OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VS00036226
OZ člen 103, 104, 105, 106, 107, 110, 239, 245. ZŠtip-1 člen 58, 58/7-2. URS člen 2.
pogodba o štipendiranju - upravna pogodba - štipendija za študij v tujini - kršitev pogodbene obveznosti - doktorska disertacija - dolžnost obveščanja - kršitev neznatnega pomena - zaposlitev v Republiki Sloveniji - odstop od pogodbe - odstopno upravičenje - vračilo štipendije - zapadlost terjatve - dopuščena revizija
Čeprav je toženki gotovo mogoče očitati neskrbno ravnanje glede obveščanja, pa je sklad s tem, ko se je o stanju njenega študija sam pozanimal pri univerzi, sam saniral njeno kršitev oziroma dosegel namen, ki ga je obveznost obveščanja zasledovala. Nato pa je bil dolžan tako pridobljeno informacijo ponovno ovrednotiti v luči javnega interesa. Pri tem je težko sprejemljiva teza, da ne bi bilo več v javnem interesu vztrajati pri pogodbi, katere glavni pogodbeni smoter bi bil z veliko verjetnostjo uresničen čez manj kot mesec dni.
Toženkino dolžnost, da v celoti izpolni svoje pogodbene obveznosti in se za dogovorjeni čas tudi zaposli v RS, je zato treba presojati od trenutka, ko je bilo dokončno razjasnjeno, ali je tožnik od pogodbe veljavno odstopil, torej od trenutka konca te pravde. Toženka ima še vedno pravico in dolžnost, da svojo preostalo obveznost izpolni in vse dotlej, dokler se ne izteče rok za njeno izpolnitev, tožnik še ne more terjati vračila štipendije.
dopuščena revizija - vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - pripoznava dolga - pretrganje zastaranja - zastaranje
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali dolžnikova (prodajalčeva) tožba vložena zoper tretjo osebo na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, ki predstavlja pravno stanje kot ga mora prodajalec zagotoviti kupcu po prodajni pogodbi, predstavlja pripoznavo dolga, ki pretrga zastaranje;
- ali dogovor prodajalca in kupca, da se vloži tožba zoper tretjo osebo na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, to je pravnega stanja kot ga mora prodajalec omogočiti kupcu po prodajni pogodbi, predstavlja izjavo kupca, da pogodba kljub "odvzemu" stvari ostane v veljavi (ter zato ne pride v poštev uporaba 1. odstavka 490. člena Obligacijskega zakonika o ex lege razvezi pogodbe) in posledično nudi dodatni rok za izpolnitev pogodbe, ki odlaga trenutek zapadlosti obveznosti; Ali je tak dodatni rok lahko opredeljen smiselno (z dokončanjem sodnega postopka) ali pa mora biti nujno datumsko definiran.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00036228
SZ člen 6, 56. URS člen 33. SZ-1 člen 1, 107.
stanovanjsko najemno razmerje - najemna pogodba - najemodajalec - vrnitev stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu - neprofitna najemnina za stanovanje - ugasnitev pravice - smrt imetnika stanovanjske pravice - ožji družinski član imetnika stanovanjske pravice - vnuk - ničnost pogodbe - singularni pravni naslednik - pravica do zasebne lastnine - odločba Ustavnega sodišča - pravnomočnost - subjektivne meje pravnomočnosti - objektivne meje pravnomočnosti - dopuščena revizija
Za poseg v pravico do zasebne lastnine gre, če mora lastnik nepremičnine, vrnjene mu v last ob denacionalizaciji, trpeti najemno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas in za neprofitno najemnino z vnukinjo pokojne imetnice stanovanjske pravice. Neustaven položaj je posledica zakonske ureditve, po kateri vselej, tudi v primerih, kakršen je obravnavani, ko je denacionalizacijski zavezanec kot najemodajalec (in tedaj še lastnik) sklenil najemno razmerje za neprofitno najemnino, velja, da sprememba lastnika stanovanja ne vpliva na obstoječa najemna razmerja ter da zato vsakokratni pridobitelj lastninske pravice na stanovanju vstopi v pravni položaj najemodajalca (107. člen ZS-1). Zakonodajalec je torej spregledal določene vidike posebnega položaja denacionalizacijskih upravičencev, ki v last dobijo vrnjeno z najemno pogodbo obremenjeno nepremičnino. Po oceni Vrhovnega sodišča bi tožnica svojo ustavno pravico do zasebne lastnine lahko zavarovala tako, da bi zahtevala sklenitev najemne pogodbe za tržno najemnino. Ker pa ji veljavna zakonska ureditev dopušča zgolj možnost vstopa v obstoječe najemno razmerje (107. člen SZ-1 izjemne predvideva), bi bila taka protiustavnost (protiustavna pravna praznina) nato lahko predmet presoje pred Ustavnim sodiščem.
