ZSPJS člen 1, 8, 8/1, 8/3, 9, 9/2, 49.a. ZDR člen 20. ZZDej člen 62, 62/1. ZJU člen 5. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije.
plačilo za delo - plačilo razlike v plači – prevedba plače – javni uslužbenci – zdravstvena dejavnost – zdravstveni delavci – tarifni razredi
Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice (na ugotovitev, da sta aneksa k pogodbi o zaposlitvi brez pravnega učinka in izplačilo razlike v plači do plače, kot jo prejema diplomirana medicinska sestra v intenzivni terapiji I, II) je treba ugotoviti, ali sta bila tožeči stranki ponujena aneksa k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto srednja medicinska sestra v intenzivni terapiji I, II zakonita glede na stopnjo (in vrsto) strokovne izobrazbe, ki jo ima, in glede na stopnjo oziroma vrsto strokovne izobrazbe, ki se za zasedbo tega delovnega mesta zahteva.
zavrženje tožbe - javni uslužbenec - vojak - pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - sodno varstvo
Tožnik (vojak) je s tožbo, uveljavljal tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa (prvostopni sklep) in ugotovitev, da ima tožnik sklenjeno veljavno pogodbo o zaposlitvi. Čeprav s tožbenim zahtevkom ni zahteval ugotovitve nezakonitosti (ampak ničnosti) sklepa in čeprav ni izpodbijal veljavnosti drugostopne odločbe, s katero je bil sklep potrjen, je tožbo, s katero je uveljavljal sodno varstvo zoper odločitev tožene stranke, vložil pravočasno, to je v tridesetih dneh od prejema drugostopne odločbe tožene stranke (osmi odstavek 100.a člena ZObr).
Tožnik je v pripravljalni vlogi razširil tožbo s tožbenim zahtevkom za razveljavitev sklepa tožene stranke in odločbe, s katero je bila pritožba zoper sklep zavrnjena. Glede na to, da je bila tožba s prvotnim tožbenim zahtevkom vložena pravočasno in da je s to tožbo tožnik uveljavljal sodno varstvo zoper odločitev tožene stranke v sklepu oziroma odločbi, se pravočasnosti spremembe (razširitve) tožbe ne presoja ponovno.
Tožnik (vojak) je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen. Ker je bila ta pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena na podlagi ZObr, ki je specialni predpis, se z iztekom tega časa ni mogla spremeniti v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav je tožnik po izteku časa, za katerega je bila sklenjena, še vedno ostal na delu.
V konkretnem primeru so izpolnjeni vsi pogoji protispisnosti, in sicer se protispisnost nanaša na dejanske ugotovitve (vrednost v prometni nesreči poškodovanega vozila), izražena je neposredno v sami sodbi in zadeva listinsko gradivo, ki je v spisu obravnavane zadeve.
NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – PRAVO DRUŽB – KORPORACIJSKO PRAVO
VSL0074483
ZGD-1 člen 318, 318/2, 320, 321, 321/4. ZPP člen 298, 298/3.
imenovanje posebnega revizorja – dopolnitev poročila – odgovori na pripombe – obseg pregleda – vsebinska presoja revizorjevega poročila – sklep procesnega vodstva
Sodišče je v nepravdnem postopku imenovanja posebnega revizorja pooblaščeno le za imenovanje posebnega revizorja za izvedbo zakonsko opredeljenih nalog ter za določitev obsega njegovega pregleda, ne pa tudi za vsebinsko presojo revizorjevega poročila.
povrnitev povzročene škode od delodajalca – varstvo pri delu
V konkretnem primeru je pomembno zlasti, da Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih v zvezi z ukrepi varstva pri delu izrecno zapoveduje, da je potrebno v primeru izkopavanja na območju, kjer so vodovodne napeljave, naprave ali objekti, dela opravljati po navodilih in pod nadzorom strokovne osebe, ki jo sporazumno določita lastnik naprave ali z njegove strani pooblaščeni vzdrževalec in izvajalec del.
sklep skupščine – sklep o posebni reviziji – prenos pooblastila na nadzorni svet - neveljavnost sklepa skupščine
Izpodbojnost skupščinskega sklepa v zvezi z imenovanjem posebnega revizorja, ko skupščina družbe sklene, da revizijsko družbo izbere nadzorni svet (člen 318 ZGD-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 395. člena ZGD-1).
denarna socialna pomoč – vrnitev neupravičeno prejetih sredstev – zastaranje
Ker so bile odločbe o priznanju pravice do denarne socialne pomoči odpravljene s pravnomočno odločbo, je s tem odpadla pravna podlaga za izplačilo denarne socialne pomoči. Toženec je zato dolžan tožniku neupravičeno prejete zneske denarne socialne pomoči vrniti. Ugovor zastaranja je neutemeljen, ker gre za terjatev, ugotovljeno z odločbo pristojnega organa, ki zastara v 10 letih od njene vročitve.
