Ureditev po 129. členu ZEKom ne izključuje sodne pristojnosti, saj APEK rešuje spore, navedene v 1. odstavku 129. člena ZEKom, kar pa ne posega v morebitno sodno pristojnost. V 5. odstavku 129. člena ZEKom je namreč predpisano, da če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred APEK v isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, se postopek reševanja spora pred APEK ustavi.
URS člen 26. EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. ZVPSBNO člen 25. OZ člen 132, 179, 180, 181, 182. ZOR člen 155, 200, 201, 202, 203.
povrnitev škode - odgovornost države - sojenje v razumnem roku - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - pravno priznana škoda po OZ
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine v višini 3.338,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.6.2006 dalje do plačila in na povračilo pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 468,18 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj ni upoštevalo 5. člena Ustave RS, ki določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. 5. člen vsebuje pozitivne obveznosti države oziroma posameznih vej oblasti, med te pa sodi tudi varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na ozemlju RS. Država je dolžna zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva. Bistveni sestavni del pravice do sodnega varstva je tudi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Odgovornost države v obravnavanem primeru je objektivna, kar izhaja tudi iz več odločb Ustavnega sodišča RS, iz neštetih sodb Evropskega sodišča in tudi iz ZVPSBNO, ki je začel veljati s 1.1.2007, je pa nedvomno uzakonil objektivno odgovornost države, njegove določbe se lahko uporabljajo po pravilih o analogiji. Pri uporabi Obligacijskega zakonika pridejo v poštev pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je prišlo do zavrnitve tožnikovega zahtevka. Pravna praznina v slovenski zakonodaji ne sme in ne more biti razlog, zaradi katerega tožnik ni upravičen do povračila odškodnine zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic, ki jih določa tako EKČP, kot tudi Ustava RS. V slovenski sodni praksi že obstajajo judikati, kjer je bila oškodovancem prisojena odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku. Dejstvo, da po mnenju prvostopenjskega sodišča niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, je v tem primeru nerelevantno, saj tožniku odškodnina pripada neposredno na podlagi Ustave RS in EKČP, kar pomeni, da je potrebno pri sami odmeri višine odškodnine upoštevati kriterije ESČP. Sodišče prve stopnje je popolnoma napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanjem protipravnim ravnanjem organov tožene stranke. Sodišče je popolnoma neutemeljeno razdelilo izpoved tožnika na dva dela ter je svojo nepravilno oceno, da tožnik ni trpel duševnih bolečin zaradi dolgotrajnega postopka, povsem napačno oprlo na izpoved tožnika, da je bil v bolniškem staležu tudi iz drugih razlogov. Samo dejstvo, da je imel tožnik tudi mnoge druge težave, na noben način ne izključuje obstoja duševnih bolečin zaradi spornega postopka pred delovnim sodiščem. Sodišče prve stopnje je povsem v nasprotju z izpovedjo tožnika ocenilo, da so vse psihične težave, ki jih je tožnik v spornem obdobju trpel, izključno posledica družinskih, službenih in ostalih osebnih težav tožnika. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ocena je neutemeljena ter zmotna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnik je jasno izpovedal, da je trpel prav zaradi spornega postopka in je tudi zato iskal zdravniško pomoč. Razlogi sodbe prvostopenjskega sodišča so v tem delu nejasni, sami s seboj v nasprotju ter v nasprotju s tožnikovo izpovedjo, s čimer je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je bil postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Kranju de facto del stečajnega postopka. Sodišče je tožniku postavljalo vprašanja, ki jih kot pravni laik sploh ni sposoben razumeti, očitno z razlogom dobiti odgovor, da takšnih duševnih bolečin ni trpel zaradi škodnega dogodka. Tožeča stranka še posebej uveljavlja kršitev ustavnih pravic ter pravic, zagotovljenih z Mednarodnimi konvencijami. Stališče sodišča prve stopnje, da ustavne pravice v Republiki Sloveniji ne veljajo, če niso podrobno urejene s posebnim zakonom, je absurdno, saj se ustava in veljavne Mednarodne konvencije uporabljajo neposredno. V konkretnem primeru pride v poštev neposredna uporaba Evropske konvencije o človekovih pravicah. Za priznanje odškodnine zadostuje že dejstvo, da je tožnik nerazumno dolgo čakal na zaključek sodnega postopka, zadostuje dejstvo, da je sodni postopek trajal nerazumno dolgo, kar pomeni kršitev pravice do sojenja v razumnem roku in do učinkovitega pravnega sredstva. Evropsko sodišče vse pritožbe, ki so uspešne, rešuje brez zasliševanja strank, ni potrebno ugotavljati nastanka nobene posebne nepremoženjske škode. Po logiki prvostopenjskega sodišča bi se lahko Republika Slovenija rešila vseh odgovornosti na način, da ne bi sprejela zakona ali podzakonskega predpisa, ki bi določeno področje urejal. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj meni, da navedeni pravni viri niso uporabljivi neposredno, kar predstavlja bistveno kršitev ZPP. Materialnopravno pravilno stališče je, da Republika Slovenija odgovarja za kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, vprašljiva je le še višina odškodnine, ki pripada tožeči stranki, glede tega pa mora sodišče upoštevati judikaturo Evropskega sodišča. Glede na to, da je postopek pred DSS Kranj tekel skoraj 5 let in da tožeča stranka ni v ničemer soprispevala k trajanju postopka, lahko Višje sodišče samo spremeni izpodbijano sodbo. Tožeča stranka se nato še sklicuje na sodbe iz slovenske sodne prakse in navaja, da bi stališče, da brez sprejetega posebnega zakona, ki bi urejal to področje, ni mogoče prisojati odškodnin, pomenilo, da se je Republika Slovenija pred domačimi sodišči uspešno izognila svojim mednarodnim obveznostim.
Pritožba ni utemeljena.
Tožeča stranka je tožbo na plačilo odškodnine zaradi kršenja ustavnih pravic in sicer pravice do sojenja v razumnem roku in pravice do učinkovitega pravnega sredstva vložila dne 13.7.2006. V tem času je bil že sprejet in dne 12.5.2006 v Uradnem listu RS, št. 49/06, že objavljen Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), ki pa se je pričel uporabljati šele s 1.1.2007. Omenjeni zakon je v prehodni določbi (25. člen) tudi posebej uredil možnost njegove uporabe pred 1.1.2007, vendar le za primere, ko je stranka že vložila zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, česar pa tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v tej zadevi ni zatrjevala. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da omenjenega zakona za konkreten primer ni mogoče uporabiti, pač pa je potrebno zahtevek tožeče stranke za varstvo njenih ustavnih pravic obravnavati neposredno na podlagi 26. člena Ustave RS z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava, ki jih ureja Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001, OZ, primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-65/05, sklepa Up 280/05 in Up 526/05). V 1. odstavku citiranega 26. člena Ustave RS je namreč določeno, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa s svojim protipravnim ravnanjem storila oseba ali organ (sodnik, sodišče), ki tako službo ali dejavnost opravlja. Pravica do odškodnine je uvrščena med človekove pravice, zato jo je mogoče uveljavljati neposredno na podlagi ustave. Ker pa omenjeni člen ne ureja, katera škoda je pravno priznana in v kakšni višini, je potrebno uporabiti splošne določbe odškodninskega prava o škodi in odškodnini. Glede na obrazloženo, se izkažejo za neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo 5. člena Ustave, da je odgovornost države objektivna in da je potrebno uporabiti analogno določbe iz ZVPSBNO, ter da ni relevantno, da niso izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, neutemeljeno pa tožeča stranka navaja tudi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da EKČP in njeni protokoli niso uporabljivi neposredno, saj je razloge o tem navedlo v predzadnjem odstavku na 6. strani sodbe.
Sodišče prve stopnje je navedlo, katero materialno pravo je potrebno uporabiti in so drugačne tožbene navedbe neutemeljene. Razlog za zavrnitev zahtevka s strani sodišča prve stopnje ni bila pravna praznina, pač pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo zato, ker ta ni izkazal enega izmed elementov odškodninske odgovornosti, to je obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov oziroma delavcev tožene stranke. Tožbeni zahtevek je bil torej zavrnjen zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradi dalj časa trajajočega sodnega postopka nastala pravno priznana škoda, pri čemer je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da nastanka škode ne bi bilo potrebno izkazovati.
