Določbe ZKZ o sklepanju pogodb za prodajo kmetijskih zemljišč je mogoče razlagati edino tako, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe, torej takrat, ko ponudnik prejme izjavo kupca z najboljšim vrstnim redom o sprejemu ponudbe.
zavrženje tožbe – obveznost plačila predujma za stroške postavitve začasnega zastopnika – zavrženje pritožbe zoper sklep o založitvi predujma – določitev višine predujma za začasnega zastopnika – sklep procesnega vodstva
Zoper sklep o založitvi predujma za stroške postavitve začasnega zastopnika ni pritožbe, saj gre za sklep procesnega vodstva med pripravami za glavno obravnavo. Višino predujma sodišče določi po prosti presoji, pri čemer upošteva vrsto spora, predvideno trajanje postopka in veljavno Odvetniško tarifo.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0055950
URS člen 26. OZ člen 179.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - sojenje v nerazumnem roku – pravica do učinkovitega pravnega sredstva – pravica do enakosti pred zakonom – pravna narava pravic - pravna podlaga – neposredna uporabljivost EKČP
Kadar je bil postopek, za katerega se zahteva odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku, končan še pred uveljavitvijo ZVPSBNO (1.1.2007), je treba zahtevek presojati po 26. čl. URS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava.
Pravica do sojenja v razumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, zato zahtevek ne more temeljiti neposredno na 179. členu OZ. Tovrstne nepremoženjske škode ni mogoče umestiti v nobeno od oblik, ki so taksativno našteti v 179. do 182. čl. OZ.
tekst :
Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, in v drugem odstavku izreka tako, da se sedaj glasi:
„Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v znesku 390,93 EUR vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti, do plačila, pod izvršbo.“
Pritožba tožeče stranke se zavrne.
Tožeča stranka sama nosi stroške s pritožbo.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1 2007 do plačila ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.
Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.
Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 2.500,00 EUR, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2007 dalje, ter celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je glede na samo trajanje spornega postopka tožniku prisodilo le 500,00 EUR. Pri odločanju o višini odškodnine bi moralo namreč upoštevati judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere je razvidno, da je za sicer dalj trajajoče postopke, kot je bil sporni, prisojena nesorazmerno višja odškodnina. Ob upoštevanju dolžine postopka bi moralo zato sodišče v konkretnem primeru tožniku prisoditi znesek od 3.000,00 EUR do 4.000,00 EUR, to pa pomeni ugoditi zahtevku tožeče stranke v celoti. Tožnik se sklicuje tudi na primer iz slovenske sodne prakse, in sicer na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 6. 2007, I P 2295/06, iz katere izhaja, da je sodišče za skoraj 9 let trajajoč sodni postopek tožnici prisodilo 3.500,00 EUR. Upoštevaje trajanje sodnega postopka v konkretnem primeru, bi moralo zato sodišče toniku prisoditi vsaj 1.800,00 EUR. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških, saj meni, da je takšna odločitev materialnopravno zmotna. Sodišče bi moralo pri presoji upoštevati, da je tožeča stranka uspela 58,5-odstotno in posledično strankama stroške prisoditi skladno z 2. odstavkom 154. člena ZPP – torej tožeči stranki v zgoraj ugotovljenem odstotku (z izjemo stroškov izvedenine, ki bi jih moralo prisoditi tožniku v celoti, ne glede na pravdni uspeh). V podkrepitev svojega stališča se sklicuje na sodbo VS RS II Ips 61/2002 z dne 21. 11. 2002. Priglaša stroške s pritožbo.
Tožena stranka se sklicuje na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov nasprotne stranke. Opozarja, da tožnik ni izkazal predpostavka odškodninske odgovornosti in jih tudi ni zatrjeval. Meni, da sodišču prve stopnje v zadevi V P 3874/2001 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Postopek je vodilo kontinuirano v skladu s sodnim redom. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da bi ji zaradi trajanja postopka nastala pravno priznana škoda, niti ni tega zatrjevala. Meni tudi, da je bila tožba tožnika v citirani zadevi očitno neutemeljena, treba pa je tudi upoštevati dejstvo, da tožnik ni vložil nadzorstvene pritožbe, s čimer bi lahko pospešil postopek. Stroškov s pritožbo ne priglaša.
Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.
Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.
Tožeča stranka je v predmetni pravdni vtoževala odškodnino za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi kršitve njenih človekovih pravic, in sicer pravice do sojenja v razumnem roku ter pravice do učinkovitega pravnega sredstva. V postopku na prvi stopnji je navedla, da je bila tožnik v pravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani V P 3874/2001, ki se je začel z vložitvijo tožbe 5. 12. 2001, pravnomočno pa končal šele 29. 3. 2006, ko je v zadevi odločilo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo II Cp 4499/2005 z dne 29. 3. 2006. Do zaključka postopka so tako potekla štiri leta in štirje meseci, kar je nerazumno dolga doba in v kateri je tožnik pod pritiskom sodnega procesa prestajal duševne bolečine. Ves čas je bil namreč v negotovosti, kako se bo ta pravdni postopek končal.
V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pri presoji utemeljenosti predmetnega odškodninskega zahtevka še ni mogoče uporabiti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ker je bil postopek, zaradi katerega se odškodnina vtožuje, končan še pred začetkom njegove uporabe (tj. 1. 1. 2007), tožnik pa tudi ni trdil, da bi zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku vložil pritožbo na ESČP. Posledično je sodišče prve stopnje tudi pravilno ravnalo, ko se je oprlo na splošne določbe domačega odškodninskega prava.
Evropska konvencija o človekovih pravicah namreč ni neposredno uporabljiva in je ravno zato terjala ustrezno implementacijo v nacionalnem pravu. Odškodnino za škodo, ki nastane zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, za katere se ZVPSBNO ne uporablja, je posledično mogoče uveljavljati le na podlagi 26. člena Ustave RS v zvezi s splošnimi pravili odškodninskega prava iz OZ in ZOR. To pa pomeni, da morajo biti za odškodninsko odgovornost toženke poleg predpostavk iz 26. člena Ustave izpolnjene tudi vse predpostavke odškodninskega delikta, kar je med drugim tudi nastanek pravno priznane škode. Toženka pa v pritožbi pravilno opozarja, da takšne pravno priznane škode tožnik v postopku sploh ni zatrjeval.
Zakonodajalec je namreč opredelil numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katero lahko posameznik, ki je fizična oseba, zahteva odškodnino v denarju. Le-te je omejil na primere, ki so taksativno našteti v 179. do 182. členu OZ. Nepremoženjske škode, ki jo uveljavlja tožnik, pa ni mogoče uvrstiti v nobeno izmed navedenih oblik. Ker pravica do sojenja v nerazumnem roku, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, tožnik svojega zahtevka tudi ne more utemeljiti neposredno na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Gre namreč za pravice, katerih pravovarstveni objekt ni človekova osebnost in osebne dobrine.
Iz navedenega razloga je sodišče prve stopnje ravnalo zmotno, ko je tožniku prisodilo denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršenja te pravice (3. točka 2. odstavka 338. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. alineja 385. člena ZPP), pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo (353. člen ZPP).
Ker preostale pritožbene navedbe tožeče stranke za navedeno odločitev niso odločilne, se sodišče druge stopnje do njih ni opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).
Izrek o pravdnih in pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odmero stroškov tožene stranke opravilo v skladu z Zakonom o državnem pravobranilstvu na podlagi predloženega stroškovnika tako, kot je to specificirano na list. št. 45 sodnega spisa. Pri tem je toženi stranki priznalo skupaj 390,93 EUR stroškov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Ker tožena stranka stroškov s pritožbo ni priglasila, sodišče druge stopnje o njih ni odločalo (1. odstavek 163. člena ZPP).
