odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost
Sestopanje z zidarskega odra samo po sebi ne pomeni tvegane dejavnosti, ki bi zahtevala povečano previdnost, ki bi bistveno odstopala od običajne previdnosti pri vsakodnevnih zidarskih opravilih, niti ne gre za gibanje, ki bi zahtevalo večjo sposobnost in gibljivost. To pa ne pomeni, da takšna dejavnost, ki sama po sebi ni nevarna, ne more postati nevarna v posebnih okoliščinah. Posebne okoliščine so bile v tem sporu, da so bile prečke, na katere je stopala tožeča stranka, slabo pričvrščene, česar ni bilo mogoče opaziti, tako da je za nastalo škodo tožena stranka objektivno odgovorna.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Ob ugotovitvi, da je pri toženi stranki prišlo do prenehanja potrebe po delu tožnika iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ukinitve proizvodnje, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Za presojo ni bistveno, da je tožnik v času odpovednega roka delo opravljal v drugem obratu, saj to ne pomeni, da je obstajala možnost za zaposlitev na drugem delovnem mestu.
Delavec je odgovoren za škodo, ki jo povzroči na delu ali v zvezi z delom le, če jo povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti. To pomeni, da toženec, ki je ravnal na način, kot se pričakuje od povprečnega delavca (nasprotno ravnanje bi pomenilo hudo malomarnost), za škodo, ki je bila povzročena, ker tožnik stroja pred uporabo ni pregledal, toženi stranki ne odgovarja.
odškodnina - avtomobilsko kasko zavarovanje – pravočasen dokaz – upoštevanje prekludiranega dokaza – vzročna zveza – prekoračena hitrost - vinjenost
Upoštevanje prekludiranega dokaza se ne more uveljavljati s pritožbo kot kršitev pravdnega postopka, ker ta kršitev postopka ni bistvena. Po določbi 1. točke 1. odst. 338. člena ZPP se namreč sme sodba s pritožbo izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb postopka, to je takšne, ki lahko vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. Pri ugotavljanju določenega dejstva izvedba več dokazov ne more vplivati na zakonitost in pravilnost ugotovitve dejstva v negativnem smislu.
Tožeča stranka ne vtožuje plačila oškodovancu izplačane odškodnine iz naslova obveznega avtomobilskega zavarovanja, ampak iz naslova avtomobilskega kasko zavarovanja. Zato je materialnopravna podlaga tožbenega zahtevka v 939. členu ZOR.
zavarovalna pogodba o nezgodnem zavarovanju – stopnja invalidnosti – strokovno vprašanje – posledica opustitve založitve predujma za izvedenca
Kakšen je odstotek invalidnosti, je brez dvoma strokovno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodno izvedenec in njegovo sodelovanje je v tem primeru nujno.
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zaradi neplačila predujma izvedbo tega dokaza opustilo. Ker pa je ugotavljanje stopnje invalidnosti dejansko in tudi strokovno vprašanje, je sodišče prve stopnje spoznavno krizo, ki je posledica pomanjkanja ustreznega strokovnega znanja, utemeljeno pripisalo v škodo tožnika, ki nosi dokazno breme glede v tožbi zatrjevane stopnje invalidnosti.
Šteje se, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti tako, da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Tožnik je po nesreči odšel domov in iskal zdravniško pomoč šele naslednje jutro. S takim ravnanjem je preprečil oz. onemogočil, da bi se pri njem ugotavljala prisotnost alkohola oz. drugih substanc v krvi.
ODZ paragraf 1460, 1461, 1462, 1463, 1464, 1479. ZTLR člen 49, 54, 54/1. SPZ člen 212, 213, 217, 217/2, 222. ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-3. ZPP člen 161, 161/3.
stvarna služnost - varstvo služnosti - nastanek služnosti - priposestvovanje stvarne služnosti - potrebnost in koristnost služnosti - ukinitev služnosti - vknjižba služnosti - podlaga za vknjižbo - ugotovitvena sodba - zemljiškoknjižno dovolilo - pravdni stroški - sosporniki - originaren nastanek služnosti - zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine
Za priposestvovanje stvarne služnosti se zahteva izpolnitev zgolj dveh pogojev: 1. da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in 2. da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Potrebnost in koristnost služnosti nista pogoj za njeno priposestvovanje, pač pa sta pomembni pri presoji utemeljenosti (nasprotne) tožbe za ukinitev služnosti. Ker toženca takšnega zahtevka nista postavila, je sodišče ob že ugotovljenih pogojih priposestvovanja služnosti zmotno presojalo njeno opravičljivost in spremenjene okoliščine.
