pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – procesna predpostavka za dopustnost tožbe – zavrženje tožbe – obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora
Postopek pred Državnim pravobranilstvom iz 19. člena ZVPSBNO je obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora in s tem procesna predpostavka za dopustnost tožbe iz 20. člena ZVPSBNO za povrnitev škode (zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja).
Sodišče ni opravilo celovite dokazne ocene po 8. členu ZPP, saj je odločitev oprlo le na nekaj od izvedenih dokazov, drugih pa v razlogih sodbe sploh ni omenilo.
Tožnik je tožbo umaknil le delno, zato mora povrniti stroške toženi stranki. Plačilo v izvršilnem postopku bi lahko predstavljalo izpolnitev zahtevka v pravdnem postopku.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev), sodišče ne more nuditi pravnega varstva.
tekst :
Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da so jo tožene stranke motile v njeni posesti (stvarne služnosti) hoje in vožnje z vsemi vozili po nepremičnini parc. št. 640/1, vpisane pri vl. št. 15, k.o. Z., tako, da so 10.07.2008 postavile betonski robnik težak najmanj 150 kg, dne 01.08.2008 nasule približno 3 m3 zemlje in napeljale električno ograjo in dne 23.03.2009 postavile traktorski priključek težak približno 300 kg, vse to na mestu, kot je razvidno iz lastnoročne skice tožeče stranke, ki je sestavni del tožbenega zahtevka ter da so tožene stranke dolžne vse navedeno odstraniti in se v bodoče vzdržati tovrstnih in podobnih posegov v posest tožeče stranke. Razveljavilo je tudi začasni odredbi z dne 18.09.2008 in dne 06.03.2009 ter zavrnilo predlog za izdajo nove začasne odredbe. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.343,67 EUR.
Zoper naveden sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da na podlagi vseh izvedenih dokazov nedvomno izhaja, da so vse priče potrdile izpoved tožnika, da je že vse od nakupa stanovanjske hiše dalje za dostopanje do svoje nepremičnine s kombijem uporabljal t. i. zeleno pot in na ta način izvajal svojo posest. To so potrdile vse priče, z izjemo prič, ki jih je predlagala tožena stranka in so prijatelji tožencev, pritožba pa posamezne priče in njihove izpovedbe tudi navaja. Opozarja tudi na izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti, če bo ta speljana tako, da bo dostop normalno omogočen tudi za intervencijska vozila in da sta bila ob izdelavi črne poti ovinka širša kot sedaj. Sodišču očita tudi, da se ni opredelilo do izpovedi teh prič in da ni pojasnilo, zakaj jim ni sledilo, zato je ostal sklep neobrazložen. Posebej opozarja na izpoved priče M. K., da je prvi toženec motil njuno uporabo poti, do katere se sodišče prav tako ni opredelilo. Prav tako opozarja na nepravilen povzetek izpovedi priče T. B. glede datuma vselitve tožnika. Sodna praksa je že zavzela stališče, da stanje zadnje mirne posesti ni odvisno od števila voženj (npr. dostop do vikendov). Nasprotuje pa tudi zaključku sodišča, da je tožnik zlorabil zaupanje tožencev, saj o tem ni izpovedala niti ena priča, pa tudi ne toženca. O tem, da bi tožene stranke tožniku dovolile vožnjo čez dvorišče, nikoli ni bilo govora. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, poredno pa njegovo razveljavitev in ponovno sojenje ter priglaša stroške pritožbe.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.
Pritožba ni utemeljena.
Do sodnega varstva pred motenjem posesti je upravičen le tisti, ki dokaže, da je imel pred motenjem posest stvari, da je bila posest zares motena, da je bila tožena stranka tista, ki je v posest posegla, da njeno ravnanje res pomeni motenje in da je to protipravno. Posest pa še ni vsako razmerje tožeče stranke do stvari, pač pa mora ta zadostiti kriterijem zunanje vidnosti, trajnosti, izključujočosti in dostopnosti do stvari. Posestnik ima pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame, sodišče pa daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in dobrovernosti posestnika. Posestno varstvo ima tudi tisti, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, razen nasproti tistemu, proti kateremu je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč. (III. del Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ)
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper 3. toženo stranko zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi pri motilnem dejanju postavitve betonskega robnika, težkega približno 150 kg in nasutju približno 3 m3 zemlje ter postavitvi električne ograje (za katere je tožnik zatrjeval, da jih je storila tudi 3. tožena stranka), sodelovala tudi 3. tožena stranka. V pritožbi tožnik takšni ugotovitvi niti ne nasprotuje. Odločitev sodišča je pravilna, saj je mogoče sodno varstvo posesti nuditi le proti tistemu, ki je v posest posegel.
