zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – svoboda izražanja – določnost zahtevka – regulacijska začasna odredba
Presoje verjetne izkazanosti zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic s pisanjem v časopisu ne more biti brez vsebinske presoje dometa svobode izražanja.
skupno premoženje zakoncev – deleži na skupnem premoženju – opustitev vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo – pravni interes za tožbo – pravočasno navajanje novih dejstev – sprememba katastrskih podatkov nepremičnine – izvršljivost sodbe
V kolikor zakonca v zemljiški knjigi nista vknjižena kot lastnika nepremičnine, ki sta jo pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe, to na utemeljenost zahtevka v sporu zaradi obsega in deležev na skupnem premoženju ne vpliva. Če bi hotela doseči učinke tudi zoper zemljiškoknjižno lastnico (prodajalko), pa bi morala tožbo vložiti (oz. razširiti) tudi zoper njo.
V interesu ekonomičnosti postopka je treba preprečiti spreminjanje tožbe proti volji tožene stranke takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave veze.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se dopusti sprememba tožbe, kot je postavljena v vlogah z dne 16.3.2009 in 16.4.2009.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sprememba tožbe, kot je postavljena v vlogah dne 16.3.2009 in 16.4.2009, ne dopusti.
Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki najprej opisuje potek postopka v zvezi s predlagano spremembo tožbe. Navaja, da je sodišče na naroku dne 2.3.2009 razširitev dovolilo in prestavilo narok, na glavni obravnavi dne 16.4.2009 pa se je sodnica odločila, da bo razširjeni zahtevek zavrgla. Pooblaščenko je presenetila vsebina obrazložitve pisnega odpravka sklepa, iz katerega je razbrati, da je sodišče sprejelo sklep zato, ker bi razširitev tožbenega zahtevka podaljšala dokazovanje in cel postopek in je ekonomsko nesmotrna. Vsi zahtevki imajo isto pravno in dejansko osnovo, torej bi se morali obravnavati skupaj. Obrazložitev sodišča prve stopnje ne opravičuje podlage za sklep. Sodišče je namreč dolžno ravnati po načelu ekonomičnosti postopka in razširjeni zahtevek še ni zastaral, zato bo vložena vsaj ena tožba, če ne dve. Sodišče trdi, da je sklep sprejelo zaradi načela ekonomičnosti postopka, hkrati sta stranki prisiljeni, prav zaradi tega sklepa, vložiti novo tožbo. Sodišče bi lahko svoje stališče povedalo že na naroku 2.3.2009 in ne bi strankama vlivalo upanja, da bo zahtevek v celoti rešen v tem postopku. Tožeča stranka predlaga, da sodišče sklep razveljavi, vrne zadevo v prejšnje stanje in nadaljuje s postopkom na prvi stopnji.
Pritožba je utemeljena.
V skladu s 184. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, v nadaljevanju ZPP) lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. V skladu s 185. členom ZPP pa je za spremembo, potem ko je tožba vročena toženi stranki potrebna njena privolitev, vendar lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.
Pritožba utemeljeno opozarja na načelo ekonomičnosti postopka, ki zahteva, da se, kadar je to mogoče, v postopku omogoči dokončna rešitev spora. To je v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj mora v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo. V interesu ekonomičnosti postopka je potrebno preprečiti spreminjanje tožbe proti volji tožene stranke takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave veze, kar pa v konkretnem primeru ne drži. Razlogi sodišča prve stopnje, da dovolitev spremembe tožbe ni ekonomsko smotrna, bi bili utemeljeni, če bi se postopek približeval koncu, niso pa utemeljeni v konkretni zadevi, ko je bil opravljen šele prvi narok za glavno obravnavo in ko je pred tem sodišče samo združilo v skupno obravnavanje zadevi obeh tožnikov, sicer temelječi na različnih pravnih podlagah. Ker je torej v konkretni zadevi dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je spremembo tožbe dovolilo (3. točka 365. člena ZPP).
