ugovor tretjega - obrazložitev ugovora - neutemeljen ugovor
5. odst. 64. čl. ZIZ določa, da se v primeru, če ugovor ni obrazložen ali če pravica ni verjetno izkazana, šteje, da je ugovor neutemeljen. V takem primeru seveda ni podana predpostavka, da bi lahko vložnik ugovora kljub zavrnitvi ugovora v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora začel pravdo. Upnik ima pravico do pritožbe kljub zavrnitvi ugovora, saj je ta zavrnjen zgolj zaradi njegovega nasprotovanja in ima tretji možnost, da vloži pravdo za nedopustnost izvršbe, česar v primeru, če bi bil ugovor zavrnjen zaradi neutemeljenosti, ne bi imel.
ZLNDL člen 2, 2. ZZK-1 člen 148, 148/1-1, 148, 148/1-1.
pravica uporabe - pridobitev lastninske pravice
Parcela 921/4, ki je v času sklenitve pogodbe z dne 20.03.1985 že obstajala, v to pogodbo ni bila vključena, na njeni podlagi predlagateljica ni pridobila pravice uporabe in zato na podlagi določb ZLNDL tudi ne lastninske pravice. Pogojev za vpis tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo.
V skladu z določbo prvega odstavka 11. člena ZVCP-1 policisti pri opravljanju nalog iz 10. člena istega zakona med drugim neposredno nadzirajo tudi promet na javnih cestah in voznike, namen te določbe pa je zagotoviti varnost udeležencev v cestnem prometu. Eden od elementov prometne varnosti je ustrezno psihofizično stanje voznika, ki se ugotavlja tudi s preizkusom alkoholiziranosti v sladu z določbami 130. člena istega zakona. Izvajanje nadzora v skladu z navedenimi določbami zakona omogoča policistu ustavitev voznika tudi brez kakršnegakoli zunanjega, vnaprej vidnega znaka ali na primer razloga za sum.
ZJRM člen 10, 10/1, 10, 10/1. ZP-1 člen 215, 215/1, 223, 223/1.
sankcije za prekršek
Tako se glede prekrškov iz 10. člena ZJRM po 7. 2. 2006 ne more več izreči kazen zapora glede na določili tretjega in četrtega odstavka 223. člena ZP-1, vendar pa je treba v takem primeru, upoštevaje določbo četrtega odstavka 223. člena ZP-1, in odločitev Ustavnega sodišča v zvezi z izrekanjem kazni zapora, uporabiti določbo zakona iz drugega odstavka 215. člena ZP-1 in Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. S potekom roka za uskladitev ZJRM z določbami ZP-1 je namreč nastopila tudi za te prekrške situacija, kot je bila predvidena za vse ostale prekrške določene s predpisi, katerih možnost izrekanja zaporne kazni ni bila podaljšana do uskladitve teh predpisov oziroma najdalj tri leta po uveljavitvi ZP-1, to je do 7. 2. 2006. Do predpisane sankcije za prekrške iz 10. člena ZJRM je tako mogoče priti le s prevedbo, tako da je 60 dni zapora enačiti s 600.000,00 tolarji, ker pa se po drugem odstavku 17. člena ZP-1 z zakonom lahko predpiše globa za posameznika le v razponu od 10.000,00 do 300.000,00 tolarjev, velja tudi za prekrške iz 10. člena ZJRM, da je predpisana globa v teh okvirih, kot jih navaja splošna določba ZP-1. Z razlago prehodnih določb 223. člena ZP-1 so tako za vse prekrške zoper javni red in mir predpisane sankcije, dejanja pa so tudi določena kot prekršek, zato ni mogoče govoriti o pravni praznini in ustaviti postopek o prekršku iz razloga v 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1
V tem postopku zahteva tožeča stranka od povzročitelja - lastnika delovnega stroja povrnitev materialne škode, ki jo je izplačala svojemu zavarovancu P. M. iz naslova AO plus zavarovanja, na podlagi določb 939. čl. ZOR, ki je veljal v času nastanka škodnega razmerja in se za to uporablja po 1060. čl. OZ. Po določbi 939. čl. ZOR preidejo z izplačilom odškodnine iz zavarovanja do višine izplačane odškodnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe pravilno ugotavljalo odgovornost tožene stranke, saj lahko tožeča stranka le v takšnem primeru zahteva povrnitev tistega, kar je plačala svojemu zavarovancu.
Po določilu drugega odstavka 234. člena ZVCP-1 se vozniku po motornega vozila, ki povzroči prometno nesrečo zaradi kršitve prometnega pravila oziroma določbe o hitrosti (kot v obravnavanem primeru), obvezno izreče prepoved vožnje motornega vozila, pod pogoji, ki so določeni v 23. členu ZP-1. To pa ne pomeni, da sodišče v okviru splošnih pravil za odmero te sankcije v posebej določenih primerih, ne more te stranske sankcije obdolžencu odpustiti. Po določbi sedmega odstavka 26. člena ZP-1 se namreč v primerih, ko je z zakonom tako določeno, lahko storilcu prekrška odpusti globo in druge sankcije. Pri tem pa je poleg določbe 11. člena ZP-1, ki izrecno predpisuje, kdaj se sme storilcu prekrška odpustiti globo in druge sankcije, po mnenju višjega sodišča potrebno upoštevati tudi določbo 45. člena Kazenskega zakonita v zvezi z določbo 8. člena ZP-1, po kateri se sme storilcu, ki je storil kaznivo dejanje iz malomarnosti, odpustiti kazen, če posledice dejanja storilca toliko prizadenejo, da izrek kazni v takšnem primeru očitno ne bi bil upravičen.
nagrada stečajnega upravitelja - uporaba meril za določanje nagrade stečajnim upraviteljem
Določba 1. odst. 196. člena ZPPSL se nanaša le na uporabo procesnih določb, na materialno pravne učinke začetka stečaja po določbah ZPPSL/89 in tudi na pravna razmerja, ki so nastala zaradi stečajnega postopka in v zvezi z njim, ne pa tudi na določanje nagrade stečajnemu upravitelju.
