Upravljalec kopališča odgovarja krivdno za padec kopalca ob hoji po stopnicah ob bazenu.
tekst :
Pritožbama se ugodi in se v izpodbijanem obsodilnem delu in odločitvi o pravdnih stroških (tč. 1/1 in 2 izreka) sodba spremeni tako, da glasi:
Tožena stranka N. p. T. d.d., je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki H. Z. plačati odškodnino v višini 9.901,14 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 9.901,14 EUR po 13,5 % obrestni meri za čas od 6.6.2002 do 28.6.2003, od 29.3.2003 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadalje znesek 85,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2002 dalje do plačila, znesek 98,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.8.2002 dalje do plačila, znesek 119,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2002 dalje do plačila, znesek 133,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2002 dalje do plačila, znesek 91,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.2002 dalje do plačila, znesek 127,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.2002 dalje do plačila, znesek 103,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 dalje do plačila, znesek 64,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2003 dalje do plačila, znesek 78,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2003 dalje do plačila in znesek 21,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2003 dalje do plačila.
s e z a v r n e .
Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki 1.787,02 EUR in pritožbene stroške v znesku 1.028,10 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stranskemu intervenientu pritožbene stroške v znesku 337,45 EUR, v roku 15 dni, pod izvršbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici na račun nepremoženjske škode 9.901,14 EUR in na račun premoženjske škode 922,81 EUR, vse z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 1.944,97 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.
Zoper obsodilni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno zavrne tožbeni zahtevek v celoti, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za njeno krivdno odgovornost, saj je bilo v skladu z Zakonom o varnosti na kopališčih v celoti poskrbljeno za varno hojo kopalcev iz bazena proti garderobam. Nameščene so bile 3 opozorilne table v tem bazenskem kompleksu in se tožnica teh tabel sploh ni spomnila. Sodišče ne pove, na podlagi česa zaključuje, da je tabel premalo, tožena stranka je čistila obbazenske površine po potrebi s posebnim sesalnim strojem, ploščice, na katerih je prišlo do škodnega dogodka, so bile ustrezne. Tožnica ni ravnala ustrezno, da bi poskrbela za ustrezno varnost in je v celoti odgovorna za škodo, ki jo je utrpela. Tudi prisojena odškodnina je prisojena previsoko, za telesne bolečine bi šlo tožnici največ 3.500,00 EUR, za strah 800,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 4.000,00 EUR. Tudi stroški so odmerjeni napačno, saj bi morali biti odmerjeni po uspehu od prisojenega zneska brez upoštevanja temelja.
Odločitev o pravdnih stroških izpodbija stranski intervenient, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev o pravdnih stroških. Uspeh tožnice v pravdi ni 65 %, temveč le 44 %, uspeh tožene stranke pa 56 % in v tem sorazmerju bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti pravdne stroške.
Tožnica je odgovorila na obe pritožbi in v odgovoru predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne obe pritožbi in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožbi sta utemeljeni.
Iz trditev tožnice in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica poškodovala 5.6.2002, ko ji je ob vračanju iz bazena proti garderobam zaradi gladkih, mokrih in spolzkih ploščic zdrsnilo. Pravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da protizdrsne atestirane kopališke ploščice niso nevarna stvar in da zaradi tega ni podana objektivna odgovornost (2. odstavek čl. 131 OZ). V poštev bi prišla kvečjemu krivdna odgovornost tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo. Pri tem je sodišče prve stopnje vezano na dejansko trditveno podlago, ki jo tožnica zatrjuje. Tožnica tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da je padla ob hoji proti izhodu bazena zaradi tega, ker ni bilo nameščenih zadosti opozorilnih tabel in so zaradi tega brez pravne podlage zaradi nezatrjevane trditvene podlage ugotovitve, da ni bilo postavljeno zadostno število opozorilnih tabel. Sicer kot že omenjeno tožnica tega ni zatrjevala in tako ni podana vzročna zveza med škodo, ki jo je utrpela tožnica, in namestitvijo opozorilnih tabel. Da bi bile protizdrsne ploščice slabe kvalitete, kot med drugim ugotavlja sodišče, pa iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Iz ugotovitev sodišča in predloženih listin izhaja, da so bile terme odprte dve leti pred škodnim dogodkom, kopališče pa opremljeno z atestiranimi protizdrsnimi ploščicami. Zgolj zamenjava ploščic 2 leti po škodnem dogodku ne pomeni slabe kvalitete ploščic, kot zmotno in napačno zaključuje sodišče prve stopnje, niti ni prišlo do povečanja padcev zaradi zdrsa, kot izhaja iz priloge B6. Iz izpovedi priče S. F. ne izhaja, da ploščice niso bile najbolj primerne, kot zaključuje sodišče prve stopnje, saj iz njegove izpovedi izhaja, da so imele položene protizdrsne ploščice ustrezne ateste in so bile najboljše ploščice firme B.. Iz izpovedi navedene priče tudi izhaja, da se po zamenjavi ploščic število poškodb ni zmanjšalo. Sodišče prve stopnje, sklicujoč se na izpoved priče O., ugotavlja, da je tožena stranka po potrebi odstranjevala vodo s posebnim sesalnikom. Po povedanem so zmotni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožnici, saj je tožena stranka dokazala, da do padca tožnice ni prišlo zaradi njenih opustitev in potrebne skrbnosti.
