zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom – prisilna hospitalizacija duševnega bolnika – odvzem ali omejitev osebne svobode posameznika – neodpravljiva nevarnost - ogrožanje življenja
Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja prisilno hospitalizacijo duševnih bolnikov. Gre za ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so (prepričljivo) izkazane zakonske predpostavke, ki dopuščajo takšen poseg, s katerim se v prvi vrsti varuje življenje in zdravje duševno bolne osebe in posledično tudi življenje in zdravje drugih.
ZPP člen 181, 181/1, 181/2. ZD člen 141, 141/1, 141/2. SPZ člen 44, 44/2.
ugotovitvena tožba – priposestvovanje – domneva dobre vere – raziskovalna dolžnost dobrovernega pridobitelja – pravica dedičev zahtevati zapuščino
Za vpis v zemljiško knjigo priposestvovalec potrebuje le pravnomočno sodno odločbo, s katero se ugotovi, da je lastnik določene nepremičnine.
Določba 141. člena ZD se uporablja le v primeru, ko dediči vložijo dediščinsko tožbo. V obravnavanem primeru pa tožniki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice, ne pa izročitev dediščine, zato uporaba navedenega člena ne pride v poštev.
Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobi pravico, še preden je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Da si pridobitelj lahko zagotovi tako varstvo, mora biti dobroveren, kar pomeni, da ima raziskovalno dolžnost. Če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega in je to jasno vidno, se mora pridobitelj pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Dobra vera se sicer res domneva, vendar le, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo. Ko se pojavijo okoliščine, ki ji nasprotujejo, je preizkus dobrovernosti nujen.
Na osnovi 272. čl. ZIZ je dolžniku mogoče prepovedati razpolaganje zgolj s tistim delom njegove nepremičnine, glede katerega je upnik verjetno izkazal svojo terjatev.
uveljavljanje lastninske pravice na predmetu zapuščine – izločitveni zahtevek - začasna odredba
Bivša zunajzakonska partnerica zapustnika, ki v zapuščinskem postopku uveljavlja (so)lastninsko pravico na skupnem premoženju, do zapuščine nima nobene terjatve. Slednja ni dedinja oziroma volilojemnica, ločitve zapuščine (143. čl. ZD) ne zahteva, niti nima zahtevka na izločitev premoženja, ki pripada potomcem in zakoncu (32. in 33. čl. ZD). Svoj lastninskopravni zahtevek bo lahko uveljavljala le v pravdi.
tekst :
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
O b r a z l o ž i t e v :
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe E. J., po kateri naj bi dolžnikoma, zapustnikovi vdovi in zapustnikovemu mladoletnemu sinu, prepovedalo vsako razpolaganje s premičninami in nepremičninami k.o. ..., vl. št. 126/1 in nepremičninami 1E in 2E ter zaznambo vpisalo v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani. Opravilo naj bi tudi prodajo premičnin in nepremičnin na ustni javni dražbi ter tako poplačalo upnico v primeru, da dolžnika (dediča) ne bi poplačala upničinega deleža na skupnem premoženju s pokojnim. Ker E. J. ni zakonita dedinja v tem zapuščinskem postopku, niti oporočna dedinja ali volilojemnica oziroma oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine, prav tako tudi ne ločitveni upnik na podlagi določbe 143. člena Zakona o dedovanju (ker takšnega zahtevka ni podala), ni stranka v zapuščinskem postopku in kot taka nima legitimacije za vložitev izločitvenega zahtevka, je sodišče predlog za izločitev premoženja iz zapuščine zavrglo. Ker predlagateljica ni stranka tega postopka, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.
Zoper sklep se pritožuje predlagateljica E. J.. V obrazložitvi navaja, da je vlagateljica zapustnikova upnica, ker ob razpadu zunajzakonske življenjske skupnosti s pokojnim v letu 2005 skupnega premoženja nista razdelila. To premoženje predlagateljice ne more biti predmet dedovanja po pokojnem in ne sodi v zapuščino. Zato je predlagateljica legitimirana kot stranka zapuščinskega postopka in je sodišče napačno uporabilo določilo 175. in 143. člena Zakona o dedovanju. Enako je zmotno uporabilo tudi vsebino določila 32. in 33. člena istega zakona in sicer v zvezi z vprašanjem, kdo ima pravico zahtevati izločitev določenega dela iz zapuščine. Pritožnica je zapustniku z osebnim delom in osebnim zaslužkom pomagala pri pridobivanju premoženja pred obstojem zakonske zveze, ko je z njim živela v izvenzakonski skupnosti. Sodišče je napačno uporabilo tudi določilo 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj vlagateljica ne uveljavlja dedne pravice po pokojnem, ampak zahteva le svoje premoženje, ki z dedovanjem nima nobene zveze. Predlagateljica vztraja, da je glede na vse navedeno ločitveni upnik v smislu določila 143. člena Zakona o dedovanju in zato izpolnjuje vse pogoje za stranko v zapuščinskem postopku. Sklicuje se na 162. člen Zakona o dedovanju in sodišču predlaga, da iz zapuščine po pokojnem izloči ½ premoženja, ki ga je s pokojnim ustvarila do začetka maja 2005. Ker je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana in obstaja velika nevarnost, da bo uveljavitev terjatve precej otežena meni, da je tudi predlog za začasno odredbo utemeljen.
