Invalidnina se ne odšteva od odškodnine, ampak se kot ena od okoliščin primera iz 179. člena OZ upošteva pri odmeri pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem je treba izhajati tudi iz tega, da denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev, temveč predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode. Upoštevanje invalidnine oziroma koristi, ki jo je oziroma jo bo oškodovanec imel od prejemanja invalidnine, je torej le ena od okoliščin pri ugotavljanju pravične denarne odškodnine, saj ta v določeni meri (večji ali manjši) tudi kompenzira prizadetost oškodovanca. Zato ni pomembno le, kakšna in kako obsežna je ta prizadetost (torej narava in stopnja prizadetosti), temveč je lahko pomemben tudi razlog za priznanje invalidnine (torej ali je ta priznana za isto vrsto telesne okvare kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti).
Sklicevanje sodišča prve stopnje, da je bilo o temelju zahtevka že pravnomočno odločeno v drugem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu, je napačno. Odločitev o temelju zahtevka je stvar vmesne sodbe (315. člen ZPP), do njene izdaje pa pride v postopku reševanja iste zadeve (iz razloga smotrnosti), ko zahtevek glede višine še ni zrel za odločanje. S (končnima) sodbama sodišč druge in prve stopnje, izdanima v drugem sporu (šlo je sicer za spor med istima strankama za razliko v plači, vendar za drugo obdobje), ni bilo odločeno o temelju zahtevka, ki ga tožnik vtožuje, saj razlogi sodbe v drugi zadevi ne postanejo pravnomočni. Zaradi zgoraj opisanega zmotnega stališča sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, zaradi katerih je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika v tem sporu.
Tožnica je na podlagi 5. člena ZDR-1 vložila tožbo zoper podružnico tujega podjetja kot svojega delodajalca, vendar pa, kakor to jasno izhaja iz zgoraj navedenih stališč, to ne pomeni, da v tem sporu podružnica ne more uveljavljati terjatev matične družbe do tožnice v pobot. Matična družba in podružnica sta namreč ena in ista pravna oseba, zato je jasno, da lahko podružnica, ki je v delovnem sporu tožena kot delodajalec, v pobot uveljavlja tudi vse terjatve, ki jih ima matična družba do delavca - enako, kot bi jih lahko uveljavljala sama matična družba, če bi nastopala kot toženka.
Zmotna je presoja, da za pobot prav iz tega razloga (ker gre za terjatev matične družbe) ni izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev. Ker gre pri matični družbi in njeni podružnici za eno in isto pravno osebo, je terjatev matične družbe, čeprav jo v pobot uveljavlja podružnica, terjatev osebe, ki je v razmerju do tožnice lahko hkrati njen upnik in dolžnik.
V 283. členu ZGD-1 je določeno, da predsednik nadzornega sveta zastopa družbo proti članom uprave. Glede na 283. člen ZGD-1 je za pričetek teka subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločilno, kdaj se je s spornimi ravnanji tožnika, ki jih je tožena stranka štela kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanil predsednik nadzornega sveta tožene stranke. Po tretjem odstavku 20. člena ZDR-1 in v povezavi z 283. členom ZGD-1 je bil namreč za zastopanje delodajalca proti tožniku kot poslovodni osebi (že po samem zakonu) pristojen predsednik nadzornega sveta.
Ker drugi odstavek 109. člena ZDR-1 začetek teka tridesetdnevnega subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi veže na trenutek, ko pristojni organ ugotovi razlog za odpoved, in ker ZDR-1 ne določa, da začne ta rok teči znova v primeru, če pride do spremembe osebe oziroma organa, ki nastopa v imenu delodajalca, je zmotno stališče tožene stranke (in tudi sodišča prve stopnje), da je subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči takrat, ko je razlog za to odpoved ugotovil novi direktor tožene stranke.
To, da oškodovanec ve, koliko zaslužka je "izgubil" v posameznem mesecu (ali poslovnem letu), še ne pomeni, da ve (lahko oceni), kakšen bo celoten izgubljeni zaslužek, ki ga bo utrpel zaradi škodnega dogodka. Dokler zdravljenje ni zaključeno (in zdravstveno stanje ni stabilizirano) namreč ne more vedeti, koliko časa bo škoda še nastajala (do kdaj bo trajal bolniški staž) in kakšna bo (npr. ali (kdaj) se bo v prihodnjih mesecih/poslovnih letih vrnil na delo, ali bo (začasno) delal le krajši delovni čas).
Uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, bi v okoliščinah konkretnega primera ne bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Tedaj namreč še ni bilo jasno, kolikšna škoda bo sploh nastala. Celo nasprotno, tožbo bi moral vložiti, četudi bi bilo jasno da se bo škoda med postopkom povečevala (nejasno bi bilo le koliko časa in v kakšnem obsegu). To pa ni skladno s subjektivno naravo zastaralnega roka.