Odgovornost države po četrtem odstavku 54. člena ZDLov-1 je subsidiarna (odgovarja le v primeru, če škoda ni nastala po krivdi upravljavca lovišča) in objektivna (ne glede na krivdo). Gre za objektivno odgovornost, ki je posebej predpisana (tretji odstavek 131. člena OZ) in jo je treba razlagati in upoštevati zgolj v mejah, v katerih je predpisana.
Zakonsko besedilo četrtega odstavka 54. člena ZDLov-1, da Republika Slovenija objektivno in subsidiarno odgovarja za škodo, ki je nastala na nelovnih površinah iz 10. člena od divjadi ali zaradi lova, je treba razlagati restriktivno tako, da odgovarja samo za premoženjsko škodo, ki jo utrpi nelovna površina.
V sedmem odstavku 54. člena ZDLov-1 zakonodajalec ni predpisal objektivne odgovornosti Republike Slovenije za kakršnokoli škodo, ki iz izvira iz trka divjadi in premikajočega se vozila. Zato širitev take odgovornosti nanjo ni dopustna, upoštevajoč izhodiščno načelo, da Republika Slovenija ni odgovorna za škodo, ki jo povzroči divjad, razen v primerih, določenih z ZDLov-1 (prvi odstavek 54. člena ZDLov-1).
Četudi tožnica glede na naravo dejavnosti (skok s padalom v tandemu) ni aktivno sodelovala pri njenem izvajanju, je bistvena okoliščina, da se je za dejavnost odločila prostovoljno, očitno prav zaradi vznemirjanja, ki ga riziki, povezani s tem, prinašajo. Zgolj dejstvo, da je šlo za plačano storitev v okviru organizirane dejavnosti, ki jo zavarovanka toženke nudi na trgu, ne spreminja narave odškodninske odgovornosti v odgovornost ne glede na krivdo. Vpliva lahko le na presojo kršitve pogodbenega razmerja (in posledično nastanka pogodbenega odškodninskega razmerja) med tožnico in zavarovanko toženke.
Za odločitev organa, s katero odloči o strankini dolžnosti priključitve objekta na javno vodovodno omrežje, ni potrebna strankina zahteva, zato razlog za ničnost iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ne more biti podan.