prodajna pogodba - prodaja rabljenega osebnega avtomobila - stvarna napaka - odstop od pogodbe - izguba pravice do odstopa od pogodbe - hramba avtomobila
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je v konkretnem primeru pravilna presoja sodišč druge in prve stopnje, da je tožnik, ki je sicer pravilno in pravočasno odstopil od pogodbe zaradi stvarne napake vozila, na podlagi 475. člena OZ izgubil pravico do odstopa od pogodbe in pravico zahtevati vrnitev kupnine iz naslova jamčevanja prodajalca za stvarne napake.
URS člen 26. ZOR člen 277. ZOMZO člen 1. ZPOMZO člen 3. OZ člen 376.
odgovornost delodajalca (države) - odgovornost države - povrnitev premoženjske škode - pravica do sojenja v razumnem roku - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - obrestna mera zamudnih obresti - prenehanje teka obresti - prepoved ne ultra alterum tantum - delovni spor - zamudne obresti
Sodišče 2. stopnje je izhajalo iz napačne materialnopravne premise, da naj bi bil tožnik za škodo, ki naj bi mu začela nastajati od 1. 1. 2002 dalje, poplačan z zamudnimi obrestmi, ki so se natekle do tega trenutka, ker da za več kot šestkrat presegajo glavnico. Po mnenju pritožbenega sodišča to pomeni, da je zaradi teh obresti dobil škodo zaradi predolgega sojenja v celoti povrnjeno, čeprav je: 1) razlog, zaradi katerega je sodišče štelo, da je tožnik odškodninsko poplačan, nastal, še preden naj bi škoda sploh začela nastajati, in 2), čeprav je škoda, katere povrnitev zahteva, ravno v tem, ker je (zaradi prepočasnega dela sodišč) omenjeni visok znesek obresti dobil izplačan šele v letu 2012. Taka utemeljitev se logično ne izide.
Revizijsko sodišče opozarja, da je sodišče druge stopnje v 7. točki obrazložitve ugotovilo, da brez sodelovanja pri organizaciji evropskega prvenstva toženka do dodeljenih nepovratnih evropskih sredstev za obnovo dvorane G. ne bi bila upravičena. Sodišče druge stopnje je zato ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno celostno presojalo namen sklenitve dogovora, torej ne zgolj prevzema kritja stroškov kotizacije ene od soorganizatork EuroBasketa 2013, temveč tudi s tem povezano participiranje pri pridobivanju evropskih sredstev v deležu, ki bi sicer odpadel na to soorganizatorko. Ugotovljeno je bilo, da je občina B. zagotovila dvorano, vendar se je prav zato, da bi se izognila stroškom plačila kotizacije, odpovedala pridobivanju kakršnihkoli evropskih sredstev. Tudi iz tega ugotovljenega dejstva po oceni revizijskega sodišča izhaja jasno razvidna povezanost med prevzemom obveznosti plačila kotizacije in prejetimi infrastrukturnimi sredstvi. Prav to vsebinsko povezanost poudarja sodišče druge stopnje in obrazloženo zavrača pritožbene navedbe, da takšna povezava ni nikoli obstajala, temu stališču pa se pridružuje tudi revizijsko sodišče.
Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se sredstva nato niso delila po enakih deležih, ampak je toženka prejela skoraj 60 % vseh sredstev in je zato prišlo do poskusa sklenitve novega dogovora. Ob ugotovitvi obeh sodišč, da dogovor o delitvi prevzete kotizacije sorazmerno glede na prejeta sredstva ni bil sklenjen, je pravilen nadaljnji materialnopravni sklep obeh sodišč, da je tožena občina dolžna izpolniti vsaj prvotno sprejeto obveznost o plačilu dodatnih 200.000,00 EUR. Povsem neprepričljiva je utemeljitev tožene občine, da bi obveznost plačila 200.000,00 EUR kotizacije obstaja le v primeru, če bi se tudi evropska sredstva delila na enake dele, ker pa do tega ni prišlo in je tožena občina nesporno dobila bistveno več kot bi pri enaki delitvi, pa tudi prvotno sprejete obveznosti ni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00028121
ZPP člen 7, 8, 358, 358/1. ZOR člen 73, 371. OZ člen 52, 58. URS člen 22, 23.