Pritožba ni utemeljena.
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe ter predloga za izločitev iz zapustnikovega premoženja je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema vse razloge izpodbijanega sklepa in se s temi razlogi strinja. Odgovarja le na pritožbene trditve.
Pritožnici je potrebno v uvodu najprej pojasniti, da je stranka v smislu Zakona o dedovanju dedič in volilojemnik ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, ne pa osebe, ki trdijo, da določena stvar ne sodi v zapuščino (175. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Ker pritožnica tudi ne zahteva, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, ampak trdi, da ½ premoženja ne sodi v dediščino, tudi ni podlage za uporabo določila 143. člena ZD. Za vložitev tožbenega zahtevka v smislu določila 32. in 33. člena ZD pa so aktivno legitimirani samo zapustnikovi potomci oziroma preživeli zakonec, kar pritožnica prav tako ni. Lastninski zahtevki tretjih oseb (ki ne sodijo v krog dedičev) pa so predmet obravnave v pravdnem postopku, ki ga je pritožnica, tako kot sledi iz priloge tej pritožbi, sprožila v juniju leta 2009 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Ker torej pritožnica v predmetnem zapuščinskem postopku nima nobene terjatve do zapuščine, začasna odredba pa mora biti v zvezi z zahtevkom, ki naj ga zavaruje, bo morala svoj interes zavarovati v pravdnem postopku, kjer je že vložila tožbo.
Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi 7 163. členom ZD).
razmerja med starši in otroki - dolžnost preživljanja mladoletnih otrok - višina preživnine - ocena denarnih potreb - zmožnosti staršev - porazdelitev preživninskega bremena
Odločanje o porazdelitvi preživninskega bremena med starša ni samo računska operacija, ki naj bi se na koncu izšla z matematično popolnim izidom. Upoštevajo se vse okoliščine primera, tudi denarno neocenljivi prispevki staršev.
Prehodnih pravnih pravil (zlasti 147. člen SZ) ni mogoče razumeti tako, da bi bivši imetnik stanovanjske pravice lahko v nedogled bival v stanovanju, ne da bi zahteval sklenitev najemne pogodbe. Tudi imetnik stanovanjske pravice mora pokazati določeno aktivnost in izraziti željo oziroma zahtevati sklenitev najemne pogodbe, če seveda želi na ta način zavarovati svoje pravice do stanovanja.
Toženec si zmotno razlaga, da je zmožnost preživljanja vezana le na prejete osebne dohodke. Novela k ZZZDR je uzakonila v sodni praksi uveljavljano stališče, da je pri odločanju o preživnini treba upoštevati ne le redne in izredne prihodke staršev, pač pa tudi njihove pridobitne zmožnosti. Upoštevati je treba vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo strokovno usposobljenost, pridobljene izkušnje in zdravstveno stanje. O pridobitnih zmožnostih sodišče lahko sklepa že na podlagi splošno znanih dejstev.
Pogodbeno zavarovanje ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovan riziko za vso škodo, ki je nastala oškodovancu. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na morebiti višji obseg škode, ki je nastala v določenem škodnem primeru. Ko je zavarovalna vsota izčrpana, je brezpredmetno ugotavljanje višine škode.
pritožbena novota – vrstni red vračunavanja – trditveno in dokazno breme
Navedbe, da je pritožnica plačila, izvedena v času od julija 2005 do aprila 2006, v skladu z 287. členom OZ knjižila po vrstnem redu zapadlih, starejših in še neporavnanih obveznosti, je pritožnica podala šele v pritožbi. Zgolj zakonska določba, ki je dispozitivne narave, ne omogoča sodišču, da brez ustrezne trditvene podlage odloča, katere obveznosti toženca se štejejo za poravnane. Tudi pravočasna predložitev dokaza ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
URS člen 5, 8, 14, 23, 25, 26. OZ člen 179. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 13, 41.
pravica do sodnega varstva - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina zaradi sojenja v nerazumnem roku - pravno priznana škoda - osebnostna pravica - okrnitev osebnostne pravice - reševanje vzorčnih primerov - odločitev ustavnega sodišča
Tožnikov odškodninski zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi sojenja v nerazumnem roku ne predstavlja pravno priznane škode zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice, saj pravice, katerih kršitev uveljavlja tožnik, niso namenjene varovanju objekta, ki ga varujejo osebnostne pravice - to je varovanju človekove osebnosti in osebnih dobrin.
