CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00059633
OZ člen 18, 18/1, 198, 271, 271/2, 300, 300/1, 301, 401. SPZ člen 95, 96. ZDen člen 24, 78, 78/2. ZPP člen 374, 374/2, 380, 380/2.
neupravičena obogatitev - uporaba tuje nepremičnine - denacionalizirano premoženje - plačilo uporabnine - privolitev v prikrajšanje - opustitev sodelovalne dolžnosti - konkludentna ravnanja - denacionalizacijski upravičenec - upniška zamuda - učinek upnikove zamude - pravilo volenti non fit iniuria - pogajanja - zmotna uporaba materialnega prava - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari (301. člen OZ).
Vendar pa zamuda upnika ne upravičuje dolžnika, da lahko dolgovano stvar (še nadalje brezplačno) uporablja. Ob tem je pomembna tudi okoliščina, da so med tožniki in toženko celotno obravnavano obdobje potekala pogajanja, v okviru katerih je toženka predstavila svoje ponudbe za nakup, možnost upravljanja in najema dvorca, tožniki pa glede njegovega najema, kar nikakor niso neodplačni pravni posli. Okoliščine konkretnega primera tako ne dajejo podlage za pravni zaključek, da je privolitev tožnikov v prikrajšanje zaradi toženkine brezplačne uporabe prostorov dvorca (volenti non fit iniuria) nedvoumno, jasno oziroma zanesljivo izkazana. Pravni standard jasnosti konkludentnih ravnanj v navedeni smeri torej ni izpolnjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00058978
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. SPZ člen 70, 70/1.
predlog za dopustitev revizije - ugotovitev lastninske pravice na delu nepremičnine - sklenitev aneksa k prodajni pogodbi - delitev parcel - parcelacija - zavrnitev predloga
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00059933
OZ člen 190, 198. ZOR člen 210, 219. SPZ člen 66, 66/1. ZTLR člen 14. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
neupravičena pridobitev - solastnina - uporaba solastne nepremičnine - plačilo uporabnine - plačilo uporabnine za uporabo solastne stvari - prikrajšanje - neprivolitev v prikrajšanje - vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo - souporaba nepremičnine - nemožnost uporabe nepremičnine - nevzdržna solastninska skupnost - načelo vestnosti in poštenja - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - pravica do izjave v postopku - dopuščena revizija - delna ugoditev reviziji
Izvrševanje lastninske pravice vsakega solastnika na celi stvari je omejeno s solastninsko pravico drugih lastnikov. Solastniki imajo pravico posest izvrševati skupaj (hkrati ali sukcesivno) ali deljeno, pri čemer vsak posestnik dejansko oblast nad stvarjo izvršuje na fizično določenem delu stvari. Zato je o načinu souporabe pravzaprav nujen dogovor med solastniki, zlasti v primerih, ko zaradi narave stvari hkratna uporaba ali deljena uporaba ni mogoča.
Tak dogovor očitno ni bil mogoč, saj stranki mirne medsebojne komunikacije nista (bili) sposobni. Posest hiše, ki je sicer dvostanovanjska, a ni omogočala ločenega bivanja dveh družin, sta druga od druge prevzemali v postopkih izvršbe sodnih odločb. V takih razmerah dodatna (izrecna, na drugega solastnika naslovljena) zahteva po souporabi kot izraz neprivolitve v prikrajšanje ni potrebna. Četudi se tožeča stranka v letu 1994 morda ni izselila zaradi toženčevega (psihičnega) nasilja, pa je z nadaljnjimi ravnanji nedvoumno pokazala, da želi (so)posest hiše. V kasnejšem, za odločitev o uporabnini relevantnem obdobju, so se med strankama razvili sovražni odnosi zaradi njunega vzajemnega ravnanja, zato bi bilo neutemeljeno neobstoj dogovora in s tem ravnanje v nasprotju z načeli vestnega in poštenega izvrševanja pravic ter mirnega reševanja sporov pripisati zgolj eni stranki. Čeprav naj bi toženec z uporabo le kletnega stanovanja v hiši pristajal na deljeno posest, pa v takih okoliščinah skupnega izvrševanja posesti realno ni bilo mogoče pričakovati. Tako deljena posest kot izročitev ključev hiše sta ustvarjala le videz možnosti souporabe, v resnici pa ločeno bivanje dveh družin v hiši ni bilo mogoče. Zato sta pravdni stranki kot solastnici v obdobjih, ko sta izvrševali (izključno) posest, dolžni drugi plačati uporabnino.
DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00058815
ZD člen 132, 214, 214/2, 214/2-6, 214/3, 216. SPZ člen 70, 72, 72/5. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-6, 40/1-8, 40/2, 46, 142, 142/1, 142/1-4. ODZ člen 480.
zahteva za varstvo zakonitosti - vknjižba služnosti v zemljiško knjigo - osebna služnost rabe - listina, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo - pravnomočen sklep o dedovanju - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - način delitve skupnega premoženja - sklenjena sodna poravnava - oblikovalna odločba - zavrnitev zahteve
Dedni dogovor kot oblikovalna sodna poravnava o delitvi zapuščine lahko pomeni podlago za vknjižbo dogovorjenega načina delitve (pridobitve izključnih pravic) v zemljiško knjigo. Od vsebine konkretnega dednega dogovora je odvisno, kakšna je v njem zaobsežena vsebina pravnega varstva. Ni videti razumnih in stvarnih razlogov, da dediči z dednim dogovorom ne bi mogli doseči enakih učinkov, kot bi jih lahko dosegli v postopku razdelitve stvari, in da bi dedni dogovor (ob izpolnjevanju vseh potrebnih vsebinskih pogojev), vsebovan v sklepu o dedovanju, ne mogel pomeniti listine za vpis v zemljiško knjigo in/ali izvršilnega naslova za razdelitev stvari.
Vsebina obravnavanega dogovora je oblikovalna, ustanovitev služnosti pa način razdelitve dediščine. Ker je dedni dogovor sodna poravnava vsebinsko enakovredna oblikovalnemu sklepu o delitvi skupnega premoženja, pomeni ustrezno listino tudi za vpis pravice osebne služnosti rabe v zemljiško knjigo, in sicer po drugem odstavku 40. člena ZZK-1. Podlaga za vpis namreč ni ugotovitveni sklep o dedovanju, ampak njegov oblikovalni del (sodna poravnava), v katerem je povzet dedni dogovor o razdelitvi zapuščine in katerega neposredna posledica je nastanek osebne služnosti rabe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VS00059635
ZPP člen 286, 286/3, 286a, 286a/5, 379, 379/1, 394, 394/2, 396, 396/1, 396/1-2, 396/2. ZD člen 141, 224. OZ člen 335, 335/3.
dediščinska tožba - pravda ob pogojih za obnovo zapuščinskega postopka - rok za uveljavljanje pravice do dediščine - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - zastaralni rok za vložitev dediščinske tožbe - pravočasnost tožbe - začetek teka zastaralnega roka - navajanje dejstev po prvem naroku za glavno obravnavo - prekluzija ugovora zastaranja - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Kadar imajo zapuščino v posesti druge osebe, ki niso dediči, ali če sodedič posest utemeljuje na kakšni ne-dedni pravni podlagi, lahko dedič pravno varstvo uveljavlja z lastninsko tožbo v rokih po splošnih določbah stvarnega prava. Z dediščinsko tožbo po 141. členu ZD pa lahko pravno varstvo uveljavlja zoper druge dediče, ki posest tako kot on opirajo na določbe dednega prava. Katera pravila o zastaranju bo treba uporabiti, je tako odvisno od narave pravice. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da za uveljavljanje vseh navedenih pravic, ne glede na njihovo naravo, veljajo roki za obnovo postopka, ampak je pravilno stališče, da za uveljavljanje dediščinske tožbe, ne glede na to, ali jo dedič uveljavlja med ali po zapuščinskem postopku, veljajo zastaralni roki iz 141. člena ZD.
Že v času veljavnosti novele je treba ZPP-D upoštevati, da se določbi 286. in 286.a člena ZPP dopolnjujeta in da se sodišče pri odločanju o prepoznih navedbah stranke ne sme zadovoljiti le s presojo njene krivde, ampak mora presoditi tudi, ali bi dopustitev (pre)poznih navedb pomenila zavlečenje reševanja spora.