Ker je služnostna pravica nastala originarno (na podlagi priposestvovanja), zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni sklepčen.
starostna pokojnina – delna pokojnina – ugotovitev neskladnosti zakona z ustavo – pravna praznina – samozaposleni – prenehanje zavarovanja
Za delavce v delovnem razmerju in za samozaposlene je pogoj, ki mora biti izpolnjen za priznanje pravice do delne pokojnine, prenehanje obveznega zavarovanja za poln delovni čas ter nato zavarovanje za delo z največ polovico polnega delovnega časa.
Konkurenčna klavzula, dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, ne velja (nima učinka med strankama), ker v njej ni določeno denarno nadomestilo za njeno spoštovanje. Določba 3. odstavka 39. člena ZDR kogentno določa, da v primeru, če se denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule ne določi s pogodbo o zaposlitvi, potem konkurenčna klavzula ne velja. Ker konkurenčna klavzula ni veljavna, ne zavezuje nobene od strank pogodbe o zaposlitvi in tudi toženca pri izbiri nadaljnje zaposlitve ni omejevala. Toženec z zaposlitvijo pri konkurenčnem podjetju ni kršil pogodbe o zaposlitvi, zato zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
Za to, da bi se na podlagi naknadno ugotovljenih plač (izplačil v obliki vrednostnih papirjev) na novo odmerjena višja pokojnina izplačala za nazaj, ni pravne podlage.
predznamba – listina kot podlaga za vpis – cesijska pogodba kot podlaga za pridobitev lastninske pravice
Predznamba se dovoli na podlagi listin, ki verjetno izkazujejo pravni temelj pridobitve pravic. S cesijsko pogodbo se lastninska pravica ne more prenašati, zato na podlagi takšne listine predznamba ni mogoča.
povzročitev škode - povrnitev nepremoženjske škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - samostojna denarna odškodnina za vsako od zatrjevanih oblik pravno priznane škode - oblike nepremoženjske škode - ločenost zahtevkov - tožbeni zahtevek
Sodišče mora oškodovancu za vsako obliko nepremoženjske škode prisoditi samostojno denarno odškodnino, tožnikov tožbeni zahtevek pa mora biti prilagojen temu oz. določbi 200. člena ZOR. Obstajajo sicer izjeme tega pravila, ki pa jih mora oškodovanec posebej utemeljiti.
Upravljalec kopališča odgovarja krivdno za padec kopalca ob hoji po stopnicah ob bazenu.
tekst :
Pritožbama se ugodi in se v izpodbijanem obsodilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških (tč. 1/1 in 2 izreka) sodba spremeni tako, da glasi:
Tožena stranka N. p. T. d.d., je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki H. Z. plačati odškodnino v višini 9.901,14 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 9.901,14 EUR po 13,5 % obrestni meri za čas od 6.6.2002 do 28.6.2003, od 29.3.2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadalje znesek 85,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2002 dalje do plačila, znesek 98,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.8.2002 dalje do plačila, znesek 119,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2002 dalje do plačila, znesek 133,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2002 dalje do plačila, znesek 91,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2002 dalje do plačila, znesek 127,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2002 dalje do plačila, znesek 103,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 dalje do plačila, znesek 64,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2003 dalje do plačila, znesek 78,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2003 dalje do plačila in znesek 21,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2003 dalje do plačila.
s e z a v r n e .
Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki 1.787,02 EUR in pritožbene stroške v znesku 1.028,10 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stranskemu intervenientu pritožbene stroške v znesku 337,45 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici na račun nepremoženjske škode 9.901,14 EUR in na račun premoženjske škode 922,81 EUR, vse z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 1.944,97 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.
Zoper obsodilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za njeno krivdno odgovornost, saj je bilo v skladu z Zakonom o varnosti na kopališčih v celoti poskrbljeno za varno hojo kopalcev iz bazena proti garderobam. Nameščene so bile 3 opozorilne table v tem bazenskem kompleksu in se tožnica teh tabel sploh ni spomnila. Sodišče ne pove, na podlagi česa zaključuje, da je tabel premalo, tožena stranka je čistila obbazenske površine po potrebi s posebnim sesalnim strojem, ploščice, na katerih je prišlo do škodnega dogodka, so bile ustrezne. Tožnica ni ravnala ustrezno, da bi poskrbela za ustrezno varnost in je v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpela. Tudi prisojena odškodnina je prisojena previsoko, za telesne bolečine bi šlo tožnici največ 3.500,00 EUR, za strah 800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 4.000,00 EUR. Tudi stroški so odmerjeni napačno, saj bi morali biti odmerjeni po uspehu od prisojenega zneska brez upoštevanja temelja.
