I. Sodišču Evropske Unije (SEU) se zastavljata predhodni vprašanji:
1. „Ali je treba člen 3(1) Direktive in razlage Sodišča EU o merilih presoje predpostavke „znatno neravnotežje“ pri pogodbenem pogoju, ki v celoti in neomejeno prevali valutna in obrestna tveganja na potrošnika, razlagati tako, da nasprotuje sodni razlagi nacionalnega prava, ki v primeru, da se to tveganje ne realizira na način, da mora potrošnik vrniti banki višji skupni znesek denarja kot ga je ob sklenitvi pogodbe, glede na elemente, ki so mu bili takrat znani, lahko pričakoval in izračunal, takšen pogoj ne razglasi za nepošten?“.
2. „Ali je treba člen 3(1) Direktive in sodbo Sodišča EU C-405/21 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pogodbeni pogoj, ki v celoti in neomejeno prevali valutna in obrestna tveganja na potrošnika, razglasi za nepošten, zgolj na podlagi meril Sodišča EU, s katerimi se opredeljuje zahteva „dobre vere“?
II. Predmetni postopek se prekine do odločitve Sodišča EU.
Na podlagi zgoraj obrazloženega predložitveno sodišče na podlagi člena 267 PDEU Sodišču EU predlaga, da odloči o naslednjem vprašanju:
1. Ali je prvi odstavek člena 47 Listine v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva v povezavi s prvim in četrtim odstavkom člena 67 PDEU treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi iz tretjega odstavka 9. člena ZIZ, ki se na podlagi prvega odstavka člena 20 Uredbe 805/2004 uporablja v primeru, ko se postopek izvršbe na podlagi sodbe, izdane v drugi državi članici in potrjene kot evropski nalog za izvršbo, vodi pred sodiščem v Republiki Sloveniji, in v skladu s katero rok za pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče odloči o upnikovih stroških odgovora na ugovor, znaša 8 dni, pri čemer takšen rok velja tudi v primeru, ko je imela stranka iz druge države članice, ki ne razume jezika, v katerem je sklep izdan, in jezika, v katerem je treba vložiti pritožbo, ima pa pooblaščenca v Republiki Sloveniji, ki mu je bil sklep tudi vročen, za pripravo in vložitev pritožbe zoper sklep dejansko na voljo zgolj 4 delovne dni?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, pa še o naslednjih vprašanjih:
2. Kakšen najkrajši rok za vložitev pritožbe zoper sklep, s katerim je odločeno o stroških upnikovega odgovora na ugovor, bi bil primeren, da takšnega nasprotja ne bi bilo?
3. Ali bi bil, da takšnega nasprotja ne bi bilo, za vložitev pritožbe primeren rok, krajši od 19 dni od vročitve sklepa, s katerim je odločeno o stroških upnikovega odgovora na ugovor?
Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije Sodišču Evropske unije zastavlja predhodno vprašanje:
„Ali je v nasprotju s členoma 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah sodna razlaga nacionalnega prava, po kateri lahko sodišče pri odločanju o kondikcijskem zahtevku potrošnika v zvezi z vzajemno izpolnjeno nično pogodbo o hipotekarnem kreditu v tuji valuti, v primeru, ko banka glede pomanjkljivih pojasnil o valutnem tveganju ni ravnala nepošteno v subjektivnem smislu in pogodba ne nasprotuje temeljnim moralnim načelom, banki naloži, da mora potrošniku vrniti razliko med seštevkom plačanih obrokov kredita v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka ter zneskom kredita v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika, zmanjšano za ustrezno nadomestilo za uporabo posojenega kapitala?“
Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) na Sodišče Evropske unije naslavlja naslednji vprašanji:
1. Ali je treba Direktivo 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti, zlasti besedilo drugega pododstavka petega odstavka 3. člena te direktive „brez poseganja v možnost katere koli stranke, da zadevo predloži sodišču“, razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri ima omrežni operater pravico vložiti zahtevek za rešitev spora v zvezi z dostopom do obstoječe fizične infrastrukture bodisi pred organom za reševanje sporov bodisi pred sodiščem (splošne pristojnosti)?
In če je na prejšnje vprašanje mogoče odgovoriti nikalno, še vprašanje:
2. Ali je treba drugi pododstavek petega odstavka 3. člena Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti ob upoštevanju načel enakovrednosti in učinkovitosti ter 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu postopkovnemu pravilu, po katerem se postopek reševanja spora pred nacionalnim organom za reševanje sporov ustavi, če katera koli stranka med postopkom reševanja spora pred tem organom o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem?