ZDR člen 81, 81/2, 82, 82/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - utemeljen razlog
Poslovna odločitev tožene stranke o ukinitvi dejavnosti v PE, v kateri je bila zaposlena tožnica, je posledica njenih nerealnih pričakovanj, tako da ne more prestavljati resnega in utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Ker je božičnica (po sklepu uprave tožene stranke) prejemek, ki pripada delavcem tožene stranke v sorazmerju s časom prebitim na delu v koledarskem letu, v katerem se izplača, je do izplačila sorazmernega dela božičnice upravičen tudi tožnik, ki mu je med letom delovno razmerje prenehalo zaradi upokojitve.
Toženka mora pribaviti vse dokaze, s katerimi dokazuje, da je šlo za uprizorjeno prometno nesrečo.
Izključitev možnosti, da so poškodbe na vozilu nastale v okoliščinah, v katerih bi tožnik v skladu s splošnimi pogoji izgubil zavarovalne pravice je v dani situaciji, ko način nastanka prometne nesreče ni ugotovljen (jasno je le, da do nje ni prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik), v dokaznem bremenu tožnika.
vrednost spornega predmeta – korekturna dolžnost sodišča – izpraznitev in izročitev nepremičnine – domneva lastninske pravice - pravica do posesti – služnost stanovanja – razpolaganje z idealnim delom na solastni stvari – obremenitev solastne stvari z ustanovitvijo služnosti stanovanja
Ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po 2. odst. 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Korekturna dolžnost sodišča, ki jo predpisuje 3. odst. 44. člena ZPP, nastopi šele takrat, če tožeča stranka v takem primeru navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije.
Po 1. odst. 11. člena SPZ se namreč domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo; v tem primeru sta to tožnika. Če toženci dvomijo o tem, da sta veljavno pridobila lastninsko pravico, imajo na voljo izbrisno tožbo.
Vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim idealnim delom, vendar le pravno. Samostojno sme odtujiti svoj idealni del, medtem ko obremenitev z ustanovitvijo služnosti stanovanja terja pridobitev stvarne pravice na realnem delu stvari in je posamezni solastnik ne more sam ustanoviti.
denacionalizirano premoženje – dedovanje denacionaliziranega premoženja - nov zapuščinski postopek – veljavnost oporoke - ponovna presoja veljavnosti oporoke – dedna pravica pokojnikovega dediča – ustanovitev dedne pravice
V novem zapuščinskem postopku, v katerem sodišče odloča o dedovanju denacionaliziranega premoženja, se sodišču ni treba (ponovno) ukvarjati z veljavnostjo (v predhodnem zapuščinskem postopku razglašene) oporoke, za katero je bilo tedaj ugotovljeno, da je veljavna in je bil na njeni podlagi že izdan pravnomočen sklep o dedovanju.
Dedič je lahko samo tisti, ki je živ ob uvedbi dedovanja (1. odst. 125. čl. ZD). ZD instituta dedne pravice za pokojnikovega dediča, ki je bil ob uvedbi dedovanja živ, je pa umrl med zapuščinskim postopkom, ne pozna.
stvarna služnost – prenehanje stvarne služnosti – bistveno spremenjene okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena
Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. V obeh primerih je tako potrebno zatrjevati (in dokazovati) spremembo okoliščin glede na čas ustanovitve služnosti.
ZDSS-1 člen 6, 6/a. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji člen 72, 73, 76.a.
kolektivni delovni spor - izvrševanje kolektivne pogodbe
Spor, v katerem predlagatelj zahteva ugotovitev, da nasprotni udeleženec krši določbe Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji, ker umetniškim delavcem in tehnikom ne izplačuje dodatka za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, je kolektivni delovni spor o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankama kolektivne pogodbe oziroma med strankama kolektivne pogodbe in drugimi osebami, za katerega je pristojno delovno sodišče. V tem sporu se ne ugotavlja eventualno prikrajšanje posameznega delavca, ker je slednje lahko le predmet individualnega delovnega spora.
