Listine, ki jo je tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo, sodišče v primeru, če zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo izda zamudno sodbo, ne sme upoštevati, ampak upošteva le navedbe iz tožbe in listine, ki jih je tožnik priložil tožbi.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – pravica do učinkovitega pravnega sredstva - sojenje v nerazumnem roku - osebnostne pravice – nepremoženjska škoda – nepremoženjska škoda zaradi kršitve osebnostne pravice
Ker pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnica ni upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ne gre za nobenega od taksativno naštetih primerov iz 179. do 182. čl. OZ, za katere je mogoče prisoditi odškodnino.
Pritožnica nima prav, ko trdi, da je bila taksa za pritožbo neupravičeno plačana in da ima zato zahtevek za vračilo. 33. člen ZST, na katerega se pritožba tudi sklicuje, namreč govori o vračunavanju takse za sodbo oz. odločbo sodišča, če pride do njene razveljavitve in sodišče v zadevi ponovno odloča, ne pa za vračunavanje pri pritožbah. Po ZST je stranka namreč dolžna plačati za vsako pritožbo tudi takso, ki je predpisana z zakonom.
ZPP člen 243, 249, 249/1. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 46/1.
izvedenec - nagrada izvedencu - izvedenina - proučevanje dodatne dokumentacije - pridobivanje znanja
Izvedencu ne gre nagrada po 1. odstavku 46. člena Pravilnika, ker ni pribavil in proučeval dodatne dokumentacije, torej poleg tiste, ki se že nahaja v spisu. Pridobivanje znanja pa ni mišljeno za dokumentacijo po 1. odstavku 46. člena Pravilnika, za zbiranje in proučevanje katere se izvedencu prizna posebna nagrada.
ZZK-1 člen 132, 132-1, 132-4, 153, 153/1, 154, 154/2.
pravica do vložitve ugovora v zemljiškoknjižnem postopku – nedovoljenost ugovora v zemljiškoknjižnem postopku
Sklep o zavrnitvi vpisa, sklep o ustavitvi postopka zaradi umika predloga, sklep, s katerim se sodišče izreče za krajevno nepristojno, in sklep, da se vpis ne opravi, se vroča le udeležencem postopka iz 1. točke 132. člena ZZK-1. Udeleženec iz 1. točke 132. člena ZZK-1 pa je predlagatelj postopka oz. organ, na čigar zahtevo zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti. Drugi potencialni udeleženci, ki se jim sicer vroča sklep, s katerim se vpis dovoli, zato nimajo pravice do ugovora.
ZPIZVZ člen 4, 4/2. ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 277. OZ člen 378.
starostna pokojnina - izplačilo pokojnine za nazaj - zakonske zamudne obresti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).
Pogoj za izvršljivost sodne poravnave je zapadlost terjatve in ne pravnomočnost sodne poravnave, saj zoper njo ni možna pritožba, temveč se lahko izpodbija le s posebno tožbo na razveljavitev. Prav tako za izvršljivost sodne poravnave ni pogoj potrdilo o izvršljivosti, saj se zapadlost terjatve iz sodne poravnave lahko dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino in po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, če drugače zapadlosti ni mogoče dokazati.
Do nezgode je prišlo v mestnem naselju. Dejstvo, da je kolesarka vozila po desni strani ceste, primerne le za dvosmerni promet, ki ima le na levi strani (gledano v smeri vožnje obeh udeleženih) pločnik, ni nekaj izrednega in neobičajnega, nekaj izven sfere objektivno odgovornega avtomobilista. Voznica osebnega vozila je zato kršitev mogla pričakovati, zato se svoje objektivne odgovornosti ni razbremenila. Pač pa je objektivno odgovorni lahko delno prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.
Glede predloga za predznambo hipoteke je zemljiškoknjižno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da bi moral udeleženec vložiti ustrezen zemljiškoknjižni predlog, sodišče pa ga ni dolžno pozivati, naj to stori, kot zmotno meni v pritožbi.
skupno premoženje zakoncev – deleži na skupnem premoženju – opustitev vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo – pravni interes za tožbo – pravočasno navajanje novih dejstev – sprememba katastrskih podatkov nepremičnine – izvršljivost sodbe
V kolikor zakonca v zemljiški knjigi nista vknjižena kot lastnika nepremičnine, ki sta jo pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe, to na utemeljenost zahtevka v sporu zaradi obsega in deležev na skupnem premoženju ne vpliva. Če bi hotela doseči učinke tudi zoper zemljiškoknjižno lastnico (prodajalko), pa bi morala tožbo vložiti (oz. razširiti) tudi zoper njo.
Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Zemljiškoknjižno sodišče po 3. odstavku 38. člena ZZK-1 ob vpisu pazi le, ali so izpolnjene zakonske zahteve v zvezi z zakonitimi predkupnimi pravicami, ki so določene v javnem interesu, za kar pa v tem primeru ne gre.
uveljavljanje procesnih kršitev – takojšnje grajanje procesnih kršitev - protokolacija o koncu dokazovanja – neizvedba dokaza brez zavrnitve z dokaznim sklepom – prosta presoja dokazov – obrazložitev sodbe
Po uveljavitvi pravila o takojšnjem grajanju procesnih kršitev je postal trenutek, ko sodišče razglasi konec dokazovanja, izrazito pomemben procesni trenutek. Tedaj mora stranka opozoriti na morebitne dokaze, ki so bili spregledani. Tožeča stranka je s svojim molkom na neizvedbo dokaza pristala.
Vselej, kadar posamezne osebe v pravdnem postopku izpovedujejo drugače ali celo nasprotujoče in izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kakor da na podlagi notranjega prepričanja sprejme eno od različic. Tega seveda ne stori arbitrarno, temveč mora svoje notranje prepričanje z metodo racionalne argumentacije tako pozunanjiti, da je dokazna ocena sposobna pritožbenega preizkusa.
sprememba tožbe – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo
Sprememba tožbe je institut, ki tožniku omogoča tudi popravek napačno postavljenega tožbenega zahtevka.
Sodišče je bilo v pravdi vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec obsojen kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki 257. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Zato ni moglo drugače kot sodišče v kazenskem postopku ugotoviti, da je tožnica vedela za vsebino listine, ki jo je podpisala, oziroma za dogovor med tožencem in njenim pokojnim možem, saj je preslepitev drugega o vsebini listine zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je toženec obsojen.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 711,82 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.
O b r a z l o ž i t e v:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba med M. R. kot prodajalcem in tožencem kot kupcem neobstoječa in nima nobenih pravnih učinkov ter da se izjava tožnice, da priznava zahtevek toženca, podana na zapuščinski obravnavi dne 28.06.2006 v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Krškem, razveljavi. Poleg tega je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na toženčevo ime v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Krškem pod opr. št. Dn 3718/2006 neveljavna in nična, in se pri parc. št. 161, 1176/37, 1176/43, 1364, 1356, 1355 in 1354, vse pri vl. št. 20 k.o. S., vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izbrisom vknjižbe pod opr. št. Dn 3718/2006 in vknjižbo lastninske pravice na ime M. R.. Toženec je dolžan navedene nepremičnine prepustiti v neposredno in izključno posest tožnici v roku 15 dni ter ji plačati pravdne stroške v znesku 5.185,04 EUR v istem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oboje pod izvršbo. Ostale glavne in podredne zahtevke tožeče stranke je zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je dovolilo spremembo tožbe, podano v pripravljalnem spisu z dne 03.01.2007 (pravilno 2008) in 13.05.2009. Sodišče je izdalo še začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo vsako poseganje v navedene nepremičnine, zlasti sekanje gozda in uporabo zgradb. V primeru nespoštovanja te obveznosti je dolžan plačati denarno kazen v znesku 4.172,93 EUR.
