CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00075210
OZ člen 6, 6/1, 6/2, 86, 119. ZPotK člen 6. ZVPot člen 23, 24. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 2, 3. ZPP člen 380, 380/2.
dopuščena revizija - potrošniška kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - varstvo potrošnikov - valutno tveganje - nepošten pogodbeni pogoj - konverzija - pojasnilna dolžnost banke - načelo vestnosti in poštenja - slaba vera banke - ničnost pogodbe - pravica do izjave v postopku - pravica do enakega varstva pravic - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ugoditev reviziji
Stališče nižjih sodišč glede intenzitete pojasnilne dolžnosti ni skladno z novejšo prakso Vrhovnega sodišča. Za njeno pravilno izpolnitev ne zadostuje zgolj, da je potrošnik obveščen o možnih zvišanjih ali znižanjih vrednosti tuje valute, temveč tudi o ostalih okoliščinah, za katere je toženka vedela oziroma jih je bila dolžna vedeti in jih je bila skladno z njeno profesionalno skrbnostjo dolžna sporočiti tožnikoma. To pa, kot je bilo že pojasnjeno, zajema tudi nevarnost zelo velike apreciacije CHF v razmerju do valute, v kateri potrošnik prejema dohodke ter, posledično vpliv tako oteženega pogodbenega bremena na njegovo življenje ter zmožnost, da ga sploh prenese.
Takšen položaj zaradi neizčrpanega procesnega gradiva ter upoštevaje spremenjen sodniškopravni kontekst nalaga razveljavitev sodb nižjih sodišč.
Pogodbeno predvidena možnost konverzije, valutna klavzula ter ustrezna vsebina pojasnilne dolžnosti so trije dejavniki, ki drug na drugega lahko součinkujejo. Takšna ugovorna teza bi morala biti predmet kontradiktorne obravnave. To velja tem bolj, ker je v času med sojenjem pred nižjimi sodišči v tej zadevi in sojenjem pred Vrhovnim sodiščem, prišlo do postroženja stališč o tem, kakšna naj bi bila ustrezna pojasnilna dolžnost. To postroženje, ki je na prvi pogled le kvantitativno, saj zadeva intenzivnost pojasnilne dolžnosti, je v resnici takšne narave, da je sodna praksa pomembno spremenjena.
OZ člen 5, 17, 371, 372. ZVPot člen 24. ZPotK člen 6, 7. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 1, 3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - pravo EU - ugoditev reviziji - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank
Obvezna zakonska vsebina kreditne pogodbe z valutno klavzulo pomeni torej le del vsebine pojasnilne dolžnosti kot zakonske (ius cogens) obveznosti banke. Hkrati pomeni upravičenje potrošnika, da je pred sklenitvijo kreditne pogodbe v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPotK seznanjen z vsemi pogodbenimi pogoji. Na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPotK pa je pojasnilna obveznost banke kot del vsebine obravnavanega pogodbenega pogoja širša od izrecno določene obvezne zakonske vsebine pisne kreditne pogodbe. Povedno drugače, pravilno izpolnjena pojasnila dolžnost banke ni uresničena zgolj s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
Prosto urejanje obligacijskih razmerij poleg kogentnih pravnih pravil namreč omejuje tudi pravni standard vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Zato ni mogoče šteti, da temelji pogodbeni pogoj kreditne pogodbe z valutno klavzulo (glede vsebine pojasnilne dolžnosti) zgolj na obveznih (kogentnih) zakonskih določbah prvega odstavka 7. člena ZPotK. Temelji tudi na načelu vestnosti in poštenja (dobre vere).
SEU je sicer štelo, da je zahteva po preglednosti, upoštevaje konkretne okoliščine primera, lahko izpolnjena tudi brez izrecnega opozorila o neomejenem tveganju potrošnika zaradi nihanja tečaja, če:
- ponudnik potrošnika ni obvestil zgolj o potencialni možnosti rasti ali padca valute, v kateri je najel posojilo, temveč mu je podal še druge informacije, na podlagi katerih bi lahko potrošnik ocenil ekonomske posledice tečajnega tveganja na svoje finančne obveznosti, in
- je mogoče jasno določiti skupni znesek njegovih s pogodbo prevzetih obveznosti ali pa mu je bil pojasnjen mehanizem izračuna obveznosti in so mu bili na transparenten način dostopni veljavni menjalni tečaji.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00074292
ZVPot člen 23, 24. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - zavrnitev revizije
Sodišči sta ugotovili, da je bil tožnik opozorjen, da gre za kredit v tuji valuti in da bo moral bodisi sam poskrbeti, da bo imel to valuto ob zapadlosti kreditnih obrokov na računu, bodisi bo toženki prepustil, da opravi preračun domače v tujo valuto po vnaprej v pogodbi določenem menjalnem razmerju; opozorjen je bil, da se odloča za kredit v drugi valuti, kot pa prejema dohodke; opozorjen je bil tako na neomejeno valutno tveganje kot na dolgi rok odplačevanja kredita, v katerem se lahko tveganje uresniči; podpisal je izjavo o prevzemu valutnega tveganja; notar ga je opozoril na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo nameravanega pravnega posla po veljavnem pravu, tudi po ZPotK; nenazadnje je sam potrdil, da mu je referentka vse razložila in da se je po premisleku - torej preudarno, poznavajoč vsa tveganja in prednosti ponujenega produkta - odločil za kredit v CHF zaradi nizke obrestne mere. Vsaka od naštetih okoliščin sama zase sicer ne zadošča za zaključek o popolno in pravilno opravljeni pojasnilni dolžnosti, a vse skupaj v povezavi s tožnikovo izpovedbo kažejo, da ga je toženka na različne načine opozarjala na možnost uresničitve tveganja v dolgoročnem obdobju odplačevanja kredita, kar pri povprečno pozornem in preudarnem potrošniku vzbudi pozornost na pomen sklepanja prav takega posla in njegovo tvegano naravo. Tožnik se je (bi se) torej moral in mogel zavedati dejanskih posledic sprejetega tveganja in njegovega konkretnega vpliva na prevzete kreditne obveznosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00073201
ZPP člen 367a. ZIZ člen 32, 64, 73.
