odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila drugim udeležencem v prometu - sopotnik - uporaba varnostnega pasu - deljena odgovornost (deljena krivda) - pravočasnost ugovora - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tožnika kot sopotnika v osebnem vozilu VW Golf predstavljata druge udeležence v prometni nezgodi, zato v razmerju do njih ni pomembno, ali lahko v ravnanju enega izmed objektivno odgovornih imetnikov motornih vozil najdemo elemente, ki bi tega oproščale odgovornosti. Brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo in niso upoštevni obširni ugovori toženca, da so za prometno nezgodo soodgovorni tudi drugi udeleženci v prometu. Delna odgovornost posameznega imetnika motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nezgodi, je lahko namreč le predmet obravnavanja v morebitni medsebojni regresni pravdi.
Čeprav je imel toženec izposojeno vozilo, odgovarja poleg imetnika stvari, četudi je bila škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril.
V zemljiškoknjižnem postopku, v katerem se opravi zaznamba izvršbe in vknjižba hipoteke (86. čl. ZZK-), ima položaj udeleženca tudi upnik, ki je predlagal izvršbo, saj se zaznamba opravi v njegovo korist, zato je treba sklep vročiti tudi slednjemu.
uveljavljanje lastninske pravice na predmetu zapuščine – izločitveni zahtevek - začasna odredba
Bivša zunajzakonska partnerica zapustnika, ki v zapuščinskem postopku uveljavlja (so)lastninsko pravico na skupnem premoženju, do zapuščine nima nobene terjatve. Slednja ni dedinja oziroma volilojemnica, ločitve zapuščine (143. čl. ZD) ne zahteva, niti nima zahtevka na izločitev premoženja, ki pripada potomcem in zakoncu (32. in 33. čl. ZD). Svoj lastninskopravni zahtevek bo lahko uveljavljala le v pravdi.
tekst :
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
O b r a z l o ž i t e v :
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe E. J., po kateri naj bi dolžnikoma, zapustnikovi vdovi in zapustnikovemu mladoletnemu sinu, prepovedalo vsako razpolaganje s premičninami in nepremičninami k.o. ..., vl. št. 126/1 in nepremičninami 1E in 2E ter zaznambo vpisalo v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani. Opravilo naj bi tudi prodajo premičnin in nepremičnin na ustni javni dražbi ter tako poplačalo upnico v primeru, da dolžnika (dediča) ne bi poplačala upničinega deleža na skupnem premoženju s pokojnim. Ker E. J. ni zakonita dedinja v tem zapuščinskem postopku, niti oporočna dedinja ali volilojemnica oziroma oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine, prav tako tudi ne ločitveni upnik na podlagi določbe 143. člena Zakona o dedovanju (ker takšnega zahtevka ni podala), ni stranka v zapuščinskem postopku in kot taka nima legitimacije za vložitev izločitvenega zahtevka, je sodišče predlog za izločitev premoženja iz zapuščine zavrglo. Ker predlagateljica ni stranka tega postopka, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.
Zoper sklep se pritožuje predlagateljica E. J.. V obrazložitvi navaja, da je vlagateljica zapustnikova upnica, ker ob razpadu zunajzakonske življenjske skupnosti s pokojnim v letu 2005 skupnega premoženja nista razdelila. To premoženje predlagateljice ne more biti predmet dedovanja po pokojnem in ne sodi v zapuščino. Zato je predlagateljica legitimirana kot stranka zapuščinskega postopka in je sodišče napačno uporabilo določilo 175. in 143. člena Zakona o dedovanju. Enako je zmotno uporabilo tudi vsebino določila 32. in 33. člena istega zakona in sicer v zvezi z vprašanjem, kdo ima pravico zahtevati izločitev določenega dela iz zapuščine. Pritožnica je zapustniku z osebnim delom in osebnim zaslužkom pomagala pri pridobivanju premoženja pred obstojem zakonske zveze, ko je z njim živela v izvenzakonski skupnosti. Sodišče je napačno uporabilo tudi določilo 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj vlagateljica ne uveljavlja dedne pravice po pokojnem, ampak zahteva le svoje premoženje, ki z dedovanjem nima nobene zveze. Predlagateljica vztraja, da je glede na vse navedeno ločitveni upnik v smislu določila 143. člena Zakona o dedovanju in zato izpolnjuje vse pogoje za stranko v zapuščinskem postopku. Sklicuje se na 162. člen Zakona o dedovanju in sodišču predlaga, da iz zapuščine po pokojnem izloči ½ premoženja, ki ga je s pokojnim ustvarila do začetka maja 2005. Ker je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana in obstaja velika nevarnost, da bo uveljavitev terjatve precej otežena meni, da je tudi predlog za začasno odredbo utemeljen.