Pogoj za izvršljivost sodne poravnave je zapadlost terjatve in ne pravnomočnost sodne poravnave, saj zoper njo ni možna pritožba, temveč se lahko izpodbija le s posebno tožbo na razveljavitev. Prav tako za izvršljivost sodne poravnave ni pogoj potrdilo o izvršljivosti, saj se zapadlost terjatve iz sodne poravnave lahko dokazuje z zapisnikom o poravnavi, javno listino in po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, če drugače zapadlosti ni mogoče dokazati.
Pritožnica nima prav, ko trdi, da je bila taksa za pritožbo neupravičeno plačana in da ima zato zahtevek za vračilo. 33. člen ZST, na katerega se pritožba tudi sklicuje, namreč govori o vračunavanju takse za sodbo oz. odločbo sodišča, če pride do njene razveljavitve in sodišče v zadevi ponovno odloča, ne pa za vračunavanje pri pritožbah. Po ZST je stranka namreč dolžna plačati za vsako pritožbo tudi takso, ki je predpisana z zakonom.
Zahtevane zamudne obresti ne predstavljajo škode zaradi nedopustnega ravnanja države (nepravilne odprave upravne odločbe, s katero je bila tožniku odvzeta pravica do dodatka za posebno invalidnost). Obveznost plačila zamudnih obresti izhaja iz objektivnega stanja zamude tožene stranke in je neodvisna od tega, ali je tožniku zaradi tega nastala kakšna škoda oziroma ali je ravnanju tožene stranke mogoče pripisati protipravnost.
Tožnik je, da bi se ugotovila njegova terjatev nasproti toženi stranki (ki zajema tako glavnico kot obresti), vložil tožbo v upravnem sporu, potem pa še pritožbo zoper sodbo upravnega sodišča, s čimer je dosegel pretrganje zastaranja.
URS člen 26. EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. ZVPSBNO člen 25. OZ člen 132, 179, 180, 181, 182. ZOR člen 155, 200, 201, 202, 203.
povrnitev škode - odgovornost države - sojenje v razumnem roku pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravno priznana škoda po OZ
Zahtevek ni bil zavrnjen zato, ker v pravnem redu ne bi bila urejena odškodnina za v tem postopku vtoževano škodo, kar zmotno zatrjuje pritožba. Zahtevek je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala ene od kumulativnih predpostavk za priznanje odškodnine, in sicer ni dokazala, da bi tožeča stranka zaradi očitanega škodnega dejanja utrpela takšno pravno priznano škodo, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod 1. točko izreka s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 29.12.2008 in s sodbo pod 2. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 3.338,34 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške, pod 3. točko izreka pa je tožniku naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 6.092,07 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker poleg 8. člena Ustave RS ni upoštevalo tudi 5. člena Ustave, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Navedeno določilo obsega pozitivne obveznosti države, oziroma posameznih vej oblasti. Poleg tega obveznost države zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva izhaja tudi že iz načela pravne države (2. člen Ustave). Odgovornost države za sojenje brez nepotrebnega odlašanja je objektivna. V RS je takšno objektivno odgovornost uzakonil Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVSPBNO), ki je pričel veljati 1.1.2007, lahko pa se uporablja že prej po pravilih o analogiji. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določi tako Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP), ki se v skladu s 5. členom Ustave RS v Sloveniji lahko uporablja neposredno, kot tudi Ustava RS. Pritožba opozarja in našteva tudi judikate sodne prakse, s katerimi je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Dejstvo, da Obligacijski zakonik (OZ) ne ureja oblike nepremoženjske škode, kot je vtoževana v tej pravdi, je v tem primeru nerelevantno, saj tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov tožene stranke. Tožnik je kot stranka jasno izpovedal, da se je sekiral zaradi tega, ker se v spornem postopku pred delovnim sodiščem toliko časa ni nič zgodilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi spregledalo, da je bil postopek pred DSS K. del stečajnega postopka in da tožniku kot laiku ni bilo jasno, kaj je stečajni postopek, kaj je napotitev na pravdo,... Zanj je bilo vse skupaj eno in isto in je zato zloraba tožniku očitati, da se je obremenjeval zgolj s stečajnim postopkom, ter posledično z izgubo službe, s slabim socialnim stanjem, s postopkom pred DSS K. pa ne. Gre za postopka, ki sta medsebojno neločljivo povezana, in v stečajnem postopku se je čakalo na rešitev DSS K.. Zmotno je nadalje stališče sodišča prve stopnje, da ustavne pravice v RS in pravice, zagotovljene z mednarodnimi konvencijami, ne veljajo, če niso potrebno urejene s posebnim zakonom. Ustava in veljavna mednarodna konvencija se uporabljajo neposredno. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da EKČP in judikati ESČP kot pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar je bistvena kršitev Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Materialnopravno pravilno stališče je, da RS odgovarja za kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki jo zagotavlja Ustava RS ter EKČP, pri čemer oba navedena pravna vira določata tudi pravico do odškodnine v primeru kršitve. Vprašljiva je le višina odškodnine, ki pripada tožeči stranki. Glede tega vprašanja pa mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča.