postopek o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - obstoj prekrška - kolo z motorjem - vožnja z neregistriranim kolesom z motorjem
Kdaj gre za kolo z motorjem in kdaj gre za kolo s pomožnim motorjem opredeljuje ZVCP v določbah 33. in 48. tč. prvega odstavka 23. člena. Glede na navedene določbe je kolo z motorjem motorno vozilo z dvema ali tremi kolesi, katerega delovna prostornina motorja z notranjim izgorevanjem ne presega 50 ccm in katerega hitrost na ravni cesti je konstrukcijsko omejena na največ 45 km/h, kolo s pomožnim motorjem pa je enosledno vozilo (kolo, skiro ipd.) s pomožnim motorjem, katerega delovna prostornina motorja z notranjim izgorevanjem ne presega 50 ccm in katerega hitrost na ravni cesti je konstrukcijsko omejena na največ 25 km/h. Glede na to, da je iz podatkov v obdolžilnem predlogu razvidno, da je obdolženi prekršek storil med vožnjo neregistriranega kolesa z motorjem znamke Tomos, tip Automatik A3 MS, ni nikakršnega dvoma, da je šlo v obdolženčevem primeru za vožnjo kolesa z motorjem in ne kolesa s pomožnim motorjem. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za vožnjo takega vozila potrebno vozniško dovoljenje H kategorije, kot določa petnajsti odstavek 149. čl. ZVCP-1.
ZP-1-UPB3 člen 22, 22/3, 202a, 202a/1. ZVCP-1 člen 189, 189/2, 189/3, 235.
postopek o prekršku - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
1. Zoper plačilni nalog PP K., opr. št. 1 je bila vložena zahteva za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Sežani s sodbo z dne 13. maja 2009 zavrnilo in je šele s tem dnem postal plačilni nalog pravnomočen (torej ne 24.10.2008, kot izhaja iz klavzule pravnomočnosti prekrškovnega organa na kopiji plačilnega naloga, ki je bil dostavljen sodišču).
2. Kazenske točke (6), izrečene s plačilnim nalogom PP K., opr. št. PN 1 so bile vpisane v evidenco kazenskih točk že pred pravnomočnostjo (24.oktobra 2008 namesto 13. maja 2009, ko je bila s sodbo zavrnjena zahteva za sodno varstvo, na kar opozarja pritožba), ker pa je storilec presegel 17 kazenskih točk preden je bil poslan na program izobraževanja, ga na takšno izobraževanje ni več mogoče poslati. ZVCP-1 namreč v 3. odst. 189. čl. določa le, da organ, ki vodi evidenco o kazenskih točkah, napoti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo, ne določa pa roka v katerem mora to storiti. Zato je logično, da je imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja mogoče poslati na takšno izobraževanje le dokler znotraj treh let ne preseže 17 kazenskih točk.
ZEN člen 8. SPZ člen 107, 108, 109, 110. ZPP člen 108, 108/2. ZPP-D člen 130, 130/4.
nedoločen in neizvršljiv tožbeni zahtevek - nepopolna tožba - postopek z nepopolno vlogo - etažna lastnina - nezmožnost neposrednega vpisa lastninske pravice na etažnem delu - evidentiranje sprememb v katastru stavb na podlagi pravnomočne sodne odločbe - elaborat kot sestavni del sodbe - akt o ustanovitvi etažne lastnine - stavba, ki v katastru stavb še ni razdeljena na etažne dele
1. Tožeča stranka trdi torej, da je lastnica etažnega dela stavbe, pri čemer stavba v katastru stavb še ni razdeljena na etažne dele, posamezni etažni deli še niso dobili svojega identifikacijskega znaka. Neposreden vpis lastninske pravice na etažnem delu zato ni mogoč. Take primere ureja 8. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN).