Ni mogoče pritrditi pritožbi, da sodišče prve stopnje ni verjelo pričam, ki so potrdile tožnikove občasne vožnje po zeleni poti (tudi pritožbeno sodišče bo uporabljalo izraza zelena in črna pot, glede na barvi, s katerima sta označeni v skici tožeče stranke (A 11)). Sodišče v obrazložitvi sklepa na list. št. 150 spisa in naslednji ugotavlja, da se je tožnik občasno res vozil po zeleni poti in se sklicuje na izpovedbe prič F. N., B. Č., T. F., M. B., Z. S. in T. B. Tudi sicer je presoja, katerim pričam verjame in katerim ne, v rokah sodišča, ki na podlagi izvedenega dokaznega postopka in neposrednega zaznavanja odloči, katera dejstva šteje za dokazana (1). Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb vseh zaslišanih prič, a česa takega sodišču procesna pravila ne nalagajo. Kadar izvedba nekaterih dokazov pokaže, da je njihovo sporočilo irelevantno ali evidentno brez dokazne vrednosti, sodbi ali sklepu, ki takih dokazov posebej in izrecno ne ocenjuje, ni mogoče očitati kršitve postopka, pa tudi ne zmotne ugotovitve dejanskega stanja (2). Res je tudi priča V. N. izpovedala o treh vožnjah tožnika po zeleni poti, vendar to za odločitev o zadevi ni bistvenega pomena. Nadaljnje izpovedbe, na katere se sklicuje pritožba (priče T. A., V. L., E. S. in J. T.) pa tožnikovih navedb v bistvenem niso potrdile, saj niso vedele (vsaj ne iz svojega lastnega zaznavanja) ali je tožnik vozil po zeleni poti ali ne, ne zadostuje pa, da jih te priče niso zanikale.
Kot že rečeno, posest ni varovana v vsakem primeru. Tožene stranke so namreč že v odgovoru na tožbo in kasnejših pripravljalnih vlogah zatrjevale, da tožnik pot izsiljuje, da so reagirale takoj, ko so opazile, da tožnik vozi po zeleni poti in da so reagirale zato, da bi zavarovale svojo posest pred samovoljnimi dejanji tožeče stranke. Da so dejanja tožeče stranke res samovoljna, potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje (oprta na izpovedbo tožnikove izvenzakonske partnerke T. B.), da je tožnik od doma odhajal po črni poti, domov pa po črni in zeleni poti, saj je dobil informacije (ki jih je tudi preveril), da poteka po dvorišču tožencev javna pot in ima zato na tej poti vse pravice. Iz navedenega nedvomno izhaja, da so bile nadaljnje tožnikove vožnje agresivne in „na silo“. Takšne nasilne vožnje je potrdila tudi izpoved J. K., da je želel tožnik s temi dejanji tožence prisiliti v to, da bi lahko vsi vozili po zeleni poti.
Drži sicer, da priča J. O. o vožnjah (nasilnih ali ne) tožnika ni vedela izpovedati in da je sodišče to v obrazložitvi zapisalo napačno, pa tudi, da je napačno povzelo pričanje T. B. o datumu selitve. Takšen zapis sodišča nima narave absolutne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sklep ni nerazumljiv, ni v nasprotju sam s seboj, ima pa tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, to pa tudi ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (3).
Pričanje M. K., na katero se sklicuje pritožnik, za odločitev ni pomembno, zato se sodišču do njega ni bilo potrebno posebej opredeljevati, saj ne drži, da bi ta izpovedovala o motenju njene posesti s strani tožene stranke, pač pa zgolj s strani pravnega prednika tožencev, kar ni predmet tega postopka. Ravno tako za odločitev v postopku motenja posesti ni pomembna izpoved priče V. L., da se je strinjal z uporabo črne poti pod pogojem, da bo speljana tako, da bo omogočen normalen dostop, saj sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa ne upošteva pravice do posesti in s tem vprašanja potrebnosti posesti (1. odstavek 33. člena SPZ). Ne drži pa niti, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče M. K., saj je bil ta zaslišan na naroku dne 12.03.2009, njegova izpovedba pa je zapisana na list. št. 110 spisa.
Posesti, kakršno je izvrševal tožnik (na silo, agresivno, proti volji tožencev) sodišče ne more nuditi pravnega varstva, ne glede na to ali so morda tožniku toženci spočetka nekaj voženj dovolili ali ne. Zaradi zavrnitve tožnikove tožbenega zahtevka je potrebno tudi razveljaviti že izdani začasni odredbi in zavrniti predlog za izdajo nove. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).
Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 163. člena ZPP).
