Nižji sodišči pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti nista v zadostni meri upoštevali dejstva, da je tožnica v času škodnega dogodka imela trinajst let in da se ji je v posledici škodnega dogodka zaradi posttravmatske stresne motnje razvila anksiozno depresivna motnja. Konkretni dejanski stan je glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti primerljiv z dejanskim stanom iz sodbe z opr. št. II Ips 616/2008.
V izreku pravnomočnega sklepa o delnem odvzemu poslovne sposobnosti niso konkretizirane aktivnosti v sodnih postopkih, ki jih nasprotni udeleženec ne more opravljati samostojno; predvsem iz izreka ni razvidno, ali se omejitev nanaša na njegovo udeležbo v sodnih postopkih v vlogi stranke postopka (in katere: ali samo stranke, ki je iniciator postopka, ali tudi nasprotne stranke), ali tudi v morebitnih drugih vlogah, na primer stranskega intervenienta, priče, zakonitega zastopnika, pooblaščenca, sodnika porotnika, tolmača. Navedena pomanjkljivost pomeni procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki onemogoča preizkus, ali je bilo nesorazmerno poseženo v ustavno varovane človekove pravice nasprotnega udeleženca,
Drugostopenjsko sodišče v konkretnem primeru ni pravilno uporabilo pravila mejnega praga verjetnosti, saj je – kljub pravilnemu izhodišču, kaj to pravilo sploh pomeni – arbitrarno zanikalo dejstva, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je bil ta prag presežen.
S sodniško samovoljo sta lahko obremenjeni tako pravna ocena kot tudi dokazna ocena in posledično ugotovitev dejanskega stanja. Če je napaka v dokazni oceni v oko bijoča ter logično ali zdravorazumsko povsem nevzdržna, ni mogoče trditi, da je bilo stranki zagotovljeno pošteno sojenje.
Revidentka je izbrala pravilno pravovarstveno zahtevo s tem, ko je kot povračilni zahtevek v skladu s tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP uveljavljala zahtevek izbrisne tožbe. Za izbrisni zahtevek v skladu s prvim odstavkom 243. člena ZZK-1 je aktivno legitimiran vsak, čigar stvarna ali obligacijska pravica na nepremičnini je bila z vknjižbo kršena.
V konkretnem primeru je bilo dejansko stanje, na katerem je tožnik utemeljeval svoj tožbeni zahtevek, ves čas enako. Vse od vložitve tožbe je bilo jasno, da želi izpodbiti dolžnikovo brezplačno naklonitev nepremičnin tožencu. Spreminjal je le tožbeni predlog. Zgolj poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka (torej pravilno oblikovanje tožbenega predloga ob nespremenjenem cilju pravde) ne pomeni spremembe tožbe.
Da bi upravičenec (v konkretnem primeru tožnik) pravno dejanje stečajnega dolžnika lahko izpodbil, bi moral (med drugim) zatrjevati, da je bil slednji v trenutku, ko je dejanje opravil, insolventen. Če je ves čas postopka trdil le, da to vprašanje ni pomembno, zgolj okoliščina, da naj bi insolventnost v trenutku sklenitve darilne pogodbe izhajala iz predloženih listin, ne zadošča. Dokazi, ki jih predložijo pravdne stranke, namreč njihove pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali drugačna odločitev o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) za tekoče leto za isti objekt, ki odstopa od odločitev v enaki upravni zadevi v preteklih letih, pomeni razlog za uporabo izrednega pravnega sredstva nadzorstvene pravice iz 88. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).