prodajna pogodba za nepremičnino - oblika pogodbe - ustna pogodba - teorija o realizaciji - konvalidacija posla - priposestvovanje - dobra vera - zastaranje - bistvena kršitev določb nepravdnega postopka - dokazna ocena - prosta dokazna presoja - načelo neposrednosti - metodološki napotek - zmotna ugotovitev dejanskega stanja kot revizijski razlog
Kršitev proste dokazne ocene je lahko dvojna: (a) neupoštevanje metode iz 8. člena ZPP; ali (b) vsebinsko neprepričljiva dokazna ocena, ki je v nasprotju z neformalnimi dokaznimi pravili, zato je podana zmotna ugotovitev dejanskega stanja. Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, mora revident, ki se sklicuje na kršitev 8. člena ZPP, revizijsko sodišče prepričati, da dokazna ocena nižjih sodišč ne izpolnjuje temeljnih postulatov metode proste dokazne ocene. V revizijskem postopku zato ni (več) bistveno, ali je bila resnica pravilno ugotovljena, ampak le še to, kako je bila ugotovljena. Pomembno je torej spoštovanje metode, ki jo 8. člen ZPP začrtuje le formalno, medtem ko vsebinski vidik dokazne ocene tvorijo splošni zakoni logike, psihologije, znanosti in izkušenj na splošno.
Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da sta se toženca s tožnikom dogovorila, da se prvotna soinvestitorska pogodba preoblikuje v posojilno pogodbo (saj toženca po zaključku investicije nista mogla (ali želela) tožniku vrniti denarja), sta nižji sodišči pravilno zaključili, da predstavlja dolg tožencev znesek, ki je bil dogovorjen v prvi posojilni pogodbi (126.231,00 EUR skupaj z obrestmi) in ne znesek, ki je bil dogovorjen v soinvestitorski pogodbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00027686
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c.
predlog za dopustitev revizije - pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe - neizpolnjevanje obveznosti s strani preživljalca - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
vrnitev darila po razvezi zakonske zveze - posebno premoženje zakonca
Zakonec kot darovalec lahko daruje drugemu zakoncu kot obdarjencu samo svoje posebno premoženje, ne pa njunega skupnega premoženja (dokler deleža na skupnem premoženju nista določena).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00028881
SPZ člen 210, 213, 217. ZTLR člen 54. ZPP člen 367a, 367a/1, 367a/2.
dopuščena revizija - tožba in nasprotna tožba - stvarna služnost - uporaba vrta - priposestvovanje stvarne služnosti - večstanovanjska stavba - negatorna tožba - vznemirjanje lastninske pravice - izvrševanje služnosti
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, zakaj ni mogoče priposestvovanje stvarne služnosti vrta v korist stanovanja, ko sta izpolnjena oba pogoja za priposestvovanje stvarne služnosti, to je, da tožnik več kot 20 let dejansko izvršuje služnost vrta in lastnik služeče nepremičnine temu ni nikoli nasprotoval.
ZPP člen 190, 190/1, 213, 285, 371, 371/1, 436, 436/3. ZIZ člen 62, 62/2. OZ člen 6, 6/1, 56, 395, 395/2.
navidezna (simulirana) pogodba - simuliran pravni posel - sklepčnost ugovora - solidarne obveznosti - domneva o popolnosti listine - relevančna teorija - nasprotna tožba - materialno procesno vodstvo
Določbo prvega odstavka 190. člena ZPP je zato treba razlagati tako, da odstop terjatve, ki je predmet pravde, med pravdo ni ovira, da se pravda med istima pravdnima strankama ne dokonča o istem predmetu spora. Tožnik zato ni dolžan prilagoditi tožbenega zahtevka samemu odstopu terjatve.
Odgovor na vprašanje, ali gre za pravno pomembna dejstva, da že materialno pravo. Če je ta odgovor negativen, so tudi dokazi, ki jih stranka predlaga za dokazovanje teh dejstev, nepotrebni. Zato z zavrnitvijo takšnih dokaznih predlogov ni kršeno načelo kontradiktornosti in s tem povezana kršitev 22. člena URS.
Pri navidezni pogodbi se predpostavlja, da obstaja pridržek za sklenitev dejanske pogodbe, ki sta ga stranki skušali preseči s simulirano pogodbo. Iz dejanskih okoliščin, na katere se sklicuje tudi revizija, pa je mogoče sklepati zgolj, da zatrjevani dejanski kreditojemalec (družba A.) ekonomsko ni bil zmožen skleniti kreditne pogodbe s tožečo stranko. Sklicevanje na pričakovana ravnanja v zvezi z bodočim kreditom za to družbo pa pojasnjuje zgolj pričakovanja toženk o nadaljnjem urejanju poslovnih odnosov med udeleženimi osebami pri izvajanju investicije. Te okoliščine pa nikakor ne pripeljejo do sklepanja, da je bila v pravnem smislu zavezanka iz kreditne pogodbe družba A. in ne prva toženka. Zato iz tako zatrjevanega sklopa dejstev ni mogoče sklepati, da Kreditna pogodba ne učinkuje med pravdnima strankama. Zgolj okoliščina, da je tožena stranka iz teh dejstev napačno sklepala na navideznost Kreditne pogodbe, še ni narekovala sodišču, da bi moralo toženo stranko usmerjati, katera dodatna dejstva mora zatrjevati, da bi z ugovorom uspela.
