni ustrezno sredstvo, ki bi bilo namenjeno preprečevanju kršitev oziroma odpravljanju nepravilnosti pri sojenju, kar velja tudi za očitano zavlačevanje postopka oziroma nevestnost pri delu.