SZ-1 člen 72, 74, 74/2, 82. ZFPPIPP člen 424, 424/1, 427, 427/1, 427/1-2, 433, 433/3.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije – sedež skupnosti lastnikov – poslovni naslov – predlog etažnega lastnika za izbris skupnosti lastnikov – prenehanje skupnosti lastnikov
Po izrecni določbi 2. odstavka 74. člena SZ-1 je sedež skupnosti lahko samo na naslovu večstanovanjske stavbe. Tudi v konkretnem primeru je poslovni naslov, ki je pri spornem subjektu vpisa v sodni register, vpisan na naslovu večstanovanjske stavbe. Zato predlog etažnega lastnika za izbris skupnosti lastnikov iz sodnega registra iz izbrisnega razloga po 2. točki 1. odstavka 427. člena ZFPPIPP (26. člen ZFPPIPP-A), ne more biti dopusten. Do enakega zaključka pripelje tudi smiselna uporaba določbe 3. odstavka 433. člena ZFPPIPP, po kateri začetka postopka izbrisa ne more predlagati družbenik pravne osebe. V konkretnem primeru predlog etažnega lastnika za izbris pravne osebe, katere član je tudi sam, tudi iz tega razloga ni dovoljen. Navedene ugotovitve s tem potrjujejo pravilnost stališča v izpodbijanem sklepu, da lahko skupnost lastnikov preneha le z likvidacijo, na podlagi sklepa vseh članov (82. člen SZ-1).
Zgolj dejstvo, da je služeča nepremičnina postala splošno ljudsko premoženje, pa ni pomenilo, da je stvarna služnost prenehala – seveda, če je obstajala. Po določenih predpisih v času splošnega ljudskega premoženja so stvarna bremena sicer izgubila pravno veljavo, vendar to ni veljalo za služnosti, ki so obstajale še naprej. Ob takšni ureditvi ni mogoče govoriti o oživitvi služnosti.
SPZ v 223. členu določa, da služnost preneha na podlagi samega zakona, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. Enako pravilo je vseboval tudi ZTLR v 3. odst. 58. člena. Pritožnika se sklicujeta na 55. člen ZTLR, ki pravi, da se na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, služnostna pravica ne more priposestvovati. Navedeno določilo govori o nastanku služnostne pravice, ne pa tudi o njenem prenehanju.
Tožnica z vložitvijo tožbe ni zlorabljala procesnih pravic, ampak je bila tožena stranka tista, ki je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dala povod za tožbo. Iz tega razloga je dolžna tožnici, ki v postopku ni uspela le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, povrniti utemeljeno priglašene stroške postopka.
razmerja med starši in otroki - dolžnost preživljanja mladoletnih otrok - višina preživnine - ocena denarnih potreb - zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena
Odločanje o porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni samo računska operacija, ki naj bi se na koncu izšla z matematično popolnim izidom. Upoštevajo se vse okoliščine primera, tudi denarno neocenljivi prispevki staršev.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
odmera nagrade izvedencu – zelo zahtevno mnenje
Ker je izvedenka podajala izvid o dveh, pravno različnih, zgolj z dejansko podlago povezanih sklopih vprašanj, je za pisni izvid (cenitev nepremičnine in predlog njene fizične delitve) zaradi dela na dveh strokovnih podlagah in obsežnosti dela upravičena do nagrade za zelo zahteven izvid.
Upoštevajoč 1. odstavek 82. čl. OZ, je treba pogodbe razlagati tako, kot se glasijo - na podlagi (in v mejah) trditev pogodbenih strank o vsebini tega razmerja in na podlagi predlaganih dokazov (7. čl. ZPP). Zgolj v primeru jezikovne nejasnosti določil (in v primeru spornosti določil, vendar ne gre za tak primer) je treba iskati skupen namen pogodbenikov po pravilih, po katerih se ugotavljajo druga pravno pomembna dejstva (2. odstavek 82. čl. OZ). Pri tem si je mogoče pomagati z različnim tehnikami, med drugim tudi s splošnimi spoznanji o različnih metodah razlage.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSM0020889
OZ člen 512, 512/1. ZPP člen 154, 165, 165/1, 338, 338/1, 338/1-3, 350, 350/2, 353. ZZK- 1 člen 40.
