ZP-1-UPB3 člen 136, 136/10, 202a. ZVCP-1 člen 23, 23/1.
postopek o prekršku - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je storilec skupaj sedem kazenskih točk v cestnem prometu dosegel kot voznik začetnik in zaradi tega tudi nepravilno uporabilo določbe ZP-1 o izreku stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Res je sicer, da iz obvestila Ministrstva za pravosodje, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij, izhaja, da ima storilec na navedeni dan v skupni evidenci izrečenih kazenskih točk kot voznik začetnik vpisanih skupaj sedem kazenskih točk. Vendar pa navedene okoliščine sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa ni preverilo. Upravna enota I. je Višjemu sodišču v Kopru sporočila, da je storilec pridobil prvo vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije B dne 14. aprila 1986, po izrečeni sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je ponovno pridobil vozniško dovoljenje dne 14. maja 2007. ZVCP-1 v določbi 66. točke prvega odstavka 23. čl. določa, da je voznik začetnik vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega 21 leta starosti in vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja, ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali tujini. Voznik začetnik je tudi vsak voznik motornega vozila dve leti od prve pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil kategorije A2 ali A ali B, čeprav ima že več kot dve leti vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil katerekoli druge kategorije. Glede na navedeno zakonsko določbo storilec ob ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja za B kategorijo motornih vozil ni bil več voznik začetnik. Zato bi mu bilo mogoče izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja le v primeru, da bi v roku treh let storil prekrške v cestnem prometu zaradi katerih bi mu bilo izrečenih 18 kazenskih točk.
postopek o prekršku - odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrekanje kazenskih točk v prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja
Iz obvestila Ministrstva za pravosodje je razvidno, da je bila storilka dne 29. decembra 2008 napotena na izobraževanje in usposabljanje za varno vožnjo (napotilo je prejela 30. decembra 2008), vendar se le-tega ni udeležila. Glede na to, da je storilka medtem presegla predpisano število kazenskih točk v cestnem prometu, za vključitev v program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo ni več zakonskih pogojev, ki jih določa 2. odst. 189. čl. ZVCP-1.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 149, 150, 179, 179/1.
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – krivdna odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna dejavnost – nevarna stvar
Tožena stranka je za škodo, ki jo je tožnik utrpel ob padcu s strehe na delovišču športne dvorane, v celoti odgovorna. Podana je tako objektivna odgovornost, ker je delo na višini nevarna dejavnost in ker je poledenela in mokra površina strehe nevarna stvar, kot subjektivna odgovornost, ker se ni upoštevalo predpisov o varnosti in zdravju pri delu, saj so odgovorni delavci tožene stranke vedeli, da se delavci ne zavarujejo z varnostnim pasom, pa so takšno ravnanje dopuščali.
O pritožbi zoper sklep o pridržanju je odločal izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru kot „instanca“ prekrškovnemu organu. Z odločitvijo izvenobravnavnega senata o pritožbi je postal sklep prekrškovnega organa pravnomočen in zoper takšno odločitev ni (rednega) pravnega sredstva.
odškodnina– poškodba pri delu – varno delo – krivdna odgovornost
Za poškodbo tožnika, ki je upravljal valj ob polaganju betona, je tožena stranka krivdno odgovorna, ker kot delodajalec ni poskrbela za varno delo. Tožnik namreč za delo ni bil usposobljen, opravljal ga je prvič in ga nihče ni seznanil z navodili.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi – sodno varstvo – utemeljenost odpovednega razloga
Ob ugotovitvi, da je bila nova pogodba o zaposlitvi veljavno sklenjena, tožnik ne more zahtevati ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, reintegracije na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter reparacije na tej podlagi. Pravico ima izpodbijati le utemeljenost odpovednega razloga, kar pomeni, da vse ostale okoliščine in pogoji, ki so sicer predpisani za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, niso predmet sodne presoje.
javni uslužbenec – zunanja služba – delo preko polnega delovnega časa
Ker se v zunanji službi opravljanje dela preko polnega delovnega časa upošteva pri določitvi dodatnega količnika za obračun plače, tožniku plačilo za zatrjevano delo preko polnega delovnega časa v tujini ne pripada.