Pritožba ni utemeljena.
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe ter predloga za izločitev iz zapustnikovega premoženja je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema vse razloge izpodbijanega sklepa in se s temi razlogi strinja. Odgovarja le na pritožbene trditve.
Pritožnici je potrebno v uvodu najprej pojasniti, da je stranka v smislu Zakona o dedovanju dedič in volilojemnik ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, ne pa osebe, ki trdijo, da določena stvar ne sodi v zapuščino (175. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Ker pritožnica tudi ne zahteva, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, ampak trdi, da ½ premoženja ne sodi v dediščino, tudi ni podlage za uporabo določila 143. člena ZD. Za vložitev tožbenega zahtevka v smislu določila 32. in 33. člena ZD pa so aktivno legitimirani samo zapustnikovi potomci oziroma preživeli zakonec, kar pritožnica prav tako ni. Lastninski zahtevki tretjih oseb (ki ne sodijo v krog dedičev) pa so predmet obravnave v pravdnem postopku, ki ga je pritožnica, tako kot sledi iz priloge tej pritožbi, sprožila v juniju leta 2009 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Ker torej pritožnica v predmetnem zapuščinskem postopku nima nobene terjatve do zapuščine, začasna odredba pa mora biti v zvezi z zahtevkom, ki naj ga zavaruje, bo morala svoj interes zavarovati v pravdnem postopku, kjer je že vložila tožbo.
Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi 7 163. členom ZD).
ZPP člen 181, 181/1, 181/2. ZD člen 141, 141/1, 141/2. SPZ člen 44, 44/2.
ugotovitvena tožba – priposestvovanje – domneva dobre vere – raziskovalna dolžnost dobrovernega pridobitelja – pravica dedičev zahtevati zapuščino
Za vpis v zemljiško knjigo priposestvovalec potrebuje le pravnomočno sodno odločbo, s katero se ugotovi, da je lastnik določene nepremičnine.
Določba 141. člena ZD se uporablja le v primeru, ko dediči vložijo dediščinsko tožbo. V obravnavanem primeru pa tožniki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice, ne pa izročitev dediščine, zato uporaba navedenega člena ne pride v poštev.
Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobi pravico, še preden je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Da si pridobitelj lahko zagotovi tako varstvo, mora biti dobroveren, kar pomeni, da ima raziskovalno dolžnost. Če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega in je to jasno vidno, se mora pridobitelj pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Dobra vera se sicer res domneva, vendar le, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo. Ko se pojavijo okoliščine, ki ji nasprotujejo, je preizkus dobrovernosti nujen.
OZ člen 9, 13, 246, 349. ZDDV člen 21, 21/1, 24, 25, 25/1-11. ZPP člen 358, 358-2, 358-5.
zastaralni rok - davčna osnova - samostojni podjetnik - fizična oseba - gospodarska pogodba - davčna stopnja - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe
Ker ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe (izvira namreč iz dogovora s tožencem kot fizično osebo in ni v zvezi z dejavnostjo, ki jo je opravljal toženec kot samostojni podjetnik), ne velja tri letni zastaralni rok iz 349. člena OZ, pač pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ.