Pritožba ni utemeljena.
Zakaj konkretno ne bi bil uporabljen 5. člen Ustave RS, čeprav ga izpodbijana sodba v razlogih ne citira, iz pritožbe opredeljeno ne izhaja, ali pa so pritožbene navedbe v tej smeri protispisne, tako, da se pritožbeno sodišče o tej trditvi ne more opredeliti (zaradi neopredeljenosti je ni možno preizkusiti), oziroma bo protispisnost pritožbe pojasnjena v nadaljevanju.
Sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ne oporeka, da tožeča stranka ne bi bila upravičena do pravične denarne odškodnine zaradi sodnega varstva v nerazumnem roku, ker takšna odškodnina ne bi bila materialnopravno urejena oziroma za njeno presojo ne bi bilo zakonske podlage. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obširno in tehtno pojasnilo, takšno utemeljitev pritožbeno sodišče sprejema za pravilno in dovolj obširno, da je podlaga za prisojo odškodnine po vrsti, kot je vtoževana v tej pravdi, 26. člen Ustave RS, o njej pa odloča sodišče v pravdnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava, urejenih v OZ (glej zadnja dva odstavka 8. in prva dva odstavka 9. strani izpodbijane sodbe). Navedeno ima za posledico, da morajo biti, da se odškodnina lahko prisodi, podane vse zahtevane predpostavke po določbah OZ, kar je v razlogih izpodbijane sodbe prav tako pravilno in zadostno pojasnjeno. Ne zato, ker v pravnem redu ne bi bila urejena odškodnina za v tem postopku vtoževano škodo, kar zmotno zatrjuje pritožba, je bil zavrnjen tožbeni zahtevek, ampak je bil zavrnjen, ker tožeča stranka ni dokazala ene od kumulativnih predpostavk za priznanje odškodnine, in sicer ni dokazala, da bi tožeča stranka zaradi očitanega škodnega dejanja utrpela takšno pravno priznano škodo, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine (glej razloge zadnjega odstavka na 9. strani in prvega ter drugega odstavka na 10. strani izpodbijane sodbe). Torej tožeča stranka ni dokazala obstoja protipravne škode, o čemer so v izpodbijani sodbi podani prepričljivi, tehtni in pravilni razlogi, na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi v tem delu, sklicuje.
Protispisna je pritožba nadalje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne bi podalo razlogov, zakaj EKČP ni kot pravni vir neposredno uporabljiva, ker ti razlogi so (glej zadnji odstavek na 7. strani in prvi odstavek na 8. strani izpodbijane sodbe). V naslednjem odstavku pa je sodišče prve stopnje, prav tako pravilno in prepričljivo, pojasnilo, zakaj v obravnavani pravdi ni možno uporabiti ZVPSBNO. Za odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi ni možna niti analogna uporaba ZVPSBNO, saj ta predpis v obdobju, ko naj bi nastala v tem postopku vtoževana odškodnina, ni veljal, oziroma še ni bil v uporabi. Na neuporabo judikatov ESČP pa se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeljevati, ker bi ti lahko služili le kot kriteriji za določanje odškodnine po višini, do česar zaradi neutemeljenosti tožbenega zahtevka že po temelju ni prišlo.
Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (53. člen ZPP).
uveljavitev terjatve v tujini – zavarovanje terjatve z začasno odredbo – nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena
Stvar tožnikove odločitve je, ali bo s sodbo slovenskega sodišča prisojeno terjatev izterjeval v Sloveniji ali v tujini; zavarovanje te terjatve z začasno odredbo pa lahko zahteva le, če bi bilo terjatev v tujini potrebno izterjevati, ne pa tudi v primeru, ko je uveljavljanje terjatve v tujini stvar njegove izbire.
verzija – odškodnina zaradi neuporabe nepremičnine – uporaba solastnine
Če solastnik stvari ne uporablja v skladu s svojim solatninskim deležem in ne zahteva od ostalih solastnikov (uporabnikov), da mu dopustijo uporabo solastne stvari v skladu z njegovim solastninskim deležem, nima zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve (198. člen OZ) in tudi ne odškodninskega zahtevka zaradi neuporabe stvari (131. člen OZ), ker ni podan element nedopustnega ravnanja, kot obvezna sestavina odškodninske odgovornosti. Samo dejstvo, da se je tožnik zaradi obstoja načina uporabe solastne stvari počutil prikrajšanega, ne zadošča za nastanek verzijskega ali odškodninskega zahtevka.
Ker so bili za odsvojitev nepremičnine odločilni osebni elementi med pogodbenima strankama, delno pa je šlo tudi za darilo, zahtevek po 512. čl. OZ ni utemeljen, saj se predkupna pravica lahko uveljavlja le za odsvojitev stvari s čisto prodajno pogodbo.
Listine, ki jo je tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo, sodišče v primeru, če zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega oziroma prvega naroka za glavno obravnavo izda zamudno sodbo, ne sme upoštevati, ampak upošteva le navedbe iz tožbe in listine, ki jih je tožnik priložil tožbi.
Sodišče bi moralo v večji meri upoštevati materino vsakodnevno delo in skrb za otroka, hkrati pa tudi, da se bo moral ob taki situaciji tožnik bolj potruditi, da si priskrbi takšne dohodke, ki bodo zadoščali za dostojno in primerno preživljanje otrok.
stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke – pravdni stroški – načelo uspeha
Uspeh tožeče stranke v obravnavani pravdi po višini tožbenega zahtevka je 50% in sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo le ta uspeh stranke. Odgovornost toženca za vtoževano škodo je po temelju temeljila že na pravnomočni obsodilni kazenski sodbi, zato z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka v tej pravdi ni bilo posebnih stroškov. Poleg tega toženec v postopku tudi ni zatrjeval morebitnega soprispevka tožnice k nastali škodi.
zastaranje terjatev – pretrganje zastaranja – odškodninska terjatev za škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem
V predmetni zadevi zastaranja ni ugotavljati po 353. členu OZ, ker je bila v kazenski zadevi izdana zavrnilna sodba. V primeru zavrnilne (ali oprostilne) kazenske sodbe je treba uporabiti določbo 367. člena OZ, po kateri se šteje, da je bilo zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, če je bil v kazenskem postopku priglašen premoženjskopravni zahtevek, tožba pred pravdnim sodiščem pa je bila vložena v treh mesecih potem, ko je kazensko sodišče izdalo pravnomočno zavrnilno (ali oprostilno) kazensko sodbo in z njo oškodovanca napotilo, naj svojo prijavljeno terjatev uveljavlja v pravdnem postopku.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – pravica do učinkovitega pravnega sredstva - sojenje v nerazumnem roku - osebnostne pravice – nepremoženjska škoda – nepremoženjska škoda zaradi kršitve osebnostne pravice
Ker pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnica ni upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ne gre za nobenega od taksativno naštetih primerov iz 179. do 182. čl. OZ, za katere je mogoče prisoditi odškodnino.
Ker so storilčeve pritožbene navedbe, da je poklicni voznik, premalo konkretizirane in tudi dokazno nepodprte, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ali so podani pogoji, da se vozniku, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, ne izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za tisto kategorijo motornih vozil, s katero opravlja svoj poklic.