OZ člen 6, 96, 96/2, 190, 193, 194, 198. ZPP člen 358, 358/1, 358/1-2.
odločanje na seji - neizvedba glavne obravnave - neupravičena pridobitev - verzija - plačilo uporabnine - konkretno in realno prikrajšanje - višina uporabnine - vlaganje v tujo nepremičnino - zavrnitev revizije - dopuščena revizija
Privolitev v neuporabo in s tem v prikrajšanje v resnici lahko pomeni le ugovor zoper predpostavko neupravičene obogatitve (odsotnost pravnega temelja) in ne more biti del predpostavke prikrajšanja. Privolitev tožnika v prikrajšanje bi namreč pomenila pravni temelj za obogatitev, tako da uporaba njegove nepremičnine s strani toženca sploh ni bila neutemeljena.
Toženec (kot nedovroverni posestnik) mora tožniku (lastniku) izročiti vse najemnine (civilne plodove), ki izhajajo iz najemnih pogodb, tudi neizterjane ali porabljene - gredo mu vse koristi in ne le tiste, ki jih v resnici (še vedno) ima.
Pri verzijskih zahtevkih zaradi vlaganj v tuje premoženje je merilo subjektivna vrednost za obogatenega, če ta v vlaganja ni privolil (gre za t. i. "vsiljeno obogatitev"). V konkretnem primeru, ko so bila vlaganja opravljena brez soglasja in vednosti tožnika, se torej uporabi subjektivno merilo obogatitve. Čeprav 194. člen OZ nedobrovernemu prejemniku priznava pravico do povračila koristnih stroškov do višine povečanja vrednosti stvari, ima pri vsiljeni obogatitvi tožnik ugovor, da vlaganja zanj subjektivno niso imela nobene koristi.
ZTVP člen 7. ZVPot člen 22, 23. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 8. ZBan-1 člen 261a, 261a/5. ZBan-1L člen 1.
Najmanj, kar bi v konkretnem primeru morala storiti Banka, je seznanitev tožnikov s podrejenostjo obveznic, pojasnitev razlike med navadnimi in podrejenimi obveznicami, še posebej, kar sta tožnika pri tej banki pred tem redno vpisovala navadne delnice, ter končno, tožnikoma bi morala Banka izročiti Pogoje in ju seznaniti z vsebino svojega Sklepa z dne 12. 1. 2007. V tem Sklepu je namreč med drugim navedeno, da so obveznice A. visoko tvegan vrednostni papir, da so ob stečaju oziroma likvidaciji podrejene čistim dolžniškim instrumentom in izplačane šele, ko so izplačane vse nepodrejene obveznosti do navadnih upnikov. Ker ničesar od tega ni storila, zaradi česar sta bila tožnika prepričana, da tako kot že večkrat prej, kupujeta navadne obveznice, Banka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti.