Ker po povedanem ni odgovornosti tožene stranke za tožnici nastalo škodo, je bilo utemeljeni pritožbi ugoditi in v obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek (člen 358 tč. 4 ZPP).
Sprememba izpodbijane sodbe ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških. Tožnica ni uspela v tej pravdi in mora v posledici tega povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, ki znašajo 1.787,02 EUR. Pritožbeno sodišče stranskemu intervenientu pravdnih stroškov ni priznalo, saj jih ni priglasil do konca glavne obravnave. Tožnica mora povrniti pritožbene stroške tožene stranke v znesku 1.028,10 EUR in stranskega intervenienta v znesku 337,45 EUR. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in ZST. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165/2 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - izguba zavarovalnih pravic - tehnična brezhibnost vozila – neustrezne pnevmatike – pomanjkljivost na avtu - vzročna zveza
6. točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti pravi, da zavarovana in sozavarovana oseba izgubita svoje pravice iz zavarovanja, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Nadalje pa pravi, da se šteje, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno tedaj, če ni imelo veljavne nalepke za tehnični pregled.
Razlog za nastanek obravnavane prometne nezgode gre iskati v prometno neprimernem in napačnem ravnanju voznika in ne v neizpravnosti avtomobila.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev), sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so jo tožene stranke motile v njeni posesti (stvarne služnosti) hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičnini parc. št. 640/1, vpisane pri vl. št. 15, k.o. Z., tako, da so 10.07.2008 postavile betonski robnik težak najmanj 150 kg, dne 01.08.2008 nasule približno 3 m3 zemlje in napeljale električno ograjo in dne 23.03.2009 postavile traktorski priključek težak približno 300 kg, vse to na mestu, kot je razvidno iz lastnoročne skice tožeče stranke, ki je sestavni del tožbenega zahtevka ter da so tožene stranke dolžne vse navedeno odstraniti in se v bodoče vzdržati tovrstnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke. Razveljavilo je tudi začasni odredbi z dne 18.09.2008 in dne 06.03.2009 ter zavrnilo predlog za izdajo nove začasne odredbe. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.343,67 EUR.
Zoper naveden sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da na podlagi vseh izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da so vse priče potrdile izpoved tožnika, da je že vse od nakupa stanovanjske hiše dalje za dostopanje do svoje nepremičnine s kombijem uporabljal t. i. zeleno pot in na ta način izvajal svojo posest. To so potrdile vse priče, z izjemo prič, ki jih je predlagala tožena stranka in so prijatelji tožencev, pritožba pa posamezne priče in njihove izpovedbe tudi navaja. Opozarja tudi na izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti, če bo ta speljana tako, da bo dostop normalno omogočen tudi za intervencijska vozila in da sta bila ob izdelavi črne poti ovinka širša kot sedaj. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do izpovedi teh prič in da ni pojasnilo, zakaj jim ni sledilo, zato je ostal sklep neobrazložen. Posebej opozarja na izpoved priče M. K., da je prvi toženec motil njuno uporabo poti, do katere se sodišče prav tako ni opredelilo. Prav tako opozarja na nepravilen povzetek izpovedi priče T. B. glede datuma vselitve tožnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da stanje zadnje mirne posesti ni odvisno od števila voženj (npr. dostop do vikendov). Nasprotuje pa tudi zaključku sodišča, da je tožnik zlorabil zaupanje tožencev, saj o tem ni izpovedala niti ena priča, pa tudi ne toženca. O tem, da bi tožene stranke tožniku dovolile vožnjo čez dvorišče, nikoli ni bilo govora. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, poredno pa njegovo razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.