prenos lastninske pravice na delu nepremičnine – kršitev predkupne pravice - nesklepčnost zahtevka – razveljavitev prodajne pogodbe – razveljavitev zemljiškoknjižnjega vpisa
Glede na nesporno ugotovitev, da sta prvo in drugotoženca zemljiškoknjižna lastnika 2/6 sporne nepremičnine parc. št. k.o. P, bi, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, moral tožnik poleg razveljavitve prodajne pogodbe in aneksa k tej zahtevati tudi razveljavitev zemljiškoknjižnega vpisa na prvo in drugo toženo stranko, ali pa od njiju zahtevati sklenitev kupoprodajne pogodbe pod enakimi pogoji, kot je bila sklenjena med toženimi strankami za sporni del nepremičnine in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Od tretjetoženke oziroma njenih pravnih naslednic, ki ni več vpisana kot solastnica spornih nepremičnin že od 23.12.2004 dalje (tožba je bila vložena 14.06.2005), ni mogoče zahtevati oziroma ji naložiti prenosa spornega dela nepremičnine na tožnika, ker tega ne more narediti. Tožbeni zahtevek je takšen, kot je bil postavljen, nesklepčen, in sicer iz razloga, ker ne pripelje do željenega učinka, to je prenosa lastninske pravice na spornem delu nepremičnine na tožnika.
upravičen izostanek z naroka – nova dejstva in dokazi – umik dokaznega predloga
Nesprejemljivo je stališče, da je toženec iz naroka neopravičeno izostal, ker je splošno znano dejstvo, da vročina v roku 24 ur pade na kolikor toliko normalno raven, ki dopušča prisotnost na naroku. Ni mogoče pritrditi takšnemu stališču, tudi zato ne, ker ravno zdravniško potrdilo kaže nasprotno. Glede na njegovo zdravstveno stanje je zdravnica ocenila, da se toženec obravnave dne 18. 12. 2006 ne bo mogel udeležiti in tudi predlaga njeno preložitev. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo toženčevo odsotnost iz naroka za neopravičljivo.
Če se dokazni predlog umakne, se šteje, kot da ni bil vložen. Dokazni predlog se lahko na novo predlaga, vendar le pod pogojem, da ga stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati pravočasno (286. člen ZPP).
pritožbena novota – vrstni red vračunavanja – trditveno in dokazno breme
Navedbe, da je pritožnica plačila, izvedena v času od julija 2005 do aprila 2006, v skladu z 287. členom OZ knjižila po vrstnem redu zapadlih, starejših in še neporavnanih obveznosti, je pritožnica podala šele v pritožbi. Zgolj zakonska določba, ki je dispozitivne narave, ne omogoča sodišču, da brez ustrezne trditvene podlage odloča, katere obveznosti toženca se štejejo za poravnane. Tudi pravočasna predložitev dokaza ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
uveljavljanje lastninske pravice na predmetu zapuščine – izločitveni zahtevek - začasna odredba
Bivša zunajzakonska partnerica zapustnika, ki v zapuščinskem postopku uveljavlja (so)lastninsko pravico na skupnem premoženju, do zapuščine nima nobene terjatve. Slednja ni dedinja oziroma volilojemnica, ločitve zapuščine (143. čl. ZD) ne zahteva, niti nima zahtevka na izločitev premoženja, ki pripada potomcem in zakoncu (32. in 33. čl. ZD). Svoj lastninskopravni zahtevek bo lahko uveljavljala le v pravdi.
tekst :
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
O b r a z l o ž i t e v :
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe E. J., po kateri naj bi dolžnikoma, zapustnikovi vdovi in zapustnikovemu mladoletnemu sinu, prepovedalo vsako razpolaganje s premičninami in nepremičninami k.o. ..., vl. št. 126/1 in nepremičninami 1E in 2E ter zaznambo vpisalo v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani. Opravilo naj bi tudi prodajo premičnin in nepremičnin na ustni javni dražbi ter tako poplačalo upnico v primeru, da dolžnika (dediča) ne bi poplačala upničinega deleža na skupnem premoženju s pokojnim. Ker E. J. ni zakonita dedinja v tem zapuščinskem postopku, niti oporočna dedinja ali volilojemnica oziroma oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine, prav tako tudi ne ločitveni upnik na podlagi določbe 143. člena Zakona o dedovanju (ker takšnega zahtevka ni podala), ni stranka v zapuščinskem postopku in kot taka nima legitimacije za vložitev izločitvenega zahtevka, je sodišče predlog za izločitev premoženja iz zapuščine zavrglo. Ker predlagateljica ni stranka tega postopka, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.