premoženjska razmerja med zakonci – obveznost iz naslova skupnega premoženja – odplačilo posojila po razvezi zakonske zveze – dogovor bivših zakoncev o razdelitvi pasive – zastaranje zahtevka bivšega zakonca iz naslova medsebojnega dogovora o razdelitvi pasive - odplačilo preostanka posojila po prenehanju zakonske zaveze
Tožnica je, upoštevajoč, da imata bivša zakonca delež na skupnem premoženju vsak do polovice, od toženca upravičeno terjala polovico zneska posojila, najetega v času zakonske zveze, ki je bilo porabljeno za skupne potrebe (in ki ga je tožnica v pritožbeno spornem delu poplačala po prenehanju zakonske zveze), s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Medsebojni dogovor tožnice in toženca (bivših zakoncev) o poplačilu dolgov (obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem), torej o razdelitvi predmetne pasive, je obligacijsko pravne narave. Zanj velja 5 letni zastaralni rok, tožničina terjatev nasproti tožencu iz tega naslova pa je nastala šele z dejstvom tožničinega poplačila dolga upniku.
Dejstvo, da pride v postopku do razdružitve zahtevkov oziroma predlogov po volji sodišča, ne predstavlja takšne izjeme, ki bi omogočala sodišču, da bi terjalo dodatno plačilo sodne takse.
Samo s predlaganim dokazom lastnega zaslišanja, s katerim naj bi stranka potrdila pritožbene trditve o neresničnosti iz vročilnice izhajajočih dejstev, stranka zakonske domneve o resničnosti z vročilnico ugotovljenih dejstev ne more ovreči.
V skladu z določbo 3. odstavka 139. člena ZPP se subjektu vpisa v sodni register, samostojnemu podjetniku posamezniku ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, vroča na naslovu, ki je vpisan v register. V skladu s sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se tudi pravnim osebam pisanja iz 1. odstavka 142. člena ZPP vročajo v skladu z določbo 3. odstavka 142. člena ZPP. V skladu z navedenim členom se vročitev opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, v hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše. Po 4. odstavku istega člena se vročitev po prejšnjem odstavku šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje iz prejšnjega odstavka v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu iz prejšnjega odstavka opozoriti.
kolektivni delovni spor - sodelovanje delavcev pri upravljanju - volitve v svet delavcev - volitve članov sveta delavcev – zakonitost volitev
Volitve članov sveta delavcev niso nezakonite zaradi vsake nedoslednosti, temveč le zaradi takih kršitev volilnih postopkov v zvezi z varstvom volilne pravice, zaradi katerih je ugotovljena kršitev svobode in tajnosti volitev, oziroma ki so vplivale ali bi lahko neposredno vplivale na volilni rezultat, ali če bi šlo za bistvene nepravilnosti pri samem ugotavljanju volilnega rezultata.
URS člen 74, 74/3. ZPP člen 188, 188/2, 188/3,214, 214/1, 214/2. ZVK člen 13, 13/1, 13/2.
nelojalna konkurenca – dobri poslovni običaji – ravnanje v nasprotju s poslovno moralo – zadrževanje jeklenk – umik tožbe – privolitev v umik tožbe - neprerekana dejstva – domneva priznanja neprerekanih dejstev – pritožbene novote - regulacijska začasna odredba - prepoved nadaljnjih dejanj nelojalne konkurence – uspeh s sodbo
Pojem prevzemanja v posest, v katerem je vsebovano tudi zadrževanje jeklenk pri sebi, ki so v lasti drugega distributerja, sodišče druge stopnje razume v smislu nelojalnega konkuriranja na trgu, kar je v nasprotju z določilom 2. odstavka 13. člena ZVK in posledično prepovedano.
Zatrjevanje tožeče stranke, da sodišče ni razkrilo svoje odločitve pred izdajo odločbe, ne more biti razlog, zaradi katerega je tožeča stranka navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze v pritožbenem postopku.
Tožeča stranka je z zahtevo po sodnem varstvu v celoti uspela. Zato ni več nobenih utemeljenih razlogov za predlagano začasno ureditev spornega razmerja.
zavarovanje denarne terjatve – začasna odredba – dokazni standard za izdajo začasne odredbe – presoja ustreznosti obrazložitve odločitve – oprava uradnih poizvedb sodišča o računih dolžnika
V postopku za izdajo začasen odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podana takrat, ko je razlogov v prid nekega zaključka več od tistih, ki kažejo na nasprotno. Glede na specifičnost postopka za izdajo začasne odredbe, sodišče upošteva do trenutka odločanja v spis predložene dokaze, trditve stranke o dejstvih in kakšne dokaze je stranka predlagala za njihovo dokazovanje, nato pa z logičnim sklepanjem, v okviru relevantne materialnopravne podlage, oceni verjetnost uveljavljane oziroma bodoče terjatve. Za ugotovitev verjetnosti obstoja terjatve je tedaj potrebno tehtanje razlogov, ki govore v prid obstoju s strani upnika zatrjevanih dejstev, v razmerju do tistih, ki govore proti. Zaključek, da je upnikova terjatev verjetno izkazana, oziroma da ni, mora tedaj temeljiti na kritični presoji in ustrezni obrazložitvi v nakazani smeri.