Po 136. členu ZIZ se za izvršbo na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet uporabljajo določbe o izvršbi na denarno terjatev. V 3. odst. 133. člena ZIZ je navedeno, da mora delodajalec, v primeru prenehanja delovnega razmerja o tem nemudoma obvestiti sodišče, čemur sledi tudi obveznost sodišča, da o tem obvesti upnika in ga pozove, naj v določenem roku sporoči sodišču, kdo je dolžnikov novi delodajalec, in šele če upnik tega ne stori, ustavi izvršbo.
Določilo 285. člena ZPP ne daje podlage za zaključek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožečo stranko pravno poučevati, kaj in kako naj navaja, če uveljavlja tožbeni zahtevek zoper toženo stranko tudi na podlagi dodatnega zavarovanja odgovornosti prve tožene stranke proti drugi toženi stranki.
Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je kot tožena stranka v izpodbijani sodbi navedena Papirnica, pri čemer ni razvidno, za kakšno osebo gre. Po določilu 1. odst. 76. čl. ZPP je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. V obravnavanem primeru pa pri navedbi tožene stranke ni razvidno, za kakšno obliko gre oz. subjekt postopka, tako kot je označen, ne more biti pravdna stranka.
V skladu z drugim odstavkom 19. člena Zakona o prekrških se uklonilni zapor ne more določiti pred pravnomočnostjo odločbe o prekršku. Pritožnica pa v bistvu izpodbija prav pravnomočnost odločbe prekrškovnega organa, ker da ji ta odločba ni bila (pravilno) vročena, ker ne stanuje na naslovu, kamor je prekrškovni organ svojo odločbo poslal. V skladu s prvim odstavkom 85. člena Zakona o splošnem upravnem postopku se vročitev dokumentov praviloma opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen. Pojem stanovanja je treba razlagati v smeri kraja dejanskega prebivanja, ne glede na to, kje ima oseba prijavljeno stalno ali začasno bivališče. Zakonska dikcija v precejšnji meri onemogoča uporabo domneve, da je bila vročitev opravljena, če je bila izvedena nadomestna ali posredna vročitev po kraju stalnega ali začasnega prebivališča. S tem v zvezi pa je problematična le vročitev prvega dokumenta v upravnem postopku, saj je po prejemu tega dokumenta stranka sama dolžna obveščati organ o tem, kam naj ji vroča dokumente. Če stranka opusti to svojo dolžnost, se lahko opravi posredna ali nadomestna vročitev po naslovu, ki je organu poznan, pri čemer pa se šteje, da je vročitev pravilno opravljena (komentar 85. člena Zakona o splošnem upravnem postopku s komentarjem avtorjev prof. dr. Toneta Jerovška in drugih, Ljubljana 2004).
procesne obresti - zamudne obresti od neplačanih obresti
Obligacijski zakonik (OZ) v 381. čl. jasno določa, da je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Navedeno zakonsko določilo ne dela razlike med situacijo, ko so neplačane obresti uveljavljene kot glavni zahtevek, in situacijo, ko so uveljavljene kot akcesorna terjatev skupaj z glavno terjatvijo, od katere tečejo. Zato je stališče dolžnika v ugovoru po mnenju pritožbenega sodišča pravilno, vendar pa to stališče ne pomeni, da gre za spornost dejstev v zvezi s terjatvijo, zaradi katere bi bilo utemeljeno njeno razčiščevanje v sledeči pravdi, ampak gre v tem delu za pravno vprašanje o tem, kdaj lahko tečejo procesne obresti, ki ga bo moralo rešiti sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku.
ZOR člen 312, 313, 312, 313. ZIZ člen 17, 17/1, 29, 17, 17/1, 29. OZ člen 288, 288. ZPOMZO-1 člen 1, 2.
vezanost sodišča na izvršilni naslov - narok v izvršilnem postopku - konformna metoda obračunavanja zamudnih obresti - obseg obveznosti dolžnika - vračunavanje izpolnitve
Sodišče prve stopnje je ob izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe že v izhodišču napačno obračunalo obseg obveznosti dolžnika. To pa je tudi razlog, zaradi katerega je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - pogodba o trgovskem zastopanju - odpoved pogodbe - odpovedni rok
Že sodišče prve stopnje je opozorilo na 2.odst. 811.čl. ZOR, po katerem se v primeru, če izjava ne navaja resnih vzrokov šteje, da gre za odpoved z rednim odpovednim rokom.
V primerih, ko je stranka po določilih 11.čl. ZST oproščena plačila sodne takse, mora, glede na določila 1. odst. 17. čl. ZST, ko taks oproščena stranka v sodnem postopku uspe, dolgovano takso plačati nasprotna stranka, za katero ne velja taksna oprostitev.