Pritožbeno sodišče na kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora pritožnik kršitev uveljavljati in do te mere konkretizirano opredeliti, da ni potreben nikakršen uradni preizkus.
ugovor zoper sklep o izvršbi - širjenje ugovornih navedb - preizkus po uradni dolžnosti - neposredna izvršljivost notarskega zapisa
Ker je na podlagi drugega odstavka 55. člena ZIZ sodišče pri odločanju o ugovoru dolžno paziti po uradni dolžnosti še na razloge iz 1. do 4. točke in pri razlogu iz 7. točke na to, ali je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali so nove okoliščine, ki jih zatrjuje v pritožbi, takšne, da bi moralo na te okoliščine paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, ali je dolžnik v teh navedbah prekludiran.
sprememba tožbe – uveljavljanje obresti kot glavni zahtevek – privilegirana sprememba tožbe
Sprememba tožbe, s katero tožeča stranka obresti, ki so bile dotlej uveljavljane kot stranska terjatev, uveljavi kot glavni zahtevek, ni smotrna, če se zaradi tega spremeni stvarna pristojnost.
Če je bila vročitev neuspešna, ker se je dolžnik z naslova, ki je naveden v predlogu za izvršbo preselil oz. je na tem naslovu neznan, je pa upnik izkazal, da ima dolžnik še vedno uradno prijavljen naslov stalnega bivališča na istem naslovu, sodišče predloga za izvršbo ne bi smelo zavreči kot nepopolnega.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - nadaljevanje postopka po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - pravdni postopek - krajevna pristojnost pravdnega sodišča - dogovor o krajevni pristojnosti
V predlogu za izvršbo, ki ga je v tej zadevi vložil upnik, je v rubriki “Dogovorjena krajevna pristojnost pravdnega sodišča v primeru dolžnikovega ugovora“ sicer zapisano, da je dogovorjeno Okrajno sodišče v Ljubljani, ni pa označen sporazum, s katerim je bila krajevna pristojnost dogovorjena. Sodišče prve stopnje torej ni imelo podlage za sklep, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo kakšno drugo sodišče, kot sodišče splošne pristojnosti za dolžnika.
Določba prvega odstavka 380. čl. OZ je bila v tožnikovem primeru že izčrpana, ko so mu bile s pravnomočno sodno odločbo priznane v celoti zamudne obresti, do katerih je upravičen. Če mu je zaradi zamude nastala višja škoda od zneska, ki ga je dobil na račun zamudnih obresti, ima po drugem odstavku 380. čl. OZ res pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Vendar mora v tem primeru izkazati elemente odškodninske odgovornosti. Izogibanje plačilu v izvršilnem postopku ne more predstavljati toženčevega protipravnega ravnanja, ki je eden od elementov odškodninske odgovornosti.
6. člen Mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva SFRJ od držav naslednic ne terja ponovne vzpostavitve stanovanjske pravice, temveč le, da se notranja zakonodaja države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami uporablja enako za vse osebe, ki so bili državljani SFRJ, brez diskriminacije glede na spol, raso, barvo, jezik, vero, politično ali drugo mnenje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, premoženje, rojstvo ali drugega stanje.
OZ člen 149, 153, 153/1, 153/2, 153/3, 179. ZVCP-1 člen 119.
odškodninska odgovornost – pešec – imetnik nevarne stvari – voznik motornega vozila - soodgovornost
Kritično situacijo je povzročila peška. Vendar pa gre v obravnavanem primeru za konkurenco med odgovornostjo imetnika nevarne stvari in odgovornostjo udeleženca, ki v prometu ni udeležen z nevarno stvarjo. Zakon postavlja na prvo mesto odgovornost imetnika nevarne stvari, ko z domnevo vzročnosti uzakonja njegovo objektivno odgovornost. Te odgovornosti se lahko otrese le, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (1. in 2. odstavek 153. člena OZ). Deloma pa se oprosti odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo oziroma je deloma prispeval k njej (3. odstavek 153. člena OZ). Ker gre v obravnavanem primeru za krivdno dejanje ponesrečenke, je potrebno tehtati v konkurenci njunih odgovornosti tudi krivdno ravnanje toženca, pri tem pa upoštevati še njegovo strožjo objektivno odgovornost.
vpis lastninske pravice – vpis dolžnikove lastninske pravice – načelo dispozitivnosti – načelo formalnosti – načelo vrstnega reda odločanja o vpisih – upravičeni predlagatelj – udeleženec z interesom – predhodni preizkus zemljiškoknjižnega predloga – dopolnitev in poprava zemljiškoknjižnega predloga – vročitev sklepa o zavrženju zemljiškoknjižnega predloga
Zemljiškoknjižni postopek za vpis lastninske pravice v korist predlagatelja je v dispoziciji predlagatelja, v čigar korist se predlaga vknjižba lastninske pravice. Ne glede na voljo udeleženca z interesom lahko predlagatelj svoj zemljiškoknjižni predlog kadarkoli umakne in razpolaga z listinami, na podlagi katerih predlaga vknjižbo lastninske pravice v svojo korist. Udeleženec z interesom ne more namesto predlagatelja dopolniti formalno pomanjkljivega zemljiškoknjižnega predloga.
