ZOR členi 18, 184, 186, 192, 200, 205, 295. ZJC člen 5, 8, 82. OZ člen 376. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest člen 14, 15.
padec pešca - povrnitev škode - vzdrževanje cest - elementi odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - trditvena podlaga - odgovornost za vzdrževanje občinske ceste - skrbnost dobrega strokovnjaka - soprispevek oškodovanca - standard povprečno skrbnega človeka - nastop zamude - tek zamudnih obresti - pravilo ne ultra alterum tantum - sprememba tožbe - zastaranje - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Trditveno in dokazno breme glede protipravnosti dejanja (škodljivega dejstva) in vzročne zveze je na strani tožnice. Tožnica bi drugo toženi stranki (občini) lahko očitala, da je opustila nadzor, ki ga je dolžna izvajati na podlagi določil ZJC, 7. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest in 1. člena pogodbe, ali da ni izbrala usposobljenega izvajalca, vendar pa tega ni storila. Očitala ji je le, da ceste ni ustrezno vzdrževala, kar pa glede na sklenjeno pogodbo s prvo toženo stranko ni bila njena dolžnost. Občina pa ne more odgovarjati za škodo zgolj zato, ker je lastnica infrastrukturnih objektov, naprav in omrežij na območju občine, ki so namenjeni za izvajanje gospodarskih javnih služb.
Tožnici bi kot delavki pripadalo nadomestilo stroškov za prevoz na delo in prehrano le, če bi delala in bi ji dejansko tudi nastali. Ker pa je bila v bolniškem staležu, ji niso nastali (in s tem tudi ne škoda) in do njihovega povračila ni upravičena ne s strani delodajalca, ne s strani tožene stranke.
Pogodbena obveznost tožeče stranke je bila plačati pogodbeno dogovorjenemu dobavitelju (AA, in ne morebiti dejanskemu ali kateremukoli dobavitelju) pogodbeno dogovorjen znesek za dobavo predmeta leasinga (spornega vozila – v pogodbi natančno navedenega).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0055951
OZ člen 40, 40/3. ZZZDR člen 54. ZPP člen 339, 339/2-14, 354, 354/1. ZZK-1 člen 243, 243/1.
ničnost - darilna pogodba - skupno premoženje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - sklepčnost tožbe - izpodbojnost - izbrisna tožba - nedopusten nagib - razpolaganje zakonca s stvarjo iz skupnega premoženja - odprava procesnih kršitev na pritožbeni obravnavi - razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje
Ker sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni ocenjevalo na podlagi ene od dveh uveljavljenih dejanskih in pravnih podlag, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Kadar v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o samostojni in kompleksni dejstveno – pravni podlagi tožbe, ni podlage za odpravo takšne kršitve na pritožbeni obravnavi in je treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.
Kadar eden od zakoncev brez soglasja drugega zakonca razpolaga z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, je pravni posel ničen (54. člena ZZZDR). Ko razpolaga s posamezno stvarjo iz skupnega premoženja pred njegovo delitvijo, pa je pravni posel izpodbojen.
Izbrisna tožba, s katero se izrecno ne terja izbris nezakonite vknjižbe, temveč je to vsebovano v vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, je sklepčna. Če tožnik zahteva tudi ugotovitev ničnosti pogodbe namesto njene razveljavitve, na utemeljenost zahtevka to ne vpliva.
ZPP člen 7, 7/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZTLR člen 24, 25.
razpravno načelo – načelo kontradiktornosti – navajanje dejstev – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona – priposestovanje – dobra vera – gradnja na tujem svetu – nedobroverni graditelj
Če tožnika nista uspela dokazati svoje sicer zatrjevane dobrovernosti, lastninske pravice nista mogla pridobiti niti na podlagi priposestvovanja niti kot dobroverna graditelja na podlagi 24. člena ZTLR.
Če svoje nedobrovernosti tožnika nista zatrjevala, sodišče svoje odločitve ne sme opreti na tako dejstvo, saj s tem nasprotni stranki odvzame možnost obravnavanja.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - izguba zavarovalnih pravic - tehnična brezhibnost vozila – neustrezne pnevmatike – pomanjkljivost na avtu - vzročna zveza
6. točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti pravi, da zavarovana in sozavarovana oseba izgubita svoje pravice iz zavarovanja, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Nadalje pa pravi, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno tedaj, če ni imelo veljavne nalepke za tehnični pregled.