Prehodnih pravnih pravil (zlasti 147. člen SZ) ni mogoče razumeti tako, da bi bivši imetnik stanovanjske pravice lahko v nedogled bival v stanovanju, ne da bi zahteval sklenitev najemne pogodbe. Tudi imetnik stanovanjske pravice mora pokazati določeno aktivnost in izraziti željo oziroma zahtevati sklenitev najemne pogodbe, če seveda želi na ta način zavarovati svoje pravice do stanovanja.
pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – dobroverni posestnik nepremične stvari – dobroverni in zakoniti posestnik – pravni naslov – dobra vera – bonitarna lastnina
Tožnik je na podlagi izročilne pogodbe pridobil t. i. bonitarno lastnino, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.
motenje posesti – posest - parkirni prostor – izključujočnost – dostopnost stvari – sklepčnost tožbe
Odprte parkirne površine pred stanovanjskim blokom so dostopne vsakomur. Prvina izkjučujočnosti zato ni podana, prav tako pa tudi ne prvina dostopnosti. Parkiranje je namreč odvisno od tega, ali je na voljo prostor.
Za odvzem roditeljske pravice je odločilen obstoj dejanskega stanu po 1. odst. 116. člena ZZZDR. Pomen načela najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka) pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg same krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
„Nasprotnemu udeležencu M. K. st., se odvzame roditeljska pravica nad mladoletnim sinom M. K. ml..
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. nepravdne stroške v znesku 182,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. stroške pritožbenega postopka v znesku 84,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu odvzame roditeljska pravica nad mld. sinom M. K.. Zavrnilo je tudi stroškovni del predloga ter odločilo, da predlagateljica sama nosi svoje stroške postopka.
Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je vložila svoj predlog na podlagi določbe 116. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec praktično že od rojstva mladoletnega M. nima nobenih stikov z otrokom, saj ga je zapustil in se zanj ne zanima. Zadnjič je videl otroka, ko je bil star 5 mesecev. Nasprotni udeleženec ni nikoli pokazal nobenega interesa, da bi se z otrokom srečal oziroma vzdrževal z njim kakršnekoli stike. Nikoli mu ni čestital za rojstni dan, nikoli ni povprašal po sinu, se zanimal ali kaj potrebuje, prav tako pa zanj ne plačuje preživnine. Nasprotni udeleženec je mladoletnega sina enostavno zapustil in se zanj ne briga. Zato je očitno, da pride v poštev edino odvzem roditeljske pravice. Mladoletni M. nasprotnega udeleženca tudi ne sprejema kot očeta, saj je zanj popoln tujec in ga z njim ne povezujejo nobene čustvene vezi. Nasprotni udeleženec se obnaša tako, kot da mladoletnega M. sploh ni. Zanj ne skrbi na noben način. Po končanem naroku je predlagateljica stopila v stik z bivšo izvenzakonsko partnerico nasprotnega udeleženca, katero predlaga za pričo. Glede na očetovo kriminalno preteklost in podane navedbe je mladoletni M. ogrožen. Ogrožen je tudi zato, ker se nasprotni udeleženec zanj ne briga. Zato je odvzem roditeljske pravice edini primeren ukrep, da bi se zaščitile koristi mladoletnega sina predlagateljice. Sodišče prve stopnje tako ni imelo ne pravne ne dejanske podlage za zavrnitev predloga. Koliko je nasprotnemu udeležencu mar za sina pa priča tudi dejstvo, da je dvakrat prejel vabilo na narok s strani sodišča, pa se narokov ni udeležil, niti ni opravičil svoje odsotnosti.