ugotovitev nedopustnosti izvršbe - pogodba o finančnem leasingu - izvršba na predmetu leasinga - dolg leasingojemalca - lastninska pravica v pričakovanju na predmetu izvršbe - leasingojemalec - uporabnik vozila - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno pravno naziranje, da lahko upnik leasingojemalca veljavno zarubi predmet leasinga, čeprav leasingojemalec še ni izpolnil vseh pogodbenih obveznosti in ima na predmetu leasinga le lastninsko pravico v pričakovanju, predmet leasinga pa je v izključni lasti leasingodajalca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00074245
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. URS člen 26, 53, 54. ZPŠOIRSP člen 10. OZ člen 360.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - dopuščena revizija - odgovornost države - denarna odškodnina za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - neposredni oškodovanec - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbris družinskega člana iz registra stalnega prebivalstva - zastaranje - zadržanje zastaranja - prekluzivni rok - nepremagljive ovire
Revizija se dopusti glede vprašanja: "Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja zahtevka za povrnitev neposredne škode, ki naj bi nastala tožniku zaradi izbrisa bližnjih sorodnikov iz registra stalnega prebivalstva?"
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00074825
OZ člen 39, 335, 335/1, 336, 336/1, 337, 360, 435. ZPP člen 39, 39/1, 40, 40/3, 41, 41/2, 182, 182/3, 196, 197, 370, 370/2, 377, 380, 380/2. ZZK-1 člen 99, 99/1, 99/1-1, 243, 243/4. URS člen 23. ZOR člen 360, 361, 362, 383.
izbrisna tožba - veljavnost prodajne pogodbe - ničnost pogodbe - večkratna prodaja nepremičnine - javna dražba - stečajni postopek - zloraba - razveza pogodbe - predkupna pravica - priposestvovanje - družbena lastnina - primarni tožbeni zahtevek - podredni tožbeni zahtevki - kumuliranje zahtevkov - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - zastaranje - zadržanje zastaranja - nepremagljive ovire - obstoj pravde - kršitev predkupne pravice - zaznamba prepovedi obremenitve in odtujitve - ovira za vpis lastninske pravice - ustavno skladna razlaga instituta zastaranja - položaj stranke - enotno sosporništvo - pravica do revizije - vrednost spornega predmeta - delno zavrženje revizije - opredelitev do relevantnih navedb stranke
Na tek zastaranja terjatve kupca za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni vplival pravdni postopek po tožbi tretje osebe zaradi kršitve njene predkupne pravice, saj ni bilo ugotovljeno, da bi prodajalec v pravdnem postopku pripoznal svojo obveznost do kupca.
Zaradi v zemljiško knjigo vpisane prepovedi razpolaganja pa kupec, tudi če bi sodno varstvo zahteval in z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine uspel, lastninske pravice na nepremičnini glede na stanje v zemljiški knjigi ne bi mogel vknjižiti. Zato je nerazumna zahteva, da mora tako sodno varstvo zahtevati z vnaprejšnjim zavedanjem, da končnega cilja (pridobitve lastninske pravice na nepremičnini) ne more doseči. Specifične okoliščine obravnavanega primera zato zapolnjujejo pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ).
dopuščena revizija - podrejene obveznice - kondikcijska terjatev - vrnitev prejetega na podlagi nične pogodbe - zastaranje kondikcijskega zahtevka - zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti - nepošteni pridobitelj - začetek teka zastaralnega roka - zavrnitev revizije
Iz presoje sodišča, da je glavni pogodbeni pogoj nasprotoval načelu poštenja in vestnosti in je zato po takrat veljavnem drugem odstavku 23. člena ZVPot ničen, ne izhaja samodejno, da je bil pridobitelj že ob sklenitvi pravnega posla nepošten tudi v smislu 193. člena OZ. Nepoštenost pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot je mogoče ugotoviti tudi, če samo ravnanje ponudnika ni bilo nepošteno. Merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot je namreč objektivno. Dobra vera je kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne poda pojasnil v skladu s profesionalno skrbnostjo. Razlikovanje med nepravilno, pomanjkljivo ali zavajajočo pojasnilno dolžnostjo tako za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja po ZVPot ni pomembno. Drugače pa je pri presoji nepoštenosti pridobitelja po 193. členu OZ. Ta temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe.