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Škoda, za katero tožeča stranka vtožuje odškodnino v tej pravdni zadevi namreč ni pravno priznana. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode je zakonodajalec opredelil v 132. členu OZ, oblike nepremoženjske škode, za katere lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju, je omejil le na taksativno navedene primere v členih 179. do 182. OZ. Pri tem je OZ vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino. Ne gre za pravno praznino, pač pa za načrtno ureditev, po kateri je mogoče uveljavljati denarno odškodnino le za nekatere nepremoženjske škode. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, ni mogoče uvrstiti v nobeno od oblik nepremoženjske škode, ki so navedene v navedenih členih. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva nista osebnostni pravici, zato tožnik svojega zahtevka ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Vse temeljne človekove pravice namreč niso hkrati tudi osebnostne pravice (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 305/2009). Ker torej pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (in pravica do učinkovitega pravnega sredstva) nista osebnostni pravici, pravno priznana škoda, kot eden izmed potrebnih elementov za odškodninsko odgovornost, ni podana. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožnika zavrnilo, saj škoda, kot jo ta zatrjuje, do uveljavitve ZVPSBNO ni bila pravno priznana.
Glede na obrazloženo pa sodišču druge stopnje na pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijanjem zaključkov sodišča prve stopnje, da tožeča stranka obstoja škode, ki bi bila v vzročni zvezi z zatrjevanim protipravnim ravnanjem organov oziroma delavcev tožene stranke, ni dokazala, ter navedbe v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu ni potrebno odgovarjati, saj ne gre za odločilna dejstva (360. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP). Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na primere iz sodne prakse. Za enotnost sodne prakse namreč skrbi Vrhovno sodišče RS, ki je zavzelo drugačno stališče, kot nižja sodišča v odločbah, na katere se pritožnik sklicuje.
Pritožbene navedbe torej niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP in 154. člen ZPP).
Zavrženje vloge, kateri ni predloženo pooblastilo odvetnika, je predpisano zgolj za tožbo in pravno sredstvo. Na druge vloge odvetnika takšne sankcije ni možno raztezati, temveč mora sodišče postopati po 108. čl. ZPP.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – izostanek z dela – letni dopust
Ker tožena stranka zaradi potreb delovnega procesa tožniku za sporno obdobje ni odobrila koriščenja letnega dopusta, mu je zaradi izostanka z dela utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca – znižano plačilo – zamuda s plačilom
Ker je tožena stranka tožnici štiri zaporedne mesece izplačala plačo v bistveno zmanjšani višini, kot je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in ker ji je zadnje tri plače izplačala z nekajdnevno zamudo, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca utemeljena.
ZPP člen 25, 25/1, 32, 481, 481/1, 481/1-1. ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-2. ZS člen 97, 97/2, 101, 101/1.
stvarna pristojnost - sodišče redne pristojnosti - povračilo nadomestil plače izplačanih zaradi bolniške odsotnosti delavca – zahtevek delodajalca
Za odločanje v sporu, v katerem delodajalec od Zavoda za zdravstveno zavarovanje zahteva povrnitev nadomestilo plače, ker je bil delavec zaradi bolezni začasno zadržan od dela, je pristojno sodišče splošne pristojnosti. V takem primeru spor ne vodi o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Ni namreč delodajalec tisti, ki je obvezno zdravstveno zavarovan.
ZPP člen 137, 142, 142/1, 142/7, 318. ZPP-D člen 31, 31/1, 73. OZ člen 179.
vročitev vabila stranki - prvi narok - odsotnost toženca - zamudna sodba - nesklepčnost dela tožbenega zahtevka
Pooblaščencu vročeni vabili na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za oba toženca, ki sta vsebovali ustrezna opozorila o posledicah izostanka z naroka, sta pravilno vročeni vabili tožencema.
Ker tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo ni dopolnil tožbene trditvene podlage glede obstoja ene oblike škode, je tožbeni zahtevek glede dela zahtevka nesklepčen in ni izpolnjen pogoj iz 3. tč. 1. odst. 318. čl. ZPP, zato bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti zahtevek glede zneska odškodnine za to obliko škode s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/2, 149, 150, 153, 153/3, 179.
odškodninska odgovornost – nesreča pri delu – nevarna stvar – objektivna odgovornost – deljena odgovornost
Tožena stranka je za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu z napravo za kontrolo tesnosti ulitkov, ki predstavlja nevarno stvar, objektivno odgovorna v celoti, čeprav je v nasprotju z navodili posegel v napravo z rokami. Tožnik pred pričetkom dela ni bil seznanjen z navodili in ni vedel, da mora v primeru težav zapreti glavni ventil za dovod zraka, na napravi pa je delal le krajši čas, tako da mu ni mogoče očitati soprispevka k nastali škodi. Tožena stranka kot delodajalec je bila tista, ki bi morala zagotoviti varno delovno okolje in varne delovne pogoje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kriteriji za izbiro
Ker v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni veljala kolektivna pogodba, ki bi določala kriterije za izbiro presežnih delavcev, se je tožena stranka po lastni presoji odločila, kateri izmed dveh delavk bo pogodbo o zaposlitvi odpovedala. Ker je v sodnem sporu dokazala, da je delo ene delavke postalo nepotrebno, torej da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je njeno ravnanje zakonito.
