Pojem izčrpanih možnosti zdravljenja v Sloveniji je pravni standard, ki ga glede na konkretne življenjske primere zapolnjuje sodna praksa. Vrhovno sodišče je že sprejelo načelno stališče, da se v primeru, če je za zdravljenje določenega bolezenskega stanja več medicinsko priznanih in v načelu enakovrednih metod, šteje, da so v Sloveniji izčrpane možnosti zdravljena, če ni zagotovljeno zdravljenje z nobeno od priznanih metod. Ugotovitev sodišč, da se je v spornem obdobju izvajala klasična metoda na odprtem srcu, ki je po učinku enakovredna minimalno invazivni metodi, bi zato lahko pomenila, da možnosti zdravljenja v Sloveniji niso bile izčrpane. Vendar so bile v konkretnem primeru ugotovljene tudi druge relevantne okoliščine, ki jih je potrebno upoštevati pri zapolnitvi tega pravnega standarda.
Sodišče druge stopnje je pri določitvi pravne podlage za izplačilo razlike v plači upoštevalo Aneks št. 2, ki je za delovno mesto kriminalistični inšpektor, ki se opravlja v nazivu kriminalistični inšpektor III, res določal izhodiščni plačni razred 30, z napredovanji pa 35. Vendar je navedena ureditev, kot pravilno opozarja toženka v reviziji, začela veljati 23. 7. 2016, torej po datumu premestitve tožnika. V času njegove premestitve, 1. 10. 2013, je Akt o sistemizaciji tožene stranke za delovno mesto kriminalistični inšpektor v nazivu kriminalistični inšpektor III določal izhodiščni plačni razred 29 in 5 napredovalnih razredov. Enako je določal tudi takrat veljavni peti odstavek 14. člena KPDU (ki je veljal od 9. 11. 2010 do 31. 12. 2015). Ker je bila plača tožnika ob premestitvi pravilno določena in izplačana, do razlike v plači za čas od 1. 10. 2013 do 30. 4. 2015 ni upravičen.
Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil 2. 1. 2016. Zato je toženec pravilno uporabil predpis, veljaven v času odločanja, to je v času nastanka zavarovalnega primera. Ta določa, da se za ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe upošteva pokojninska doba brez dokupa in brez dodane dobe.
Iz socialnovarstvenih predpisov izhaja, da mora zavod v oskrbo sprejeti tudi osebe, ki nimajo zagotovljenega financiranja, plačilo oziroma njegova oprostitev pa se ureja prek centra za socialno delo. Storitev institucionalnega varstva so po ZSV dolžni v prvi vrsti plačati upravičenci, šele za njimi ostali zavezanci. Tretje osebe pa lahko v skladu s pogodbeno avtonomijo z zavodom sklenejo dogovor, da bodo (do)plačevale oskrbnino.