Zoper sklep se pritožuje predlagateljica E. J.. V obrazložitvi navaja, da je vlagateljica zapustnikova upnica, ker ob razpadu zunajzakonske življenjske skupnosti s pokojnim v letu 2005 skupnega premoženja nista razdelila. To premoženje predlagateljice ne more biti predmet dedovanja po pokojnem in ne sodi v zapuščino. Zato je predlagateljica legitimirana kot stranka zapuščinskega postopka in je sodišče napačno uporabilo določilo 175. in 143. člena Zakona o dedovanju. Enako je zmotno uporabilo tudi vsebino določila 32. in 33. člena istega zakona in sicer v zvezi z vprašanjem, kdo ima pravico zahtevati izločitev določenega dela iz zapuščine. Pritožnica je zapustniku z osebnim delom in osebnim zaslužkom pomagala pri pridobivanju premoženja pred obstojem zakonske zveze, ko je z njim živela v izvenzakonski skupnosti. Sodišče je napačno uporabilo tudi določilo 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj vlagateljica ne uveljavlja dedne pravice po pokojnem, ampak zahteva le svoje premoženje, ki z dedovanjem nima nobene zveze. Predlagateljica vztraja, da je glede na vse navedeno ločitveni upnik v smislu določila 143. člena Zakona o dedovanju in zato izpolnjuje vse pogoje za stranko v zapuščinskem postopku. Sklicuje se na 162. člen Zakona o dedovanju in sodišču predlaga, da iz zapuščine po pokojnem izloči ½ premoženja, ki ga je s pokojnim ustvarila do začetka maja 2005. Ker je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana in obstaja velika nevarnost, da bo uveljavitev terjatve precej otežena meni, da je tudi predlog za začasno odredbo utemeljen.
Pritožba ni utemeljena.
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe ter predloga za izločitev iz zapustnikovega premoženja je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema vse razloge izpodbijanega sklepa in se s temi razlogi strinja. Odgovarja le na pritožbene trditve.
Pritožnici je potrebno v uvodu najprej pojasniti, da je stranka v smislu Zakona o dedovanju dedič in volilojemnik ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, ne pa osebe, ki trdijo, da določena stvar ne sodi v zapuščino (175. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Ker pritožnica tudi ne zahteva, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, ampak trdi, da ½ premoženja ne sodi v dediščino, tudi ni podlage za uporabo določila 143. člena ZD. Za vložitev tožbenega zahtevka v smislu določila 32. in 33. člena ZD pa so aktivno legitimirani samo zapustnikovi potomci oziroma preživeli zakonec, kar pritožnica prav tako ni. Lastninski zahtevki tretjih oseb (ki ne sodijo v krog dedičev) pa so predmet obravnave v pravdnem postopku, ki ga je pritožnica, tako kot sledi iz priloge tej pritožbi, sprožila v juniju leta 2009 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Ker torej pritožnica v predmetnem zapuščinskem postopku nima nobene terjatve do zapuščine, začasna odredba pa mora biti v zvezi z zahtevkom, ki naj ga zavaruje, bo morala svoj interes zavarovati v pravdnem postopku, kjer je že vložila tožbo.
Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi 7 163. členom ZD).
ZPP člen 181, 181/1, 181/2. ZD člen 141, 141/1, 141/2. SPZ člen 44, 44/2.
ugotovitvena tožba – priposestvovanje – domneva dobre vere – raziskovalna dolžnost dobrovernega pridobitelja – pravica dedičev zahtevati zapuščino
Za vpis v zemljiško knjigo priposestvovalec potrebuje le pravnomočno sodno odločbo, s katero se ugotovi, da je lastnik določene nepremičnine.
Določba 141. člena ZD se uporablja le v primeru, ko dediči vložijo dediščinsko tožbo. V obravnavanem primeru pa tožniki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice, ne pa izročitev dediščine, zato uporaba navedenega člena ne pride v poštev.
Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobi pravico, še preden je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Da si pridobitelj lahko zagotovi tako varstvo, mora biti dobroveren, kar pomeni, da ima raziskovalno dolžnost. Če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega in je to jasno vidno, se mora pridobitelj pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Dobra vera se sicer res domneva, vendar le, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo. Ko se pojavijo okoliščine, ki ji nasprotujejo, je preizkus dobrovernosti nujen.