ZEKom člen 1, 2, 2/1, 23, 24, 24/1, 129, 129/1, 129/4, 129/5, 141, 141/1, 143, 143/1, 146, 146/1, 146/3. ZPP člen 18. OZ člen 120, 120/1.
začasna odredba - upravna pristojnost - sodna pristojnost – stvarna pristojnost – postopek pred APEK – ovira za začetek pravde – dodeljevanje zadev v gospodarskih sporih – zakoniti sodnik
Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS je v skladu z določbo 1. odstavka 129. člena ZEKom pristojna tudi za reševanje sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v RS, za reševanje katerih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (4. odstavek 129. člena ZEKom). Vendar pa se v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred Agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, postopek reševanja spora pred Agencijo ustavi (5. odstavek 129. člena ZEKom).
Že začeti postopek reševanja spora pred Agencijo ni ovira za začetek pravde pred sodiščem, pa tudi ne pogoj za začetek postopka pred sodiščem.
tekst :
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o zavarovanju Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Zg 3/2009 z dne 30. 1. 2009 (1. točka izreka) in odločilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni pristojno za odločanje v tej zadevi ter predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo (2. točka izreka).
Upnik je proti sklepu pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
Dolžnik je na pritožbo odgovoril.
Pritožba je utemeljena.
Pritožnik uvodoma očita prvostopnemu sodišču, da je bistveno kršilo določbe postopka, ker je sklep izdal sodnik, kateremu spis v reševanje sploh ni bil dodeljen. Navaja, da je sklep o zavarovanju z dne 30.1.2009 izdala sodnica A.A., ki je do izdaje izpodbijanega sklepa tudi vodila ugovorni postopek in upniku vročala v odgovor ugovor in pripravljalne vloge dolžnika, izpodbijani sklep z dne 6.5.2009 pa je izdal sodnik B.B.. Do predodelitve spisa naj bi prišlo šele potem, ko je bil izpodbijani sklep že izdan, in sicer z odredbo vodje oddelka za gospodarsko sodstvo z dne 12.5.2009.
Vodja oddelka za gospodarsko sodstvo Okrožnega sodišča v Ljubljani je v pojasnilu z dne 18. 6. 2009 navedla, da je v pravilih o dodeljevanju zadev v gospodarskih sporih, ki so vsebovana v letnem razporedu dela sodnikov 2009, določeno, da se samostojni predlog za izdajo začasne odredbe, če že teče spor med istima strankama, dodeli sodniku, ki obravnava spor, torej tožbo. Kadar je že bilo odločeno o samostojni začasni odredbi, se nato tudi tožba v isti zadevi dodeli sodniku, ki je obravnaval samostojno začasno odredbo (7. točka Pravil). Pravila tudi določajo, da se specializirane zadeve dodeljujejo le tistim sodnikom, ki so razporejeni na delo na posamezno specializirano področje, in da o eventualno potrebni predodelitvi zaradi specializacije odloča vodja oddelka. Tožba, ki se vodi pod opr. št. V Pg 976/2009, s katero je upnik opravičil izdano začasno odredbo, bi v kolikor ne bi šlo za specializirano zadevo s področja varstva konkurence, morala biti dodeljena v delo sodnici A.A., ker je že pred tem odločala o samostojni začasni odredbi opr. št. Zg 3/2009. Ker pa sodnica A.A. ni razporejena na delo na navedenem specializiranem področju, je bila tožba dodeljena sodniku B.B., ki je bil v trenutku prispetja tožbe na navedenem vpisniku zakoniti sodnik za to vrsto sporov. Zato je bila zadeva V Pg 976/2009 dne 6. 4. 2009 pravilno s strani vodje vpisnika dodeljena sodniku B.B.. Vodja oddelka je nato zaradi opisane specializacije glavne zadeve ustno odredila, da se navedenemu sodniku predodeli še spis Zg 3/2009, nakar je bil spis pomotoma, namesto vodji oddelka zaradi izdaje še pisne odredbe o predodelitvi, takoj posredovan v delo sodniku B.B., ki se je takoj lotil reševanja zadev in v obeh dne 6. 5. 2009 tudi odločil. Navedeno je tudi razlog, da je bila pisna odredba vodje oddelka izdelana šele 12. 5. 2009.