Pritožba ni utemeljena.
Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen le tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Posest pa še ni vsako razmerje tožeče stranke do stvari, pač pa mora ta zadostiti kriterijem zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočosti in dostopnosti do stvari. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. (III. del Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ)
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper 3. toženo stranko zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi pri motilnem dejanju postavitve betonskega robnika, težkega približno 150 kg in nasutju približno 3 m3 zemlje ter postavitvi električne ograje (za katere je tožnik zatrjeval, da jih je storila tudi 3. tožena stranka), sodelovala tudi 3. tožena stranka. V pritožbi tožnik takšni ugotovitvi niti ne nasprotuje. Odločitev sodišča je pravilna, saj je mogoče sodno varstvo posesti nuditi le proti tistemu, ki je v posest posegel.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričam, ki so potrdile tožnikove občasne vožnje po zeleni poti (tudi pritožbeno sodišče bo uporabljalo izraza zelena in črna pot, glede na barvi, s katerima sta označeni v skici tožeče stranke (A 11)). Sodišče v obrazložitvi sklepa na list. št. 150 spisa in naslednji ugotavlja, da se je tožnik občasno res vozil po zeleni poti in se sklicuje na izpovedbe prič F. N., B. Č., T. F., M. B., Z. S. in T. B. Tudi sicer je presoja, katerim pričam verjame in katerim ne, v rokah sodišča, ki na podlagi izvedenega dokaznega postopka in neposrednega zaznavanja odloči, katera dejstva šteje za dokazana (1). Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič, a česa takega sodišču procesna pravila ne nalagajo. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi ali sklepu, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2). Res je tudi priča V. N. izpovedala o treh vožnjah tožnika po zeleni poti, vendar to za odločitev o zadevi ni bistvenega pomena. Nadaljnje izpovedbe, na katere se sklicuje pritožba (priče T. A., V. L., E. S. in J. T.) pa tožnikovih navedb v bistvenem niso potrdile, saj niso vedele (vsaj ne iz svojega lastnega zaznavanja) ali je tožnik vozil po zeleni poti ali ne, ne zadostuje pa, da jih te priče niso zanikale.
Kot že rečeno, posest ni varovana v vsakem primeru. Tožene stranke so namreč že v odgovoru na tožbo in kasnejših pripravljalnih vlogah zatrjevale, da tožnik pot izsiljuje, da so reagirale takoj, ko so opazile, da tožnik vozi po zeleni poti in da so reagirale zato, da bi zavarovale svojo posest pred samovoljnimi dejanji tožeče stranke. Da so dejanja tožeče stranke res samovoljna, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje (oprta na izpovedbo tožnikove izvenzakonske partnerke T. B.), da je tožnik od doma odhajal po črni poti, domov pa po črni in zeleni poti, saj je dobil informacije (ki jih je tudi preveril), da poteka po dvorišču tožencev javna pot in ima zato na tej poti vse pravice. Iz navedenega nedvomno izhaja, da so bile nadaljnje tožnikove vožnje agresivne in „na silo“. Takšne nasilne vožnje je potrdila tudi izpoved J. K., da je želel tožnik s temi dejanji tožence prisiliti v to, da bi lahko vsi vozili po zeleni poti.
Drži sicer, da priča J. O. o vožnjah (nasilnih ali ne) tožnika ni vedela izpovedati in da je sodišče to v obrazložitvi zapisalo napačno, pa tudi, da je napačno povzelo pričanje T. B. o datumu selitve. Takšen zapis sodišča nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep ni nerazumljiv, ni v nasprotju sam s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (3).
