Pogoj za izvršljivost sodne poravnave je zapadlost terjatve in ne pravnomočnost sodne poravnave, saj zoper njo ni možna pritožba, temveč se lahko izpodbija le s posebno tožbo na razveljavitev. Prav tako za izvršljivost sodne poravnave ni pogoj potrdilo o izvršljivosti, saj se zapadlost terjatve iz sodne poravnave lahko dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino in po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, če drugače zapadlosti ni mogoče dokazati.
motenje posesti - rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti
Sodišče je glede na trditev tožnice, da je bil zadnji pregled travnika izveden 17.4.2007, in predhodno ugotovitev, kdaj je bila ograja postavljena in kako visoka trava je bila takrat, pravilno zaključilo, da je tožnica najkasneje takrat bila seznanjena z njeno postavitvijo in je takrat tudi pričel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe.
Sodišče lahko predhodno vprašanje reši samo ali pa sklene, da ga samo ne bo reševalo (1. odstavek 13. člena ZPP). Samo v drugem primeru mora postopek tudi prekiniti. Predvsem ne sme samo reševati tistih predhodnih vprašanj, katerih reševanje je s posebnimi predpisi pridržano posebnim organom ali posebnim postopkom, v ostalih primerih pa se mora ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter imeti pred očmi tudi ustavno in konvencijsko pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (23. člen URS in 6. člen EKČP).
Za utemeljenost izdaje začasne odredbe ni odločilno trenutno zemljiškoknjižno stanje (ujemanje podatkov izpodbijanega sklepa s sedanjim zemljiškoknjižnim stanjem), ker to ni v presoji pravdnega, temveč zemljiškoknjižnega sodišča.
DRUŽINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0058788
ZZZDR člen 51, 52, 52/1. ZPP člen 7, 8.
skupno premoženje zakoncev – obdobje dejanske zakonske skupnosti – razpolaganje s skupnim premoženjem s strani enega zakonca – izpodbijanje pogodbe, sklenjene med enim zakoncem in tretjo osebo – dobra vera tretjega
Za pridobivanje skupnega premoženja zakoncev je pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze.
Pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje zakoncev in je v zemljiški knjigi lastnina vpisana le nanj, je glede deleža pripadajočega drugemu zakoncu, izpodbojen, če je kupec vedel ali bi moral vedeti, da je nepremičnina skupno premoženje zakoncev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - STATUSNO PRAVO
VSC0002608
ZIZ člen 42, 42/3. ZGD člen 416, 417. ZGD-1 člen 481, 482. OZ člen 14, 55, 55/1, 73, 73/1, 75. ZN člen 48.
potrdilo o izvršljivosti - potrdilo o pravnomočnosti - odgovornost za obveznosti družbe - prenos poslovnega deleža - oblika notarskega zapisa - oblika pooblastila - ničnost pooblastila - ničnost pogodbe - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti
Določba II. odst. 42. čl. ZIZ se smiselno uporablja tudi za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti. V primeru napačnega vročanja je potrebno potrdilo o pravnomočnosti razveljaviti, saj sodna odločba ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva.
Pogodba o prenosu poslovnega deleža, sklenjena po pooblaščencu v obliki notarskega zapisa, pri čemer pooblastilo za njeno sklenitev ni v obliki notarskega zapisa, je nična,v kolikor ni izkazana kasnejša odobritev pooblastila s strani zastopane stranke. Vprašanje ničnosti pogodbe o prenosu poslovnega deleža je v izvršilnem postopku mogoče reševati kot predhodno vprašanje.
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – svoboda izražanja – določnost zahtevka – regulacijska začasna odredba
Presoje verjetne izkazanosti zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic s pisanjem v časopisu ne more biti brez vsebinske presoje dometa svobode izražanja.
ZZK-1 člen 132, 132-1, 132-4, 153, 153/1, 154, 154/2.
pravica do vložitve ugovora v zemljiškoknjižnem postopku – nedovoljenost ugovora v zemljiškoknjižnem postopku
Sklep o zavrnitvi vpisa, sklep o ustavitvi postopka zaradi umika predloga, sklep, s katerim se sodišče izreče za krajevno nepristojno, in sklep, da se vpis ne opravi, se vroča le udeležencem postopka iz 1. točke 132. člena ZZK-1. Udeleženec iz 1. točke 132. člena ZZK-1 pa je predlagatelj postopka oz. organ, na čigar zahtevo zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti. Drugi potencialni udeleženci, ki se jim sicer vroča sklep, s katerim se vpis dovoli, zato nimajo pravice do ugovora.
ZPIZVZ člen 4, 4/2. ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 277. OZ člen 378.
starostna pokojnina - izplačilo pokojnine za nazaj - zakonske zamudne obresti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).
