ZPIZVZ člen 4, 4/2. ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 277. OZ člen 378.
starostna pokojnina - izplačilo pokojnine za nazaj - zakonske zamudne obresti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Toženec je po tem, ko je postala odločba o priznanju starostne pokojnine za nazaj dokončna in izvršljiva, tožniku izplačal zapadle prejemke, kar pomeni, da z izpolnitvijo obveznosti ni bil v zamudi in da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti (niti odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti).
ZPP člen 8. ZOR člen 173, 177/1, 177/2, 177/3. ZVCP člen 20/2, 27, 28, 28/1, 28/1-1, 84/8.
prometna nesreča – odgovornost imetnika motornega vozila – objektivna odgovornost – prečkanje ceste izven prehoda za pešce – prispevek oškodovanca – povrnitev negmotne škode – regresni zahtevek zavarovalnice – začetek teka zamudnih obresti - načelo de minimis non curat praetor
Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena ZOR v zvezi s 1060. členom OZ, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu kot pešcu.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2003 dalje do plačila v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek (29.210,49 EUR s pripadki) je zavrnilo.
Zoper sodbo (1. točko izreka) se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče glede temelja odgovornosti napačno ugotovilo, da ravnanje oškodovanca ni bil edini vzrok prometne nezgode. Pešec je bil pri ugotovljeni stopnji alkohola nepredvidljiv in zagotovo obstoji verjetnost, da se je zadrževal na cesti. Hitro se je gibal in prečkal vozišče s hitrostjo hitre hoje. Za toženko je bil manever oškodovanca nepričakovan dogodek. Z ustavljanjem je pričela takoj, ko je pri takratni vidljivosti lahko opazila pešca. Hitrost je prekoračila le za 17 %. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni sledilo izpovedbi toženke, da se je oškodovanec zadrževal na vozišču. Meni, da je prispevek oškodovanca k prometni nezgodi najmanj 80%. Sodišče se z vrsto oziroma višino škode ni ukvarjalo. Ne pojasni za kakšno vrsto škode je bil znesek izplačan. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Sodba je pomanjkljiva zaradi česar se je ne da preizkusiti. Očita kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne more presojati višino odškodnine in njeno utemeljenost, če ne razpolaga s podatki o vrsti škode in o višini zneskov izplačane odškodnine. Tožeča stranka ni navedla višino zneskov posameznih nematerialnih škod. Napačna je odločitev tudi v obrestnem delu zahtevka. Zakonite zamudne obresti tožeči stranki ne pripadajo od plačila ampak od vložitve tožbe dalje. Priglaša pritožbene stroške.
Pritožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, in tega pritožba ne izpodbija, da je bilo vozilo, s katerim je toženka povzročila prometno nezgodo dne 27.7.2001, v kateri je bil soudeležen pešec M. J., zavarovano pri tožeči stranki. Tožeča stranka je oškodovancu preko njegovega pooblaščenca dne 10. 6. 2003 nakazala odškodnino v višini 9.000.000,00 SIT. Toženka je po povzročeni prometni nezgodi z vožnjo nadaljevala, brez da bi ponesrečencu nudila pomoč in ni posredovala svojih osebnih podatkov, s čimer je kršila zavarovalno pogodbo (4. točko prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO-97), zato je tožeča stranka v obravnavani zadevi od toženke zahtevala povračilo izplačanega zneska. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo v višini 8.345,85 EUR.
