Predlagatelj sodnikom ljubljanskega okrožja očita nestrokovno, nezakonito in neustavno vodenje postopkov ter procesno in materialnopravno zmotne odločitve. Taki očitki se v posamičnih sodnih postopkih obravnavajo v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper sodniške odločitve (kot predlagatelj sam navaja, so taki postopki tudi že v teku). Enako velja, tudi če so (vmesne ali končne) odločitve v posamičnih postopkih vezane na vprašanje predlagateljeve procesne sposobnosti. Razumljivo je, da predlagatelj take odločitve subjektivno dojema kot omejevanje dostopa do sodišča, vendar pa gledano objektivno, to je s stališča povprečnega razumnega opazovalca oziroma splošne javnosti, ne gre za utemeljen dvom v objektivno nepristranskost sodišč.
Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če dokazni predlog ni substanciran. Substanciranje pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi. Predlagatelj dokaza nosi torej breme prepričevanja sodišča, da je dokaz, ki ga predlaga, smiselno izvesti. Sodišču namreč ni treba izvajati dokazov, ki so nebistveni za odločitev, prav tako pa tudi ne neprimernih dokazov, takih, ki že na prvi pogled niso sposobni dokazati dokazne teme. Obstajajo pa tudi mejni primeri, ko je predlagani dokaz sicer lahko primeren, vendar glede na kontekst konkretnega razvoja dokaznega postopka in trenutnega uspeha dokazovanja nujno kliče po dodatnih pojasnilih, utemeljitvah in prepričevalnih naporih predlagatelja, s katerimi mora ta pojasniti posebne okoliščine in sodišče prepričati, da kljub (na prvi pogled) izgubljeni situaciji ter kljub (na prvi pogled) hipotetični nemoči predlaganega dokaza, še vedno lahko razumno pričakuje preobrat v uspešnosti dokazovanja. V takem primeru nosi predlagatelj breme dodatne utemeljitve svojega dokaznega predloga.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je odločitev sodišča druge stopnje o neupoštevanju preizkusa alkoholiziranosti procesno in materialnopravno pravilna in zakonita.