Nasprotni udeleženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Predlagateljica utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. ZZZDR določa vsebino roditeljske pravice (4. člen). Bistvo roditeljske pravice je tako zlasti v dolžnosti staršev, da skrbijo za uspešen, vsestranski razvoj svojih otrok, kar se odraža zlasti v določbah 102. in 103. člena ZZZDR. ZZZDR tudi določa, v katerih primerih se roditelju odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo (1. odstavek 116. člena navedenega zakona). Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da se nasprotni udeleženec za mladoletnega sina M. ne zanima, da že od njegovega rojstva ne izpolnjuje svojih roditeljskih dolžnosti do njega, da je opustil vsako skrb zanj, da z njim nima nobenih stikov in da ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti do otroka. Te ugotovitve kažejo, da je izpolnjen dejanski stan po določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR, in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil sina M., poleg tega pa tudi, da je s svojim dosedanjim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi pričajo, da je nasprotni udeleženec povsem brezbrižen in neprizadet v odnosu do svojih starševskih dolžnosti napram sinu M.. Da mu za otroka ni prav nič mar, navsezadnje kaže tudi popolna pasivnost nasprotnega udeleženca v tem postopku (na predlog ni odgovoril, narokov se ni udeležil in sodišču tudi ni sporočil, zakaj se ni odzval vabilu).
Sodišče prve stopnje je glede na navedene okoliščine materialnopravno zmotno presodilo, da predlagateljica ni izkazala obstoja razlogov za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu. Načeloma sicer drži, da je v tovrstnih zadevah treba upoštevati tudi načelo najblažjega posega (gledano predvsem z vidika interesov staršev, ter ob zagotavljanju največjih koristi otrok). Vendar pa pomen tega načela pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem (glede katerega se odloča o odvzemu njegove roditeljske pravice) obstaja poleg same biološke vezi oziroma krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos. O takšni situaciji v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj nasprotni udeleženec (po lastni odločitvi) že več kot 8 let nima prav nobenega stika s sinom M.. Zato odvzem roditeljske pravice v ugotovljenih okoliščinah niti ne more prizadeti kakšnega interesa nasprotnega udeleženca v odnosu do mladoletnega sina M.. Materialnopravno napačen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje nasprotnega udeleženca samo po sebi ne zadošča za odvzem roditeljske pravice, saj ima takšna odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje podlago v določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR. Ob tem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo odgovor Centra za socialno delo, da naj bi se nasprotni udeleženec zaradi vzpostavitve stikov s sinom M. obrnil na ta center, saj slednje iz odgovora CSD ne izhaja.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene dejanske okoliščine nepravilno tudi zaključilo, da mladoletni M. K. ni ogrožen zaradi opustitev nasprotnega udeleženca. Zaradi opustitve dolžne skrbi za otroka s strani nasprotnega udeleženca je predlagateljica prevzela celotno skrb za sina M., vendar pa že po naravi stvari en sam roditelj ne more zadostiti otrokovim potrebam po prisotnosti obeh staršev v njegovem razvojnem procesu. Že to dejstvo pa zadošča tudi za ugotovitev, da je ogrožen otrokov uspešen razvoj v takšnih razmerah. Pri tem pa je, kot že rečeno, odločilno, da je v obravnavanem primeru podan razlog za odvzem roditeljske pravice iz 1. odstavka 116. člena ZZZDR (celo dva), in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil mladoletnega M. ter da je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel.
Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato ugodilo predlagateljičini pritožbi kot utemeljeni ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlogu za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu ugodi. Ob tem je nasprotnemu udeležencu naložilo tudi plačilo predlagateljičinih stroškov postopka na prvi stopnji (1. odstavek 67. člena ZNP). Ker je predlagateljica uspela s pritožbo, ji je nasprotni udeleženec dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 67. člena ZNP in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranih stroškovnikov predlagateljice v zapisniku o naroku 11.5.2009 ter v pritožbi zopet sklep sodišča prve stopnje. V primeru zamude je nasprotni udeleženec dolžan plačati od prisojenih stroškov tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ in 2. odstavek 313. člena ZPP).
Bistvena kršitev pravil postopka ne more biti podana, četudi sodišče prve stopnje pri odločanju upošteva prepozne trditve strank, v kolikor je bila glede teh trditev nasprotni stranki zagotovljena pravica do izjave.