Pričanje M. K., na katero se sklicuje pritožnik, za odločitev ni pomembno, zato se sodišču do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj ne drži, da bi ta izpovedovala o motenju njene posesti s strani tožene stranke, pač pa zgolj s strani pravnega prednika tožencev, kar ni predmet tega postopka. Ravno tako za odločitev v postopku motenja posesti ni pomembna izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti pod pogojem, da bo speljana tako, da bo omogočen normalen dostop, saj sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in s tem vprašanja potrebnosti posesti (1. odstavek 33. člena SPZ). Ne drži pa niti, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. K., saj je bil ta zaslišan na naroku dne 12.03.2009, njegova izpovedba pa je zapisana na list. št. 110 spisa.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev) sodišče ne more nuditi pravnega varstva, ne glede na to ali so morda tožniku toženci spočetka nekaj voženj dovolili ali ne. Zaradi zavrnitve tožnikove tožbenega zahtevka je potrebno tudi razveljaviti že izdani začasni odredbi in zavrniti predlog za izdajo nove. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 163. člena ZPP).
vrnitev v prejšnje stanje - razlog za zamudo roka - nekonkretiziranost predloga za vrnitev v prejšnje stanje
Tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje sploh ni zatrjevala razloga za zamudo roka za odgovor na tožbo, temveč je trdila zgolj to, da se je šele v izvršilnem postopku seznanila s tožbo in sodbo, kar pa pomeni zgolj ugotavljanje stanja, ki je nastalo zaradi njene procesne neaktivnosti, ker ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila vročena na podlagi fikcije vročitve. Zato je odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju predloga kot nedovoljenega pravilna.
vrednost zapuščine zaradi odmere sodne takse - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta po sodišču
Ko se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost spornega predmeta ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti, s sklepom, določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Svojo odločitev mora ustrezno obrazložiti, da je mogoče takšno oceno tudi preveriti.
Če je stranka vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse, sodišče pa ji s plačilnim nalogom odmeri sodno takso, čeprav o predlogu za oprostitev še ni pravnomočno odločeno, je ugovor zoper takšen plačilni nalog, da je taksa neupravičeno oziroma preuranjeno odmerjena, šteti, da je vložen zaradi napačno odmerjene takse.
skupna obratovalnica – solidarna odgovornost imetnikov obratovalnice – pasivna legitimacija - identiteta tožene stranke – pravilna oznaka tožene stranke
Sodba bi učinkovala zoper obe stranki le, če bi bilo ves čas postopka jasno, da sta stranki postopka oba toženca, ki sta ves čas postopka za to vedela in je bila njuna identiteta kot tožene stranke ves čas postopka nesporna in jima ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. V konkretnem primeru pa je napaka v zapisu tožene stranke toženki nedvomno onemogočila sodelovanje v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, zato takšna sodba ne obvezuje oziroma ne pogojuje njenega položaja dolžnice v tem izvršilnem postopku.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0058086
URS člen 23. OZ člen 177, 179, 183, 335, 352, 352/1. ZPP člen 215, 285.
razžalitev dobrega imena in časti – okrnitev ugleda pravne osebe - povrnitev premoženjske škode – povrnitev premoženjske škode pri razžalitvi dobrega imena in časti – povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina pravni osebi – prenehanje obveznosti – zastaranje – čas, ki je potreben za zastaranje – subjektivni zastaralni rok - odškodninske terjatve – materialno procesno vodstvo
Neresnična izjava o fizičnih osebah, ki imajo pomembno funkcijo v pravni osebi ali njenih organih, je hkrati podlaga za odškodninsko odgovornost v razmerju do fizične osebe (179. čl. OZ), pa tudi v razmerju do pravne osebe (183. čl. OZ). Gre torej za enega povzročitelja, ki je z enim škodnim dogodkom (izjavo) prizadel dva oškodovanca, ki imata posledično vsak svojo odškodninsko terjatev. Ko je naslovnik neresnične izjave zastopnik pravne osebe, je v trenutku, ko izve za neresnično izjavo in tistega, ki jo je zoper njega (kot zastopnika) naperil, s tem seznanjena tudi pravna oseba, ki jo zastopa. V istem trenutku začne teči subjektivni zastaralni rok za obe odškodninski terjatvi.
Dokazni predlog tožene stranke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožeče stranke. Tožeča stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko podala tudi sama.
spor majhne vrednosti – prošnja za preložitev obravnave – relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Opravičilo oziroma prošnja za preložitev obravnave sestoji, kolikor se nanaša na toženca, le iz gole navedbe, da bo na dan razpisanega naroka zaradi službene odsotnosti v tujini. Iz tako skopih navedb ni mogoče presoditi, ali je šlo za nujno službeno odsotnost.