Glede na (kaznivo) preslepitveno ravnanje, na katerem temelji pravnomočna sodba, je bil obsojenec brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega (190. člen OZ). Istočasno pa je glede na opis kaznivega dejanja jasno, da je bil obsojenec nepošten že ob samem prejemu are, zato je od tega dne dalje dolžan plačati tudi zamudne obresti, kot je predpisano v 193. členu OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VS00073047
OZ člen 180. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
zavrnitev predloga za dopustitev revizije - odškodnina zaradi smrti bližnjega - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - denarna odškodnina za škodo posrednih oškodovancev - razmerje med staršema in otrokom - razmerje med starim staršem in vnukom - ožji družinski člani - primerljivost - čustvena navezanost
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00073126
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 380, 380/1. OZ člen 6, 135, 154, 154/2, 921. ZOZP člen 7, 7/2, 7/3, 7/3-6.
dopuščena revizija - zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje v prometu - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - izguba zavarovalnih pravic - regres zavarovalnice - splošni zavarovalni pogoji - tehnična brezhibnost vozila - pravno relevantna vzročna zveza - dolžna skrbnost - standard skrbnosti - navadna malomarnost - zmotna uporaba materialnega prava - obrazloženost sodbe sodišča druge stopnje - ugoditev reviziji
Vsako ravnanje voznika, ki je lahko podlaga za ugotovitev njegove krivde kot kriterija za porazdelitev odgovornosti v smislu drugega dostavka 154. člena OZ, ni nujno hkrati tudi razlog za izgubo zavarovalnih pravic v skladu s Splošnimi pogoji.
Pri presoji toženčeve dolžne skrbnosti kot nepoklicnega voznika traktorja je treba izhajati iz okoliščin konkretne vožnje izven ceste oziroma dela na polju. Toženec se je, potem ko je ob priklopu izposojene prikolice preveril delovanje pozicijskih luči na njej, pripeljal na zbirno mesto na polju, kjer je traktor s pripeto prikolico nekaj časa stal, da so nanjo naložili koruzo. Takoj zatem je spet zapeljal na regionalno cesto. Kakršnekoli posebnosti oziroma dodatne podrobnosti o vožnji po polju, poteku dela ter ravnanju s prikolico v tem času niso bile ugotovljene. Iz dejanskih ugotovitev tako ne izhajajo okoliščine, na podlagi katerih bi večina razumnih ljudi, ki se z vožnjo traktorja ne ukvarja profesionalno, lahko sklepala, da v razmeroma kratkem časovnem razdobju po predhodnem pregledu njihovega delovanja, pozicijske luči traktorske prikolice morda ne delujejo več.
Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja določena naravno vzročna povezava med odsotnostjo označbe za počasna vozila na traktorski prikolici in prometno nesrečo (toženec bi z njo zmanjšal tveganje, saj bi bilo njegovo vozilo ponoči bolje zaznavno), vendar znatnega povečanja tveganja za nesrečo zaradi njene odsotnosti nista ugotovili. V spektru tehničnih pomanjkljivosti se tako ta pomanjkljivost po oceni Vrhovnega sodišča uvršča med lažje. Nadalje pa je treba upoštevati tudi ostale ugotovljene vzroke in njihov pomen za nesrečo: nedelovanje pozicijskih luči na traktorski priklici, tako da je bila ta za oškodovanca zaznavna na manjši razdalji, prižgan delovni žaromet na traktorski kabini, ki je motil oziroma slepil oškodovanca in neprilagojena hitrost vožnje oškodovanca vidnemu polju kratkih luči. Ti vzroki imajo skupno nedvomno bistveno večjo težo kot odsotnost označbe za počasna vozila. Upoštevajoč še izjemno naravo institutov izgube zavarovalnih pravic oziroma povračilnega zahtevka zavarovalnice ter merila prave mere, ki je vselej sestavni del vrednotne presoje o vzročni zvezi, Vrhovno sodišče zaključuje, da odsotnosti označbe za počasna vozila pravno-vrednotno ne bi bilo upravičeno pripisati tako velikega pomena za nastanek obravnavanega škodnega dogodka, da bi bila zaradi tega upravičena izguba zavarovalnih pravic.