Sodišče druge stopnje ugotavlja, da v zvezi s terjatvama, ki sta predmet pritožbenega obravnavanja, sodišče prve stopnje takšne kritične presoje ni izvedlo in tudi ni podalo obrazložitve ki bi dosegala standard primerne in zadostne obrazložitve, in ki bi omogočala preizkus pravilnosti sprejete odločitve glede predlaganega zavarovanja.
ločitev zapuščine od dedičevega premoženja – kaduciteta – prehod premoženja v državno lastnino – ločitveni upnik
Z zahtevo po ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja pa lahko zapustnikovi upniki dosežejo, da se podedovano premoženje dediča loči od njegovega siceršnjega (prejšnjega premoženja), zato tudi s tem ločenim premoženjem zapustnika dedič ne bi mogel razpolagati, niti ne bi mogli nanj posegati dedičevi upniki. V določenih primerih iz sodne prakse je obveljalo stališče, da bo ločitveni upnik uspešen s svojim predlogom takrat, če bo dokazal, da je dedič prezadolžen.
Zgoraj navedeno kaže, da je osnovni cilj tega instituta preprečitev možnosti, da bi dedičevi upniki posegli za realizacijo svojih terjatev na podedovano premoženje prej kot upniki zapustnika. Glede na to pa v danem primeru ni nepomembno, da je prišlo do kaducitete in tedaj prehoda zapuščine v državno last. Res je, da tudi država odgovarja za zapustnikove dolgove, v okviru vrednosti premoženja, ki je v primeru kaducitete prešlo nanjo. Vendar pa cilj instituta ločitve zapuščine ni v tem, da se zagotovi prednostni položaj ločitvenemu upniku v razmerju do ostalih upnikov zapustnika, ampak le v tem, da se mu ohranja prednostni položaj v razmerju do upnikov dediča. V danem primeru pa glede na prehod premoženja v državno last ta skrb nedvomno odpade.
Sama ločitev zapuščine z izdajo sklepa o ločitvi zapuščine ob hkratnem potrebnem popisu in cenitvi te še ne bo dosegla svojega namena v zgoraj navedeni smeri, saj ločena zapuščina pomeni le, da ne more biti predmet dedovanja do poplačila upnikov zapustnika, ki so to predlagali. Ta namen pa bo dosežen le, če bo upnik sprožil ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Zapuščinsko sodišče mora tako ločitvene upnike napotiti na izvršilni postopek, v katerem bodo lahko dosegli poplačilo svoje terjatve.
Tožniku starostne pokojnine ni mogoče odmeriti od najnižje pokojninske osnove, ker je bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic. Dokupljene dobe iz 159. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992 (čas opravljanja samostojne dejavnosti), ni mogoče šteti niti kot zavarovanje za širši niti za ožji obseg pravic, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja, naj se mu ta doba upošteva kot zavarovanje za širši obseg.
ZUP člen 7, 138, 267, 268. ZDSS-1 člen 63, 63/1, 82, 82/1.
nova odmera pokojnine – obnova postopka
Tožniku je bila že pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina. Toženec je zahtevo za novo odmero pokojnine neutemeljeno zavrgel, saj je zahtevo potrebno obravnavati tudi kot predlog za obnovo postopka.
pristojnost slovenskega sodišča - opravljena storitev na območju RS
Upoštevaje dejstvo, da je predmet tožbenega zahtevka denarni znesek po računu, ki se nanaša na povrnitev dela stroškov, ki jih je imela tožeča stranka z nabavo oz. izdelavo opreme pred pričetkom poslovnega sodelovanja s toženo stranko, gre v konkretnem primeru za zadevo v zvezi z omenjenim pogodbenim razmerjem, pri katerem se je storitev opravljala na območju Republike Slovenije in je zato za rešitev te sporne zadeve pristojno slovensko sodišče.
Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, saj je še zmožen za delo z omejitvami v polnem delovnem času, kar predstavlja invalidnost III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine je zato neutemeljen.
Tudi ob upoštevanju dovoljene tolerance (+ - 5 %), se izkaže, da kolo s pomožnim motorjem, ki ga je v času prekrška upravljal obdolženi, presega dovoljeno hitrost, ki jo takšno vozilo sme doseči, in ker za predelavo s katero je bilo to doseženo, obdolženi nima odobritve, po presoji pritožbenega sodišča ni nikakršnega dvoma, da je odgovoren za prekršek po sedmem odstavku 19. člena ZMV. Ukvarjanje z vprašanjem, na podlagi kakšne konkretne predelave je obdolženi dosegel, da je njegovo vozilo presegalo največjo konstrukcijsko določeno hitrost, za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, kot tudi ne ukvarjanje z vprašanjem ali takšne predelave in spremembe na vozilu pomenijo poslabšanje njegovih varnostnih ali okoljevarstvenih lastnosti. Dejstvo je namreč, da obdolženi odobritve predelanega vozila nima, poleg tega tudi ne gre za spremembe na vozilu, ki jih ne bi bilo potrebno evidentirati.