Sodišče prve stopnje je tožnikoma, kljub temu da sta vselej prekoračila postavljene roke, omogočilo postavljanje dodatnih vprašanj izvedencema in je trikrat ugodilo njunemu predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja, nato pa jima je omogočilo še neposredno zaslišanje izvedencev. S takšnim postopanjem jima je v celoti omogočilo, da se o izvedenem dokazu izjavita, z dopolnitvijo mnenj in dodatnim zaslišanjem izvedencev pa je tudi odpravilo vse nejasnosti.
Ob ugotovitvi izvedencev, da plodovi ovoji niso bili okuženi z mikroorganizmi iz sečil, ampak s črevesnimi mikroorganizmi, da torej ni bilo nobene povezave med okužbo sečil in okužbo plodovih ovojev in da tudi sicer znanstveno ni ugotovljena nobena povezava med prezgodnjimi porodi in asimptomatsko bakteriurijo, je bilo nepotrebno zaslišanje zdravstvenega osebja v zvezi s tem, da je tožnica ob pregledih navajala znake vnetja sečil. Tudi ugotovitev, da je tožnica te znake navajala, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve, saj sta izvedenca skladno ugotovila, da okužba sečil ni bila v nobeni vzročni zvezi s prezgodnjim porodom. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo pravice tožnikov do izjave, ko je njun dokazni predlog zavrnilo.
tožbene trditve - vezanost sodišča na trditveno podlago – sprememba trditvene podlage v pritožbi
Sodišče prve stopnje je odločitev pravilno oprlo le na dejstva, ki jih je tožeča stranka navajala v tožbi, saj je na trditveno podlago vezano. S trditvami v pritožbi spreminja tožbeno trditveno podlago, kar ni dopustno.
SPZ členi 99, 100, 105. SZ-1 člen 19. SZ členi 8, 12, 13. Zakon o gospodarjenju s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini člen 5, 6/1, 35/1. ZLDS člen 4, 5. ZGS člen 50. ZSR člen 5/1.
stopnišče – skupni deli večstanovanjske hiše – etažna lastnina – priposestvovanje – negatorna tožba
Na podlagi molčeče privolitve ostalih etažnih lastnikov toženki tudi po letu 1991 (uveljavitev SZ) na skupnem delu stavbe (stopnišču) nista mogli pridobiti nobenih pravic.
Neutemeljeno je sklicevanje na tožnikovo delno invalidnost, zaradi katere naj ne bi bil sposoben odskočiti (preden ga je toženec povozil z avtom), saj podlago za deljeno odgovornost po 171. čl. OZ lahko predstavlja le neskrbno (krivdno) ravnanje oškodovanca, ne pa njegove osebne lastnosti.
dokazi – izvedba dokazov – zavrnitev dokaznih predlogov – obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga – možnost obravnavanja pred sodiščem – spor majhne vrednosti – omejeno število pripravljalnih vlog
S tem, ko je sodišče brez obrazložitve zavrnilo dokaze, ki so relevantni in primerno sredstvo za dokazovanje postavljenih trditev, je stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem.
Ker je število vlog v sporu majhne vrednosti omejeno, navedb in dokaznih predlogov iz vlog z dne 13.11.2008 (tožeča stranka) in 1.12.2008 (tožena stranka) ni mogoče upoštevati in to kljub temu, da je bila tožeča stranka k vložitvi zadnje vloge (pomotoma) pozvana. Ob vročitvi odgovora na tožbo je bila tožeča stranka pravilno opozorjena, da lahko vloži le eno vlogo. Njen riziko je, če v vlogi z dne 13.10.2008 ni podala vseh navedb in predlogov; zaradi kasnejšega nepravilnega pouka njene procesne pravice niso bile kršene.
