Pravica do združevanja ne spada med osebnostne pravice, ki so predmet varstva v okviru pravno priznane nepremoženjske škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin, do povrnitve katere je posameznik upravičen v obliki denarne odškodnine po 179. členu OZ. Gre za pravico, katere vrednota se izraža v povezovanju posameznikov med seboj, to pa presega obseg pravic iz 179. člena OZ, ki izvirajo neposredno in zgolj iz človekove osebnosti.
Pritožbeno sodišče (in pred tem tudi že sodišče prve stopnje) bi se glede na dejanske ugotovitve moralo opredeliti do odločilnega vprašanja, kdo je bil v konkretnem primeru imetnik psa in kot tak dolžan poskrbeti za ustrezen nadzor nad njim. Ker se ni, je obrazložitev izpodbijane sodbe do te mere nezadostna, da je zaradi njene pomanjkljivosti (pomanjkanja ali odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih) onemogočen njen preizkus in je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
V obravnavanem primeru sta v postopku za izključitev družbenika iz družbe edina družbenika družbe sklenila sodno poravnavo o izstopu A. A. iz družbe in prenosu njegovega poslovnega deleža na C. C. kot edinega preostalega družbenika te družbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je treba navedeno sodno poravnavo interpretirati v luči konkretnih zadev kot izstop. Sklenjena je bila v postopku za izključitev družbenika iz družbe (z nekim popuščanjem) in kupnina ni bila dogovorjena, zato gre za izstop in ne prenos. To pomeni, da je prišlo v obravnavanem primeru do sodnega izstopa tožnika iz družbe ter prenehanja njegovega poslovnega deleža in vseh s tem deležem povezanih pravic in obveznosti.
Takšna ureditev, po kateri je treba odškodninski zahtevek na podlagi odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov vložiti v korist stečajnega dolžnika oziroma stečajne mase, jasno kaže na to, da je treba odškodninsko odgovornost poslovodstva po določbi 42. člena ZFPPIPP uveljavljati v času trajanja stečajnega postopka. Obstoj stečajnega dolžnika (stečajne mase) je namreč materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe po omenjeni pravni podlagi, aktivna procesna legitimacija upnika pa je zato pogojena z odprtostjo stečajnega postopka.
Uveljavitev pravnega varstva v obliki ugovora zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom (379. člen ZFPPIPP) bi preprečila končanje stečajnega postopka (v katerem bi upnik lahko uveljavljal odškodninski zahtevek). Ker takšnega pravnega varstva revidentka ni uveljavljala, je s pravnomočnim zaključkom stečajnega postopka in izbrisom stečajnega dolžnika iz registra izgubila aktivno procesno legitimacijo za uveljavljanje zahtevka po določbah petega odstavka 44. člena ZFPPIPP.
Tožnik je glede na način poškodovanja in neznosno bolečino trpel zelo intenziven primarni strah v trajanju 30 minut. Še v času trajanja tega primarnega strahu je začel trpeti zelo intenziven sekundarni strah. Bil je utemeljeno zaskrbljen za usodo noge. Intenziven sekundarni strah je trpel tudi po oskrbi z mavcem. Ta je trajal do odstranitve mavca (približno en mesec). Nato je bil strah zmeren in občasno intenziven, trajal je so odstranitve OSM (približno tri mesece). Občasen strah je trpel do zaključenega zdravljenja oziroma tudi do dneva izdelave izvedenskega mnenja. Po oceni Vrhovnega sodišča predstavlja primerna odškodnina glede na intenzivnost in trajanje primarnega in sekundarnega strahu, ki ga je trpel tožnik, 4.000,00 EUR, kar predstavlja protivrednost 3,7 povprečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.
Po uveljavljeni sodni praksi je nelikvidna tista terjatev, za katero je očitno, da ne obstaja, ki je zelo nedoločena, zelo dvomljiva (katere obstoj ni izkazan niti s stopnjo verjetnosti), oziroma ji dolžnik "kvalificirano nasprotuje", npr. da je predmet nekega drugega postopka.
Tožnik je v postopku zatrjeval in dokazoval, da je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejel pogodbo o zaposlitvi, za drugo delovno mesto, za katerega se je zahtevala nižja raven strokovne izobrazbe, kot pa je bila zahtevana za njegovo prejšnje delovno mesto in da je zato upravičen do sorazmernega dela odpravnine po šestem odstavku 91. člena ZDR-1. Do dogovora med njim in toženo stranko glede višine sorazmernega dela odpravnine sicer ni prišlo, vendar pa tožniku zato ta njegova pravica ni prenehala. Nasprotovanje tožene stranke (pavšalno prerekanje te terjatve po temelju in višini; nepriznavanje terjatve; njeno zatrjevanje, da glede te terjatve tožnik ni sprožil nobenega spora; da mu je ponudila ustrezno zaposlitev) ne pomeni "kvalificiranega prerekanja" tožnikove terjatve, zaradi česar naj bi bila njegova terjatev nelikvidna.
Tožnik je v pobotni izjavi podrobno pojasnil način izračuna sorazmernega dela odpravnine, ki jo je po določbah OZ kot pobotno terjatev uveljavljal proti toženi stranki v zvezi z njeno terjatvijo za vračilo odpravnine. To sicer ne pomeni, da je višina, kot jo je določil, res takšna, vendar pa na drugi strani tudi ne pomeni, da ni določljiva. Zato je njegovo terjatev treba šteti za določeno in za likvidno. Za likvidnost njegove terjatve prav tako ni odločilno, da o njej še ni odločalo sodišče.
Delavec pride v zamudo z vračilom odpravnine, ki jo je prejel ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, za katero je bila v postopku ugotovljena njena nezakonitost, naslednji dan po dnevu, ko mu je vročena sodba sodišča, s katero je bilo pravnomočno ugotovljena nezakonitost odpovedi, zaradi katere je prejel odpravnino.