Osnova za DDV predstavlja plačilo, ki ga bo davčni zavezanec prejel od naročnika za opravljeno storitev, razen DDV.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-6, 40/1-7, 40/1-8, 46, 101, 125, 125/2. ZPP člen 72, 72/3, 72/6, 363/2.
zemljiškoknjižni postopek – zemljiškoknjižni postopek po uradni dolžnosti – zemljiškoknjižni postopek na predlog
V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo dispozitivnosti, po uradni dolžnosti lahko sodišče odloča samo, če tako določa zakon. V konkretnem primeru je podlaga za vpis pravnomočna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da je A lastnica v izreku sodbe navedenih nepremičnin. Gre za pravnomočno sodno odločbo po 3. točki 40. člena ZZK-1, ki glede na že citirani 46. člen ZZK-1 ne pomeni podlage za odločanje po uradni dolžnosti.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0055962
EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. OZ člen 179.
pravica do sojenja v razumnem roku - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - temeljne pravice - osebnostne pravice - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica, zato odškodnine za njeno kršitev ni mogoče utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.
povrnitev nepremoženjske škode - vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko obsodilo sodbo - deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - višina odškodnine - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti
Vezanost na obsodilno sodbo kazenskega sodišča konkretno pomeni, da v pravdi zaradi plačila odškodnine toženec ne bo več mogel uveljavljati določenih ugovorov, npr. da storjeno dejanje ni bilo protipravno, ker je bilo npr. storjeno v silobranu.
upravičen izostanek z naroka – nova dejstva in dokazi – umik dokaznega predloga
Nesprejemljivo je stališče, da je toženec iz naroka neopravičeno izostal, ker je splošno znano dejstvo, da vročina v roku 24 ur pade na kolikor toliko normalno raven, ki dopušča prisotnost na naroku. Ni mogoče pritrditi takšnemu stališču, tudi zato ne, ker ravno zdravniško potrdilo kaže nasprotno. Glede na njegovo zdravstveno stanje je zdravnica ocenila, da se toženec obravnave dne 18. 12. 2006 ne bo mogel udeležiti in tudi predlaga njeno preložitev. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo toženčevo odsotnost iz naroka za neopravičljivo.
Če se dokazni predlog umakne, se šteje, kot da ni bil vložen. Dokazni predlog se lahko na novo predlaga, vendar le pod pogojem, da ga stranka brez svoje krivde ni mogla predlagati pravočasno (286. člen ZPP).
Na osnovi 272. čl. ZIZ je dolžniku mogoče prepovedati razpolaganje zgolj s tistim delom njegove nepremičnine, glede katerega je upnik verjetno izkazal svojo terjatev.
Glede na to, da dedovanje po pokojni I. T. ni nastopilo, ker ni zapustila premoženja, so brezpredmetne pritožnikove navedbe o pridobitvi statusa dediča, saj ob odsotnosti premoženja ni dedičev.
prodajna pogodba – začasen zaseg avta – evidenca ukradenih vozil - jamčevanje za pravne napake – razdrtje pogodbe po samem zakonu
V primeru začasnega odvzema osebnega avtomobila ne pride do razdrtja kupoprodajne pogodbe na podlagi zakona.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se pod tč. I/2 in pod tč. II/3b izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbena zahtevka, ki glasita:
I/2) Toženka je dolžna tožniku plačati znesek 560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2009 dalje v 15 dneh.
II.3.b) Toženka je dolžna tožniku v 15 dneh plačati znesek 40.793,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 dalje do plačila,
s e z a v r n e t a .
III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
O b r a z l o ž i t e v :
Z delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.830,40 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi, toženki naložilo plačilo zneska 560,00 EUR z zamudnimi obrestmi proti vrnitvi avta ter ugotovilo obstoj tožnikove terjatve v znesku 43.815,72 EUR in obstoj terjatve tožene stranke 3.022,43 EUR in po pobotanju obeh zneskov odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 40.793,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.2.2006 dalje do plačila. Višji pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo.