Do nezgode je prišlo v mestnem naselju. Dejstvo, da je kolesarka vozila po desni strani ceste, primerne le za dvosmerni promet, ki ima le na levi strani (gledano v smeri vožnje obeh udeleženih) pločnik, ni nekaj izrednega in neobičajnega, nekaj izven sfere objektivno odgovornega avtomobilista. Voznica osebnega vozila je zato kršitev mogla pričakovati, zato se svoje objektivne odgovornosti ni razbremenila. Pač pa je objektivno odgovorni lahko delno prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.
zamudna sodba – dokazovanje – nasprotje med dejstvi in predloženimi dokazi – zavrnilna zamudna sodba – glavna obravnava
Če sodišče ugotovi, da je podano nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi, ki jih je predložil tožnik, ne sme izdati niti zavrnilne niti ugodilne zamudne sodbe, pač pa mora opraviti glavno obravnavo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0058827
ZPP člen 185, 186, 426.
varstvo služnosti – varstvo posesti - zahtevek za prepoved posegov v služnost – zahtevek za prepoved posegov v posest – kumulacija zahtevkov – postopek v pravdi zaradi motenja posesti - druga vrsta postopka – sprememba tožbe - začasna odredba – vezanost sodišča na izdano začasno odredbo
Četudi sta zahtevka za prepoved posegov v služnost in prepoved posegov v posest v medsebojni zvezi in temeljita na istem ali podobnem dejanskem stanju, je v postopku o motenju posesti potrebno uporabiti določila posebnega dela postopka ZPP, zato sprememba tožbe ni dopustna.
izločitveni zahtevek – napotitev na pravdo – sporna dejstva
Ker je v zapuščini vdovec prikazal izločitveni zahtevek zakonskega dediča, da v zapuščino sodi delež do ½ na nepremičninah, ki so formalno vpisane na ime vdovca, predstavljale pa so skupno premoženje, je o tem premoženju mogoče odločiti v okviru zapuščinskega postopka.
delitev skupnega premoženja - plačilo za delo izvedenca
Udeleženca sodišču nista sporočila, da nimata več interesa za delitev skupnega premoženja, zaradi česar je izvedenec izdelal izvedensko mnenje. Glede na navedeno se ne moreta uspešno sklicevati na vsebino sklepa, v katerem je sodišče zapisalo, da bo predlog štelo za umaknjenega, v kolikor udeleženec v roku ne bo založil ustreznega predujma.
ZPP člen 32, 32/1, 44, 44/3. ZST-1 člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/2, 34, 34/5.
ugotovitev vrednosti spornega predmeta – spor o pristojnosti
Zoper sklep, izdan na podlagi 3. odst. 44. člena ZPP, ni posebne pritožbe. Če se je sodišče zaradi previsoke ali prenizke vrednosti izreklo za nepristojno, se sklep s katerim je sodišče odredilo vrednost spornega predmeta, lahko izpodbija v pritožbi zoper sklep o nepristojnosti.
URS člen 26. EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. ZVPSBNO člen 25. OZ člen 132, 179, 180, 181, 182. ZOR člen 155, 200, 201, 202, 203.
povrnitev škode - odgovornost države - sojenje v razumnem roku pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravno priznana škoda po OZ
Zahtevek ni bil zavrnjen zato, ker v pravnem redu ne bi bila urejena odškodnina za v tem postopku vtoževano škodo, kar zmotno zatrjuje pritožba. Zahtevek je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala ene od kumulativnih predpostavk za priznanje odškodnine, in sicer ni dokazala, da bi tožeča stranka zaradi očitanega škodnega dejanja utrpela takšno pravno priznano škodo, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod 1. točko izreka s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 29.12.2008 in s sodbo pod 2. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 3.338,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške, pod 3. točko izreka pa je tožniku naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 6.092,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker poleg 8. člena Ustave RS ni upoštevalo tudi 5. člena Ustave, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Navedeno določilo obsega pozitivne obveznosti države, oziroma posameznih vej oblasti. Poleg tega obveznost države zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva izhaja tudi že iz načela pravne države (2. člen Ustave). Odgovornost države za sojenje brez nepotrebnega odlašanja je objektivna. V RS je takšno objektivno odgovornost uzakonil Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVSPBNO), ki je pričel veljati 1.1.2007, lahko pa se uporablja že prej po pravilih o analogiji. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določi tako Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), ki se v skladu s 5. členom Ustave RS v Sloveniji lahko uporablja neposredno, kot tudi Ustava RS. Pritožba opozarja in našteva tudi judikate sodne prakse, s katerimi je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Dejstvo, da Obligacijski zakonik (OZ) ne ureja oblike nepremoženjske škode, kot je vtoževana v tej pravdi, je v tem primeru nerelevantno, saj tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov tožene stranke. Tožnik je kot stranka jasno izpovedal, da se je sekiral zaradi tega, ker se v spornem postopku pred delovnim sodiščem toliko časa ni nič zgodilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi spregledalo, da je bil postopek pred DSS K. del stečajnega postopka in da tožniku kot laiku ni bilo jasno, kaj je stečajni postopek, kaj je napotitev na pravdo,... Zanj je bilo vse skupaj eno in isto in je zato zloraba tožniku očitati, da se je obremenjeval zgolj s stečajnim postopkom, ter posledično z izgubo službe, s slabim socialnim stanjem, s postopkom pred DSS K. pa ne. Gre za postopka, ki sta medsebojno neločljivo povezana, in v stečajnem postopku se je čakalo na rešitev DSS K.. Zmotno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da ustavne pravice v RS in pravice, zagotovljene z mednarodnimi konvencijami, ne veljajo, če niso potrebno urejene s posebnim zakonom. Ustava in veljavna mednarodna konvencija se uporabljajo neposredno. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da EKČP in judikati ESČP kot pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar je bistvena kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Materialnopravno pravilno stališče je, da RS odgovarja za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo zagotavlja Ustava RS ter EKČP, pri čemer oba navedena pravna vira določata tudi pravico do odškodnine v primeru kršitve. Vprašljiva je le višina odškodnine, ki pripada tožeči stranki. Glede tega vprašanja pa mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča.
