V času izdaje sporne odločbe tretji odstavek 67. člena ZODPol še ni vseboval določbe o tem, da mora odločba vsebovati obrazložitev, zakaj bo s premestitvijo oziroma napotitvijo zagotovljeno nemoteno opravljanje nalog policije ali policijskih podpornih dejavnosti. Ker je sodišče druge stopnje obrazloženost izpodbijane odločbe presojalo glede na noveliran tretji odstavek 67. člena ZODPol, ki v času izdaje te odločbe še ni veljal, tretjega odstavka 67. člena ZODPol ni uporabilo pravilno. Tožena stranka pa je bila dolžna odločbo o začasni napotitvi obrazložiti tudi na podlagi prvega odstavka 24. člena ZJU. Sodišče druge stopnje se do ustreznosti obrazložitve glede na določbo prvega odstavka 24. člena ZJU ni opredelilo.
Opravljanje vojaške službe pripadnika Slovenske vojske na mednarodni misiji pomeni izvrševanje obveznosti, ki jih je država sprejela v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski je odraz posebnega pravnega in dejanskega položaja oseb, ki opravljajo vojaško službo. V ta okvir spada tudi upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski, zlasti pa tudi režima dela in bivanja na mednarodni misiji.
Zahteva za nošenje uniforme (ali športne opreme Slovenske vojske) ves čas bivanja na mednarodni misiji je glede na njeno naravo logična, saj omogoča prepoznavnost med udeleženci misije.
Tudi opravila, kot so oddajanje umazanih oblačil v pranje in prevzemanje čistih oblačil ter prevzemanje vode za pitje, niso mogla poseči v tožnikovo pravico do počitka. Odrejen urnik, skrb za čistočo in urejenost ter spoštovanje hišnega reda so vsakdanja opravila, ki spadajo v sklop vsake organizirane skupne nastanitve.
Dnevno informiranje o nalogah za naslednji dan (to naj bi bila vsebina večernih "sestankov", o katerih sicer tožnik ni navajal ničesar) je nujno za nemoteno delovanje ustroja, kakršen je vojaška misija.
Posebni režim vključuje tudi varnostno opremljenost, varnostni protokol in druga pravila, brez katerih si delovanja in bivanja na vojnem območju niti ni mogoče zamisliti. Samo po sebi je razumljivo, da v ta sklop sodi tudi omejitev prostega gibanja oziroma nenadzorovanega zapuščanja območja baze tudi v dneh, ki so sicer namenjeni počitku.
Iz obrazložitve sodb sodišča druge in prve stopnje izhaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevane privolitve tožene stranke v uporabo službenega vozila v zasebne namene tožnika, kar po vsebini predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar kaki stranki ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem oziroma ji je kršena pravica do izjave v postopku. Sodišče druge stopnje te kršitve ni odpravilo oziroma se je protispisno sklicevalo na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v sodbi sodišča prve stopnje ni, zaradi česar je kršitev tudi samo ponovilo.
Pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je treba izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in nadzorom delodajalca. Spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski je odraz posebnega pravnega in dejanskega položaja pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo. Med značilnosti vojaške službe in tudi mednarodne misije v tujini spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske, katere pripadniki so, in pravila mednarodne misije. Ta režim vključuje različna pravila ravnanja in obnašanja, nastanitve in reda, pravila varovanja itd., ki so prilagojena zahtevam vojaške organizacije, nenazadnje pa tudi okoliščinam in pogojem (skupne) nastanitve in bivanja v vojašnicah ali vojaških taborih; ti že sami po sebi zahtevajo spoštovanje hišnega reda, ukazov, pravil obnašanja,…
Podvrženost pravilom, kar vključuje tudi nošenje uniforme in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe, ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka. Prav tako ne gre za neke aktivnosti, ki same po sebi pomenijo izvajanje delovnih nalog.
Institut zajamčene plače ni bil nikdar v celoti razveljavljen. Prehodne zakonske določbe o njeni razveljavitvi ne vsebuje noben zakon.
Na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja institut zajamčene plače resda ni več uporaben, je pa še vedno določno uporabljen v sedmem odstavku 31. člena ZZVZZ kot spodnja meja odmerjenega nadomestila.
Glede na to, da se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) zavarovalna doba na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženi stranki štela s povečanjem in da ni bila imenovana posebna komisija za ugotavljanje obveznosti poklicnega zavarovanja, ki bi bila na podlagi prvega odstavka 201. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) pristojna za ugotavljanje, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje, je sodišče kot izhodišče za presojo, ali so tožniki v spornem obdobju izpolnjevali pogoje za poklicno zavarovanje, pravilno upoštevalo prehodno določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2. Ta določa, da so delovna mesta, za katera so delodajalci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Ob uveljavitvi ZPIZ-1 se je zavarovalna doba s povečanjem štela vsem delavce, ki so bili pri toženi stranki zaposleni kot šoferji avtobusov.
Sodelovanje na postroju ob dvigu zastave ni opravilo, ki izključuje možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen. Pri tem je treba upoštevati, da postroj vojakov zaradi dviga zastave ne predstavlja neke aktivnosti, ki bi pomenila izvajanje delovnih nalog, saj je njegov namen drugačen (kolektivno izražanje pripadnosti in spoštovanja), sicer pa postroj tudi ni bil zahtevan od vojakov, ki so prejšnjo noč opravljali naloge. Postroj ob dvigu zastave tudi ni opravilo ali dejavnost, ki bi zahtevala nek poseben psihofizičen napor in že zaradi tega preprečevala možnost tedenskega počitka ali ga celo izključevala. Poleg tega ne predstavlja opravila, ki bi zahtevalo daljši čas in bi s tem vplivalo na možnost tedenskega počitka. Takšno tolmačenje terjajo prav navedene posebnosti vojaške službe in dolžnost spoštovanja nekaterih pravil in protokolov v vojski v okoliščinah skupne nastanitve vojakov na mednarodni misiji.
Nadomestilo plače delavcu pripada, če je delavec odsoten z dela zaradi enega od razlogov, ki so zakonsko določeni oziroma izrecno dogovorjeni na podlagi sporazuma socialnih partnerjev. Delovnopravna ureditev ne predvideva obveznosti plačila nadomestila plače v primeru neupravičene odsotnosti delavca z dela. To bi bilo nenazadnje v nasprotju z namenom instituta nadomestila plače, ki predstavlja socialnovarstveno pravico iz delovnega razmerja in pomeni kontinuitetno plačilo v primeru upravičene odsotnosti z dela.
Napačno je stališče sodišč druge in prve stopnje, da je toženec dolžan tožnici plačati plačo oziroma nadomestilo plače za sporno obdobje zgolj zaradi dejstva, ker je bila v tem času v delovnem razmerju pri tožencu oziroma ker toženec zoper njo ni sprožil postopka odpovedi delovnega razmerja. Obveznost izplačila plače ni avtomatična posledica obstoja delovnega razmerja med strankama, temveč predstavlja protidajatev za opravljeno delo. Zgolj izjemoma, v primerih, ki jih delovnopravna ureditev izrecno predvideva, je delavec upravičen do nadomestila plače tudi v času, ko ne opravlja dela.