Judikatura ESČP distinkcije med rumenim in resnim tiskom ne pozna in ne ustvarja posebnih kriterijev za različne vrste nacionalnih medijev. Pri iskanju ravnotežja med nasprotujočimi si pravicami oziroma pri presoji dopustnosti posega v 10. člen EKČP je izhodišče presoje (najpomembnejši kriterij), ali je objava prispevala k razpravi v zadevi, ki je v interesu javnosti, kar se razlaga široko. Treba pa je razlikovati med pristnim javnim interesom in zvedavostjo javnosti. Želja bralcev po senzacionalizmu in njihova radovednost glede informacij o zasebnem življenju drugih ne pomenita legitimnega javnega interesa, ki bi upravičil neutemeljen poseg v zasebnost. Poleg javnega interesa je treba pri tehtanju (med drugim) upoštevati tudi poznanost prizadete osebe (pomembno je tudi njeno predhodno ravnanje in dejstvo, da je bila informacija (podoba) objavljena tudi drugje), način pridobitve informacij (ali se je presojala njihova resničnost) in način objave ter vpliv publikacije (število bralcev). Tudi kadar gre za rumeni tisk je torej treba tehtati pravici iz 8. in 10. člena EKČP - pravici do zasebnosti (ali varstvu ugleda) ni mogoče samodejno zagotoviti prednosti. V okviru svobode izražanja so nenazadnje varovani tudi prispevki, ki so namenjeni le zabavi in zadovoljevanju radovednosti. Vendar v teh primerih svoboda izražanja uživa nižjo stopnjo zaščite in jo je treba razlagati ožje.
Glede pridobitve lastninske pravice z odločbo upravnega organa ZDen ne določa drugače, kot je predpisano v 42. členu SPZ. Smiselno enako kot za pridobitev mora veljati za izgubo lastninske pravice: izgubi se z dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon ne določa drugače. Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.