izvršilni postopek - uradna dolžnost - odgovor na ugovor
Gre za tako imenovani enostranski izvršilni postopek, ki ima specifične lastnosti in kateri uporabo nekaterih določb ZIZ v bistvu že pojmovno izključujejo. Bistvena značilnost takih postopkov je, da se začenjajo po uradni dolžnosti. Okrožno sodišče v Kopru ni upnik oz. stranka postopka, kot to napačno pojmuje dolžnik. Sodišče je v tem postopku dolžnikov ugovor po nepotrebnem poslalo v odgovor Okrožnemu sodišču.
pridobitev lastninske pravice - funkcionalno zemljišče
Določbe 9. in 12.čl. SZ opredeljujejo pomen funkcionalnega zemljišča, same po sebi niso podlaga za pridobitev lastninske pravice. Stavbo z zemljiščem pod stavbo in zemljišče, ki je potrebno za redno rabo te stavbe, je potrebno celovito obravnavati. Zato stavba in njej pripadajoče stavbno zemljišče kot tudi zemljišče, potrebno za njeno redno rabo, ne morejo imeti ločene usode. Zato je ob stanovanju v hiši, ki se je prodajalo po privatizacijskih določbah SZ, bilo potrebno prodati tudi funkcionalno zemljišče.
priposestvovanje - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo - nedoločen zahtevek
Tožnik zahteva, da sodišče ugotovi obstoj lastninske pravice tožnika na podlagi priposestvovanja. Nima prav pritožnica, ko trdi, da je tožbeni zahtevek nedoločen, ker toženi stranki ne nalaga, da izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi bil mogoč vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo v skladu s 40. členom Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Tak dajatveni zahtevek, kot ga navaja pritožnica, je potreben le tedaj, ko tožeča stranka uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, ko je podlaga za vknjižbo lastninske pravice res pravnomočna sodba, s katero je sodišče osebi, proti kateri se predlaga vpis, naložilo, da izstavi zemljiško knjižno dovolilo glede vknjižbe (5. točka 1. odstavka 40. člena ZZK-1). V obravnavanem primeru pa je situacija drugačna. Morebitni pravnomočni ugotovitvi, da je tožnik lastnik sporne nepremičnine, bo lahko sodišče (na predlog) vknjižilo lastninsko pravico nanj, ne da bi morala tožena stranka še izrecno izjaviti takšno dovoljenje, podlaga za vknjižbo lastninske pravice je namreč pravnomočna sodna odločba, s katero sodišče ugotovi obstoj te pravice (3. točka 1. odstavka 40. člena ZZK-1).
odgovornost premikajočih motornih vozil - vzročna zveza
Dejansko je res škodo povzročil zavarovanec tožeče stranke, ki se je zaletel v toženca, kateri je vozil po svojem voznem pasu. Toda nauk o pravno relevantni vzročnosti pravi, da je treba upoštevati tiste vzroke, ki jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzrok.
prepoved odtujitve in obremenitve - zavarovanje denarne terjatve
Vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve predstavlja namreč oviro le za take nove vknjižbe, ki se nanašajo na pridobitve pravic na nepremičnini na podlagi listin iz 1., 2., 4. in 5.tč. 1.odst. 40.čl. Zakona o zemljiški knjigi. Prepoved pa ne velja za druge, v 40.čl. ZZK-1 predvidene listine, med katere spada tudi sklep o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, s katerim je izvršilno sodišče odredilo vknjižbo zastavne pravice.
dovolitev vpisa - notarski zapis - vpis v zemljiško knjigo - predznamba
Stališče prvostopenjskega sodišča, da v danem primeru niso izpolnjeni pogoji za vpis zato, ker notarski zapis (ki je podlaga za predlagani vpis) ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zmotno. 49. člen ZZK-1, ki ga citira prvostopenjsko sodišče, v 2. točki 1. odstavka določa, da se predznamba dovoli tudi na podlagi notarskega zapisa o pravnem poslu iz 2. odst 36. člena ZZK-1 (med katere spada tudi zavezovalni pravni posel o pridobitvi predkupne pravice), ki ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila.
ZOR člen 46, 46. ZIZ člen 21, 21. ZPP člen 180, 180.
predmet izpolnitve - določenost zahtevka - vzpostavitev v prejšnje stanje
Kakšen mora biti predmet obveznosti, določa ZOR, ki se glede na določilo 1060. čl. OZ uporablja za to razmerje. Po II. odst. 46. čl. ZOR mora biti obveznost, da se nekaj da, stori, opusti ali trpi, mogoča, dopustna in določena ali določljiva. To pravilo je izpeljano tudi v 21. čl. ZIZ, ki pove, kdaj je izvršilni naslov primeren za izvršbo in sicer, če so v njem navedeni upnik in dolžnik, ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Zato tudi ZPP v 180. čl. določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev.
Sedanji tožnikov zahtevek ni stvarno pravni, ampak obligacijski, saj tožniki zahtevajo vzpostavitev prejšnjega stanja ob nastali škodi, ki je nastala z enkratnim posegom pri ureditvi ceste. Ne gre torej za emisije po ZTLR, negatorno tožbo in zahtevek ni stvarno pravne narave.
Ko sodišče odloča o tem ali mora nasprotna stranka nekaj storiti, mora odločiti o natančno določenem zahtevku, ki mora biti tak, da bo stranka vedela, kaj mora storiti. Določen mora biti tako po vsebini, kot količini.
Zahtevek, o katerem je odločalo sodišče, pa ni niti določen, niti določljiv, saj iz njega ni razvidno, kakšna izpolnitev po obsegu se zahteva od tožene stranke.