Ob ugotovitvi dejstva, da je bila med strankama sklenjena pogodba z uveljavitvijo odkupne opcije dne 18. 6. 2010, tožba za njeno izpolnitev pa vložena dne 6. 11. 2014, je očitno, da materialno pravo o zastaranju terjatve tožeče stranke ni moglo biti zmotno uporabljeno, kot to trdi revidentka.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00028778
OZ člen 39, 39/2, 40, 255. ZIZ člen 170, 170/2.
pravni interes za ugotovitveno tožbo - sporazum o delitvi skupnega premoženja v obliki izvršljivega notarskega zapisa - nagib za sklenitev pravnega posla - ničnost sporazuma - paulijanska tožba (actio pauliana) - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi - izbrisna tožba - izbris vknjižbe lastninske pravice - ničnost vknjižbe lastninske pravice
Bistvena značilnost paulijanske tožbe je, da se z njo prepreči učinkovanje pravnega posla, ki je sicer veljaven, proti upniku. Ničen pravni posel pa je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Zato upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti (ter mu je Vrhovno sodišče tudi priznalo aktivno legitimacijo za izbrisno tožbo).
Kot je pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, ima hipotekarni dolžnik, ki ni osebni dolžnik, vse ugovore, ki zadevajo hipoteko, pa tudi ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev. Ker izvršbe ni bilo mogoče opraviti v 10 letih od pravnomočnosti sklepa o dovolitvi izvršbe do sklenitve Sporazuma o delitvi premoženja in ker je z njegovo sklenitvijo pravico do ugovorov in drugih pravnih sredstev in dejanj pridobila še druga toženka, predvidevanje, da bo to neugodno vplivalo (vsaj) na trajanje izvršbe, ni bilo nerazumno. Verjetnost pričakovanja, da bodo z ugotovitvijo ničnosti Sporazuma odpadli vsi ugovori in zahtevki druge toženke, temelječi na njeni z navedenim pravnim poslom pridobljeni (so)lastninski pravici, sam pa bo prišel do takojšnjega poplačila svoje terjatve, je utemeljevala upnikov (tožnikov) pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Upravičen interes tožeče stranke ni le, da pride z intervencijo sodišča do poplačila svoje terjatve, pač pa tudi, da poplačilo prejme v razumnem roku in za to uporabi učinkovitejše pravne možnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VS00027113
ZPP člen 8, 286, 318, 339, 339/1. SPZ člen 10, 105, 105/3. SZ-1 člen 3, 3/3. ZZK-1 člen 8, 8/1, 8/2.
zamudna sodba - prekluzija - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - formalna dokazna ocena - načelo zaupanja v podatke zemljiške knjige - etažna lastnina - skupni deli stavbe v etažni lastnini - solastninska pravica - dobra vera
Tožnik je šele v ponovljenem postopku po izdaji zavrnilne zamudne sodbe na podlagi sklepa o razveljavitvi le-te s strani sodišča druge stopnje popravil tožbeni zahtevek tako, da je ta postal določen v takšni meri, da je omogočal upoštevaje tožbeno trditveno podlago tudi realizacijo pravne posledice v izreku tožbe, to je vpis v zemljiško knjigo novo nastalega posebnega dela stavbe. Ker narok najprej razpisanega dne ni bil izveden, temveč je bil preložen na kasnejši datum, je bil ta še vedno prvi narok z vsemi procesnimi posledicami za pravdni stranki, vključno s pravico obeh navajati dejstva in predlagati dokaze vse do njegovega zaključka, torej kar zadeva tožene stranke – ne glede na to, da izrecno svojih navedb in predlogov niso še posebej naslovile kot odgovor na tožbo (286. člen ZPP). Bistveno je, da so še pravočasno – na v ponovljenem postopku prvem dejansko opravljenem naroku za glavno obravnavo - nasprotovale tožbenemu zahtevku, ki je bil pravilno oblikovan šele kasneje, ter da so do zaključka naroka navedle dejstva ter predlagale izvedbo dokazov, s katerimi so nasprotovale tožbenemu zahtevku. Domneva priznanja dejstev v tožbi zaradi izostanka takojšnjega odgovora na tožbo torej ni nastopila. Navedena procesna situacija je obrnjena zrcalna slika procesne situacije, ko tožeča stranka ne bi popravila tožbenega zahtevka na ta način, da bi ta postal sklepčen, in bi bilo zato treba tožbeni zahtevek zavrniti (zavrnilna zamudna sodba), torej ob nevložitvi odgovora na tožbo (primerjaj določbo 318. člena ZPP).