Razlog za nastanek obravnavane prometne nezgode gre iskati v prometno neprimernem in napačnem ravnanju voznika in ne v neizpravnosti avtomobila.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev), sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so jo tožene stranke motile v njeni posesti (stvarne služnosti) hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičnini parc. št. 640/1, vpisane pri vl. št. 15, k.o. Z., tako, da so 10.07.2008 postavile betonski robnik težak najmanj 150 kg, dne 01.08.2008 nasule približno 3 m3 zemlje in napeljale električno ograjo in dne 23.03.2009 postavile traktorski priključek težak približno 300 kg, vse to na mestu, kot je razvidno iz lastnoročne skice tožeče stranke, ki je sestavni del tožbenega zahtevka ter da so tožene stranke dolžne vse navedeno odstraniti in se v bodoče vzdržati tovrstnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke. Razveljavilo je tudi začasni odredbi z dne 18.09.2008 in dne 06.03.2009 ter zavrnilo predlog za izdajo nove začasne odredbe. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.343,67 EUR.
Zoper naveden sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da na podlagi vseh izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da so vse priče potrdile izpoved tožnika, da je že vse od nakupa stanovanjske hiše dalje za dostopanje do svoje nepremičnine s kombijem uporabljal t. i. zeleno pot in na ta način izvajal svojo posest. To so potrdile vse priče, z izjemo prič, ki jih je predlagala tožena stranka in so prijatelji tožencev, pritožba pa posamezne priče in njihove izpovedbe tudi navaja. Opozarja tudi na izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti, če bo ta speljana tako, da bo dostop normalno omogočen tudi za intervencijska vozila in da sta bila ob izdelavi črne poti ovinka širša kot sedaj. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do izpovedi teh prič in da ni pojasnilo, zakaj jim ni sledilo, zato je ostal sklep neobrazložen. Posebej opozarja na izpoved priče M. K., da je prvi toženec motil njuno uporabo poti, do katere se sodišče prav tako ni opredelilo. Prav tako opozarja na nepravilen povzetek izpovedi priče T. B. glede datuma vselitve tožnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da stanje zadnje mirne posesti ni odvisno od števila voženj (npr. dostop do vikendov). Nasprotuje pa tudi zaključku sodišča, da je tožnik zlorabil zaupanje tožencev, saj o tem ni izpovedala niti ena priča, pa tudi ne toženca. O tem, da bi tožene stranke tožniku dovolile vožnjo čez dvorišče, nikoli ni bilo govora. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, poredno pa njegovo razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.
Pritožba ni utemeljena.
Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen le tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Posest pa še ni vsako razmerje tožeče stranke do stvari, pač pa mora ta zadostiti kriterijem zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočosti in dostopnosti do stvari. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. (III. del Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ)
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper 3. toženo stranko zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi pri motilnem dejanju postavitve betonskega robnika, težkega približno 150 kg in nasutju približno 3 m3 zemlje ter postavitvi električne ograje (za katere je tožnik zatrjeval, da jih je storila tudi 3. tožena stranka), sodelovala tudi 3. tožena stranka. V pritožbi tožnik takšni ugotovitvi niti ne nasprotuje. Odločitev sodišča je pravilna, saj je mogoče sodno varstvo posesti nuditi le proti tistemu, ki je v posest posegel.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričam, ki so potrdile tožnikove občasne vožnje po zeleni poti (tudi pritožbeno sodišče bo uporabljalo izraza zelena in črna pot, glede na barvi, s katerima sta označeni v skici tožeče stranke (A 11)). Sodišče v obrazložitvi sklepa na list. št. 150 spisa in naslednji ugotavlja, da se je tožnik občasno res vozil po zeleni poti in se sklicuje na izpovedbe prič F. N., B. Č., T. F., M. B., Z. S. in T. B. Tudi sicer je presoja, katerim pričam verjame in katerim ne, v rokah sodišča, ki na podlagi izvedenega dokaznega postopka in neposrednega zaznavanja odloči, katera dejstva šteje za dokazana (1). Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič, a česa takega sodišču procesna pravila ne nalagajo. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi ali sklepu, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2). Res je tudi priča V. N. izpovedala o treh vožnjah tožnika po zeleni poti, vendar to za odločitev o zadevi ni bistvenega pomena. Nadaljnje izpovedbe, na katere se sklicuje pritožba (priče T. A., V. L., E. S. in J. T.) pa tožnikovih navedb v bistvenem niso potrdile, saj niso vedele (vsaj ne iz svojega lastnega zaznavanja) ali je tožnik vozil po zeleni poti ali ne, ne zadostuje pa, da jih te priče niso zanikale.
