Upnik mora, tudi če predlaga izdajo začasne odredbe tekom pravnega postopka, v predlogu podati trditve, s katerimi izkazuje verjeten obstoj zatrjevane terjatve zoper dolžnico, v zavarovanje katere predlaga začasno odredbo ter za svoje trditve navesti oz. predlagati dokaze.
stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke – pravdni stroški – načelo uspeha
Uspeh tožeče stranke v obravnavani pravdi po višini tožbenega zahtevka je 50% in sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo le ta uspeh stranke. Odgovornost toženca za vtoževano škodo je po temelju temeljila že na pravnomočni obsodilni kazenski sodbi, zato z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka v tej pravdi ni bilo posebnih stroškov. Poleg tega toženec v postopku tudi ni zatrjeval morebitnega soprispevka tožnice k nastali škodi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0058791
ZPP 319. OZ 104, 104/1, 104/4, 111, 131.
ugovor pobota - pobotni ugovor - nasprotna tožba - obstoj terjatve - prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve - pravočasnost izpolnitve kot bistvena sestavina pogodbe - fiksna obveznost - razveza pogodbe po samem zakonu - pravne posledice razveze pogodbe - vračilo danega - neupravičena obogatitev - povrnitev škode - pravnomočnost - dajatveni zahtevek
Če tožena stranka ugotovitve o obstoju tožnikove terjatve ne izpodbija v pritožbenem postopku, postane ta pravnomočna kot sestavni del dajatvenega zahtevka.
Če je bilo na podlagi razdrte pogodbe nekaj dano, ima pogodbenik (tudi pogodbi nezvesta stranka) pravico to zahtevati nazaj. Pogodbi zvesta stranka pa ima pravico do povrnitve škode, če so izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti njenega sopogodbenika.
ZPP člen 8. ZOR člen 173, 177/1, 177/2, 177/3. ZVCP člen 20/2, 27, 28, 28/1, 28/1-1, 84/8.
prometna nesreča – odgovornost imetnika motornega vozila – objektivna odgovornost – prečkanje ceste izven prehoda za pešce – prispevek oškodovanca – povrnitev negmotne škode – regresni zahtevek zavarovalnice – začetek teka zamudnih obresti - načelo de minimis non curat praetor
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu kot pešcu.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2003 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek (29.210,49 EUR s pripadki) je zavrnilo.
Zoper sodbo (1. točko izreka) se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče glede temelja odgovornosti napačno ugotovilo, da ravnanje oškodovanca ni bil edini vzrok prometne nezgode. Pešec je bil pri ugotovljeni stopnji alkohola nepredvidljiv in zagotovo obstoji verjetnost, da se je zadrževal na cesti. Hitro se je gibal in prečkal vozišče s hitrostjo hitre hoje. Za toženko je bil manever oškodovanca nepričakovan dogodek. Z ustavljanjem je pričela takoj, ko je pri takratni vidljivosti lahko opazila pešca. Hitrost je prekoračila le za 17 %. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni sledilo izpovedbi toženke, da se je oškodovanec zadrževal na vozišču. Meni, da je prispevek oškodovanca k prometni nezgodi najmanj 80%. Sodišče se z vrsto oziroma višino škode ni ukvarjalo. Ne pojasni za kakšno vrsto škode je bil znesek izplačan. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Sodba je pomanjkljiva zaradi česar se je ne da preizkusiti. Očita kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne more presojati višino odškodnine in njeno utemeljenost, če ne razpolaga s podatki o vrsti škode in o višini zneskov izplačane odškodnine. Tožeča stranka ni navedla višino zneskov posameznih nematerialnih škod. Napačna je odločitev tudi v obrestnem delu zahtevka. Zakonite zamudne obresti tožeči stranki ne pripadajo od plačila ampak od vložitve tožbe dalje. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, in tega pritožba ne izpodbija, da je bilo vozilo, s katerim je toženka povzročila prometno nezgodo dne 27.7.2001, v kateri je bil soudeležen pešec M. J., zavarovano pri tožeči stranki. Tožeča stranka je oškodovancu preko njegovega pooblaščenca dne 10. 6. 2003 nakazala odškodnino v višini 9.000.000,00 SIT. Toženka je po povzročeni prometni nezgodi z vožnjo nadaljevala, brez da bi ponesrečencu nudila pomoč in ni posredovala svojih osebnih podatkov, s čimer je kršila zavarovalno pogodbo (4. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-97), zato je tožeča stranka v obravnavani zadevi od toženke zahtevala povračilo izplačanega zneska. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v višini 8.345,85 EUR.