Predodelitev zadeve Zg 3/2009 je bila torej v skladu s Pravili o dodeljevanju zadev v gospodarskih sporih, vsebovanimi v letnem razporedu dela sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani za leto 2009 in torej ni moč pritrditi pritožniku, da je bilo kršeno načelo zakonitega sodnika.
Sodni red sicer res izrecno ne govori o dodeljevanju zadev po specializaciji znotraj posameznega oddelka, kar pa sicer sodi v okvir notranje organizacije sodišča, ki je v pristojnosti predsednika sodišča. Ta z letnim razporedom dela določi razporeditev sodnikov na sodne oddelke oziroma pravno področje, na katerem izvajajo sodno oblast. Z njim določi tudi vodje oddelkov. Vodja oddelka skrbi za tekoče in strokovno delo na oddelku, za racionalno in enakomerno delitev zadev v skladu z vnaprej določenimi pravili o dodeljevanju zadev in letnim razporedom dela sodnega osebja ter opravlja druge zadeve, za katere ga v skladu s Sodnim redom pisno pooblasti predsednik sodišča (2. odstavek 41. člena Sodnega reda). Vodja oddelka je torej v danem primeru imela pooblastilo za predodelitev zadeve drugemu sodniku.
V danem primeru ne gre za predodelitev v smislu 162., 164. in 170. člena Sodnega reda. Zato sklicevanje pritožnika na navedene določbe ni utemeljeno.
Kršitev določb postopka po 1. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) je podana, če je bilo sodišče nepravilno sestavljeno ali če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi. Navedena kršitev je podana, če je o zadevi sodil sodnik posameznik, pa bi bil moral soditi senat oziroma če je sodil senat v sestavi, ki je premalo številna. Podana je tudi takrat, kadar je odločbo izdelal sodnik, ki ni vodil in opravil glavne obravnave. Ni pa podana, kadar je o ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi odločil sodnik, ki začasne odredbe ni izdal, kot to zmotno meni pritožnik. Ker v danem primeru narok ni bil opravljen, načelo neposrednosti ni moglo biti kršeno. Sodnik, kateremu je bila zadeva predodeljena, se je tako lahko seznanil z vsemi argumenti upnika in dolžnika.
Očitana bistvena kršitev določb postopka torej ni podana.
Utemeljeno pa pritožnik izpodbija odločitev prvostopnega sodišča, da ni pristojno za odločanje v tej zadevi. Prvostopno sodišče je svojo odločitev temeljilo na ugotovitvi, da je sodišče odločalo v zadevah, za katere je v skladu z Zakonom o elektronskih komunikacijah (Ur. l. RS, št. 43/2004; v nadaljevanju ZEKom) pristojna odločati Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju Agencija). Ta naj v dani zadevi ne bi odločila ravno zato, ker je odločilo sodišče s sklepom o zavarovanju z dne 30.1.2009, odločilo pa naj bi o povsem enaki zadevi glede vzorčne ponudbe o medomrežnem povezovanju z omrežjem C.C. d.d. (v nadaljevanju RIO), skladno z 2. odstavkom 144. člena ZEKom ter že prej „naloženimi“ svojimi odločbami zoper zavezanko dolžnico C.C. d.d.. Ker je sodišče zavrglo tudi tožbo, s katero predlagatelj opravičuje ta predlog za izdajo začasne odredbe (opr. št. v pG 976/2009), je zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe v tej zadevi (Zg 3/2009).
Pritrditi je sicer treba pritožniku, da prvostopno sodišče svoje odločitve o stvarni nepristojnosti sodišča ni ustrezno obrazložilo. Je pa vendarle navedlo, da meni, da je za odločanje o predlagani začasni odredbi pristojna Agencija v skladu z ZEKom. Takšno stališče prvostopnega sodišča pa je zmotno.