Odločitev o pravdnih stroških izpodbija stranski intervenient, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o pravdnih stroških. Uspeh tožnice v pravdi ni 65 %, temveč le 44 %, uspeh tožene stranke pa 56 % in v tem sorazmerju bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti pravdne stroške.
Tožnica je odgovorila na obe pritožbi in v odgovoru predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne obe pritožbi in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožbi sta utemeljeni.
Iz trditev tožnice in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica poškodovala 5.6.2002, ko ji je ob vračanju iz bazena proti garderobam zaradi gladkih, mokrih in spolzkih ploščic zdrsnilo. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da protizdrsne atestirane kopališke ploščice niso nevarna stvar in da zaradi tega ni podana objektivna odgovornost (2. odstavek čl. 131 OZ). V poštev bi prišla kvečjemu krivdna odgovornost tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo. Pri tem je sodišče prve stopnje vezano na dejansko trditveno podlago, ki jo tožnica zatrjuje. Tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je padla ob hoji proti izhodu bazena zaradi tega, ker ni bilo nameščenih zadosti opozorilnih tabel in so zaradi tega brez pravne podlage zaradi nezatrjevane trditvene podlage ugotovitve, da ni bilo postavljeno zadostno število opozorilnih tabel. Sicer kot že omenjeno tožnica tega ni zatrjevala in tako ni podana vzročna zveza med škodo, ki jo je utrpela tožnica, in namestitvijo opozorilnih tabel. Da bi bile protizdrsne ploščice slabe kvalitete, kot med drugim ugotavlja sodišče, pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Iz ugotovitev sodišča in predloženih listin izhaja, da so bile terme odprte dve leti pred škodnim dogodkom, kopališče pa opremljeno z atestiranimi protizdrsnimi ploščicami. Zgolj zamenjava ploščic 2 leti po škodnem dogodku ne pomeni slabe kvalitete ploščic, kot zmotno in napačno zaključuje sodišče prve stopnje, niti ni prišlo do povečanja padcev zaradi zdrsa, kot izhaja iz priloge B6. Iz izpovedi priče S. F. ne izhaja, da ploščice niso bile najbolj primerne, kot zaključuje sodišče prve stopnje, saj iz njegove izpovedi izhaja, da so imele položene protizdrsne ploščice ustrezne ateste in so bile najboljše ploščice firme B.. Iz izpovedi navedene priče tudi izhaja, da se po zamenjavi ploščic število poškodb ni zmanjšalo. Sodišče prve stopnje, sklicujoč se na izpoved priče O., ugotavlja, da je tožena stranka po potrebi odstranjevala vodo s posebnim sesalnikom. Po povedanem so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožnici, saj je tožena stranka dokazala, da do padca tožnice ni prišlo zaradi njenih opustitev in potrebne skrbnosti.
Ker po povedanem ni odgovornosti tožene stranke za tožnici nastalo škodo, je bilo utemeljeni pritožbi ugoditi in v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek (člen 358 tč. 4 ZPP).
Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških. Tožnica ni uspela v tej pravdi in mora v posledici tega povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, ki znašajo 1.787,02 EUR. Pritožbeno sodišče stranskemu intervenientu pravdnih stroškov ni priznalo, saj jih ni priglasil do konca glavne obravnave. Tožnica mora povrniti pritožbene stroške tožene stranke v znesku 1.028,10 EUR in stranskega intervenienta v znesku 337,45 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165/2 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.
DENACIONALIZACIJA – POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0055926
ZDen člen 88. ZLPP člen 5. ZSKZ člen 14, 16.
denacionalizacija – prepoved razpolaganja – nična pogodba – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona
Pogodba, s katero se na občino prenaša lastninska pravica na kmetijskih zemljiščih in gozdovih, na katerih je lastništvo sicer pridobila že na podlagi samega zakona (5. čl. ZLPP oziroma 14. čl. ZSKZ) in na katerih se ji dovoljuje vknjižba v zemljiško knjigo, ne predstavlja prepovedanega razpolaganja v smislu 88. čl. ZDen, temveč zakonsko predviden način izvedbe prenosa lastništva.