Prepoved voženj ob dejstvu, da je tožnik z dejanjem samopomoči vzpostavil prejšnje posestno stanje, nima vpliva na odločitev, ali je tožnik soposestnik zemljišča, po katerem opravlja vožnje.
zavrženje tožbe – obveznost plačila predujma za stroške postavitve začasnega zastopnika – zavrženje pritožbe zoper sklep o založitvi predujma – določitev višine predujma za začasnega zastopnika – sklep procesnega vodstva
Zoper sklep o založitvi predujma za stroške postavitve začasnega zastopnika ni pritožbe, saj gre za sklep procesnega vodstva med pripravami za glavno obravnavo. Višino predujma sodišče določi po prosti presoji, pri čemer upošteva vrsto spora, predvideno trajanje postopka in veljavno Odvetniško tarifo.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0055950
URS člen 26. OZ člen 179.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - sojenje v nerazumnem roku – pravica do učinkovitega pravnega sredstva – pravica do enakosti pred zakonom – pravna narava pravic - pravna podlaga – neposredna uporabljivost EKČP
Kadar je bil postopek, za katerega se zahteva odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku, končan še pred uveljavitvijo ZVPSBNO (1.1.2007), je treba zahtevek presojati po 26. čl. URS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava.
Pravica do sojenja v razumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, zato zahtevek ne more temeljiti neposredno na 179. členu OZ. Tovrstne nepremoženjske škode ni mogoče umestiti v nobeno od oblik, ki so taksativno našteti v 179. do 182. čl. OZ.
tekst :
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, in v drugem odstavku izreka tako, da se sedaj glasi:
„Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 390,93 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila, pod izvršbo.“
Pritožba tožeče stranke se zavrne.
Tožeča stranka sama nosi stroške s pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1 2007 do plačila ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.
Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.
Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.500,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2007 dalje, ter celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na samo trajanje spornega postopka tožniku prisodilo le 500,00 EUR. Pri odločanju o višini odškodnine bi moralo namreč upoštevati judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere je razvidno, da je za sicer dalj trajajoče postopke, kot je bil sporni, prisojena nesorazmerno višja odškodnina. Ob upoštevanju dolžine postopka bi moralo zato sodišče v konkretnem primeru tožniku prisoditi znesek od 3.000,00 EUR do 4.000,00 EUR, to pa pomeni ugoditi zahtevku tožeče stranke v celoti. Tožnik se sklicuje tudi na primer iz slovenske sodne prakse, in sicer na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2007, I P 2295/06, iz katere izhaja, da je sodišče za skoraj 9 let trajajoč sodni postopek tožnici prisodilo 3.500,00 EUR. Upoštevaje trajanje sodnega postopka v konkretnem primeru, bi moralo zato sodišče toniku prisoditi vsaj 1.800,00 EUR. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških, saj meni, da je takšna odločitev materialnopravno zmotna. Sodišče bi moralo pri presoji upoštevati, da je tožeča stranka uspela 58,5-odstotno in posledično strankama stroške prisoditi skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP – torej tožeči stranki v zgoraj ugotovljenem odstotku (z izjemo stroškov izvedenine, ki bi jih moralo prisoditi tožniku v celoti, ne glede na pravdni uspeh). V podkrepitev svojega stališča se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 61/2002 z dne 21. 11. 2002. Priglaša stroške s pritožbo.
Tožena stranka se sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov nasprotne stranke. Opozarja, da tožnik ni izkazal predpostavka odškodninske odgovornosti in jih tudi ni zatrjeval. Meni, da sodišču prve stopnje v zadevi V P 3874/2001 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Postopek je vodilo kontinuirano v skladu s sodnim redom. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi ji zaradi trajanja postopka nastala pravno priznana škoda, niti ni tega zatrjevala. Meni tudi, da je bila tožba tožnika v citirani zadevi očitno neutemeljena, treba pa je tudi upoštevati dejstvo, da tožnik ni vložil nadzorstvene pritožbe, s čimer bi lahko pospešil postopek. Stroškov s pritožbo ne priglaša.
Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.
Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.
Tožeča stranka je v predmetni pravdni vtoževala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve njenih človekovih pravic, in sicer pravice do sojenja v razumnem roku ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva. V postopku na prvi stopnji je navedla, da je bila tožnik v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani V P 3874/2001, ki se je začel z vložitvijo tožbe 5. 12. 2001, pravnomočno pa končal šele 29. 3. 2006, ko je v zadevi odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 4499/2005 z dne 29. 3. 2006. Do zaključka postopka so tako potekla štiri leta in štirje meseci, kar je nerazumno dolga doba in v kateri je tožnik pod pritiskom sodnega procesa prestajal duševne bolečine. Ves čas je bil namreč v negotovosti, kako se bo ta pravdni postopek končal.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri presoji utemeljenosti predmetnega odškodninskega zahtevka še ni mogoče uporabiti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ker je bil postopek, zaradi katerega se odškodnina vtožuje, končan še pred začetkom njegove uporabe (tj. 1. 1. 2007), tožnik pa tudi ni trdil, da bi zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku vložil pritožbo na ESČP. Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno ravnalo, ko se je oprlo na splošne določbe domačega odškodninskega prava.