Zoper tako sodbo pod I/2 in pod II. se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi tako, da stroškovno zavrne zahtevek, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazov, ki jih je predložila in iz katerih izhaja, da vozilo ni ukradeno in ni obremenjeno s kakšno pravno napako. V kolikor bi jih bi prišlo do drugačnega zaključka. Ker sodišče prve stopnje teh dokazov ni upoštevalo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14 in 15 točke drugega odstavka člena 339 ZPP, posledično pa tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi neizvedbe dokazov so napačni zaključki, da je bilo vozilo na dan odločanja sodišča prve stopnje vodeno kot ukradeno in je ta ugotovitev v nasprotju s predloženimi dokazi. Iz jamčevanja za pravne napake tožniku ne gre nikakršen zahtevek. V kolikor je vozilo oproščeno pravice tretjega, ne more biti podana podlaga za razdrtje pogodbe. Tudi evidentiranje vozila kot ukradenega še ni razlog za razdrtje pogodbe. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da ni v celoti izčrpalo toženkinih dokazov, zakaj ne, pa ne pojasni in na ta način toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja. Nadalje tožena stranka navaja, da se ne strinja z interpretacijo člena 488 in 489 OZ, ki jo podaja sodišče v zvezi s pravno napako, saj na spornem avtomobilu tretji ni imel nikakršne pravice, niti se je ni lastil in bi bilo potrebno iz teh razlogov tožbeni zahtevek zavrniti. Prav tako tožnik od tožene stranke ni zahteval, da v primernem roku vozilo oprosti pravice tretjega, saj to ne izhaja iz dopisa z 7.2.2006 in zaradi tega ni podlage za uporabo člena 489 OZ in šele v takem primeru ima kupec jamčevalne zahtevke po členu 490 OZ. Odstop od pogodbe z dne 7.2.2006 ni v skladu z zakonom. Pravica tožeče stranke ni bila trajno zmanjšana ali omejena, saj je policija samo začasno zasegla vozilo, upoštevaje, da je bilo vozilo tožniku vrnjeno in je še vedno v njegovi lasti in posesti ter ga lahko prosto uporablja, ni mogoče govoriti, da pogodbe ni mogoče uresničiti in je odstop od pogodbe neutemeljen in niso izpolnjene predpostavke za uporabo člena 490 OZ. Vozilo je tožniku začasno zasegla policija v skladu z določili ZKP, zaradi suma storitve kaznivega dejanja. Takšen zaseg ni mogoče enačiti z določbami člena 490 OZ. Za ravnanje organov pregona pa tožena stranka ne more biti odgovorna in nositi kakršnekoli odškodninske odgovornosti za začasen zaseg vozila, saj ni podana vzročna zveza niti odgovornost tožene stranke. Tožena stranka se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 387/95, da začasni odvzem ne pomeni tudi dokončnega odvzema vozila in je razdrtje pogodbe možno le pri popolni evikciji. Zaradi tega je nepravilen zaključek, da je bila pogodba razdrta in niso obstajali razlogi za enostranski odstop od pogodbe. Napačna je tudi ugotovljena uporabnina.
Pritožba je utemeljena.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja:
da je toženka tožniku prodala avto BMW za ceno 10.500.000,00 SIT (sedaj 43.815,72 EUR),
da je tožnik avto prevzel 21.6.2005,
da je bil tožniku avto začasno zasežen s strani policije od 2.2.2006 do 12.5.2006,
da je tožnik o zasegu obvestil toženo stranko 7.2.2006,
da je avto bil zabeležen kot ukraden v evidenci Schengenskega informacijskega sistema,
da je tožnik odjavil avto iz prometa in ga dal v hrambo, ko 21.7.2008 ni mogel podaljšati njegove registracije.
Iz predloženih listin, ki jih je predložila tožena stranka in ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil sporni avto izbrisan iz evidence ukradenih vozil avgusta 2008.
Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju svojo odločitev oprlo na določbe o jamčevanju za pravne napake (člen 488 – 495 OZ). Po členu 488 OZ prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico. Sodna praksa se je že izrekla, da ima kupec pravico do razdrtja pogodbe po sili zakona, če je prodajalec prodal kupcu ukraden avto (popolna evikcija). Sodišče prve stopnje pa brez pravne podlage, kot utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke razširja to pravico na realne grožnje z evikcijo, zaradi vodenja avta v mednarodnem informacijskem sistemu kot ukradenega. Ob tem, ko je bil tožniku avto le začasno zasežen in se v času odločanja pred sodiščem prve stopnje ni vodil v evidencah kot ukraden, pogodba ni bila razdrta po samem zakonu, niti z obvestilom tožnika toženi stranki, da je avto zasežen, kot pravno napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Člen 490 OZ uzakonja za pravne napake mimo odškodninske še dve vzročni sankciji razdrtja pogodbe po sili zakona s posledicami iz člena 132 ZOR, kadar napaka ni odpravljena in je stvar kupcu odvzeta ali po izbiri kupca razdrtje pogodbe ali pa sorazmerno znižanje kupnine, kadar je kupčeva pravica na stvari le zmanjšana ali omejena. Začasni zaseg avtomobila ne pomeni dokončnega odvzema ter je med obema pojmoma vsebinska razlika. V konkretnem primeru je bil sporni avto vrnjen tožniku po treh mesecih, ko se je ugotovilo, da ni ukraden in zaradi tega ni pravne podlage za razdrtje pogodbe. Takojšen odstop od pogodbe z dopisom 7.2.2006 ni v skladu z zakonom, saj tožnik ni v skladu z določbo člena 489 OZ dal toženi stranki roka, da ga oprosti pravice tretjega. Pogodba bi bila razdrta samo v primeru, če tožena stranka kot prodajalec ne bi ravnala po kupčevi zahtevi. Ker pogodba ni razdrta, so napačni zaključki sodišča prve stopnje, da oprostitev pravice tretjega (izbris iz evidence ukradenih vozil) ne more ponovno oživeti, ne da bi prišlo do novega soglasja poslovnih volj.
Zatrjevana bistvena kršitev postopka, ki jo uveljavlja tožena stranka zaradi tega, ker se sodišče prve stopnje ni izjasnilo do vseh predloženih listinskih dokazov, ki dokazujejo, da vozilo nima pravne napake, ni podana, saj se sodišče prve stopnje sklicuje na enega izmed teh listinskih dokazov (dopis MNZ PP Celje z dne 16.9.2008).
Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, je bilo utemeljeni pritožbi ugoditi in v izpodbijanem delu (tč. I/2 in tč. II izreka) sodbo spremeniti in zavrniti tožbeni zahtevek (člen 358 tč. 4 ZPP).
Ker je sodišče v tej zadevi odločilo z delno sodbo, so pritožbeni stroški tožene stranke nadaljnji pravdni stroški (člen 164 ZPP).
razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju – neizpolnjevanje obveznosti po pogodbi o dosmrtnem preživljanju
Če preživljalec ne izpolnjuje obveznosti iz razlogov, ki so na strani preživljanca, ni mogoče zahtevati razveze pogodbe zaradi neizpolnjevanja obveznosti.
Če tožeča stranka tudi v primeru vnovičnega priklopa vode in elektrike na stadionu svoje dejavnosti ne bi več mogla opravljati v prejšnjem obsegu, ker je stadion uničen, njenemu tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.
Enako velja tudi, če je ekonomski interes tožeče stranke za varstvo posesti tako majhen, da ne ustreza več namenu, zaradi katerega je posest varovana, torej sankcioniranju in prepovedi samovoljnih posegov v posest tožnika.
pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – dobroverni posestnik nepremične stvari – dobroverni in zakoniti posestnik – pravni naslov – dobra vera – bonitarna lastnina
Tožnik je na podlagi izročilne pogodbe pridobil t. i. bonitarno lastnino, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem.