Tla, kjer je padla pri delodajalcu zaposlena tožnica, niso postala zdrsna naključno, nepredvidljivo in neodvrnljivo oziroma kaotično naključno - življenjsko nepričakovano glede na proces, kakršen se sicer opravlja v delovnih prostorih pekarne, ko lahko odletijo določene kapljice, ki povzročijo zdrsnost tal, ne da bi to delavci oziroma zaposleni lahko opazili oziroma bili na to pozorni (dejanske ugotovitve obeh sodišč). Zato ne gre za primer naključno nastale škode in posledične nepravilno uporabljene objektivne odgovornosti, kot meni revidentka. Skrbnost dobrega strokovnjaka je s strani delodajalca v konkretnem primeru terjala preprečitev nastale situacije, ki je sicer lahko nastala hipno, vendar pa vnaprej predvidljivo in v nastalem rizičnem trenutku tudi odvrnljivo.
podjemna pogodba - plačilo opravljenega dela - izvedena dela po pogodbi - sklepčnost tožbe - dopuščena revizija
Zahteva, da bi tožeča stranka v vlogah morala opisati, kaj je zapisano v zapisnikih in poročilih o opravljenih storitvah, je pretirana. To bi na primer pomenilo, da bi moral vsak naročnik v tožbi opisati, kar je vsebovano v gradbenem načrtu, gradbenik (kot toženec) pa v vlogah posebej opisati, kar izhaja iz gradbenih situacij.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00035020
ZPP člen 2, 182, 182/3. URS člen 23. OZ člen 40, 255. ZFPPIPP člen 271.
prodajna pogodba - nedopusten nagib - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - slamnati kupec - ničnostna tožba - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj izven stečaja - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj v stečaju - osebni stečaj - eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov na aktivni strani - primarni tožbeni zahtevek - delno zavrženje tožbe - pravica do sodnega varstva
Zavrženje tožbe v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom avtomatično in samo po sebi ne zahteva tudi zavrženja tožbe glede podrednega zahtevka. V 182. členu ZPP je tako res določeno, da sodišče o podrednem zahtevku odloči, če je pred njim postavljen zahtevek neutemeljen. A namen te določbe je, tožniku zagotoviti pravno varstvo, kot ga želi: o zahtevkih odločiti po z njegove strani določenem vrstnem redu. Če se izkaže, da do primarno uveljavljenega varstva ni upravičen, je torej treba presoditi, ali mu je to mogoče zagotoviti v okviru drugega (podrednega) zahtevka.
Zavedanje dolžnika (in pogosto tudi osebe s katero je bilo dejanje sklenjeno ali v korist katere je bilo opravljeno), da bo zaradi pravnega dejanja upnik oškodovan, je pogoj za njegovo uspešno izpodbijanje. Sklenitev posla ob takšnem zavedanju, je (lahko) vsebinsko podobna sklenitvi posla z (nedopustnim) nagibom dolžnika (in njegovega pogodbenega partnerja), da upnika izigrata (preprečita ali zmanjšata možnosti za njegovo poplačilo). Ključna razlika je v tem, kakšna je bila ob sklenitvi posla volja (oziroma kakšen je bil namen) pogodbenih strank. Če sta se zgolj zavedali, da obstaja možnost oškodovanja upnikov, je dejanje izpodbojno. Če pa je bil njun namen (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) prav oškodovanje upnikov, je primernejša ničnostna sankcija.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV
VS00035860
ZPP člen 319.
pravnomočnost - menica - lastna menica - objektivna identiteta tožbenega zahtevka - res iudicata - temeljni posel - plačilo na podlagi temeljnega (kavzalnega) pravnega posla - objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka - dopuščena revizija
V 319. členu ZPP je opredeljen institut pravnomočnosti sodbe kot vezanost sodišča in strank na vsebino sodne odločbe in kot prepoved ponovnega razpravljanja o isti stvari. S tem pa je povezano vprašanje identitete stvari.