Odločitev sodišča prve stopnje, da je prispevek oškodovanca M.J. 50%, je pravilna. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, sodišče druge stopnje pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Z razlogi izpodbijane odločitve se v celoti strinja, jih sprejema in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje v celoti sklicuje. Pritožbene navedbe pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne uspejo omajati in so v celoti neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev pravilno utemeljilo z določbo 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, kajti avto je nevarna stvar in zavarovanka tožeče stranke kot imetnica nevarne stvari objektivno odgovarja za škodo, ki je nastala oškodovancu. Toženka se svoje odgovornosti ni uspela ekskulpirati (prvi in drugi odstavek 177. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da bi toženka morala pričakovati prisotnost pešcev v bližini centra mesta K., še zlasti tega dne, ko se je odvijala prireditev „K. n.“. Gre torej le še za vprašanje, ali je pravilno ugotovljen prispevek oškodovanca po tretjem odstavku 177. člena ZOR. Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede višine oškodovančevega prispevka. Delež obeh, torej zavarovanke tožeče stranke in oškodovanca, je enak. Oškodovančeve kršitve pravil v cestnem prometu so bile obsežne, saj se ni prepričal, da lahko varno prečka cestišče oziroma je prečkal vozišče tam, kjer je preglednost slaba; ni bil opremljeni s svetlobnimi znaki; bil je vinjen, v krvi je imel 2,2 g/kg alkohola (kršitev drugega odstavka 20. člena Zakona o varnosti cestnega prometa - v nadaljevanju ZVCP ter sedmega in osmega odstavka 84. člena); vendar pa je, kot že rečeno, odgovornost toženke objektivna. Poleg tega je bilo ugotovljeno, in pritožba ne izpodbija te ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka vozila s hitrostjo, ki je bila višja od prilagojene hitrosti (47 km/h), višja pa tudi od prepisane hitrosti 50 km/h, s čimer je kršila 27. člen in 1. alineo prvega odstavka 28. člena ZVCP, ta njena protipredpisna vožnja pa je bila tudi v vzročni zvezi s povzročeno prometno nezgodo, v kar se je sodišče prve stopnje prepričalo zlasti s pomočjo izvedenskih mnenj (I. P. in J. P.). To, da je odgovorna objektivno in da je poleg tega premalo skrbna (morala bi računati na pojav pešcev), utemeljuje odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je odgovornost oškodovanca 50%. Sodišče druge stopnje pa se tudi strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni bilo ugotovljeno, da bi se oškodovanec zadrževal na vozišču in jo sprejema (stran 10 obrazložitve). Nasprotne pritožbene navedbe tega stališča ne morejo omajati.
Kljub temu da iz tožbenih navedb ni možno ugotoviti, kakšna je višina zneskov nematerialne škode, ki je bila izplačana oškodovancu v skupnem znesku 9.000.000,00 EUR, je iz dejanskih trditev tožeče stranke možno ločiti posamezne oblike nepremoženjske škode (glej tožbene navedbe v povezavi z priloženim izvedenskim mnenjem zdravnika - cenzorja, ki si ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo in ki ga je tako šteti kot del dejanskih navedb tožeče stranke), zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku. V dokaznem postopku pa se je sodišče prve stopnje glede upravičenosti izplačila odškodnine prepričalo s pomočjo izvedenskega mnenja izvedenca A. G.. Glede na ugotovljene poškodbe, utrpljene telesne in duševne bolečine in strah, je sodišče prve stopnje ob pravilnem upoštevanju načel iz 200. člena ZOR (gre za načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine) napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da je bila oškodovancu odškodnina upravičeno izplačana ne glede na to, po katerih postavkah oškodovancu priznati odškodnine. Sodišče druge stopnje se namreč strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil oškodovanec, glede na ugotovljene hude posledice nezgode, upravičen do odškodnine v prisojeni višini že samo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (stran 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Podrobno so pojasnjene vse okoliščine, ki so relevantne pri presoji utemeljenosti višine izplačila (stran 10, 11 in 12 obrazložitve), s čimer je izpodbit tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Očitane kršitve zato niso podane.
Odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu zahtevka je materialnopravno napačna. Tožeča stranka je uveljavljala izplačani znesek od toženke zaradi kršitve pogodbe. Rok za plačilo tega zneska zakonsko ni določen, iz navedb pravdnih strank pa tudi ne izhaja, da bi bil dogovorjen. V zamudo bi zašla toženka torej šele po opominu, če tega ni, pa najkasneje z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 324. člena ZOR). Tožeča stranka je v tožbi trdila, da toženka ni pripravljena na sporazumno rešitev zadeve, ker se na posredovani regresni zahtevek ni odzvala (regresni zahtevek z dne 19. 6. 2003 – priloga A21). Toženka tem trditvam ni izrecno prerekala. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje po pooblastilu iz določbe tretje alinee 358. člena vpogledalo v navedeno prilogo, glede katere je bilo pravdnima strankama dana možnost, da se o njej izjavilo, in zaključilo, da so zamudne obresti začele teči 19. 6. 2003 (od opomina) in ne od izplačila (11. 6. 2003), kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da je odločitev sodišča prve stopnje zmotna samo v neznatnem delu (zgolj za 8 dni), sodišče druge stopnje, upoštevaje pravno načelo de minimis non curat praetor, v izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.
Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).
Ni pravne podlage, ki bi preprečevala veljavnost sklenjenega dogovora, da je prva toženka z vlaganjem v hišo pridobila lastninsko pravico, delež na skupnem premoženju pa sta pogodbenika dogovorila glede na skupni prispevek k nastanku vsega premoženja in nato nepremičnine v naravi tudi razdelila (10. člen ZOR).
Upnik mora, tudi če predlaga izdajo začasne odredbe tekom pravnega postopka, v predlogu podati trditve, s katerimi izkazuje verjeten obstoj zatrjevane terjatve zoper dolžnico, v zavarovanje katere predlaga začasno odredbo ter za svoje trditve navesti oz. predlagati dokaze.
Pritožnica nima prav, ko trdi, da je bila taksa za pritožbo neupravičeno plačana in da ima zato zahtevek za vračilo. 33. člen ZST, na katerega se pritožba tudi sklicuje, namreč govori o vračunavanju takse za sodbo oz. odločbo sodišča, če pride do njene razveljavitve in sodišče v zadevi ponovno odloča, ne pa za vračunavanje pri pritožbah. Po ZST je stranka namreč dolžna plačati za vsako pritožbo tudi takso, ki je predpisana z zakonom.
ZZK-1 člen 107, 107/1, 143, 143/1. ZPP člen 107, 107/1. ZNP člen 37.
listina v zbirki listin – overjen prepis listine – fotokopija listine
ZZK-1 ne vsebuje opredelitve pomena besed „prepis“ in „fotokopija“, ravno tako ne ZNP, katerega določbe se uporabljajo v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ki niso urejena v ZZK-1. Pač pa ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo v nepravdnem postopku (37. člen ZNP) v 1. odstavku 107. člena podrobneje določa, kaj se šteje kot prepis listine in med ostalimi oblikami je to tudi fotokopija.
zahteva za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic – svoboda izražanja – določnost zahtevka – regulacijska začasna odredba
Presoje verjetne izkazanosti zahtevka za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic s pisanjem v časopisu ne more biti brez vsebinske presoje dometa svobode izražanja.
višina nepremoženjske škode - subjektivni in objektivni kriterij
Pri priznanju odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo tako subjektivne, kot tudi objektivne kriterije, na podlagi katerih se priznava denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo. Priznana višina nepremoženjske škode je odraz subjektivne prizadetosti tožnice, ki se kaže skozi njeno doživljanje strahu, telesnih in duševnih bolečin, ob upoštevanju denarnih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih primerih (objektivni kriterij).
stvarna pristojnost – gospodarski spor – plačilo uporabnine
Glede na to, da tožnica (samoupravna lokalna skupnost) zahteva plačilo uporabnine na podlagi neupravičene obogatitve za obdobje, ko je toženka že imela status samostojne podjetnice in je v poslovnem prostoru opravljala pridobitno dejavnost, gre za gospodarski spor.
uveljavljanje procesnih kršitev – takojšnje grajanje procesnih kršitev - protokolacija o koncu dokazovanja – neizvedba dokaza brez zavrnitve z dokaznim sklepom – prosta presoja dokazov – obrazložitev sodbe
Po uveljavitvi pravila o takojšnjem grajanju procesnih kršitev je postal trenutek, ko sodišče razglasi konec dokazovanja, izrazito pomemben procesni trenutek. Tedaj mora stranka opozoriti na morebitne dokaze, ki so bili spregledani. Tožeča stranka je s svojim molkom na neizvedbo dokaza pristala.