Predlagatelj mora izkazati pravno nasledstvo prodajalca, ki ni vpisan v zemljiško knjigo, če hoče opraviti prenos lastninske pravice na sebe.
tekst :
1. Pritožbi se ugodi, razveljavita se sklep o dovolitvi vzpostavitve zemljiškoknjižne listine in vknjižbi lastninske pravice ter se zemljiškoknjižni predlog zavrne.
2. Dovoli se izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi zgoraj navedenih sklepov in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.
O b r a z l o ž i t e v :
V ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje ponovno dovolilo vzpostavitev zemljiškoknjižne listine ter dovolilo vknjižbo lastninske pravice za osebo z imenom R. B..
Zoper tak sklep se pritožuje K., z.o.o., zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter zemljiškoknjižni predlog zavrne. V pritožbi pritožnica navaja, da je po razveljavitvi prejšnjega sklepa sodišče izdalo enak sklep, pri tem pa ni pribavilo nobenih novih listin. Sklep ne ugotavlja, ali je izkazano pravno nasledstvo, nikjer ni izkazan prenos lastninske pravice na parceli 127/8 in 127/50, k.o. X. od pritožnice na druge lastnike, saj je pri spornih nepremičninah še vedno vpisana pritožnica in se lastninska pravica prenese na druge pridobitelje samo s pravnim poslom ali odločbo državnega organa. V konkretnem primeru se tudi ne more uporabiti člen 190 SZ, saj etažni lastniki na navedenih parcelah niso imeli pravice uporabe.
Pritožba je utemeljena.
Predlagateljica zahteva vpis lastninske pravice na stanovanju na ..... v ...., ki sta ga skupaj s pokojnim možem B. S. kupila po Stanovanjskem zakonu na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 26.3.1993 od G.. Na zemljišču, kjer stoji navedeno stanovanje (objekt je večstanovanjski), je vpisana lastninska pravica na pritožnika. Kljub jasnemu napotilu v predhodnem razveljavitvenem sklepu, da bo morala predlagateljica izkazati pravno nasledstvo prehoda lastninske pravice od prodajalca na pritožnika, sodišče prve stopnje tega nasledstva ni ugotavljalo, temveč je izdalo enak sklep kot v prejšnjem postopku. Iz zemljiškoknjižnih podatkov namreč izhaja, da je pri spornih nepremičninah še vedno vpisan kot lastnik M. K., z.o.o., ne da bi bilo izkazano pravno nasledstvo prehoda na G., pri večkratnih zaporednih prenosih pravice uporabe, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj pravice uporabe zahteva vknjižbo neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu priloži listino, ki je bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika (člen 150 ZZK-1). Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijana sklepa razveljaviti in zemljiškoknjižni predlog zavrniti ter odrediti izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa (člen 161/3 ZZK-1). Neutemeljeno in brez pravne podlage se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo člena 190 SZ-1, ki velja samo za skupne dele večstanovanjske stavbe in na določbo člena 8 SZ o povezanosti zemljišča in objekta, ko pa gre za vknjižbo lastninske pravice na stanovanju kot posameznem delu stavbe in ne za vknjižbo na skupnih delih.
Ker predlagateljica ni izkazala pravnega nasledstva, niti pravne podlage za prenos lastninske pravice, je bilo kot že omenjeno, skleniti kakor v izreku.
povzročitev škode – izbris iz registra stalnega prebivalstva – prenehanje obveznosti – zastaranje – kdaj začne zastaranje teči – čas, ki je potreben za zastaranje – odškodninske terjatve – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda
V primeru odškodninskih terjatev zakon določa posebne okoliščine, ki so relevantne za začetek teka zastaralnega roka. Subjektivni rok začne teči, ko sta kumulativno izpolnjena pogoja, da oškodovanec ve za škodo in ve za povzročitelja, pri čemer se ugotavlja, kdaj bi glede na okoliščine konkretnega primera oškodovanec moral in mogel vedeti za oba pogoja in se v tem smislu od njega pričakuje določena stopnja skrbnosti.