2. Sodba se mora že nanašati na elaborat (oziroma mora biti elaborat sestavni del sodbe). Tožeča stranka izdelave elaborata ni predlagala, pač pa je zahtevala, da po pravnomočnosti sodne odločbe tožena stranka dovoli izdelavo geodetskega elaborata, kar pa pomeni, da opis dela stavbe v sodni odločbi ne bo identičen označbi etažnega dela v elaboratu etažne lastnine in taka sodba ne bo izvršljiva v zemljiški knjigi.
odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
ZP-1 v prvem odstavku 202.a čl. določa, da izda sodišče sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po uradni dolžnosti na podlagi obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk. Sodišče prve stopnje je sicer pred odločitvijo pridobilo kopijo plačilnega naloga PP D., na kateri je prekrškovni organ navedel, da je plačilni nalog postal pravnomočen dne 17. junija 2008 glede obeh prekrškov za katera so policisti storilcu skupaj izrekli devet kazenskih točk, spregledalo pa je, da je bila o isti zadevi vložena zahteva storilca za sodno varstvo in da je Okrajno sodišče v Ajdovščini s sodbo opr. št. PR 1 z dne 14. januarja 2008 v prvi točki razsodilo, da se zahtevi storilca B. B. za sodno varstvo delno ugodi in se plačilni nalog PP D. v delu, ki se nanaša na prekršek po tretjem odstavku 122. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa odpravi ter se postopek zoper storilca zaradi prekrška po tretjem odstavku 122. čl. ZVCP-1 ob uporabi 11. odstavka 163. čl. Zakona o prekrških ustavi. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi storilca ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se storilcu sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče (168. čl. v zvezi z 10. tč. prvega odstavka 136. čl. ZP-1).
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004477
ZP-1-UPB3 člen 42. ZVCP-1 člen 132, 132/3.
postopek o prekršku - zastaranje - pretrganje zastaranja - zastaranje pregona - preizkus alkoholiziranosti - odklonitev - odklonitev podpisa zapisnika
Glede pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice, da je od 10. maja 2006, ko je bil obdolženi zaslišan, pa do naslednjega dejanja organa, ki meri na pregon, preteklo dve leti, je treba povedati, da so zaslišanju obdolženca sledile odredba za zaslišanje prič in vabili pričam, zaslišanje priče M. M., ki je bilo opravljeno 13. septembra 2006, vabila priči N. K. (štiri v letu 2007), tem pa je sledilo zaprosilo za pravno pomoč v zvezi z zaslišanjem navedene priče Okrajnemu sodišču v Ljutomeru dne 10. oktobra 2008 ter zaslišanje navedene priče dne 14. maja 2009. Temu je sledilo še zaslišanje priče P. P. dne 11. junija 2009. Glede na navedeno se tako izkaže, da med posameznimi dejanji sodišča, ki so merila na pregon storilca prekrška nikoli nista pretekli dve leti, prav tako od dneva storitve prekrška še niso pretekla štiri leta, da bi nastopilo absolutno zastaranje pregona.
Res je sicer, da obdolženec tudi sestavljenega zapisnika ni hotel podpisati, vendar to ne pomeni, da je takšen zapisnik brez dokazne vrednosti. Vsebino le-tega je namreč potrdila tudi kot priča zaslišana policistka N. K., ki je na kraju prekrška vodila z obdolžencem postopek. Glede nadaljnjih navedb v pritožbi v zvezi s pripravljenostjo obdolženca, da bi opravil preizkus alkoholiziranosti po 20 minutah, pa je treba povedati, da bi policisti s preizkusom morali počakati 15 minut, če bi obdolženec neposredno pred odrejenim preizkusom pil alkoholne pijače. Kot pa je razvidno iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, obdolženec alkoholnih pijač najmanj petnajst minut pred odrejenim preizkusom ni pil, prav tako pet minut pred odrejenim preizkusom ni kadil, zato bi moral opraviti preizkus takrat, ko mu je bil odrejen. Odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za opravljanje preizkusa je namreč v pristojnosti policista, ki postopek vodi.
sklep o odmeri nagrade izvedencu - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - pravno relevantni razlogi zoper sklep o odmeri nagrade
Pritožbene navedbe pomenijo vsebinsko nestrinjanje tožnika z izvedenskim mnenjem, kar ni pravno relevanten pritožbeni razlog zoper sklep o odmeri nagrade in stroškov izvedenki za delo, ki ga je do sedaj opravila.