Vselej, kadar posamezne osebe v pravdnem postopku izpovedujejo drugače ali celo nasprotujoče in izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kakor da na podlagi notranjega prepričanja sprejme eno od različic. Tega seveda ne stori arbitrarno, temveč mora svoje notranje prepričanje z metodo racionalne argumentacije tako pozunanjiti, da je dokazna ocena sposobna pritožbenega preizkusa.
sprememba tožbe – vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo
Sprememba tožbe je institut, ki tožniku omogoča tudi popravek napačno postavljenega tožbenega zahtevka.
Sodišče je bilo v pravdi vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec obsojen kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki 257. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Zato ni moglo drugače kot sodišče v kazenskem postopku ugotoviti, da je tožnica vedela za vsebino listine, ki jo je podpisala, oziroma za dogovor med tožencem in njenim pokojnim možem, saj je preslepitev drugega o vsebini listine zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je toženec obsojen.
tekst :
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 711,82 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.
O b r a z l o ž i t e v:
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je kupoprodajna pogodba med M. R. kot prodajalcem in tožencem kot kupcem neobstoječa in nima nobenih pravnih učinkov ter da se izjava tožnice, da priznava zahtevek toženca, podana na zapuščinski obravnavi dne 28.06.2006 v zapuščinskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Krškem, razveljavi. Poleg tega je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice na toženčevo ime v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Krškem pod opr. št. Dn 3718/2006 neveljavna in nična, in se pri parc. št. 161, 1176/37, 1176/43, 1364, 1356, 1355 in 1354, vse pri vl. št. 20 k.o. S., vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z izbrisom vknjižbe pod opr. št. Dn 3718/2006 in vknjižbo lastninske pravice na ime M. R.. Toženec je dolžan navedene nepremičnine prepustiti v neposredno in izključno posest tožnici v roku 15 dni ter ji plačati pravdne stroške v znesku 5.185,04 EUR v istem roku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oboje pod izvršbo. Ostale glavne in podredne zahtevke tožeče stranke je zavrnilo. Z izpodbijanim sklepom je dovolilo spremembo tožbe, podano v pripravljalnem spisu z dne 03.01.2007 (pravilno 2008) in 13.05.2009. Sodišče je izdalo še začasno odredbo, s katero je tožencu prepovedalo vsako poseganje v navedene nepremičnine, zlasti sekanje gozda in uporabo zgradb. V primeru nespoštovanja te obveznosti je dolžan plačati denarno kazen v znesku 4.172,93 EUR.