Dokazna ocena ni v zadostni meri skrbna ter analitično-sintetična, saj se torej ne opredeljuje do osrednjih prvin procesnega gradiva, ki se nanaša na vprašanje dobre oziroma slabe vere.
Solastninska pravica pripada na skupnih delih oz. skupnih prostorih, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov – primerjaj določbo tretjega odstavka 105. člena SPZ in tretjega odstavka 3. člena SZ-1. Dobra vera pridobitelja se nanaša na pravice strank. To v spornem primeru pomeni, da se obstoj dobre vere prvotoženca lahko pravno upoštevno razteza le na obseg stvarnih pravic, ki jih je lahko pridobil upoštevaje tudi opis predmeta pogodbe v kupoprodajni pogodbi in ne na (ne)obstoj in vsebino podatkov glede vrste rabe in pravnem statusu sporne nepremičnine v zemljiški knjigi.
dovoljenost revizije - nediferencirana vednost spornega predmeta - navadno sosporništvo - subjektivna kumulacija tožbenih zahtevkov na pasivni strani - zavrženje revizije
Tožnik je v tožbi navedel eno samo vrednost spornega predmet; ta sicer presega revizijski prag iz drugega odstavka 367. člena ZPP, a bi morala biti v obravnavanem primeru, ko sta toženca navadna sospornika, v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP diferencirana, tj. opredeljena za vsakega toženca posebej.
Seštevanja vrednosti ne povzroči niti morebitna odvisnost revizijske odločitve od rešitve skupnih spornih pravnih vprašanj. Določba petega odstavka 367. člena ZPP namreč v obravnavanem procesnem položaju zaradi subjektivne kumulacije ne pride v poštev.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VS00028573
OZ člen 101, 117. ZFPPIPP člen 24, 267. ZPP člen 367a, 367a/1.
dopuščena revizija - zemljiškoknjižno dovolilo - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini - overitev podpisa - odstop od pogodbe - nemožnost izpolnitve - insolventnost dolžnika
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je in če, v katerih primerih, v primeru, da je ena od pogodbenih strank insolventni dolžnik v insolvenčnem postopku, mogoče odstopiti od pogodbe tudi po splošnih določilih obligacijskega prava, neodvisno od specialnih določil ZFPPIPP.
- ali je materialno pravno pravilen (sklepčen) zahtevek tožeče stranke za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, če je zemljiškoknjižno dovolilo že vsebovano v pogodbi, katere izpolnitev tožeča stranka vtožuje.
Stališče sodišč nižjih stopenj, da bi morala tožnica, ker je do razveljavite kupoprodajne pogodbe s pravnomočno sodno odločbo prišlo že pred vknjižbo tožencev v zemljiško knjigo, materialnopravno neveljavnost listine, ki je bila podlaga za vpis, uveljavljati že v zemljiškoknjižnem postopku, saj je v poznejšem postopku z izbrisno tožbo s tem ugovorom prekludirana, je zmotno. Pravnomočen zemljiškoknjižni sklep namreč udeležence postopka zavezuje le glede tistih vprašanj, ki bi jih lahko uveljavljali v zemljiškoknjižnem postopku, torej glede formalnopravnih vprašanj vknjižbe. Ugovor, da je pravni posel razveljavljen oziroma razvezan, pa pomeni ugovor materialne narave, zato se o teh vprašanjih razpravlja v pravdnem in ne v zemljiškoknjižnem postopku.
Revizija se dopusti glede vprašanj: 1) ali je uporaba določb Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2) glede odškodninske odgovornosti izvajalca poštnih storitev, omejitve višine odškodnine ter izključitve odgovornosti v primeru posredne škode omejena izključno na primere, ko je podana lažja oblika krivde, ter na najpogostejše in najbolj tipične primere škodnih dogodkov (in kateri so takšni primeri) in 2) ali je škodo, ki nastane naslovniku poštne pošiljke in ni posledica direktnega ravnanja izvajalca poštnih storitev, temveč ravnanja tretje osebe, ki je poštno pošiljko prejela zaradi napake izvajalca poštnih storitev, mogoče opredeliti kot posredno škodo.