Evropska konvencija o človekovih pravicah namreč ni neposredno uporabljiva in je ravno zato terjala ustrezno implementacijo v nacionalnem pravu. Odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, za katere se ZVPSBNO ne uporablja, je posledično mogoče uveljavljati le na podlagi 26. člena Ustave RS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava iz OZ in ZOR. To pa pomeni, da morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke poleg predpostavk iz 26. člena Ustave izpolnjene tudi vse predpostavke odškodninskega delikta, kar je med drugim tudi nastanek pravno priznane škode. Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da takšne pravno priznane škode tožnik v postopku sploh ni zatrjeval.
Zakonodajalec je namreč opredelil numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katero lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju. Le-te je omejil na primere, ki so taksativno našteti v 179. do 182. členu OZ. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, pa ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed navedenih oblik. Ker pravica do sojenja v nerazumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnik svojega zahtevka tudi ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Gre namreč za pravice, katerih pravovarstveni objekt ni človekova osebnost in osebne dobrine.
Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je tožniku prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršenja te pravice (3. točka 2. odstavka 338. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 385. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo (353. člen ZPP).
Ker preostale pritožbene navedbe tožeče stranke za navedeno odločitev niso odločilne, se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).
Izrek o pravdnih in pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odmero stroškov tožene stranke opravilo v skladu z Zakonom o državnem pravobranilstvu na podlagi predloženega stroškovnika tako, kot je to specificirano na list. št. 45 sodnega spisa. Pri tem je toženi stranki priznalo skupaj 390,93 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Ker tožena stranka stroškov s pritožbo ni priglasila, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (1. odstavek 163. člena ZPP).
vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – postopek za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine
Postopek po predlogu za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine ni dopusten, če hkrati ni vložen predlog za vknjižbo lastninske pravice. Predlog za vknjižbo lastninske pravice je predlagateljica sicer vložila že pred tem, vendar je bil predlog zavržen in ga ni mogoče upoštevati.
ZPP člen 108, 108/2. ZST-1 člen 12, 12/2, 12/4, 13, 13/3.
izjava o premoženjskem stanju – poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila taks – nepopolna vloga odvetnika
V skladu z 2. odstavkom 12. člena ZST-1 mora stranka predlogu za oprostitev plačila sodnih taks priložiti pisno izjavo o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov. Če nepopolno vlogo vloži odvetnik, jo sodišče zavrže in stranke ne poziva, da jo dopolni.
ZTRL člen 33. ZPP člen 337, 337/1. SZ člen 24, 24/3.
stroški upravljanja – lastninska pravica – obveznost plačevanja stroškov s strani zemljiškoknjižnega lastnika
Tožeča stranka v pritožbi poskuša dopolniti navedbe, s tem ko zatrjuje, da naj bi jo toženec obvestil, da naj tožeča stranka vse stroške zaračunava njemu. Takšne dopolnjene navedbe v pritožbi, ki sicer kažejo na obstoj obligacijskega razmerja med pravdnima strankama, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki jo pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.
napotitev dediča na pravdo – manj verjetna pravica – določitev verjetnejše pravice
ZD ne vsebuje meril za presojo o tem, katera pravica je manj verjetna. Zapuščinsko sodišče mora v vsakem konkretnem primeru presoditi, katera stranka je svoje trditve izkazala za verjetnejše in pravica katere stranke je verjetnejša. Tej stranki v bodoči pravdi dodeli vlogo toženca. Verjetnejša je na primer tistega, ki se opira na zakonsko domnevo, nadalje pravica tistega, ki se opira na zemljiškoknjižno stanje. Kadar pa si konkurirata vknjižba in domneva, je verjetnejša pravica, ki se opira na vknjižbo.