V obravnavanem pravdnem postopku je tožnica svoj zahtevek za plačilo 9.279,22 EUR s pripadki zoper toženca utemeljevala tako na temeljnem pravnem poslu kot na menici. To pomeni, da se tožničin zahtevek nanaša na različna historična dogodka, se pravi na različno dejansko podlago, ki jo po določilu prvega odstavka 186. člena ZPP mora vsebovati vsaka tožba.
Subjektivna identiteta je torej podana, saj sta pravdni stranki isti, objektivna identiteta tožbenih zahtevkov pa v I. in II. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ni podana.
ravnomočnost - lastna menica - res iudicata - identični tožbeni zahtevek - objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka - plačilo na podlagi menice - plačilo na podlagi temeljnega (kavzalnega) pravnega posla
OZ člen 82, 83, 120, 121. URS člen 25. ZPP člen 380, 380/1.
dopuščena revizija - nezgodno zavarovanje - zavarovalna pogodba - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - izplačilo zavarovalnine - dnevno nadomestilo zaradi začasne nezmožnosti za delo - prenehanje delovnega razmerja zaradi upokojitve - status kmeta - upokojenec - razlaga v korist druge pogodbene stranke - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba odločbe sodišča prve stopnje
Splošni pogoji zavarovanja morajo biti takšni, da zavarovancem omogočajo realno presojo v njih podane vsebine zavarovalnega razmerja, vključno z obsegom zavarovalnega jamstva. Omejitve zavarovalnega jamstva določi zavarovalnica. Zgoraj povzete določbe ZAN 100/05 in 01-NEZ-1/08 niso tako jasne, da bi brez dvoma plačilo dnevnega nadomestila omejevale le na delo po pogodbi o delu oziroma za čas trajanja delovnega razmerja. Nasprotno: navedena 11. točka četrtega odstavka 15. člena 01-NEZ-1/08 celo ureja, kako se ugotavlja čas aktivnega zdravljenja v primeru, ko zavarovanec ni zaposlen. To pa pomeni, da je treba te določbe splošnih pogojev razlagati v korist tožnika, torej, da gre po vseh pogodbah zavarovancu dnevno nadomestilo tudi za čas, ko ni mogel opravljati kmečkih opravil.
ZPP člen 351, 339, 339/2-8, 367a, 367c. OZ člen 480, 480/1. URS člen 22.
dopuščena revizija - stvarna napaka - solidnost gradbe - rok za odpravo napak - prekluzivni rok
Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravne pravilnosti pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje o pravočasni vložitvi tožbe glede napak, ki se nanašajo na točki III/4.13 in III/4.16 izreka sodbe sodišča prve stopnje.
OZ člen 21, 21/1, 111, 470, 470/2, 475, 475/1, 475/3.
prodajna pogodba - stvarne napake motornega vozila - jamčevanje za stvarne napake - odstop od pogodbe - enostransko odstopno upravičenje - vrnitev danega - izguba pravice - hramba vozil - dopuščena revizija
Tožnik, ki je kot kupec pravilno in pravočasno odstopil od pogodbe zaradi stvarne napake vozila, na podlagi 475. člena OZ zaradi kasneje nastalih okoliščin ne izgubi pravice do odstopa od pogodbe in pravice zahtevati vrnitev kupnine iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake. To pa ne pomeni, da je ravnanje pogodbenih strank po odstopu od pogodbe brez pomena. Če je bila kupcu stvar izročena, pa jo želi vrniti prodajalcu, ker je odstopil od pogodbe, mora stvar hraniti kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar in v ta namen ustrezno ukrepati (drugi odstavek 500. člena OZ). Kršitev obveznosti hrambe stvari za sopogodbenika se odraža v odgovornosti za nastalo škodo, ne pa v naknadni izgubi pridobljene in že uresničene odstopne pravice. Obveznost hrambe stvari je namreč posledica odstopa od pogodbe in v zvezi s tem dolžnosti vrnitve stvari, ne pa pogoj za (predhodno) pravico do odstopa.