Zoper navedeno odločbo se je pritožil toženec, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbami ZPP dovolilo spremembo tožbe, ki ji je toženec izrecno nasprotoval. Od vložitve tožbe do spremembe tožbenega zahtevka se niso pojavili nobeni novi dokazi ali dejstva, za katere tožnica ne bi vedela. Zato sprememba nakazuje, da je bil prvotni tožbeni zahtevek napačno postavljen in jo je sodišče dovolilo na škodo toženca. Tudi sicer pa je iz obrazložitve sodbe razvidno, da se je sodišče zelo enostransko postavilo na stran tožnice, ki je navidez nemočna starka, potrebna pomoči. V tem postopku je trdila, da ji je toženec znesek v višini 1.500.000,00 SIT izročil kot najemnino, hkrati pa ji je uspelo v drugi pravdi ta denar izterjati, saj je trdila, da ji ga je izročil brez vsake pravne podlage. Ta znesek ji je v resnici izročil kot preostanek kupnine za nepremičnine, ki jih je v letu 1995 kupil od njenega pokojnega moža, ker je trdila, da je tudi ona prispevala k ohranjanju premoženja. Sicer pa je pred odvetnikom D. Š. in sodnico, ki je vodila zapuščinski postopek, jasno izjavila svojo voljo, da tožencu priznava lastninsko pravico na nepremičninah. Ne glede na to, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je podpis na kupoprodajni pogodbi tožničin in ne prodajalčev, to še ne pomeni, da za pogodbo ni vedela, saj bi bilo sicer nesmiselno, da bi to priznala pred odvetnikom in sodnico. Pred zapuščinsko obravnavo je prejela pisno prijavo terjatve do zapuščinske mase z zahtevkom za priznanje lastninske pravice, ta zahtevek pa je bil podan tudi na zapuščinski obravnavi, tako da je tožnica dobro vedela, kaj priznava. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem prič sodnice M. B. in odvetnika D. Š.. S tem, ko tega ni storilo, je toženca neenakopravno obravnavalo. Opraviti bi moralo tudi poizvedbe pri CSD K., ki jih je predlagal toženec, da bi se ugotovilo, da je tožnica klicala tja in zahtevala, naj ga obvestijo o smrti njenega moža, ter da naj toženec poskrbi za pogreb njenega moža in vse ostalo. S kupoprodajno pogodbo iz leta 1995 se je namreč zavezal, da bo skrbel za oba. Opustitev izvedbe tega dokaza brez obrazložitve pomeni bistveno kršitev določb ZPP, pa tudi dejansko stanje je z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov nepopolno ugotovljeno.
Protispisni pa so podatki napadene sodbe o tem, kdaj je tožnica izvedela za sklep o dedovanju, ki ga izpodbija. Čeprav je v zapisniku o zapuščinski obravnavi z dne 28.06.2006 navedeno, da bo sklep izšel pisno, je bila takoj zatem sestavljena izjava tožnice, da se odpoveduje pravici do pritožbe zoper ta sklep, torej je dobro vedela, kakšen sklep je bil izdan. Sklep je bil takoj po zaključku postopka napisan in izročen tožnici in tožencu. Izpodbojna tožba, ker je bila vložena dne 04.10.2007, je zato prepozna. Toženec je skladno z 42. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo, zato nastala spornost pogodbe iz leta 1995 na pridobitev lastninske pravice ne more imeti vpliva.
Sodišče pri zavrnitvi drugih glavnih in podrejenih zahtevkov ni navedlo, kateri so to. Zato jih ni mogoče identificirati in ni mogoče zaključiti, da je bilo odločeno o vseh zahtevkih tožnice. Torej sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke. Nedopustno pa je tudi, da pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da ni uspela s preostalimi zahtevki. Izrek sodbe pod II/4 pa nasprotuje razlogom sodbe, saj sodišče priznava veljavnost najemne pogodbe z dne 06.04.2006, sklenjene med pravdnimi strankami, tudi tožnica je izpovedala, da ji je bila najemnina po tej pogodbi plačana, zato je sodišče nepravilno odločilo, da mora toženec izročiti tožnici vse nepremičnine v posest, saj ima tožnik veljavno najemno pogodbo za 10 let. Presoja te pogodbe ni bila zahtevana, zato je s presojo, da je pogodba v nasprotju s predpisi, sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz enakih razlogov je neutemeljena tudi začasna odredba. Zato toženec predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sprejete odločitve tako, da spremembo tožbe in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne ter da se začasna odredba razveljavi, podrejeno pa, da sodbo in sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
Tožnica je pravočasno odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Sprememba tožbe je institut, ki tožniku omogoča tudi popravek napačno postavljenega tožbenega zahtevka. Dovolitev spremembe s strani sodišča ni pogojevana s tem, da bi se po vložitvi tožbe pojavili nova dejstva ali dokazi, za katere tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni vedela. Sodišče spremembo dovoli, tudi če nasprotna stranka nasprotuje, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP). V tem primeru je bilo temu pogoju zadoščeno, saj so kasneje postavljeni oziroma spremenjeni tožbeni zahtevki služili le zajetju vseh možnih situacij, kar pomeni, da tudi zavrnitev nekaterih izmed njih ne bi onemogočila tožnici, da ponovno vloži tožbo, s katero bi bil v končni fazi rezultat enak. Zato je bila dovolitev spremembe v izogib novim pravdam smotrna.