URS člen 5, 8, 14, 23, 25, 26. OZ člen 179. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 13, 41.
pravica do sodnega varstva - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku - pravno priznana škoda - osebnostna pravica - okrnitev osebnostne pravice - reševanje vzorčnih primerov - odločitev ustavnega sodišča
Tožnikov odškodninski zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi sojenja v nerazumnem roku ne predstavlja pravno priznane škode zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, saj pravice, katerih kršitev uveljavlja tožnik, niso namenjene varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice - to je varovanju človekove osebnosti in osebnih dobrin.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-6, 40/1-7, 40/1-8, 46, 101, 125, 125/2. ZPP člen 72, 72/3, 72/6, 363/2.
zemljiškoknjižni postopek – zemljiškoknjižni postopek po uradni dolžnosti – zemljiškoknjižni postopek na predlog
V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo dispozitivnosti, po uradni dolžnosti lahko sodišče odloča samo, če tako določa zakon. V konkretnem primeru je podlaga za vpis pravnomočna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da je A lastnica v izreku sodbe navedenih nepremičnin. Gre za pravnomočno sodno odločbo po 3. točki 40. člena ZZK-1, ki glede na že citirani 46. člen ZZK-1 ne pomeni podlage za odločanje po uradni dolžnosti.
Če tožeča stranka tudi v primeru vnovičnega priklopa vode in elektrike na stadionu svoje dejavnosti ne bi več mogla opravljati v prejšnjem obsegu, ker je stadion uničen, njenemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.
Enako velja tudi, če je ekonomski interes tožeče stranke za varstvo posesti tako majhen, da ne ustreza več namenu, zaradi katerega je posest varovana, torej sankcioniranju in prepovedi samovoljnih posegov v posest tožnika.
Za odvzem roditeljske pravice je odločilen obstoj dejanskega stanu po 1. odst. 116. člena ZZZDR. Pomen načela najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka) pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg same krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
„Nasprotnemu udeležencu M. K. st., se odvzame roditeljska pravica nad mladoletnim sinom M. K. ml..
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. nepravdne stroške v znesku 182,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. stroške pritožbenega postopka v znesku 84,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu odvzame roditeljska pravica nad mld. sinom M. K.. Zavrnilo je tudi stroškovni del predloga ter odločilo, da predlagateljica sama nosi svoje stroške postopka.
Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je vložila svoj predlog na podlagi določbe 116. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec praktično že od rojstva mladoletnega M. nima nobenih stikov z otrokom, saj ga je zapustil in se zanj ne zanima. Zadnjič je videl otroka, ko je bil star 5 mesecev. Nasprotni udeleženec ni nikoli pokazal nobenega interesa, da bi se z otrokom srečal oziroma vzdrževal z njim kakršnekoli stike. Nikoli mu ni čestital za rojstni dan, nikoli ni povprašal po sinu, se zanimal ali kaj potrebuje, prav tako pa zanj ne plačuje preživnine. Nasprotni udeleženec je mladoletnega sina enostavno zapustil in se zanj ne briga. Zato je očitno, da pride v poštev edino odvzem roditeljske pravice. Mladoletni M. nasprotnega udeleženca tudi ne sprejema kot očeta, saj je zanj popoln tujec in ga z njim ne povezujejo nobene čustvene vezi. Nasprotni udeleženec se obnaša tako, kot da mladoletnega M. sploh ni. Zanj ne skrbi na noben način. Po končanem naroku je predlagateljica stopila v stik z bivšo izvenzakonsko partnerico nasprotnega udeleženca, katero predlaga za pričo. Glede na očetovo kriminalno preteklost in podane navedbe je mladoletni M. ogrožen. Ogrožen je tudi zato, ker se nasprotni udeleženec zanj ne briga. Zato je odvzem roditeljske pravice edini primeren ukrep, da bi se zaščitile koristi mladoletnega sina predlagateljice. Sodišče prve stopnje tako ni imelo ne pravne ne dejanske podlage za zavrnitev predloga. Koliko je nasprotnemu udeležencu mar za sina pa priča tudi dejstvo, da je dvakrat prejel vabilo na narok s strani sodišča, pa se narokov ni udeležil, niti ni opravičil svoje odsotnosti.