Za izpodbijanje pravnih dejanj ni nujno, da ima upnik v rokah izvršilni naslov (npr. pravnomočno sodbo), ki ga ni bilo mogoče izvršiti. Dovolj je, da ima obstoječo in zapadlo terjatev do dolžnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00036097
OZ člen 3, 924, 948. ZOZP člen 15.
zavarovalna pogodba - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - dodatno zavarovanje - prostovoljno premoženjsko zavarovanje - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - zavarovalno kritje - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - delovno vozilo - traktor kot delovni stroj oziroma pogonsko sredstvo - poškodba s traktorskim priključkom - sodna praksa Sodišča Evropske unije - dopuščena revizija
Traktor v škodnem dogodku ni bil v uporabi kot vozilo, ampak kot delovni stroj za poganjanje traktorskega priključka - hidravličnega cepilnika, pri delu s katerim se je tožnik poškodoval.
S klavzulo KL 2505 ("Jamstvo za razširitev zavarovalnega kritja za škode, ki izvirajo iz dejavnosti delovnih vozil") je bilo očitno dogovorjeno širše kritje, kot ga nudi obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. Pri dodatni klavzuli gre za prostovoljno zavarovanje, v kar Evropsko pravo ne posega. Pri presoji dogovorjene dodatne klavzule je treba izhajati iz pogodbene avtonomije strank (3. člen OZ in za zavarovalno pogodbo specialni 924. člen OZ) in splošnih predpisov obligacijskega prava (OZ).
Traktor je motorno vozilo, konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila. Razlaga zavarovalne klavzule na način, kot ga ponuja tožeča stranka, se izkaže za povsem mogočo in tudi logično prepričljivo. Če je škoda, ki nastane zaradi uporabe traktorja kot (delovnega) vozila, zajeta z obveznim avtomobilskim zavarovanjem, se mora razširitvena klavzula raztezati na škodo, nastalo na nek drugačen način uporabe traktorja. Drugače je z razlago, ki jo ponuja tožena stranka, saj vodi v sklepanje, da naj bi dodatno zavarovanje le odpravilo negotovost, kaj pomeni uporaba (delovnega) vozila, v resnici pa naj bi zavarovalcu kljub plačilu dodatne premije ne prinašala nobenih dodatnih ali večjih ugodnosti od obveznega avtomobilskega zavarovanja. Tako se izkaže, da vsebina dodatne (prostovoljne) klavzule ni jasna.
OZ člen 1, 10, 169, 242, 242/4, 246, 686, 686/3, 689, 689/4. ZPSto-2 člen 50, 52.
povrnitev premoženjske škode - posredna škoda - odškodninska odgovornost - odgovornost izvajalca poštnih storitev - prenos poštnih pošiljk - krivda - huda malomarnost - omejitev višine odškodnine - izključitev odgovornosti - lex specialis - uporaba OZ - dopuščena revizija
ZPSto-2 vprašanja, ali se izvajalec poštnih storitev na v njem določene omejitve lahko sklicuje, če škodo povzroči s hudo malomarnim ravnanjem, ne ureja. Jasno je, da njegovi varnostni mehanizmi, ki lajšajo položaj izvajalca poštne storitve s tem, da omejujejo njegovo odškodninsko odgovornost, ne morejo kriti očitnih zlorab ali celo šikanoznega ravnanja. Utesnjevanje specialne odškodninske ureditev v ZPSto-2 je torej z vidika temeljnih načel pravnega reda nujno. Vprašanje je le, do kam seže? Odgovor ni nujno odvisen le od stopnje krivde, marveč tudi od vprašanja, kakšni so tipični primeri, na katere se specialna ureditev nanaša. Treba se je vprašati, kakšen je namen (telos) zakona ter kje ga konkretni primeri teleološko presegajo ter jih je treba zato obravnavati po splošnih pravilih odškodninskega prava.
