Stranki sta sporazum, da so poravnane vse medsebojne obveznosti, sklenili po tem, ko je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana, torej po tem, ko so zapadle že vse vtoževane terjatve. Zato bi se moralo sodišče druge stopnje opredeliti do vsebine sporazuma (ki ga tožnik zaradi morebitnih napak volje ne izpodbija) in ne bi smelo zavrniti toženke z golim sklicevanjem na ustavno odločbo o prepovedi vnaprejšnje odpovedi odpravnini.

V premoženjskopravnem delovnem sporu ne veljajo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo za delo preko polnega delovnega časa, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo in v potrditev teh dejstev ponuditi dokaze. Dokazno breme, da je poravnal vse obveznosti do delavca iz naslova delovnega razmerja je res na delodajalcu, vendar šele, ko delavec dokaže, da je ta obveznost nastala. Konkretno to pomeni, da mora delavec dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in koliko.

Absurdno je očitati toženki, da ni dokazala, da je tožniku plačala vse nadure, oziroma da jih je opravil manj, kot zatrjuje, saj je toženka dokazovala, da je ure, ugotovljene na podlagi evidence, ki jo je po zakonu dolžna voditi, plačala (in da torej več ur ni opravil), sodišče pa je dokazne predloge, ki jih je predlagala, zavrnilo.

Pravica do dodatka za delo preko polnega delovnega časa je zagotovljena z zakonom, ki le glede višine napotuje na ureditev v kolektivni pogodbi. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.

Toženka je pobotni ugovor utemeljevala s trditvijo, da je bil znesek, izplačan kot dnevnice, namenjen kritju le teh, preostanek pa morebitnim viškom ur. Ker tožnik ni zatrjeval nasprotnega (da presežek plačila ni bil namenjen kritju viška ur; prav višek ur pa je tožnik v sporu zatrjeval), presoja, da je toženka plačala nekaj, kar ni bila dolžna, temelji na dejstvu, ki ni bilo ugotovljeno. Zato materialno pravo v zvezi s pobotnim ugovorom ni bilo pravilno uporabljeno.