Pritožba ni utemeljena.
Zakaj konkretno ne bi bil uporabljen 5. člen Ustave RS, čeprav ga izpodbijana sodba v razlogih ne citira, iz pritožbe opredeljeno ne izhaja, ali pa so pritožbene navedbe v tej smeri protispisne, tako, da se pritožbeno sodišče o tej trditvi ne more opredeliti (zaradi neopredeljenosti je ni možno preizkusiti), oziroma bo protispisnost pritožbe pojasnjena v nadaljevanju.
Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ne oporeka, da tožeča stranka ne bi bila upravičena do pravične denarne odškodnine zaradi sodnega varstva v nerazumnem roku, ker takšna odškodnina ne bi bila materialnopravno urejena oziroma za njeno presojo ne bi bilo zakonske podlage. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obširno in tehtno pojasnilo, takšno utemeljitev pritožbeno sodišče sprejema za pravilno in dovolj obširno, da je podlaga za prisojo odškodnine po vrsti, kot je vtoževana v tej pravdi, 26. člen Ustave RS, o njej pa odloča sodišče v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava, urejenih v OZ (glej zadnja dva odstavka 8. in prva dva odstavka 9. strani izpodbijane sodbe). Navedeno ima za posledico, da morajo biti, da se odškodnina lahko prisodi, podane vse zahtevane predpostavke po določbah OZ, kar je v razlogih izpodbijane sodbe prav tako pravilno in zadostno pojasnjeno. Ne zato, ker v pravnem redu ne bi bila urejena odškodnina za v tem postopku vtoževano škodo, kar zmotno zatrjuje pritožba, je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, ampak je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala ene od kumulativnih predpostavk za priznanje odškodnine, in sicer ni dokazala, da bi tožeča stranka zaradi očitanega škodnega dejanja utrpela takšno pravno priznano škodo, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine (glej razloge zadnjega odstavka na 9. strani in prvega ter drugega odstavka na 10. strani izpodbijane sodbe). Torej tožeča stranka ni dokazala obstoja protipravne škode, o čemer so v izpodbijani sodbi podani prepričljivi, tehtni in pravilni razlogi, na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi v tem delu, sklicuje.
Protispisna je pritožba nadalje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne bi podalo razlogov, zakaj EKČP ni kot pravni vir neposredno uporabljiva, ker ti razlogi so (glej zadnji odstavek na 7. strani in prvi odstavek na 8. strani izpodbijane sodbe). V naslednjem odstavku pa je sodišče prve stopnje, prav tako pravilno in prepričljivo, pojasnilo, zakaj v obravnavani pravdi ni možno uporabiti ZVPSBNO. Za odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi ni možna niti analogna uporaba ZVPSBNO, saj ta predpis v obdobju, ko naj bi nastala v tem postopku vtoževana odškodnina, ni veljal, oziroma še ni bil v uporabi. Na neuporabo judikatov ESČP pa se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, ker bi ti lahko služili le kot kriteriji za določanje odškodnine po višini, do česar zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka že po temelju ni prišlo.
Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (53. člen ZPP).
uveljavitev terjatve v tujini – zavarovanje terjatve z začasno odredbo – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena
Stvar tožnikove odločitve je, ali bo s sodbo slovenskega sodišča prisojeno terjatev izterjeval v Sloveniji ali v tujini; zavarovanje te terjatve z začasno odredbo pa lahko zahteva le, če bi bilo terjatev v tujini potrebno izterjevati, ne pa tudi v primeru, ko je uveljavljanje terjatve v tujini stvar njegove izbire.
verzija – odškodnina zaradi neuporabe nepremičnine – uporaba solastnine
Če solastnik stvari ne uporablja v skladu s svojim solatninskim deležem in ne zahteva od ostalih solastnikov (uporabnikov), da mu dopustijo uporabo solastne stvari v skladu z njegovim solastninskim deležem, nima zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve (198. člen OZ) in tudi ne odškodninskega zahtevka zaradi neuporabe stvari (131. člen OZ), ker ni podan element nedopustnega ravnanja, kot obvezna sestavina odškodninske odgovornosti. Samo dejstvo, da se je tožnik zaradi obstoja načina uporabe solastne stvari počutil prikrajšanega, ne zadošča za nastanek verzijskega ali odškodninskega zahtevka.