Če ima udeleženec z interesom (4. točka 132. člena ZZK-1) pravni interes in ga izkaže, da se opravi vpis pravice v korist druge osebe, lahko pod pogoji iz 128. člena ZZK-1 zahteva tak vpis. Vendar mora vložiti zemljiškoknjižni predlog. Udeleženčeve vloge, na katere se sklicuje pa niso zemljiškoknjižni predlogi, saj ne izpolnjujejo potrebnih obličnostnih in vsebinskih pogojev za zemljiškoknjižni predlog iz 139. in 140. člena ZZK-1.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0055984
OZ člen 646, 646/2, 662, 664/1. ZPP člen 116/2, 124, 224/1, 224/4, 253, 254/2, 254/3.
gradbena pogodba - odgovornost za solidnost gradbe - neupoštevanje navodil naročnika – vrnitev v prejšnje stanje
Izvajalec ni odgovoren za neuspeh izvedene sanacije temeljev, saj brez svoje krivde dela ni opravil v celoti, čeprav je o potrebnosti del seznanil naročnika.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004462
ZVCP-1 člen 233, 233/1. ZP-1-UPB3 člen 26, 26/6, 155.
postopek o prekršku - prekoračitev hitrosti vožnje - odgovornost lastnika vozila - sankcija - bistvena kršitev določb postopka o prekršku
Ne prepričajo razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja za omilitev globe in stranske sankcije kazenskih točk. Razglabljanje, da bo prej ali slej prišlo do zvišanja dovoljene hitrosti vsaj za 10 km/h, je brezpredmetno. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani na Ustavo in zakon (125. čl. Ustave RS). Laična presoja, da je na hitri cesti, na kateri je bil prekršek storjen, dovoljena hitrost postavljena prenizko, ne more biti podlaga za to, da se obdolžencu izrečejo sankcije, predpisane v drugi zakonski določbi. Zato bi sodišče prve stopnje lahko storilcu odmerilo sankcijo pod mejo, ki je predpisana za prekršek po določbi e. točke 10. odst. 32. čl. ZVCP-1, le pod pogoji, ki jih določa šesti odstavek 26. čl. ZP-1, na katerega se sodišče sicer sklicuje.
prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - kazenske točke - kategorije motornih vozil - seštevek - število točk
Sodišče v obstoječi zakonodaji nima zakonske podlage za to, da bi pri presojanju izpolnjevanja pogojev za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kazenske točke seštevalo ločeno po kategorijah motornih vozil, s katerimi so bile kazenske točke dosežene.
izredna pravna sredstva - revizija – pooblastilo za vložitev revizije - pooblastilo za zastopanje v revizijskem postopku
Pooblastilo za zastopanje v revizijskem postopku mora biti ne samo novo (da izvira iz časa, ko je nastala pravica za vložitev revizije) temveč tudi posebno, v njem mora biti navedeno, da je dano za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem v postopku revizije.
ODZ paragraf 418, 431, 1460, 1461, 1462, 1463, 1464, 1468. ZTLR člen 24, 24/1, 29, 30, 30/3, 33, 72. SPZ člen 45, 269. ZOR člen 73, 384. ZPP člen 282, 282/2, 338, 338/1.
gradnja na tujem svetu - dobroverni graditelj - priposestvovanje - zadržanje zastaranja - zamudna sodba zaradi nepristopa na prvi narok za glavno obravnavo
Ker je tožnik zemljišče pridobil na podlagi veljavnega pravnega posla, torej na podlagi soglasja tedanjega zemljiškoknjižnega lastnika, ki se gradnji ni uprl oziroma ji ni nasprotoval, je dobroverni graditelj in je z gradnjo pridobil lastninsko pravico tako na zemljišču kot tudi na stavbi.
Vmesno obdobje, ko je bilo zemljišče v družbeni lasti, pomeni zadržanje zastaranja na podlagi določbe 384. člena ZOR v zvezi z določbo 3. odstavka 30. člena in 29. člena ZTLR.
Ker toženec ni prišel na prvi narok za glavno obravnavo, je nastala neizpodbojna domneva, da ni odgovoril na tožbo niti podal pripravljalne vloge oz. so vse trditve in dokazni podlagi iz omenjenih vlog procesno neupoštevne.