Kot že rečeno, posest ni varovana v vsakem primeru. Tožene stranke so namreč že v odgovoru na tožbo in kasnejših pripravljalnih vlogah zatrjevale, da tožnik pot izsiljuje, da so reagirale takoj, ko so opazile, da tožnik vozi po zeleni poti in da so reagirale zato, da bi zavarovale svojo posest pred samovoljnimi dejanji tožeče stranke. Da so dejanja tožeče stranke res samovoljna, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje (oprta na izpovedbo tožnikove izvenzakonske partnerke T. B.), da je tožnik od doma odhajal po črni poti, domov pa po črni in zeleni poti, saj je dobil informacije (ki jih je tudi preveril), da poteka po dvorišču tožencev javna pot in ima zato na tej poti vse pravice. Iz navedenega nedvomno izhaja, da so bile nadaljnje tožnikove vožnje agresivne in „na silo“. Takšne nasilne vožnje je potrdila tudi izpoved J. K., da je želel tožnik s temi dejanji tožence prisiliti v to, da bi lahko vsi vozili po zeleni poti.
Drži sicer, da priča J. O. o vožnjah (nasilnih ali ne) tožnika ni vedela izpovedati in da je sodišče to v obrazložitvi zapisalo napačno, pa tudi, da je napačno povzelo pričanje T. B. o datumu selitve. Takšen zapis sodišča nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep ni nerazumljiv, ni v nasprotju sam s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (3).
Pričanje M. K., na katero se sklicuje pritožnik, za odločitev ni pomembno, zato se sodišču do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj ne drži, da bi ta izpovedovala o motenju njene posesti s strani tožene stranke, pač pa zgolj s strani pravnega prednika tožencev, kar ni predmet tega postopka. Ravno tako za odločitev v postopku motenja posesti ni pomembna izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti pod pogojem, da bo speljana tako, da bo omogočen normalen dostop, saj sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in s tem vprašanja potrebnosti posesti (1. odstavek 33. člena SPZ). Ne drži pa niti, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. K., saj je bil ta zaslišan na naroku dne 12.03.2009, njegova izpovedba pa je zapisana na list. št. 110 spisa.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev) sodišče ne more nuditi pravnega varstva, ne glede na to ali so morda tožniku toženci spočetka nekaj voženj dovolili ali ne. Zaradi zavrnitve tožnikove tožbenega zahtevka je potrebno tudi razveljaviti že izdani začasni odredbi in zavrniti predlog za izdajo nove. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 163. člena ZPP).
dejavnost s povečano nevarnostjo – policijsko posredovanje pri pretepu - objektivna odgovornost – odgovornost države
Nevarnost je pojem, ki odraža povečano stopnjo verjetnosti, da bo določeno dejstvo skupaj z drugimi, od njega neodvisnimi dejavniki, privedlo do škodne posledice.
Upoštevaje okoliščine primera: da je bil policist dolžan posredovati, ko je prispel na kraj dogodka, in zadržati vse kršitelje reda na mestu dogodka in se je bil velikemu tveganju dolžan izpostaviti, je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, naj riziko za poškodbo v tako nevarnih okoliščinah trpi tisti, ki je nosilec takšne dejavnosti, to pa je država.
POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0058044
ZOR člen 149.
pogodba v korist tretjega – pridobitev lastninske pravice – sodelovanja v postopku
Pogodba v korist tretjega je sicer lahko podlaga za pridobitev lastninske pravice. Vendar pa mora biti tretjemu dana možnost, da se izjavi, ali pravico sprejema ali ne. Takšno možnost mu mora dati nazadnje tudi zemljiškoknjižno sodišče, kadar vknjižbo nanj predlaga druga zainteresirana oseba.
Krivda voznika, ki v križišču izsili prednost pri zavijanju v levo, je bistveno večja od krivde nasproti vozečega voznika, ki s preveliko hitrostjo (80km/h ob omejitvi 50 km/h) pripelje po prednostni cesti. Za nastalo nesrečo je zavarovanec tožene stranke odgovoren v 80%, prispevek tožnika pa je 20%.
pomoč prava neuki stranki – materialno procesno vodstvo – negatorna tožba – potek meje – priposestvovanje služnosti
Pomoč sodišča prava neuki stranki (12. čl. ZPP) ter t. i. razjasnjevalna obveznost sodišča v okviru materialno procesnega vodstva (285. čl. ZPP) nista neomejeni. Stranka je namreč tista, ki je dolžna navesti pravno relevantna dejstva, predlagati dokaze in postaviti ustrezen zahtevek. Obveznost sodišča ne more iti tako daleč, da bi bil sodnik dolžan namesto stranke dopolnjevati pomanjkljivo navedena dejstva in popravljati tožbeni zahtevek. Omenjeni načeli sta nujno omejeni z načelom dispozitivnosti (2. in 3. čl. ZPP) in ne smeta prekršiti dolžnosti sodnika, ki mora biti pri opravljanju svoje funkcije nepristranski in enakopravno obravnavati obe stranki.
sprememba delodajalca – prenos dejavnosti – upravna odločba
Četudi tožena stranka ni sklenila pravnega posla glede prevzema dejavnosti oziroma prehoda delavcev (ampak je prišlo do prenosa dejavnosti na podlagi odločitve organa lokalne oblasti), je treba šteti, da so izpolnjeni pogoji za spremembo delodajalca po določbi 73. člena ZDR. Tožnica je iz navedenega razloga delo utemeljeno nadaljevala pri novem delodajalcu, ki je od tožene stranke dejavnost vzdrževanja prevzel, in je njen tožbeni zahtevek za vrnitev na delo k toženi stranki neutemeljen.
dodelitev otroka v vzgojo in varstvo – stiki - preživnina
Pri dodelitvi mladoletnega otroka je potrebno upoštevati tudi bivalne in materialne pogoje, a to okoliščino lahko preveri le v primeru, ko sta starša povsem enakovredna glede na njune osebnostne lastnosti.
Ker sodišče prve stopnje pred izdajo zavrnilne zamudne sodbe tožnika ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
vrnitev v prejšnje stanje - razlog za zamudo roka - nekonkretiziranost predloga za vrnitev v prejšnje stanje
Tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni zatrjevala razloga za zamudo roka za odgovor na tožbo, temveč je trdila zgolj to, da se je šele v izvršilnem postopku seznanila s tožbo in sodbo, kar pa pomeni zgolj ugotavljanje stanja, ki je nastalo zaradi njene procesne neaktivnosti, ker ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila vročena na podlagi fikcije vročitve. Zato je odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predloga kot nedovoljenega pravilna.
vrednost zapuščine zaradi odmere sodne takse - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta po sodišču
Ko se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti, s sklepom, določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Svojo odločitev mora ustrezno obrazložiti, da je mogoče takšno oceno tudi preveriti.
Kljub temu, da je bila tožniku na podlagi odločitev tožene stranke dvakrat nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni podana njena odškodninska odgovornost za nepremoženjsko škodo, saj tožnika ni šikanirala, tako da bi mu namenoma povzročila škodo v obliki strahu in duševnih bolečin.
Ker se denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerja po cenah na dan sodnega odločanja, je treba že izplačano akontacijo odškodnine revalorizirati na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje.
Pravdni stranki sta za zavarovanje terjatve tožeče stranke uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (spornega stanovanja) na toženo stranko, kateremu pa pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost. Ker so torej določila o prenosu lastninske pravice iz „kupoprodajne pogodbe“ nična, tožeča stranka ni izkazala zatrjevane (veljavne) pravne podlage, na podlagi katere zahteva, da ji tožena stranka izroči sporno stanovanje.
odškodninska odgovornost delodajalca - varno delo – postopek čiščenja - navodila za varno delo – organizacija delovnega procesa – skrbnost dobrega strokovnjaka
Delodajalcu je pripisati izključno krivdo za nastalo tožničino škodo, saj konkretnega delovnega procesa ni organiziral tako, da bi poskrbel za varnost in za opremljenost z varstvenimi napravami. Njegovo ravnanje se presoja po kriteriju skrbnosti dobrega strokovnjaka.
Plačilo sodne takse po izteku dodatno postavljenega roka za plačilo in po izdaji sklepa o fikciji umika pritožbe ne sanira nepravočasnega plačila in posledične fikcije umika.