Škoda in odškodnina zanjo, ki jo ureja ZPSto-2, se nanaša na tipične odškodninske primere ob napačnem vročanju pošte. To so primeri, ki so v celoti lastni aktu poštne dejavnosti, katere cilje je dostava poštne pošiljke od pošiljatelja, prek poštne organizacije, do naslovnika, prejemnika. Tipičen primer, ki se ob tako opisanem aktu (življenjskem dogodku) lahko pripeti, je izguba pošiljke, njeno izropanje ali njena nepravočasna dostava.
Škoda, ki jo tožnik uveljavlja, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, v resnici ni zmanjšanje premoženja, ker bi ne prejel poštne pošiljke, ki mu je bila namenjena. Ta škoda (vrednost pošiljke) je premoženjsko bagatelna, nepomembna. Dejanska okoliščina, zaradi katere mu je nastala tista prava škoda, je zgolj navidez v zvezi z izgubljeno pošiljko. Vzročni problem tiči drugje: tožniku je škoda nastala zato, ker je tretja oseba zaradi hudo malomarnega ravnanja tožene stranke prejela ključ (bančno kartico), s katerim je ob zaupni informaciji (številčni kodi) lahko prosto črpala tožnikova sredstva na njegovem bančnem računu. Tožena stranka je torej s hudo malomarnim ravnanjem ustvarila priliko, ki dela tatu.
solastnina - razmerja med solastniki - uporaba solastne nepremičnine - nemožnost uporabe nepremičnine - neupravičena pridobitev - prikrajšanje - obogatitev - vzročna zveza - plačilo uporabnine - načelo vestnosti in poštenja - dopuščena revizija
Tožnica ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Ker je zoper toženca najprej sprožila postopek za izročitev solastne nepremičnine v soposest, kasneje pa ga je pozvala še na plačevanje uporabnine, je bila proti svoji volji, s katero je toženca seznanila, izključena iz uporabe solastne stvari. Tožnica ni bila dolžna na toženca nasloviti zahteve za souporabo nepremičnine. Vztrajanje pri takšni zahtevi bi bilo zaradi objektivne nezmožnost njene souporabe nerazumno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00035858
ZIZ člen 104, 107, 107/1, 114, 115, 120, 120/2, 123, 125. OZ člen 377, 377/1, 425, 425/4.
posojilna pogodba - vračilo posojila - stvarna legitimacija - navideznost pogodbe - izvršba na denarno terjatev - rubež in prenos terjatve v izterjavo - cesija terjatve - oderuštvo - oderuške obresti
Za cesijo v izterjavo v izvršilnem postopku je značilno, da se na upnika prenese upravičenje, da terjatev izterja. Ker se upravičenje zahtevati plačilo prenese na upnika, dolžnik z njim ne razpolaga več; zanj lahko terjatev veljavno iztoži in nato vodi izvršbo samo še izvršilni upnik. V že tekočo pravdo ali izvršbo vstopi upnik kot stranka, njegov dolžnik pa se je lahko udeležuje le še kot stranski intervenient. Poleg tega je s sklepom o rubežu terjatve dolžnikovemu dolžniku izrecno prepovedano, da bi zarubljeno terjatev poravnal dolžniku, dolžniku pa je prepovedano terjatev od svojega dolžnika izterjati ali kako drugače razpolagati z njo.
Bistvena značilnost oderuštva je namreč subjektivni element, pa čeprav se ta (kot v obravnavanem primeru) domneva. Subjektivni element pa je lahko podan le ob sklenitvi pogodbe. Oderuštvo je namreč posledica zavestnega ravnanja in pri njem nesorazmerje med izpolnitvama ni nikoli naključno. Iz tega razloga lahko do oderuštva pripelje le zavestno ravnanje (ene od) pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe, ne more pa oderuštva naknadno povzročiti objektivna sprememba predpisane obrestne mere.