Nasprotni udeleženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Predlagateljica utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. ZZZDR določa vsebino roditeljske pravice (4. člen). Bistvo roditeljske pravice je tako zlasti v dolžnosti staršev, da skrbijo za uspešen, vsestranski razvoj svojih otrok, kar se odraža zlasti v določbah 102. in 103. člena ZZZDR. ZZZDR tudi določa, v katerih primerih se roditelju odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo (1. odstavek 116. člena navedenega zakona). Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da se nasprotni udeleženec za mladoletnega sina M. ne zanima, da že od njegovega rojstva ne izpolnjuje svojih roditeljskih dolžnosti do njega, da je opustil vsako skrb zanj, da z njim nima nobenih stikov in da ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti do otroka. Te ugotovitve kažejo, da je izpolnjen dejanski stan po določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR, in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil sina M., poleg tega pa tudi, da je s svojim dosedanjim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi pričajo, da je nasprotni udeleženec povsem brezbrižen in neprizadet v odnosu do svojih starševskih dolžnosti napram sinu M.. Da mu za otroka ni prav nič mar, navsezadnje kaže tudi popolna pasivnost nasprotnega udeleženca v tem postopku (na predlog ni odgovoril, narokov se ni udeležil in sodišču tudi ni sporočil, zakaj se ni odzval vabilu).
Sodišče prve stopnje je glede na navedene okoliščine materialnopravno zmotno presodilo, da predlagateljica ni izkazala obstoja razlogov za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu. Načeloma sicer drži, da je v tovrstnih zadevah treba upoštevati tudi načelo najblažjega posega (gledano predvsem z vidika interesov staršev, ter ob zagotavljanju največjih koristi otrok). Vendar pa pomen tega načela pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem (glede katerega se odloča o odvzemu njegove roditeljske pravice) obstaja poleg same biološke vezi oziroma krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos. O takšni situaciji v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj nasprotni udeleženec (po lastni odločitvi) že več kot 8 let nima prav nobenega stika s sinom M.. Zato odvzem roditeljske pravice v ugotovljenih okoliščinah niti ne more prizadeti kakšnega interesa nasprotnega udeleženca v odnosu do mladoletnega sina M.. Materialnopravno napačen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje nasprotnega udeleženca samo po sebi ne zadošča za odvzem roditeljske pravice, saj ima takšna odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje podlago v določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR. Ob tem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo odgovor Centra za socialno delo, da naj bi se nasprotni udeleženec zaradi vzpostavitve stikov s sinom M. obrnil na ta center, saj slednje iz odgovora CSD ne izhaja.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene dejanske okoliščine nepravilno tudi zaključilo, da mladoletni M. K. ni ogrožen zaradi opustitev nasprotnega udeleženca. Zaradi opustitve dolžne skrbi za otroka s strani nasprotnega udeleženca je predlagateljica prevzela celotno skrb za sina M., vendar pa že po naravi stvari en sam roditelj ne more zadostiti otrokovim potrebam po prisotnosti obeh staršev v njegovem razvojnem procesu. Že to dejstvo pa zadošča tudi za ugotovitev, da je ogrožen otrokov uspešen razvoj v takšnih razmerah. Pri tem pa je, kot že rečeno, odločilno, da je v obravnavanem primeru podan razlog za odvzem roditeljske pravice iz 1. odstavka 116. člena ZZZDR (celo dva), in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil mladoletnega M. ter da je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel.
Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato ugodilo predlagateljičini pritožbi kot utemeljeni ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlogu za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu ugodi. Ob tem je nasprotnemu udeležencu naložilo tudi plačilo predlagateljičinih stroškov postopka na prvi stopnji (1. odstavek 67. člena ZNP). Ker je predlagateljica uspela s pritožbo, ji je nasprotni udeleženec dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 67. člena ZNP in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranih stroškovnikov predlagateljice v zapisniku o naroku 11.5.2009 ter v pritožbi zopet sklep sodišča prve stopnje. V primeru zamude je nasprotni udeleženec dolžan plačati od prisojenih stroškov tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ in 2. odstavek 313. člena ZPP).
motenje posesti – posest - parkirni prostor – izključujočnost – dostopnost stvari – sklepčnost tožbe
Odprte parkirne površine pred stanovanjskim blokom so dostopne vsakomur. Prvina izkjučujočnosti zato ni podana, prav tako pa tudi ne prvina dostopnosti. Parkiranje je namreč odvisno od tega, ali je na voljo prostor.