Predmet postopka se določa s tožbenim zahtevkom, ki ga s tožbo v pravdnem postopku uveljavlja tožnik. V 1. odstavku 49. člena ZZK-1 so določene vrste pravdnih (in drugih) postopkov, katerih začetek se zaznamuje z zaznambo spora: zaznamba spora o pridobitvi pravice (s katero se zaznamuje začetek postopka o prenehanju pravice na originaren način), zaznamba spora o ugotovitvi prenehanja pravice (s katero se zaznamuje začetek postopka o ugotovitvi prenehanja pravice na nepremičnini) in zaznamba spora o določitvi nujne poti.
Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje z vprašanjem morebitnega priposestvovanja spornega dela tožnikove nepremičnine, ni ukvarjalo, glede na trditve tožencev pa bi se do tega pravnega vprašanja moralo opredeliti in ugovor tožencev podvreči materialnopravnim določilom, ki urejajo priposestvovanje.
Pogoj za začetek uživanja pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja, izplačevanje pokojnine gre uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tožnik je do izplačevanja pravice do invalidske pokojnine upravičen od prvega naslednjega dne po odjavi iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja.
OZ člen 131, 131/2, 168,171/1, 179. ZDR člen 43, 184/1. ZVZD člen 5.
nevarna stvar – nevarna dejavnost - poledenela tla – hoja po poledenelih tleh - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - valorizacija plačane odškodnine -
Poledenela tla v zimskem času ni mogoče oceniti kot nevarno stvar oziroma hojo po poledenelem zemljišču kot nevarno dejavnost v smislu določbe 2. odst. 131. čl. OZ, zato je potrebno ravnanje zavarovanca tožene stranke ocenjevati po kriterijih splošne odškodninske odgovornosti.
Le zaradi dejstva, da je bil zimski čas z nizkimi temperaturami, pa od povprečno skrbnega človeka ni mogoče zahtevati, da hodi skrajno pazljivo zaradi možnosti, da bi bila tla lahko poledenela, saj sicer padca na poledenelih tleh ni mogoče preprečiti. Še zlasti pa to velja za klančine, na kateri je tožnik padel, saj je na neravnem poledenelem terenu padec zelo verjeten kljub veliki pazljivosti.
Ker se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, je treba že izplačano akontacijo odškodnine revalorizirati na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev), sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so jo tožene stranke motile v njeni posesti (stvarne služnosti) hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičnini parc. št. 640/1, vpisane pri vl. št. 15, k.o. Z., tako, da so 10.07.2008 postavile betonski robnik težak najmanj 150 kg, dne 01.08.2008 nasule približno 3 m3 zemlje in napeljale električno ograjo in dne 23.03.2009 postavile traktorski priključek težak približno 300 kg, vse to na mestu, kot je razvidno iz lastnoročne skice tožeče stranke, ki je sestavni del tožbenega zahtevka ter da so tožene stranke dolžne vse navedeno odstraniti in se v bodoče vzdržati tovrstnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke. Razveljavilo je tudi začasni odredbi z dne 18.09.2008 in dne 06.03.2009 ter zavrnilo predlog za izdajo nove začasne odredbe. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.343,67 EUR.
Zoper naveden sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da na podlagi vseh izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da so vse priče potrdile izpoved tožnika, da je že vse od nakupa stanovanjske hiše dalje za dostopanje do svoje nepremičnine s kombijem uporabljal t. i. zeleno pot in na ta način izvajal svojo posest. To so potrdile vse priče, z izjemo prič, ki jih je predlagala tožena stranka in so prijatelji tožencev, pritožba pa posamezne priče in njihove izpovedbe tudi navaja. Opozarja tudi na izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti, če bo ta speljana tako, da bo dostop normalno omogočen tudi za intervencijska vozila in da sta bila ob izdelavi črne poti ovinka širša kot sedaj. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do izpovedi teh prič in da ni pojasnilo, zakaj jim ni sledilo, zato je ostal sklep neobrazložen. Posebej opozarja na izpoved priče M. K., da je prvi toženec motil njuno uporabo poti, do katere se sodišče prav tako ni opredelilo. Prav tako opozarja na nepravilen povzetek izpovedi priče T. B. glede datuma vselitve tožnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da stanje zadnje mirne posesti ni odvisno od števila voženj (npr. dostop do vikendov). Nasprotuje pa tudi zaključku sodišča, da je tožnik zlorabil zaupanje tožencev, saj o tem ni izpovedala niti ena priča, pa tudi ne toženca. O tem, da bi tožene stranke tožniku dovolile vožnjo čez dvorišče, nikoli ni bilo govora. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, poredno pa njegovo razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.
Pritožba ni utemeljena.
Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen le tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Posest pa še ni vsako razmerje tožeče stranke do stvari, pač pa mora ta zadostiti kriterijem zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočosti in dostopnosti do stvari. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. (III. del Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ)
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper 3. toženo stranko zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi pri motilnem dejanju postavitve betonskega robnika, težkega približno 150 kg in nasutju približno 3 m3 zemlje ter postavitvi električne ograje (za katere je tožnik zatrjeval, da jih je storila tudi 3. tožena stranka), sodelovala tudi 3. tožena stranka. V pritožbi tožnik takšni ugotovitvi niti ne nasprotuje. Odločitev sodišča je pravilna, saj je mogoče sodno varstvo posesti nuditi le proti tistemu, ki je v posest posegel.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričam, ki so potrdile tožnikove občasne vožnje po zeleni poti (tudi pritožbeno sodišče bo uporabljalo izraza zelena in črna pot, glede na barvi, s katerima sta označeni v skici tožeče stranke (A 11)). Sodišče v obrazložitvi sklepa na list. št. 150 spisa in naslednji ugotavlja, da se je tožnik občasno res vozil po zeleni poti in se sklicuje na izpovedbe prič F. N., B. Č., T. F., M. B., Z. S. in T. B. Tudi sicer je presoja, katerim pričam verjame in katerim ne, v rokah sodišča, ki na podlagi izvedenega dokaznega postopka in neposrednega zaznavanja odloči, katera dejstva šteje za dokazana (1). Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič, a česa takega sodišču procesna pravila ne nalagajo. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi ali sklepu, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2). Res je tudi priča V. N. izpovedala o treh vožnjah tožnika po zeleni poti, vendar to za odločitev o zadevi ni bistvenega pomena. Nadaljnje izpovedbe, na katere se sklicuje pritožba (priče T. A., V. L., E. S. in J. T.) pa tožnikovih navedb v bistvenem niso potrdile, saj niso vedele (vsaj ne iz svojega lastnega zaznavanja) ali je tožnik vozil po zeleni poti ali ne, ne zadostuje pa, da jih te priče niso zanikale.
Kot že rečeno, posest ni varovana v vsakem primeru. Tožene stranke so namreč že v odgovoru na tožbo in kasnejših pripravljalnih vlogah zatrjevale, da tožnik pot izsiljuje, da so reagirale takoj, ko so opazile, da tožnik vozi po zeleni poti in da so reagirale zato, da bi zavarovale svojo posest pred samovoljnimi dejanji tožeče stranke. Da so dejanja tožeče stranke res samovoljna, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje (oprta na izpovedbo tožnikove izvenzakonske partnerke T. B.), da je tožnik od doma odhajal po črni poti, domov pa po črni in zeleni poti, saj je dobil informacije (ki jih je tudi preveril), da poteka po dvorišču tožencev javna pot in ima zato na tej poti vse pravice. Iz navedenega nedvomno izhaja, da so bile nadaljnje tožnikove vožnje agresivne in „na silo“. Takšne nasilne vožnje je potrdila tudi izpoved J. K., da je želel tožnik s temi dejanji tožence prisiliti v to, da bi lahko vsi vozili po zeleni poti.
Drži sicer, da priča J. O. o vožnjah (nasilnih ali ne) tožnika ni vedela izpovedati in da je sodišče to v obrazložitvi zapisalo napačno, pa tudi, da je napačno povzelo pričanje T. B. o datumu selitve. Takšen zapis sodišča nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep ni nerazumljiv, ni v nasprotju sam s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (3).
Pričanje M. K., na katero se sklicuje pritožnik, za odločitev ni pomembno, zato se sodišču do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj ne drži, da bi ta izpovedovala o motenju njene posesti s strani tožene stranke, pač pa zgolj s strani pravnega prednika tožencev, kar ni predmet tega postopka. Ravno tako za odločitev v postopku motenja posesti ni pomembna izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti pod pogojem, da bo speljana tako, da bo omogočen normalen dostop, saj sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in s tem vprašanja potrebnosti posesti (1. odstavek 33. člena SPZ). Ne drži pa niti, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. K., saj je bil ta zaslišan na naroku dne 12.03.2009, njegova izpovedba pa je zapisana na list. št. 110 spisa.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev) sodišče ne more nuditi pravnega varstva, ne glede na to ali so morda tožniku toženci spočetka nekaj voženj dovolili ali ne. Zaradi zavrnitve tožnikove tožbenega zahtevka je potrebno tudi razveljaviti že izdani začasni odredbi in zavrniti predlog za izdajo nove. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 163. člena ZPP).