ZP-1-UPB3 člen 22, 22/7, 26, 26/6, 202a. ZIKS-1 člen 124, 130.
postopek o prekršku - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
Dejstvo, da so bile kazenske točke, ki jih je storilcu izrekel prekrškovni organ in kazenske točke, ki jih je storilcu za prekršek izreklo sodišče, izrečene zaradi prekrškov, ki sta bila storjena v istih časovnih in krajevnih okoliščinah, na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Glede na določbo šestega odstavka 26. čl. ZP-1, sme namreč sodišče storilcu odmeriti sankcijo pod mejo, ki je predpisana, le za prekršek, o katerem odloča, da je mogoče sankcijo omiliti le na 17 kazenskih točk, če je za prekršek sicer predpisana sankcija v številu 18 kazenskih točk. Zato s pritožbeno navedbo, v kateri pritožnik opozarja, da mu je sodišče s sodbo PR 1 izreklo omiljeno število kazenskih točk, ne more uspeti. Dejstvo je namreč, tega pa pritožnik ne izpodbija, da mu je bilo za dva prekrška skupaj izrečenih 23 kazenskih točk, to pa je število kazenskih točk, ki presega zakonsko določeno število kazenskih točk, pri katerem se vozniku izreče sankcija prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.
Sodišče prve stopnje je glede trenutka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja kršilo materialno določbo zakona (ZP-1), ko je sklenilo, da storilcu vozniško dovoljenje preneha veljati s pravnomočnostjo sklepa. Sedmi odstavek 22. čl. ZP-1, ki je imel takšno določbo, je namreč prenehal veljati (glej 110. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS-1c). Izvršitev stranske sankcije kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja pa ureja 130. čl. v zvezi s 124. čl. ZIKS-1. Slednji določa, da se izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izvrši 30. dan po pravnomočnosti sodbe oziroma 30. dan po vročitvi pravnomočne sodbe, s katero je izrečeno prenehanje veljavnosti, obsojencu. Z zakonom torej ni več določen trenutek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, pač pa izvršitev, ki se opravi z vpisom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v evidenco izdanih vozniških dovoljenj.
Tožbeni zahtevek se nanaša na nepremičnine, glede katerih je tožnica v tožbi pojasnila, da so bile vknjižene kot družbena lastnina na podlagi Odloka o prenehanju lastninske pravice (izdanega na podlagi Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev), Pri spornih nepremičninah je bila vpisana pravica uporabe na O.. Po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL – Ur. l. RS, št. 44/97), ki je uredil lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini pa so nepremičnine postale lastnina pravnih oseb, ki so imele na nepremičnini pravico uporabe. Vsi vpisi so torej temeljili neposredno na zakonu oz. odloku, zato ni mogoče govoriti o njihovi materialnopravni neveljavnosti. Okoliščine, ki jih kot ključne izpostavlja tožnica v pritožbi, torej ne glede na njihovo siceršnjo tehtnost, za tožbo, kot je bila zastavljena, niso relevantne.
zaslišanje po zaprošenem sodniku - zaslišanje v tujini - pravica stranke do izjave - načelo neposrednosti - priposestvovanje
Resnične so pritožbene trditve, da sta toženca v prvi pripravljalni vlogi predlagala, da sodišče zasliši drugo toženca po zaprošenem sodniku v Avstraliji in res je, da prvostopenjsko sodišče temu predlogu ni sledilo. Ne drži pa, da je bila zato prekršena ustavna pravica tožencev do enakega varstva pravic in da je prvostopenjsko sodišče s takim postopanjem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. V obravnavanem primeru namreč ni podana situacija, ko bi sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga zaslišalo le eno stranko, druge pa ne. Prvostopenjsko sodišče je namreč vabilo zaradi zaslišanja tako tožnici, kot tudi toženca, vendar se toženca vabilu na zaslišanje nista odzvala. Pritožnika tudi napačno razlagata določbo 259. čl. ZPP.