Odločitev sodišča prve stopnje, da je prispevek oškodovanca M.J. 50%, je pravilna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Z razlogi izpodbijane odločitve se v celoti strinja, jih sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožbene navedbe pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspejo omajati in so v celoti neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu. Toženka se svoje odgovornosti ni uspela ekskulpirati (prvi in drugi odstavek 177. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi toženka morala pričakovati prisotnost pešcev v bližini centra mesta K., še zlasti tega dne, ko se je odvijala prireditev „K. n.“. Gre torej le še za vprašanje, ali je pravilno ugotovljen prispevek oškodovanca po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede višine oškodovančevega prispevka. Delež obeh, torej zavarovanke tožeče stranke in oškodovanca, je enak. Oškodovančeve kršitve pravil v cestnem prometu so bile obsežne, saj se ni prepričal, da lahko varno prečka cestišče oziroma je prečkal vozišče tam, kjer je preglednost slaba; ni bil opremljeni s svetlobnimi znaki; bil je vinjen, v krvi je imel 2,2 g/kg alkohola (kršitev drugega odstavka 20. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - v nadaljevanju ZVCP ter sedmega in osmega odstavka 84. člena); vendar pa je, kot že rečeno, odgovornost toženke objektivna. Poleg tega je bilo ugotovljeno, in pritožba ne izpodbija te ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka vozila s hitrostjo, ki je bila višja od prilagojene hitrosti (47 km/h), višja pa tudi od prepisane hitrosti 50 km/h, s čimer je kršila 27. člen in 1. alineo prvega odstavka 28. člena ZVCP, ta njena protipredpisna vožnja pa je bila tudi v vzročni zvezi s povzročeno prometno nezgodo, v kar se je sodišče prve stopnje prepričalo zlasti s pomočjo izvedenskih mnenj (I. P. in J. P.). To, da je odgovorna objektivno in da je poleg tega premalo skrbna (morala bi računati na pojav pešcev), utemeljuje odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je odgovornost oškodovanca 50%. Sodišče druge stopnje pa se tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni bilo ugotovljeno, da bi se oškodovanec zadrževal na vozišču in jo sprejema (stran 10 obrazložitve). Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.
Kljub temu da iz tožbenih navedb ni možno ugotoviti, kakšna je višina zneskov nematerialne škode, ki je bila izplačana oškodovancu v skupnem znesku 9.000.000,00 EUR, je iz dejanskih trditev tožeče stranke možno ločiti posamezne oblike nepremoženjske škode (glej tožbene navedbe v povezavi z priloženim izvedenskim mnenjem zdravnika - cenzorja, ki si ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo in ki ga je tako šteti kot del dejanskih navedb tožeče stranke), zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku. V dokaznem postopku pa se je sodišče prve stopnje glede upravičenosti izplačila odškodnine prepričalo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca A. G.. Glede na ugotovljene poškodbe, utrpljene telesne in duševne bolečine in strah, je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju načel iz 200. člena ZOR (gre za načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da je bila oškodovancu odškodnina upravičeno izplačana ne glede na to, po katerih postavkah oškodovancu priznati odškodnine. Sodišče druge stopnje se namreč strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil oškodovanec, glede na ugotovljene hude posledice nezgode, upravičen do odškodnine v prisojeni višini že samo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (stran 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Podrobno so pojasnjene vse okoliščine, ki so relevantne pri presoji utemeljenosti višine izplačila (stran 10, 11 in 12 obrazložitve), s čimer je izpodbit tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Očitane kršitve zato niso podane.
Odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu zahtevka je materialnopravno napačna. Tožeča stranka je uveljavljala izplačani znesek od toženke zaradi kršitve pogodbe. Rok za plačilo tega zneska zakonsko ni določen, iz navedb pravdnih strank pa tudi ne izhaja, da bi bil dogovorjen. V zamudo bi zašla toženka torej šele po opominu, če tega ni, pa najkasneje z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 324. člena ZOR). Tožeča stranka je v tožbi trdila, da toženka ni pripravljena na sporazumno rešitev zadeve, ker se na posredovani regresni zahtevek ni odzvala (regresni zahtevek z dne 19. 6. 2003 – priloga A21). Toženka tem trditvam ni izrecno prerekala. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje po pooblastilu iz določbe tretje alinee 358. člena vpogledalo v navedeno prilogo, glede katere je bilo pravdnima strankama dana možnost, da se o njej izjavilo, in zaključilo, da so zamudne obresti začele teči 19. 6. 2003 (od opomina) in ne od izplačila (11. 6. 2003), kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna samo v neznatnem delu (zgolj za 8 dni), sodišče druge stopnje, upoštevaje pravno načelo de minimis non curat praetor, v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.
Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe - dovolitev spremembe iz razloga smotrnosti
Glede na to, da tožnikova vloga z dne 26.8.2008 zaradi nenavedbe vrednosti spornega predmeta ni bila sposobna za obravnavanje in je sodišče moralo tožnika najprej pozvati na dopolnitev, dopolnilno vlogo pa je sodišče prejelo že v času veljavnosti ZPP-D, obravnavanje tožnikove vloge z dne 26.8.2008 glede na prehodno določbo čl. 130/1 Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D) po pravni ureditvi pod ZPP-D po sodišču ni bila možna.
preklic oporoke – oblika preklica - oblikovalni zahtevek – ugotovitveni zahtevek – procesne kršitve – odsotnost stranke na naroku
Oporočiteljeva izjava, da razveljavlja svojo oporoko, mora biti podana v obliki, v kateri se lahko napravi oporoka, zato je treba pri presoji veljavnosti take izjave uporabiti enaka pravila kot pri presoji veljavnosti oporoke. Ker tožnica veljavnost izjave utemeljuje z oporočiteljevo nesposobnostjo za razsojanje, kar je upoštevajoč 1. odstavek 61. čl. ZD razlog za razveljavitev oporoke, bi veljalo zahtevek postaviti kot oblikovalni zahtevek. Vendar pa sodna praksa pri tem ni striktna. Tudi v primeru uveljavljanja oporočiteljeve nesposobnosti za razsojanje (enako kot pri uveljavljanju napak v obliki – 62. čl. ZD) dopušča oblikovanje ugotovitvenih zahtevkov o neveljavnosti oporoke.
ZZK-1 člen 107, 107/1, 143, 143/1. ZPP člen 107, 107/1. ZNP člen 37.
listina v zbirki listin – overjen prepis listine – fotokopija listine
ZZK-1 ne vsebuje opredelitve pomena besed „prepis“ in „fotokopija“, ravno tako ne ZNP, katerega določbe se uporabljajo v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ki niso urejena v ZZK-1. Pač pa ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo v nepravdnem postopku (37. člen ZNP) v 1. odstavku 107. člena podrobneje določa, kaj se šteje kot prepis listine in med ostalimi oblikami je to tudi fotokopija.
Sodišče bi moralo v večji meri upoštevati materino vsakodnevno delo in skrb za otroka, hkrati pa tudi, da se bo moral ob taki situaciji tožnik bolj potruditi, da si priskrbi takšne dohodke, ki bodo zadoščali za dostojno in primerno preživljanje otrok.
stvarna pristojnost – gospodarski spor – plačilo uporabnine
Glede na to, da tožnica (samoupravna lokalna skupnost) zahteva plačilo uporabnine na podlagi neupravičene obogatitve za obdobje, ko je toženka že imela status samostojne podjetnice in je v poslovnem prostoru opravljala pridobitno dejavnost, gre za gospodarski spor.
objektivna odškodninska odgovornost - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih
Pomanjkanje sleherne obrazložitve o zatrjevani objektivni odgovornosti onemogoča preizkus izpodbijane sodbe in gre za kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
V določbi 131. člena OZ, ki na splošno ureja odškodninsko odgovornost, sta dve obliki odgovornosti, in sicer je v 1. odstavku predvidena krivdna ali subjektivna odgovornost, v 2. odstavku pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna odgovornost, objektivna odgovornost pa je podana izjemoma, in sicer zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati oziroma nevarnosti ni mogoče odkloniti, ne pa za vse nevarnosti, ki se jim izpostavlja človek v vsakdanjem življenju ali delu.