Sodišče je bilo v tej pravdi vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec obsojen kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki 257. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Zato ni moglo drugače kot sodišče v kazenskem postopku ugotoviti, da je tožnica vedela za vsebino listine, ki jo je podpisala, oziroma za dogovor med tožencem in njenim pokojnim možem, saj je preslepitev drugega o vsebini listine zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je toženec obsojen. Sodišče je zato v pravdi na takšno ugotovitev vezano. Sodišče prve stopnje je tudi sicer zadovoljivo obrazložilo, zakaj je pri ugotavljanju dejanskega stanja verjelo tožnici, tako glede pogovora z odvetnikom D. Š. kot glede vseh okoliščin zapuščinskega postopka. Izvedba dokaza z zaslišanjem dodatnih prič je bila torej pravilno zavrnjena kot nepotrebna. Enako velja za opustitev poizvedb pri CSD K., saj je za to pravdo nerelevantno, na čigavo pobudo je toženec poskrbel za pogreb tožničinega moža. Glede teka roka za izpodbijanje tožničine izjave, dane v zapuščinskem postopku, pa toženec ni uspel dokazati, da je bil sklep o dedovanju tožnici sploh kdaj vročen, v spisu se nahajata zgolj vročilnici za D. Š. in DU B.. Zaključek sodišča prve stopnje je zato smiseln in sprejemljiv. Tožencu z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena pravica do enakega obravnavanja v postopku pred sodiščem, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi stranke ne dokazujejo pravno relevantnih dejstev ali dejstev, ki so že zadostno izkazana z drugimi dokazi.
Navedbam toženca, da ni mogoče identificirati zahtevkov, ki jih je sodišče zavrnilo, ni mogoče pritrditi. Sodišče je jasno oblikovalo izrek in je iz njega jasno razvidno, katerim zahtevkom je sodišče ugodilo, preostale pa je zavrnilo. Za izpodbijanje zavrnilnega dela toženec tudi ne izkazuje pritožbenega interesa. Zavrnitev preostalih zahtevkov pa tudi ne more imeti vpliva na odločitev o stroških postopka, ker je tožnica v pravdi v pretežnem delu uspela, vsebinsko pa v celoti.
Odločitve o tem, da je dolžan vrniti sporne nepremičnine v posest tožnici, toženec ne more izpodbijati s trditvijo, da ima posest nad njimi na podlagi sklenjene in realizirane najemne pogodbe s tožnico. Kot je opozorila tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, gre za novo trditev, za katero toženec ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti prej (1. odstavek 337. člena ZPP).
Pritožba se v delu, ki se nanaša na sklep o začasni odredbi, šteje za ugovor. Odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi (tudi o njegovi morebitni nepravočasnosti) je v pristojnosti sodišča prve stopnje.
Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče je tožnici kot potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP) ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje priglašene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 1000 odvetniških točk (in ne 2000, kot je priglasila tožnica – Tar. št. 21 v povezavi s Tar. št. 18), za izdatke za stranko 2%, kar je 20 točk, in 20% DDV 204 točke. Ob vrednosti točke 0,459 EUR je tako toženec dolžan plačati tožnici 561,82 EUR iz naslova odvetniških stroškov pritožbenega postopka ter 150,00 EUR iz naslova takse za odgovor na pritožbo, skupaj torej 711,82 EUR. Sodišče tožnici ni priznalo priglašenih 50 točk za poročilo stranki, saj gre za stroške, ki so zajeti v drugih, že priznanih. Prav tako ni priznalo dodatnega 1% za izdatke za stranko, saj vrednost opravljene storitve ne presega 1000 točk (3. odstavek 13. člena OT).
odškodnina zaradi nezakonitega odvzema prostosti - pripor
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi policijo ali sodišče obvestil o tem, kje živi. Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je odpotoval v tujino v času, ko je tekel zoper njega kazenski postopek, oviral potek kazenskega postopka in je bilo za nemoteno izvedbo le tega nujno potrebno, da se je zoper njega odredil pripor. Tako je tudi pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik po določbi 3. odstavka 542. člena ZKP izgubil pravico do odškodnine, ker je s svojim nedovoljenim ravnanjem sam povzročil, da je sodišče zoper njega upravičeno odredilo pripor.