izvršljivost sklepa o dedovanju - določitev solastnega deleža - sporna dejstva o obsegu zapuščine - napotitev na pravdo
Po drugem odstavku 65. člena SPZ sicer velja domneva, da so solastniški deleži enaki, vendar je ta domneva izpodbojna in solastnik (v tem primeru dedič solastnika) lahko zatrjuje in dokaže, da so deleži drugačni. V ponovljenem postopku bo moralo zato sodišče prve stopnje z udeleženci postopka najprej razčistiti, ali je višina solastniškega deleža sporna. Če ni sporna, bo moralo izdati sklep, v katerem bodo določeni solastniški deleži v razmerju glede na celoto. Če pa je višina deležev po kupoprodajni sporna, so sporna dejstva v zvezi z obsegom zapuščine in bo moralo sodišče prve stopnje po določbi 1. točke 212. člena ZD postopek prekiniti in izdati sklep o napotitvi na pravdo.
ZPP člen 13, 202, 204, 319. ZLPP člen 48.a. ZLPPod člen 4, 8, 18. ZZPLP člen 2, 3, 4, 5, 6, 8. Ustava RS člen 22, 155, 155/2.
lastninsko preoblikovanje pravnih oseb, ki prirejajo igre na srečo – oškodovanje družbenega premoženja – odločba APPNI – subjektivne meje pravnomočnosti – vezanost na upravni akt
Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke do izjave izhaja tudi zahteva, da lahko posamezna pravnomočna odločba in v njej vsebovane ugotovitve praviloma vežejo le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati, da se jim tako zagotovi možnost izjave o vseh za odločitev bistvenih okoliščinah. O kršitvi tožničinih ustavnih pravic zaradi uporabe predhodne odločitve drugih organov bi bilo mogoče govoriti le, če bi sodišče takšno odločitev avtomatično sprejelo za podlago in s tem v celoti izključilo možnost ponovne obravnave vprašanj, ki so bila predmet obravnave v predhodnem postopku, kar bi lahko vplivalo na pravico stranke do izjave.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSK0004457
ZVCP-1 člen 130, 130/4, 130/5. ZP-1-UPB3 člen 22, 22/3, 67, 157, 157/3.
postopek o prekršku - psihofizično stanje udeležencev cestnega prometa - preizkus alkoholiziranosti - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - vrnitev v prejšnje stanje
Razlog za izostanek je opravičljiv le, če ga tako oceni sodnik. Obdolženec sicer v pritožbi navaja, da je na sodišče pristopil z zamudo do katere pa ni prišlo zaradi subjektivnih razlogov obdolženca temveč zaradi izrednega dogodka (izrednih razmer na cesti), vendar s takšnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. Obdolženec je na sodišču v razlogih za zamudo le pavšalno navedel, da „je stal v koloni na Ravbarkomandi“, zato sodišče prve stopnje tudi po presoji višjega sodišča upravičeno ni upoštevalo razlogov, ki jih obdolženi navaja za zamudo. Vsak zastoj na cesti ni izreden dogodek, predvsem pa ne nekaj, česar udeleženec v cestnem prometu ne more pričakovati. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje razumeti obdolženčevo pritožbo zoper sodbo kot zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje. Glede vrnitve v prejšnje stanje ZP-1 v 67. čl. napotuje na smiselno uporabo določb ZKP, ki v 89. členu ureja uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje. Sodišče lahko obdolžencu, ki iz upravičenih razlogov zamudi kakšno procesno dejanje, dovoli vrnitev v prejšnje stanje, pri čemer mora obdolženi hkrati s takšnim predlogom oddati tudi pritožbo. Vendar je iz pritožbenih navedb očitno, da se obdolženi zgolj pritožuje zoper sodbo ni pa hkrati tudi podal predloga za vrnitev v prejšnje stanje.