Zoper navedeno odločbo se je pritožil toženec, pri čemer se sklicuje na vse izpodbojne razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je v nasprotju z določbami ZPP dovolilo spremembo tožbe, ki ji je toženec izrecno nasprotoval. Od vložitve tožbe do spremembe tožbenega zahtevka se niso pojavili nobeni novi dokazi ali dejstva, za katere tožnica ne bi vedela. Zato sprememba nakazuje, da je bil prvotni tožbeni zahtevek napačno postavljen in jo je sodišče dovolilo na škodo toženca. Tudi sicer pa je iz obrazložitve sodbe razvidno, da se je sodišče zelo enostransko postavilo na stran tožnice, ki je navidez nemočna starka, potrebna pomoči. V tem postopku je trdila, da ji je toženec znesek v višini 1.500.000,00 SIT izročil kot najemnino, hkrati pa ji je uspelo v drugi pravdi ta denar izterjati, saj je trdila, da ji ga je izročil brez vsake pravne podlage. Ta znesek ji je v resnici izročil kot preostanek kupnine za nepremičnine, ki jih je v letu 1995 kupil od njenega pokojnega moža, ker je trdila, da je tudi ona prispevala k ohranjanju premoženja. Sicer pa je pred odvetnikom D. Š. in sodnico, ki je vodila zapuščinski postopek, jasno izjavila svojo voljo, da tožencu priznava lastninsko pravico na nepremičninah. Ne glede na to, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je podpis na kupoprodajni pogodbi tožničin in ne prodajalčev, to še ne pomeni, da za pogodbo ni vedela, saj bi bilo sicer nesmiselno, da bi to priznala pred odvetnikom in sodnico. Pred zapuščinsko obravnavo je prejela pisno prijavo terjatve do zapuščinske mase z zahtevkom za priznanje lastninske pravice, ta zahtevek pa je bil podan tudi na zapuščinski obravnavi, tako da je tožnica dobro vedela, kaj priznava. Sodišče bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem prič sodnice M. B. in odvetnika D. Š.. S tem, ko tega ni storilo, je toženca neenakopravno obravnavalo. Opraviti bi moralo tudi poizvedbe pri CSD K., ki jih je predlagal toženec, da bi se ugotovilo, da je tožnica klicala tja in zahtevala, naj ga obvestijo o smrti njenega moža, ter da naj toženec poskrbi za pogreb njenega moža in vse ostalo. S kupoprodajno pogodbo iz leta 1995 se je namreč zavezal, da bo skrbel za oba. Opustitev izvedbe tega dokaza brez obrazložitve pomeni bistveno kršitev določb ZPP, pa tudi dejansko stanje je z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov nepopolno ugotovljeno.
Protispisni pa so podatki napadene sodbe o tem, kdaj je tožnica izvedela za sklep o dedovanju, ki ga izpodbija. Čeprav je v zapisniku o zapuščinski obravnavi z dne 28.06.2006 navedeno, da bo sklep izšel pisno, je bila takoj zatem sestavljena izjava tožnice, da se odpoveduje pravici do pritožbe zoper ta sklep, torej je dobro vedela, kakšen sklep je bil izdan. Sklep je bil takoj po zaključku postopka napisan in izročen tožnici in tožencu. Izpodbojna tožba, ker je bila vložena dne 04.10.2007, je zato prepozna. Toženec je skladno z 42. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju in ne šele z vpisom v zemljiško knjigo, zato nastala spornost pogodbe iz leta 1995 na pridobitev lastninske pravice ne more imeti vpliva.
Sodišče pri zavrnitvi drugih glavnih in podrejenih zahtevkov ni navedlo, kateri so to. Zato jih ni mogoče identificirati in ni mogoče zaključiti, da je bilo odločeno o vseh zahtevkih tožnice. Torej sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih tožeče stranke. Nedopustno pa je tudi, da pri odmeri stroškov ni upoštevalo, da ni uspela s preostalimi zahtevki. Izrek sodbe pod II/4 pa nasprotuje razlogom sodbe, saj sodišče priznava veljavnost najemne pogodbe z dne 06.04.2006, sklenjene med pravdnimi strankami, tudi tožnica je izpovedala, da ji je bila najemnina po tej pogodbi plačana, zato je sodišče nepravilno odločilo, da mora toženec izročiti tožnici vse nepremičnine v posest, saj ima tožnik veljavno najemno pogodbo za 10 let. Presoja te pogodbe ni bila zahtevana, zato je s presojo, da je pogodba v nasprotju s predpisi, sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek. Iz enakih razlogov je neutemeljena tudi začasna odredba. Zato toženec predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sprejete odločitve tako, da spremembo tožbe in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne ter da se začasna odredba razveljavi, podrejeno pa, da sodbo in sklepa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
Tožnica je pravočasno odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.
Pritožba ni utemeljena.