Dokazno breme za dokazovanje, da so podani razlogi za razdedinjenje, je na tožeči stranki, medtem ko je dokazno breme za dokazovanje, da toženec, ob danih razlogih za razdedinjenje ni bil sposoben imeti v oblasti svojih ravnanj in tudi ne zavedati se njihovega pomena, na strani tožene stranke.
ZOR člen 154, 154/1, 200, 203, 154, 154/1, 200, 203. ZTVCP člen 8, 8/1, 8, 8/1. ZJC člen 81, 81/1, 81/2, 81/1, 81/2, 81. ZVCP člen 4, 4/4, 4, 4/4.
krivdna odgovornost cestnega podjetja - opustitev dolžnega ravnanja - deljena odgovornost - merilo skrajne skrbnosti - odškodnina za nepremoženjsko škodo
Temeljni namen je redno vzdrževanje cest tako, da je na njih mogoč neoviran in varen promet. V sklop zagotavljanja varnega prometa pa vsekakor sodi pravočasna zahteva po postavitvi opozorilnih znakov in obnovi ceste, če se v sklopu nadzora ugotovi, da gre za tako obrabo vozne površine, ki nujno zahteva obnovo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ni v celoti razbremenila svoje odgovornosti, ter da je k nesreči prispevala tudi tožnica, ki ji kot domačinki, ki se je vsakodnevno vozila po tej cesti, ni moglo biti nepoznano, da je na spornem odseku ceste zglajen asfalt na nekaterih mestih, tudi ne onesnaženost z olji in dejstvo, da je deževalo po daljšem sušnem obdobju, saj bi ji moralo biti kot povprečni voznici znano, da so vsa cestišča ob prvem dežju po daljšem sušnem obdobju spolzka in imajo slabšo torno sposobnost kot potem, ko dež spere vse mastne delce s ceste.
1.Prepoved nadaljnjega vznemirjanja se lahko zahteva takrat, kadar tožeča stranka dokaže: poseg v njeno lastninsko pravico s strani tožene stranke, trajanje vznemirjanja ali ponavljajoče se vznemirjanje, da obstaja ponovitvena nevarnost in da tožena stranka ne dokaže, da ima pravico do vznemirjanja.
2.Po 186. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.
Ko sodišče ugotavlja obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti poškodovanca, praviloma ne more tega obsega zmanjševati zaradi pričakovanih bodočih sprememb, če te niso gotovo dejstvo in če se poprej niso manifestirale. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi se pri tožnici težave zaradi vratnega dela hrbtenice pojavile tudi, če ne bi bilo prometne nezgode, zato po teoriji o adekvatni vzročnosti tožničine okvare pred nezgodo pri odmeri odškodnine ni mogoče upoštevati.
Po 2.odst.36.čl. ZPPSL se izvršbe, ki že tečejo, prekinejo. Ne prekinejo pa se, glede na določilo 3.odst.36.čl.n avedenega zakona, le tiste izvršbe, ki se nanašajo na ločitvene upnike, ki so pridobili pravico do ločenega poplačila z izvršbo prej kot v zadnjih dveh mesecih pred začetkom postopka prisilne poravnave. Ker je v obravnavanem primeru upnik ločitveno pravico pridobil le pet dni pred začetkom postopka prisilne poravnave, je odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi izvršilnega postopka povsem pravilna.
obstoj stečajnega razloga - začetek stečajnega postopka
Okoliščine, ki jih dolžnik v pritožbi izpostavlja, da je do sedaj že poplačal del svojega dolga do enega upnika in da ima namen svoj dolg do upnika, predlagatelja stečajnega postopka poravnati ter da se ne strinja s prodajo stanovanja, niso take narave, da bi bile upoštevne pri odločanju o začetku stečajnega postopka. V tej fazi postopka je namreč sodišče dolžno le ugotoviti ali pri dolžniku obstojijo stečajni razlogi in ali ima premoženje in zgolj to je podlaga za zaključek, ali naj se postopek zoper stečajnega dolžnika začne.
V času vložitve tožbe veljavni 7. odst. 1. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je določal, da je samostojni podjetnik posameznik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost, pri čemer za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Glede na takšno zakonsko ureditev, pri kateri gre pri fizični osebi in tej isti fizični osebi, ki posluje kot samostojni podjetnik, za eno in isto osebo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi na pasivni strani ves čas lahko šlo le za eno toženo stranko.
ZFPPod člen 25, 25/1-1, 32, 32/1, 25, 25/1-1, 32, 32/1.
izbris družbe iz sodnega registra - nepredložitev letnega poročila v dveh zaporednih poslovnih letih
Dejstvo, da je kasneje subjekt vpisa predložil računovodski poročili za leto 2004 in 2005 AJPESU ne more preprečiti posledice, ki jo na nepravočasnost predložitve poročil v dveh zaporednih letih veže predpis. Ni pa tudi podlage za očitek pritožnika, češ da bi moral AJPES ali sodišče prve stopnje pritožnika opozoriti, da je potrebno poročila predložiti in kakšne so pravne posledice nepredložitve poročil, saj je predložitev letnega poročila za tekoče leto do določenega roka zakonska obveznost vsake gospodarske družbe.
Vprašanje, ali je tožena stranka sporna nakazila izvedla v okviru obveznosti iz podane bančne garancije, je potrebno presojati znotraj pravnega razmerja med upravičencem iz garancije in garantom (tožena stranka). Iz navedenega razloga za takšno oceno ne more biti ključnega pomena, na kakšen način je tožena stranka izpolnjene obveznosti evidentirala v svojih knjigovodskih evidencah oziroma, da je v korespondenci s tožečo stranko to plačilo označevala kot "zalaganje za plačilo".