SZ-1 člen 72, 74, 74/2, 82. ZFPPIPP člen 424, 424/1, 427, 427/1, 427/1-2, 433, 433/3.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije – sedež skupnosti lastnikov – poslovni naslov – predlog etažnega lastnika za izbris skupnosti lastnikov – prenehanje skupnosti lastnikov
Po izrecni določbi 2. odstavka 74. člena SZ-1 je sedež skupnosti lahko samo na naslovu večstanovanjske stavbe. Tudi v konkretnem primeru je poslovni naslov, ki je pri spornem subjektu vpisa v sodni register, vpisan na naslovu večstanovanjske stavbe. Zato predlog etažnega lastnika za izbris skupnosti lastnikov iz sodnega registra iz izbrisnega razloga po 2. točki 1. odstavka 427. člena ZFPPIPP (26. člen ZFPPIPP-A), ne more biti dopusten. Do enakega zaključka pripelje tudi smiselna uporaba določbe 3. odstavka 433. člena ZFPPIPP, po kateri začetka postopka izbrisa ne more predlagati družbenik pravne osebe. V konkretnem primeru predlog etažnega lastnika za izbris pravne osebe, katere član je tudi sam, tudi iz tega razloga ni dovoljen. Navedene ugotovitve s tem potrjujejo pravilnost stališča v izpodbijanem sklepu, da lahko skupnost lastnikov preneha le z likvidacijo, na podlagi sklepa vseh članov (82. člen SZ-1).
Zgolj dejstvo, da je služeča nepremičnina postala splošno ljudsko premoženje, pa ni pomenilo, da je stvarna služnost prenehala – seveda, če je obstajala. Po določenih predpisih v času splošnega ljudskega premoženja so stvarna bremena sicer izgubila pravno veljavo, vendar to ni veljalo za služnosti, ki so obstajale še naprej. Ob takšni ureditvi ni mogoče govoriti o oživitvi služnosti.
SPZ v 223. členu določa, da služnost preneha na podlagi samega zakona, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. Enako pravilo je vseboval tudi ZTLR v 3. odst. 58. člena. Pritožnika se sklicujeta na 55. člen ZTLR, ki pravi, da se na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, služnostna pravica ne more priposestvovati. Navedeno določilo govori o nastanku služnostne pravice, ne pa tudi o njenem prenehanju.
vknjižba na podlagi pravnomočne sodbe - pravnomočna sodba kot podlaga za vknjižbo - priposestvovanje
Zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. V konkretnem primeru je to pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotavlja, da je M. M. na podlagi priposestvovanja lastnica nepremičnine.
URS člen 5, 8, 14, 23, 25, 26. OZ člen 179. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 13, 41.
pravica do sodnega varstva - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku - pravno priznana škoda - osebnostna pravica - okrnitev osebnostne pravice - reševanje vzorčnih primerov - odločitev ustavnega sodišča
Tožnikov odškodninski zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi sojenja v nerazumnem roku ne predstavlja pravno priznane škode zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, saj pravice, katerih kršitev uveljavlja tožnik, niso namenjene varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice - to je varovanju človekove osebnosti in osebnih dobrin.
upravičen izostanek z naroka – nova dejstva in dokazi – umik dokaznega predloga
Nesprejemljivo je stališče, da je toženec iz naroka neopravičeno izostal, ker je splošno znano dejstvo, da vročina v roku 24 ur pade na kolikor toliko normalno raven, ki dopušča prisotnost na naroku. Ni mogoče pritrditi takšnemu stališču, tudi zato ne, ker ravno zdravniško potrdilo kaže nasprotno. Glede na njegovo zdravstveno stanje je zdravnica ocenila, da se toženec obravnave dne 18. 12. 2006 ne bo mogel udeležiti in tudi predlaga njeno preložitev. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo toženčevo odsotnost iz naroka za neopravičljivo.
Če se dokazni predlog umakne, se šteje, kot da ni bil vložen. Dokazni predlog se lahko na novo predlaga, vendar le pod pogojem, da ga stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati pravočasno (286. člen ZPP).