postopek o prekršku - vročanje - vročitev vabila - fikcija vročitve - smiselna uporaba določb Zakona o splošnem upravnem postopku
Vročitev, ki je opravljena v skladu s tretjim odstavkom 87. čl. ZUP velja za opravljeno z dnem, ko naslovnik prevzame dokument. Če dokumenta ne prevzame v 15-ih dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika. Slednje pomeni, da je za datum, ko se vročitev šteje za opravljeno, pomemben iztek 15 dnevnega roka, ki teče od dne, ko je bilo puščeno obvestilo naslovniku v hišnem predalčniku in ne datum, ko vročevalec po izteku navedenega roka v hišnem predalčniku pusti pisanje sodišča.
načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij - načelo vestnosti in poštenja - vsebina izstavljenega računa - davek na dodano vrednost (DDV) - plačilo DDV
Načelo vestnosti in poštenja namreč zarisuje meje pri uveljavljanju interesov ene stranke na račun interesov druge stranke, udeleženci morajo biti kljub nasprotujočim si interesom drug do drugega lojalni. Glede na dejstvo, da sta bili stranki pri sklepanju pogodbe enakopravni, da tožeča stranka poklicno nastopa v podobnih pravnih razmerjih in da se od nje zato zahteva celo večja skrbnost pri ravnanju kot od tožene stranke, toženi stranki ni mogoče očitati, da je svoje interese uveljavljala na račun tožeče stranke preko dovoljenih meja. Zato ni ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.
postopek o prekršku - zagovor obdolženca - zaslišanje obdolženca - vabilo obdolžencu - izostanek - zdravniško potrdilo - dokazni predlog - nova dejstva in dokazi
Odziv obdolženca na vabilo sodišča zaradi zagovora, kot tudi navzočnost ob zaslišanju prič, bi morala biti v obdolženčevem interesu. Sodišče ga je namreč že v vabilu obvestilo, da glede na ostale dokaze ocenjuje, da njegovo neposredno zaslišanje ni potrebno, oziroma da bo izdalo sodbo, če se na zaslišanje neopravičeno ne bo odzval, brez njegovega zaslišanja. Ocena opravičenosti izostankov z narokov je v izključni pristojnosti sodnika, ki vodi sodni postopek. Glede na to, da obdolženi kljub pozivom sodišča ni predložil zdravniških potrdil, ki bi dokazovala, da se zaslišanj ni udeležil iz upravičenih razlogov, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je sodbo izdalo brez obdolženčevega zaslišanja pravilna.
ZP-1-UPB3 člen 22, 22/3, 26, 26/6, 202a, 202a/5. ZVCP-1 člen 235, 235/5.
postopek o prekršku - kršitev materialnih določb zakona - prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja - pogoji za izrek - vožnja motornega vozila kot osnovni poklic - poklicni voznik
Zmotno je stališče, da je bil napačno uporabljen ZVCP, ker da sodišče ne bi smelo razveljaviti vseh kategorij, temveč samo B kategorijo. ZVCP-1 v določbi petega odstavka 235. čl. sicer določa, da se imetniku vozniškega dovoljenja, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, lahko prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče za kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic, razen če je z vozilom te kategorije dosegel ali presegel tretjino kazenskih točk, predpisanih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ali storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. Obdolženec ne navaja, da bi bila vožnja osebnega avtomobila njegov poklic, tudi če bi bila, pa za izrek omiljene sankcije ni pogojev, saj je prav z vozilom B kategorije storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk.
fiksen pravni posel - izpolnitev v določenem roku kot bistvena sestavina pogodbe - izrecen dogovor strank o fiksnosti pravnega posla - posreden dogovor o fiksnosti pravnega posla
V konkretnem primeru so bili s strani tožene stranke podani pogoji za odstop od pogodbe v skladu s 609. členom ZOR. 2. odstavek II. člena medsebojne pogodbe strank izrecno določa, da je rok izročitve po tej pogodbi fiksen in ga ni mogoče podaljšati, razen v primerih, ki so navedeni v nadaljevanju te pogodbe. Iz nadaljnjih določil pogodbe pa ni razvidno, da bi pogodba vsebovala takšne primere, ki bi dopuščali podaljšanje roka.