Izkaže se, da je sodišče druge stopnje s sklicevanjem na tezo o dokaznem bremenu dejansko zaobšlo zahtevo po celoviti dokazni oceni, ki izhaja iz 8. člena ZPP in se do preostalih dokazov (tistih, ki jih je v podporo drugačnemu stališču nanizalo sodišče prve stopnje in jih je toženec v pritožbi izpodbijal) ni opredelilo. Izpodbijane sodbe ni spremenilo zato, ker bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o razporeditvi dokaznega bremena, temveč zato, ker je sodišče - po oceni sodišča druge stopnje - napačno ugotovilo pravno pomembno dejstvo: kakšen dogovor je bil sklenjen glede zneska provizije.
Čeprav je zavarovanec druge toženke navzven nastopal kot koncesionar, je druga toženka tožnici, na katero se je ta pred pravdo obrnila z odškodninskim zahtevkom, odgovorila, da Pogodba za vzdrževanje ulic, pločnikov in trgov v A., sklenjena med Javnimi službami A., d. o. o., in Komunalnim podjetjem A., d. d., izvajalca (zavarovanca druge toženke) ne zavezuje k vzdrževanju spornega stopnišča. Zato ni pretirano in nesorazmerno od tožnice zahtevati, da se v takem položaju s pisnim odškodninskim zahtevkom obrne na koncesionarja.