Organizacijo in delovanje Agencija ureja Zakon o elektronskih komunikacijah. Agencija, kot neodvisen regulativen organ na področju zagotavljanja učinkovite konkurence na trgu elektronskih komunikacij (1. člen, 1. odstavek 2. člena ZEKom) lahko od operaterja omrežja s pomembno tržno močjo (v danem primeru tožene stranke), kateremu je naložena obveznost zagotavljanja enakega obravnavanja v zvezi z medomrežnim povezovanjem oziroma operaterskim dostopom (1. odstavek 24. člena ZEKom), zahteva da objavi vzorčno ponudbo za medomrežno povezovanje oziroma operaterski dostop. Kaj mora vsebovati vzorčna ponudba, določa 23. člen ZEKom. Če vzorčna ponudba ne ustreza določbam tega zakona, sme Agencija z odločbo zahtevati njeno spremembo.
V skladu z določbo 1. odstavka 141. člena ZEKom Agencija nadzira izvajanje določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov ter splošnih aktov, v postopku nadzora po tem zakonu pa se uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor, če s tem zakonom ni drugače določeno (1. odstavek 143. člena ZEKom). Pravno sredstvo proti odločbi Agencije je v skladu s 1. odstavkom 146. člena ZEKom tožba v upravnem sporu, o kateri odloča Upravno sodišče RS (3. odstavek 146. člena ZEKom).
Agencija je v skladu z določbo 1. odstavka 129. člena ZEKom pristojna tudi za reševanje sporov med subjekti na trgu elektronskih komunikacij v RS, za reševanje katerih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (4. odstavek 129. člena ZEKom). Vendar pa se v primeru, če katerakoli stranka med postopkom reševanja spora pred Agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, postopek reševanja spora pred Agencijo ustavi (5. odstavek 129. člena ZEKom).
Iz navedenega torej sledi, da že začeti postopek reševanja spora pred Agencijo ni ovira za začetek pravde pred sodiščem, pa tudi ne pogoj za začetek postopka pred sodiščem.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predlagana začasna odredba meri na prepoved uveljavitve in izvajanja sprememb vzorčne ponudbe za razvezan dostop in skupno lokacijo z dne 31.12.2008 (razen v točki 2. in 3.) in vzorčne ponudbe za širokopasovni dostop z bitnim tokom z dne 31.1.2008 (razen spremembe točke 2.1.1 in 2.1.2) ter prepoved vsakršnega ravnanja, ki bi pomenilo enostransko spreminjanje pogodbenih pogojev ali kakršnokoli spremembo pravnega ali dejanskega položaja in pravic družbe D.D. d.o.o. (točke 1/c, d, e, f).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile sporne vzorčne ponudbe javno objavljene, v skladu s splošnim aktom Agencije (3. odstavek 23. člena ZEKom), ter so sestavni del pogodb, na katere se predlagana začasna odredba nanaša (2. člen Pogodbe št. 20/0/056/24 001 o polnem razvezanem dostopu do krajevne zanke C.C. (priloga A4); 1. člen Pogodbe št. 19/0/056/024 001 o skupnem razvezanem dostopu do krajevne zanke T. S. (priloga A5); 1. člen Pogodbe št. 18/0/056/024 001 o skupni lokaciji v objektih T. S. (priloga A6) itd.), kar je bilo predvideno že v samih vzorčnih ponudbah (npr. točka 1.1 vzorčne ponudbe za razvezan dostop do krajevne zanke in skupno lokacijo; priloga A8).
Vzorčne ponudbe, na katere se predlagana začasna odredba nanaša, imajo naravo splošnih pogojev pogodbe v skladu s 1. odstavkom 120. člena Obligacijskega zakonika in torej zavezujejo tako kot pogodbene določbe. Ker tožeča stranka zatrjuje ničnost teh pogojev in ker se spor nanaša na njuno medsebojno pogodbeno razmerje, ni pa reševanje tega spora v izključni upravni pristojnosti, odločitev prvostopnega sodišča o razveljavitvi začasne odredbe in zavrženju predloga za njeno izdajo ni bila pravilna.
Ker je torej prvostopno sodišče zmotno presodilo, da ni pristojno za odločanje v tem sporu, je bistveno kršilo določbe 18. člena ZPP, vsled česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 3. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, kar je razveljavitveni razlog po 1. odstavku 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Sodišče druge stopnje je zadevo vrnilo istemu sodišču v nov postopek, ker kršitve postopka glede na njeno naravo ne more odpraviti samo.
Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - ustrezna zaposlitev
Tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti (in razveljavitev) redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni utemeljen, saj je tožena stranka dokazala, da je izvajala spremembe v organizaciji družbe in sistemizaciji delovnih mest iz ekonomskih razlogov, s ciljem uspešnejšega finančnega poslovanja, in ne zaradi tožnikovega političnega prepričanja, kar bi bil neutemeljen razlog za odpoved.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – sindikalni zaupnik – posebno varstvo pred odpovedjo
Tožena stranka tožnici v času, ko je bila sindikalna zaupnica, brez soglasja sindikata ni mogla zakonito redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
trditvena in dokazna podlaga tožbe - materialno procesno vodstvo - poziv sodišča k dopolnitvi nepopolnih navedb - sklepčnost tožbe
Tožeča stranka je sicer navedla določena dejstva v smeri utemeljevanja tožbenega zahtevka, ni pa navedla vseh odločilnih dejstev, tako da bi lahko sodišče prve stopnje zaključilo na njegovo utemeljenost. Zato je ravnalo skladno z 285. in 286.a čl. ZPP vključno z novelo ZPP-D, ko jo je pozvalo, naj dopolni nepopolne navedbe.
sprememba zakona o zemljiški knjigi – presoja dovoljenosti vpisa – vpis etažne lastnine pogoji za utemeljenost predloga za vpis etažne lastnine
Sprememba ZZK ne more imeti za posledico tega, da bi prej dovoljeni vpisi postali nedovoljeni. Dovoljenost vpisa je treba presojati po predpisih, ki so veljali v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Takrat je vpis etažne lastnine urejal ZPPLPS.
Da bi bil predlog za vpis etažne lastnine utemeljen, bi morala predlagatelja izdelati etažni načrt in priložiti ostale listine, ki se za vpis zahtevajo.
bistvena kršitev določb postopka - pravica do zagovora - vabilo za zaslišanje - dopolnitev dokaznega postopka - fikcija odpovedi pravici do pritožbe
Obdolženec se ustne obravnave, na katero je bil pravilno vabljen, ni udeležil, odsotnosti ni opravičil in se zato šteje, da se je pritožbi odpovedal (drugi odstavek 99.a čl. ZP-1). Zato je višje sodišče, ne da bi izvajalo druge dokaze, na podlagi prvega odstavka 163. čl. ZP-1 obdolženčevo pritožbo kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 161. čl. ZP-1).
Ker se z dnem uvedbe eura šteje, da se tolarski zneski glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave, in ker je dolžno sodišče po uradni dolžnosti preračunati zneske, ki se glasijo na tolar, v zneske, ki se glasijo na euro, morajo biti vsi zneski v sodbah, izdanih po dnevu uvedbe eura, to je po 1. 1. 2007, zlasti zneski, navedeni v izreku sodb, v eurih.
OZ člen 153, 153/2, 153/3, 179. ZVCP člen 84, 84/3.
prometna nezgoda – objektivna odgovornost – oprostitev odgovornosti – delna oprostitev odgovornosti – deljena odgovornost – odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – odškodnina za strah – odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti – odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – načelo individualizacije odškodnine – načelo objektivne pogojenosti odškodnine – stroški postopka – sestava odškodninskega zahtevka
„Nepričakovanost“ in „neprepričljivost“ škodnega dogodka sta kriterija, na podlagi katerih se objektivno odgovorna oseba (v konkretnem primeru voznica osebnega avtomobila) lahko razbremeni svoje odgovornosti. Navedena kriterija pa nista odločilna za njeno delno razbremenitev odgovornosti zaradi ravnanja samega oškodovanca (v obravnavanem primeru na tleh ležečega pešca) po 3. odst. 153. čl. OZ. V poštev pride določba 171. čl. OZ o deljeni odgovornosti – ta pa za primer, ko ni mogoče natančno ugotoviti, kateri del škode je posledica ravnanja tožnika, določa, da se upoštevajo vse okoliščine primera.
Presoja odmere denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.
Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi inventurni manjko povzročili toženi stranki po svoji krivdi (namenoma ali iz hude malomarnosti), njen odškodninski zahtevek ni utemeljen. Toženi stranki namreč ne odgovarjata po načelu objektivne odgovornosti (zgolj zaradi tega, ker opravljata funkcijo poslovodje oziroma namestnika poslovodje).