Po oceni Vrhovnega sodišča pa je bila napačna že presoja sodišča druge stopnje, da sta pravdni stranki navedbe v zvezi z začetkom teka subjektivnega zastaralnega roka podali prepozno.
Glede na to, da sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva v zvezi z ugovorom zastaranja ni opravljalo, ker je bilo trdno prepričano, da to ni potrebno, sodišče druge stopnje pa je v razveljavitvenem sklepu zavzelo drugačno pravno stališče, bi sodišče druge stopnje moralo šteti, da sta se stranki šele takrat lahko seznanili s pravno pomembnostjo dejstev v zvezi s tekom subjektivnega roka. To pa pomeni, da bi moralo šteti, da je bila navedba trditev takoj po razveljavitvi prve sodbe sodišča opravičljiva in zato še pravočasna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00059614
URS člen 22. ZZZDR člen 51, 51/2. ZPP člen 196. OZ člen 125.
pogodba o preužitku - nepremičnina, pridobljena na podlagi pogodbe o preužitku - skupno premoženje zakoncev - osebni stečaj - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - izpodbijanje pogodbe - oblikovalna sodba - razveljavitev učinkov pravnega posla - vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - pravica do izjave v postopku - pravnomočnost - subjektivne meje pravnomočnosti - načelo relativnosti obligacijskih razmerij - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Kljub temu, da se učinek oblikovalne sodbe v zadevi XI Pg 2005/2017 z dne 20. 4. 2018, s katero je sodišče razveljavilo učinek pogodbe o preužitku v razmerju med pogodbenima strankama – tožencema, razteza na pravni položaj tožnice, ji v navedeni pravdi ni bilo treba zagotoviti pravice do izjave. Sprememba v tožničinem pravnem položaju namreč ni neposredna in pravna posledica pravnomočnosti oblikovalne sodbe, temveč materialnopravne odvisnosti od položaja drugega toženca. Trditvena podlaga, ki jo zatrjuje tožnica, tudi če bi se izkazala za resnično, ob dejstvu, da so s pogodbo o preužitku pridobljene nepremičnine s pravnomočnostjo sodbe XI Pg 2005/2017 prenehale biti del del premoženjske mase skupnega premoženja z učinkom za nazaj, ne more pripeljati do pravne posledice, ki jo uveljavlja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00058875
ZPP člen 184, 357a. OZ člen 255-260. ZFPPIPP člen 270, 270/2.
pritožba zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje - izbrisna tožba - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - paulijanska tožba (actio pauliana) - prenehanje izpodbojne pravice po splošnih pravilih obligacijskega prava - osebni stečaj - prilagoditev tožbenega zahtevka - sprememba tožbe - obseg pritožbenega preizkusa - zavrnitev pritožbe
Po prvem odstavku 184. člena ZPP lahko tožeča stranka spremeni tožbo do konca glavne obravnave. To pomeni, da sprememba tožbe v postopku pred sodiščem druge stopnje ni mogoča. Ob stališču, da je treba tožniku glede na drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP ponovno omogočiti spremembo tožbe, je tako sodišče druge stopnje pravilno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženca s pritožbo želita doseči tudi preizkus pravilnosti tega stališča sodišča druge stopnje. To pa glede na domet pritožbe po 357a. členu ZPP ni mogoče.
SPZ člen 208. OZ člen 312, 312/2. ZPP člen 324, 324/2.
pravni interes - časovne meje pravnomočnosti - posledice začetka stečajnega postopka - procesni ugovor pobota - učinek procesnega pobotanja - fiduciarni odstop terjatve v zavarovanje - fiduciarna cesija - zahtevek fiduciarja - ugoditev reviziji
Pobotanje ni učinkovalo glede dela vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR s pripadki.