Sprememba tožbe je institut, ki tožniku omogoča tudi popravek napačno postavljenega tožbenega zahtevka. Dovolitev spremembe s strani sodišča ni pogojevana s tem, da bi se po vložitvi tožbe pojavili nova dejstva ali dokazi, za katere tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni vedela. Sodišče spremembo dovoli, tudi če nasprotna stranka nasprotuje, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP). V tem primeru je bilo temu pogoju zadoščeno, saj so kasneje postavljeni oziroma spremenjeni tožbeni zahtevki služili le zajetju vseh možnih situacij, kar pomeni, da tudi zavrnitev nekaterih izmed njih ne bi onemogočila tožnici, da ponovno vloži tožbo, s katero bi bil v končni fazi rezultat enak. Zato je bila dovolitev spremembe v izogib novim pravdam smotrna.
Sodišče je bilo v tej pravdi vezano na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bil toženec obsojen kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki 257. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi s 1. odstavkom 256. člena KZ, in sicer glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Zato ni moglo drugače kot sodišče v kazenskem postopku ugotoviti, da je tožnica vedela za vsebino listine, ki jo je podpisala, oziroma za dogovor med tožencem in njenim pokojnim možem, saj je preslepitev drugega o vsebini listine zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je toženec obsojen. Sodišče je zato v pravdi na takšno ugotovitev vezano. Sodišče prve stopnje je tudi sicer zadovoljivo obrazložilo, zakaj je pri ugotavljanju dejanskega stanja verjelo tožnici, tako glede pogovora z odvetnikom D. Š. kot glede vseh okoliščin zapuščinskega postopka. Izvedba dokaza z zaslišanjem dodatnih prič je bila torej pravilno zavrnjena kot nepotrebna. Enako velja za opustitev poizvedb pri CSD K., saj je za to pravdo nerelevantno, na čigavo pobudo je toženec poskrbel za pogreb tožničinega moža. Glede teka roka za izpodbijanje tožničine izjave, dane v zapuščinskem postopku, pa toženec ni uspel dokazati, da je bil sklep o dedovanju tožnici sploh kdaj vročen, v spisu se nahajata zgolj vročilnici za D. Š. in DU B.. Zaključek sodišča prve stopnje je zato smiseln in sprejemljiv. Tožencu z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila kršena pravica do enakega obravnavanja v postopku pred sodiščem, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi stranke ne dokazujejo pravno relevantnih dejstev ali dejstev, ki so že zadostno izkazana z drugimi dokazi.
Navedbam toženca, da ni mogoče identificirati zahtevkov, ki jih je sodišče zavrnilo, ni mogoče pritrditi. Sodišče je jasno oblikovalo izrek in je iz njega jasno razvidno, katerim zahtevkom je sodišče ugodilo, preostale pa je zavrnilo. Za izpodbijanje zavrnilnega dela toženec tudi ne izkazuje pritožbenega interesa. Zavrnitev preostalih zahtevkov pa tudi ne more imeti vpliva na odločitev o stroških postopka, ker je tožnica v pravdi v pretežnem delu uspela, vsebinsko pa v celoti.
Odločitve o tem, da je dolžan vrniti sporne nepremičnine v posest tožnici, toženec ne more izpodbijati s trditvijo, da ima posest nad njimi na podlagi sklenjene in realizirane najemne pogodbe s tožnico. Kot je opozorila tudi tožnica v odgovoru na pritožbo, gre za novo trditev, za katero toženec ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti prej (1. odstavek 337. člena ZPP).
Pritožba se v delu, ki se nanaša na sklep o začasni odredbi, šteje za ugovor. Odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi (tudi o njegovi morebitni nepravočasnosti) je v pristojnosti sodišča prve stopnje.
Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče je tožnici kot potrebne (1. odstavek 155. člena ZPP) ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) priznalo naslednje priglašene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 1000 odvetniških točk (in ne 2000, kot je priglasila tožnica – Tar. št. 21 v povezavi s Tar. št. 18), za izdatke za stranko 2%, kar je 20 točk, in 20% DDV 204 točke. Ob vrednosti točke 0,459 EUR je tako toženec dolžan plačati tožnici 561,82 EUR iz naslova odvetniških stroškov pritožbenega postopka ter 150,00 EUR iz naslova takse za odgovor na pritožbo, skupaj torej 711,82 EUR. Sodišče tožnici ni priznalo priglašenih 50 točk za poročilo stranki, saj gre za stroške, ki so zajeti v drugih, že priznanih. Prav tako ni priznalo dodatnega 1% za izdatke za stranko, saj vrednost opravljene storitve ne presega 1000 točk (3. odstavek 13. člena OT).
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – pravica do učinkovitega pravnega sredstva - sojenje v nerazumnem roku - osebnostne pravice – nepremoženjska škoda – nepremoženjska škoda zaradi kršitve osebnostne pravice
Ker pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnica ni upravičena do odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ne gre za nobenega od taksativno naštetih primerov iz 179. do 182. čl. OZ, za katere je mogoče prisoditi odškodnino.
DRUŽINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0058788
ZZZDR člen 51, 52, 52/1. ZPP člen 7, 8.
skupno premoženje zakoncev – obdobje dejanske zakonske skupnosti – razpolaganje s skupnim premoženjem s strani enega zakonca – izpodbijanje pogodbe, sklenjene med enim zakoncem in tretjo osebo – dobra vera tretjega
Za pridobivanje skupnega premoženja zakoncev je pravno pomembno obdobje dejanske zakonske skupnosti in ne tudi čas do formalne razveze zakonske zveze.
Pravni posel, s katerim eden od zakoncev razpolaga z nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje zakoncev in je v zemljiški knjigi lastnina vpisana le nanj, je glede deleža pripadajočega drugemu zakoncu, izpodbojen, če je kupec vedel ali bi moral vedeti, da je nepremičnina skupno premoženje zakoncev.
delitev skupnega premoženja - plačilo za delo izvedenca
Udeleženca sodišču nista sporočila, da nimata več interesa za delitev skupnega premoženja, zaradi česar je izvedenec izdelal izvedensko mnenje. Glede na navedeno se ne moreta uspešno sklicevati na vsebino sklepa, v katerem je sodišče zapisalo, da bo predlog štelo za umaknjenega, v kolikor udeleženec v roku ne bo založil ustreznega predujma.
ZPP člen 32, 32/1, 44, 44/3. ZST-1 člen 31, 31/1, 31/2, 32, 32/2, 34, 34/5.
ugotovitev vrednosti spornega predmeta – spor o pristojnosti
Zoper sklep, izdan na podlagi 3. odst. 44. člena ZPP, ni posebne pritožbe. Če se je sodišče zaradi previsoke ali prenizke vrednosti izreklo za nepristojno, se sklep s katerim je sodišče odredilo vrednost spornega predmeta, lahko izpodbija v pritožbi zoper sklep o nepristojnosti.
Do nezgode je prišlo v mestnem naselju. Dejstvo, da je kolesarka vozila po desni strani ceste, primerne le za dvosmerni promet, ki ima le na levi strani (gledano v smeri vožnje obeh udeleženih) pločnik, ni nekaj izrednega in neobičajnega, nekaj izven sfere objektivno odgovornega avtomobilista. Voznica osebnega vozila je zato kršitev mogla pričakovati, zato se svoje objektivne odgovornosti ni razbremenila. Pač pa je objektivno odgovorni lahko delno prost svoje odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode.
stroški pravdnega postopka glede na uspeh stranke – pravdni stroški – načelo uspeha
Uspeh tožeče stranke v obravnavani pravdi po višini tožbenega zahtevka je 50% in sodišče prve stopnje je pri odločitvi o stroških postopka pravilno upoštevalo le ta uspeh stranke. Odgovornost toženca za vtoževano škodo je po temelju temeljila že na pravnomočni obsodilni kazenski sodbi, zato z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka v tej pravdi ni bilo posebnih stroškov. Poleg tega toženec v postopku tudi ni zatrjeval morebitnega soprispevka tožnice k nastali škodi.