Sodišče lahko predhodno vprašanje reši samo ali pa sklene, da ga samo ne bo reševalo (1. odstavek 13. člena ZPP). Samo v drugem primeru mora postopek tudi prekiniti. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS in 6. člen EKČP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055001
ZPP člen 76, 76/3, 112, 112/2, 450, 450/2, 216, 216/1. OZ člen 139.
priznanje lastnosti stranke – omejitev dokazovanja – spor majhne vrednosti – samopomoč
Samovoljno ravnanje, ki je tožnici povzročilo škodo, četudi je s tem bilo odpravljeno nezakonito stanje (črna gradnja), ne more uživati pravnega varstva. Toženec je imel za vzpostavitev zakonitega stanja na voljo ustrezne upravne postopke.
Glede na višino tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da bi bilo dopolnjevanje izvedenskega mnenja zaradi pripomb pritožnika ob dejstvu, da je bil izvedenec celo zaslišan na obravnavi, ter, upoštevajoč naravo pritožnikovih pripomb, nepotrebno zapletanje dokaznega postopka, pri čemer sorazmernost med zagotovitvijo varstva pravic ter ekonomičnostjo postopka, ne bi bila podana.
odškodnina zaradi nezakonitega odvzema prostosti - pripor
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi policijo ali sodišče obvestil o tem, kje živi. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je odpotoval v tujino v času, ko je tekel zoper njega kazenski postopek, oviral potek kazenskega postopka in je bilo za nemoteno izvedbo le tega nujno potrebno, da se je zoper njega odredil pripor. Tako je tudi pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik po določbi 3. odstavka 542. člena ZKP izgubil pravico do odškodnine, ker je s svojim nedovoljenim ravnanjem sam povzročil, da je sodišče zoper njega upravičeno odredilo pripor.
Dejstvo, da so bile odločbe o zavrnitvi vloge tožnika za izvolitev v naziv rednega profesorja v upravnem sporu razveljavljene, ker tožena stranka za zavrnitev ni navedla vsebinskih razlogov, kaže na to, da je bilo njeno ravnanje protipravno. Vendar protipravnost ravnanja še ne pomeni, da je podana tudi krivda. Glede na to, da tožena stranka o izvolitvi v naziv rednega profesorja ni mogla odločati drugače kot s tajnim glasovanjem, rezultatov glasovanja pa ni mogla obrazložiti drugače kot s tehničnimi podatki o volitvah, njeno ravnanje ni krivdno in za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ni odškodninsko odgovorna.
dedovanje denacionaliziranega premoženja – uporaba Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti
Če je bilo premoženje zapustniku vrnjeno s pravnomočnim sklepom v denacionalizacijskem postopku na prvi stopnji pred uveljavitvijo ZPVAS, se za dedovanje uporabljajo določila ZDen in ZD in ne poseben režim dedovanja, kot ga ureja ZPVAS.
Listine, ki jo je tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo, sodišče v primeru, če zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo izda zamudno sodbo, ne sme upoštevati, ampak upošteva le navedbe iz tožbe in listine, ki jih je tožnik priložil tožbi.
delitev skupnega premoženja - plačilo za delo izvedenca
Udeleženca sodišču nista sporočila, da nimata več interesa za delitev skupnega premoženja, zaradi česar je izvedenec izdelal izvedensko mnenje. Glede na navedeno se ne moreta uspešno sklicevati na vsebino sklepa, v katerem je sodišče zapisalo, da bo predlog štelo za umaknjenega, v kolikor udeleženec v roku ne bo založil ustreznega predujma.
ZPP člen 32, 32/1, 44, 44/3. ZST-1 člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/2, 34, 34/5.
ugotovitev vrednosti spornega predmeta – spor o pristojnosti
Zoper sklep, izdan na podlagi 3. odst. 44. člena ZPP, ni posebne pritožbe. Če se je sodišče zaradi previsoke ali prenizke vrednosti izreklo za nepristojno, se sklep s katerim je sodišče odredilo vrednost spornega predmeta, lahko izpodbija v pritožbi zoper sklep o nepristojnosti.
URS člen 22. ZPP člen 5, 8, 362/1. EKČP člen 6, 6/1.
pravica do izjave - pravica do enakega varstva pravic - pravica do poštenega obravnavanja - obrazložitev odločbe
Korelat pravici stranke, da se v postopku izjavi, in pravici do poštenega obravnavanja je obveznost sodišča, da svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazloži. Sodišče mora vse navedbe stranke vzeti na znanje, pretehtati njihovo relevantnost, ter se do tistih, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi tudi opredeliti. Odločbe sodišča, ki ne vsebujejo odgovorov na v postopku navedena vprašanja, kršijo stranki pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.