lastninjenje nepremičnin – športno društvo – športni objekt – lastninska pravica – družbena lastnina – pravica uporabe družbene lastnine – lastninjenje nepremičnine v uporabi športnega društva – prenos pravice uporabe družbene lastnine
ZZ s kupoprodajno pogodbo z dne 14. 12. 1967 ni mogel prenesti na XX lastninske pravice, saj ob sklenitvi pogodbe lastninske pravice ni več imel. Imel je zgolj pravico uporabe družbene lastnine in zgolj to je ZZ lahko na XX prenesel. Z odločbo št. 465-209/76-5/5 z dne 10. 2. 1977 je bil izpolnjen pogoj za vknjižbo pravice uporabe v korist XX, kar pa ne pomeni, da so bile šele s to odločbo predmetne nepremičnine nacionalizirane.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – procesna predpostavka za dopustnost tožbe – zavrženje tožbe – obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora
Postopek pred Državnim pravobranilstvom iz 19. člena ZVPSBNO je obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora in s tem procesna predpostavka za dopustnost tožbe iz 20. člena ZVPSBNO za povrnitev škode (zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja).
Sodišče ni opravilo celovite dokazne ocene po 8. členu ZPP, saj je odločitev oprlo le na nekaj od izvedenih dokazov, drugih pa v razlogih sodbe sploh ni omenilo.
Tožnik je tožbo umaknil le delno, zato mora povrniti stroške toženi stranki. Plačilo v izvršilnem postopku bi lahko predstavljalo izpolnitev zahtevka v pravdnem postopku.
IZVRŠILNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055923
ZIZ člen 64, 64/1. ZZZDR člen 51, 51/2. ZPP člen 11, 304.
nedopustnost izvršbe na nepremičnini – vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi - nepremičnina kot skupno premoženje zakoncev – narava dolga - zloraba procesnih pravic – vzdrževanje reda na glavni obravnavi - denarna kazen
Za presojo (ne)dopustnosti izvršbe na nepremičnini, katere zemljiškoknjižni lastnik je eden od zakoncev, je treba ugotoviti, ali nepremičnina sodi v njuno skupno premoženje ter kakšna je narava dolga. Glede na to, da dolg izhaja iz delovanja družbe, katere edina ustanovitelja in družbenika sta bila tožnica in njen zakonec, gre za njun skupen dolg, zato zahtevek ne more biti utemeljen.
Kljub temu, da je bila tožniku na podlagi odločitev tožene stranke dvakrat nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni podana njena odškodninska odgovornost za nepremoženjsko škodo, saj tožnika ni šikanirala, tako da bi mu namenoma povzročila škodo v obliki strahu in duševnih bolečin.
Pravdni stranki sta za zavarovanje terjatve tožeče stranke uporabili instrumentarij s končnim prehodom lastništva predmeta zavarovanja (spornega stanovanja) na toženo stranko, kateremu pa pravni red vnaprej odreka pravno veljavnost. Ker so torej določila o prenosu lastninske pravice iz „kupoprodajne pogodbe“ nična, tožeča stranka ni izkazala zatrjevane (veljavne) pravne podlage, na podlagi katere zahteva, da ji tožena stranka izroči sporno stanovanje.
odškodninska odgovornost delodajalca - varno delo – postopek čiščenja - navodila za varno delo – organizacija delovnega procesa – skrbnost dobrega strokovnjaka
Delodajalcu je pripisati izključno krivdo za nastalo tožničino škodo, saj konkretnega delovnega procesa ni organiziral tako, da bi poskrbel za varnost in za opremljenost z varstvenimi napravami. Njegovo ravnanje se presoja po kriteriju skrbnosti dobrega strokovnjaka.
Ker sodišče prve stopnje pred izdajo zavrnilne zamudne sodbe tožnika ni pozvalo na odpravo nesklepčnosti tožbe, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.
ZPP člen 7, 7/1, 339, 339/2, 339/2-8. ZTLR člen 24, 25.
razpravno načelo – načelo kontradiktornosti – navajanje dejstev – pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona – priposestovanje – dobra vera – gradnja na tujem svetu – nedobroverni graditelj
Če tožnika nista uspela dokazati svoje sicer zatrjevane dobrovernosti, lastninske pravice nista mogla pridobiti niti na podlagi priposestvovanja niti kot dobroverna graditelja na podlagi 24. člena ZTLR.
Če svoje nedobrovernosti tožnika nista zatrjevala, sodišče svoje odločitve ne sme opreti na tako dejstvo, saj s tem nasprotni stranki odvzame možnost obravnavanja.