Tožeča stranka je zahtevala, naj sodišče naloži toženi stranki, da cedirano terjatev v zavarovanje plača stranski intervenientki. To pomeni, da mora sodišče upoštevati, da zavarovana terjatev ob njeni zapadlosti ni bila plačana. Ko je tako, je glede vtoževane terjatve v znesku 6.877,24 EUR izpolnjen zakonski dejanski stan iz 208. člena SPZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00058297
ZPP člen 367c, 367c/3. OZ člen 131, 179.
predlog za dopustitev revizije - padec na poledeneli površini - povrnitev nepremoženjske škode - odbitna franšiza - delna ugoditev predlogu - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, ki ni upoštevalo pogodbeno dogovorjene odbitne franšize in je odškodnino prisodilo mimo pogodbenih določil.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00058874
URS člen 2, 22, 23, 25, 26, 120, 120/2, 120/3, 125, 153, 158, 160. ZUstS člen 51, 55a, 55b. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-15.
pravica do povrnitve škode - odškodninska odgovornost države za delo sodišča - protipravno ravnanje sodišča - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - dolžnost oškodovanca - izčrpanje pravnih sredstev - vložitev ustavne pritožbe - subsidiarnost odškodninskega varstva - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Tožnica je bila v spornem primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve, dolžna vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.
prodaja nepremičnine - parcelacija - izdelava elaborata parcelacije - zamuda z izpolnitvijo - pogodbena kazen - dogovor o pogodbeni kazni - razlaga pogodbenega določila - izpolnitev z zamudo ali z napakami - postopek parcelacije - postopek pred geodetsko upravo - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Smisel zapisa pogodbenih zavez je v jasnosti, določnosti in s tem predvidljivosti ter v zaupanju v zapisano besedo. Jezik kot semantični medij mora biti v stanju nositi namen - če tega ne zmore, potem velja samo tisto, kar je zapisano. Semantičnih meja ni dovoljeno prekoračevati. Pripisovanje pogodbenemu besedilu pomen, ki ga le-ta nima, pomeni spodkopavanje avtonomije pogodbenih strank in kršitev ustavne vloge sodišča kot razlagalca obstoječega (in ne avtorja novo ustvarjenega) besedila. Kar je zapisano, je med strankama dogovorjeno. In samo to med njima tudi velja. Obveznosti ene ali druge stranke se zato ne morejo raztezati onkraj zapisanega in podpisanega.
Šteje se, da če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, je pogodbena kazen dogovorjena le za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Da bi bila pogodbena kazen dogovorjena za kaj več kot le za (golo) zamudo (zamudo v ožjem pomenu), mora biti v pogodbi posebej določeno. Če ni, velja, da je pogodbena kazen dogovorjena le za zamudo v ožjem pomenu. Smisel določbe drugega odstavka 247. člena OZ je torej v tem, da razlagalcu onemogoča zapolnjevanje domnevnih "praznin" v pogodbenih določbah o pogodbeni kazni z vsebinami, ki jih ni mogoče izluščiti iz izražene pogodbene volje strank.
Ko tožena stranka odgovarja za vso tožnikovo nepremoženjsko škodo, sodišče presodi, koliko bi glede na vse okoliščine primera in upoštevaje merila iz 179. člena OZ, za škodo, ki jo je ugotovilo, znašala pravična denarna odškodnina. Če ugotovljena pravična denarna odškodnina presega tožbeni zahtevek, sodišče zahtevku v celoti ugodi (prisodi odškodnino (le) v višini zahtevka). Enako tudi, če sta zneska enaka. Če je pravična denarna odškodnina nižja od zahtevka, zahtevku ugodi delno in ga v neutemeljenem delu zavrne (prvi odstavek 2. člena ZPP). Ko je odgovornost deljena, sodišče odškodnino v višini, kot bi jo v pravkar opisanih položajih prisodilo oškodovancu ob predpostavki polne odgovornosti tožene stranke, zmanjša za delež, ki ustreza oškodovančevi odgovornosti za škodo.
V prvem primeru, ki se v bistvenem ujema z obravnavanim, torej sodišče potem, ko presodi, da bi bil oškodovanec upravičen do višje odškodnine od vtoževane, pravično (in ne nižjo, zahtevano) odškodnino zmanjša za delež oškodovančeve odgovornosti, ter mu jo lahko nato prisodi največ do višine zahtevka. Načelo dispozitivnosti s tem, tako se je sodna praksa že izrekla, ni kršeno.
Sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pri ugotovljenem 30% temelju odškodninske odgovornosti zavarovanca toženke ni proporcionalno vezano na tožbeni zahtevek, odškodnino pa lahko prisodi le znotraj zahtevka.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da bi tožnik ob dolžni skrbnosti moral vedeti za obstoj odbitne franšize, preden je sprožil spor zoper zavarovalnico, pri kateri je imel toženec zavarovano poklicno odgovornost.