Dejstvo, da so bile odločbe o zavrnitvi vloge tožnika za izvolitev v naziv rednega profesorja v upravnem sporu razveljavljene, ker tožena stranka za zavrnitev ni navedla vsebinskih razlogov, kaže na to, da je bilo njeno ravnanje protipravno. Vendar protipravnost ravnanja še ne pomeni, da je podana tudi krivda. Glede na to, da tožena stranka o izvolitvi v naziv rednega profesorja ni mogla odločati drugače kot s tajnim glasovanjem, rezultatov glasovanja pa ni mogla obrazložiti drugače kot s tehničnimi podatki o volitvah, njeno ravnanje ni krivdno in za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ni odškodninsko odgovorna.
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – svoboda izražanja – določnost zahtevka – regulacijska začasna odredba
Presoje verjetne izkazanosti zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic s pisanjem v časopisu ne more biti brez vsebinske presoje dometa svobode izražanja.
V interesu ekonomičnosti postopka je treba preprečiti spreminjanje tožbe proti volji tožene stranke takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave veze.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dopusti sprememba tožbe, kot je postavljena v vlogah z dne 16.3.2009 in 16.4.2009.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sprememba tožbe, kot je postavljena v vlogah dne 16.3.2009 in 16.4.2009, ne dopusti.
Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki najprej opisuje potek postopka v zvezi s predlagano spremembo tožbe. Navaja, da je sodišče na naroku dne 2.3.2009 razširitev dovolilo in prestavilo narok, na glavni obravnavi dne 16.4.2009 pa se je sodnica odločila, da bo razširjeni zahtevek zavrgla. Pooblaščenko je presenetila vsebina obrazložitve pisnega odpravka sklepa, iz katerega je razbrati, da je sodišče sprejelo sklep zato, ker bi razširitev tožbenega zahtevka podaljšala dokazovanje in cel postopek in je ekonomsko nesmotrna. Vsi zahtevki imajo isto pravno in dejansko osnovo, torej bi se morali obravnavati skupaj. Obrazložitev sodišča prve stopnje ne opravičuje podlage za sklep. Sodišče je namreč dolžno ravnati po načelu ekonomičnosti postopka in razširjeni zahtevek še ni zastaral, zato bo vložena vsaj ena tožba, če ne dve. Sodišče trdi, da je sklep sprejelo zaradi načela ekonomičnosti postopka, hkrati sta stranki prisiljeni, prav zaradi tega sklepa, vložiti novo tožbo. Sodišče bi lahko svoje stališče povedalo že na naroku 2.3.2009 in ne bi strankama vlivalo upanja, da bo zahtevek v celoti rešen v tem postopku. Tožeča stranka predlaga, da sodišče sklep razveljavi, vrne zadevo v prejšnje stanje in nadaljuje s postopkom na prvi stopnji.
Pritožba je utemeljena.
V skladu s 184. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP) lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. V skladu s 185. členom ZPP pa je za spremembo, potem ko je tožba vročena toženi stranki potrebna njena privolitev, vendar lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.
Pritožba utemeljeno opozarja na načelo ekonomičnosti postopka, ki zahteva, da se, kadar je to mogoče, v postopku omogoči dokončna rešitev spora. To je v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj mora v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo. V interesu ekonomičnosti postopka je potrebno preprečiti spreminjanje tožbe proti volji tožene stranke takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave veze, kar pa v konkretnem primeru ne drži. Razlogi sodišča prve stopnje, da dovolitev spremembe tožbe ni ekonomsko smotrna, bi bili utemeljeni, če bi se postopek približeval koncu, niso pa utemeljeni v konkretni zadevi, ko je bil opravljen šele prvi narok za glavno obravnavo in ko je pred tem sodišče samo združilo v skupno obravnavanje zadevi obeh tožnikov, sicer temelječi na različnih pravnih podlagah. Ker je torej v konkretni zadevi dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je spremembo tožbe dovolilo (3. točka 365. člena ZPP).