ZSReg člen 33, 33/3, 34, 34/1, 36, 36/1. ZGD-1 člen 335, 335/1, 336, 337, 339, 339/3, 340.
povečanje osnovnega kapitala - prijava in vpis povečanja osnovnega kapitala – učinek vpisa sklepa o povečanju osnovnega kapitala - sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala – prednostna pravica do novih delnic – prijava sklepa o povečanju osnovnega kapitala za vpis v sodni register - prekinitev postopka – publicitetni učinek vpisa v sodni register
Vpis sklepa o povečanju osnovnega kapitala z novimi vložki, kakršen je obravnavani, še nima oblikovalnega učinka. Tak učinek ima šele vpis povečanja osnovnega kapitala v register (340. člen ZGD-1), ki se opravi, potem ko so nove delnice že vpisane (336. člen in 3. odstavek 339. člena ZGD-1). Tako se pokaže, da ima vpis skupščinskega sklepa v register zgolj publicitetni učinek, zato dejstvo v sodni register vpisanega sklepa še ne vpliva na pravni položaj pritožnika kot delničarja družbe.
Ko je registrsko sodišče presojalo materialnopravne predpostavke za vpis predlaganih sprememb, je lahko preizkušalo le, ali je vsebina skupščinskega sklepa skladna z zakonom in ali so izvedena vsa opravila za vpis spremembe povečanja osnovnega kapitala in spremembe statuta, torej ali so bile nove delnice vpisane. Ker vsebina skupščinskega sklepa o povečanju osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki in izdajo novih delnic ter o izključitvi prednostne pravice dosedanjih delničarjev do vpisa in vplačila novih delnic ni v nasprotju z zakonom (dopušča jo 337. člen ZGD-1), je registrsko sodišče pravilno ugotovilo, da so podane tudi materialnopravne predpostavke za vpis predlaganih sprememb, saj ni imelo nobenega razloga za dvom v pravilnost in zakonitost skupščinskega sklepa.
Pritožniku je sicer priznan status udeleženca v tem postopku na podlagi 1. odstavka 36. člena ZSReg. Da pa bi dosegel prekinitev postopka vpisa do odločitve sodišča o vloženi tožbi, s katero uveljavlja ničnost in izpodbojnost skupščinskega sklepa po 3. odstavku 33. člena ZSReg, bi se moral vključiti v postopek že pred prvostopenjskim sodiščem. Le tako bi le-to lahko preizkušalo, ali so sploh podani pogoji za prekinitev postopka zaradi vprašanja veljavnosti skupščinskega sklepa. Pritožnik bi torej v pritožbi lahko izpodbijal odločitev registrskega sodišča le glede obstoja formalnopravnih in materialnopravnih predpostavk za vpis iz 34. člena ZSReg, upoštevaje gradivo, s katerim je do svoje odločitve razpolagalo prvostopenjsko sodišče.
Za odvzem roditeljske pravice je odločilen obstoj dejanskega stanu po 1. odst. 116. člena ZZZDR. Pomen načela najblažjega posega (gledano z vidika staršev, ob zagotavljanju največje koristi otroka) pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem obstaja poleg same krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos.
tekst :
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:
„Nasprotnemu udeležencu M. K. st., se odvzame roditeljska pravica nad mladoletnim sinom M. K. ml..
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. nepravdne stroške v znesku 182,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.“
Nasprotni udeleženec M. K. st. je dolžan povrniti predlagateljici M. D. stroške pritožbenega postopka v znesku 84,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice, da se nasprotnemu udeležencu odvzame roditeljska pravica nad mld. sinom M. K.. Zavrnilo je tudi stroškovni del predloga ter odločilo, da predlagateljica sama nosi svoje stroške postopka.
Zoper navedeni sklep se pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je vložila svoj predlog na podlagi določbe 116. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotni udeleženec praktično že od rojstva mladoletnega M. nima nobenih stikov z otrokom, saj ga je zapustil in se zanj ne zanima. Zadnjič je videl otroka, ko je bil star 5 mesecev. Nasprotni udeleženec ni nikoli pokazal nobenega interesa, da bi se z otrokom srečal oziroma vzdrževal z njim kakršnekoli stike. Nikoli mu ni čestital za rojstni dan, nikoli ni povprašal po sinu, se zanimal ali kaj potrebuje, prav tako pa zanj ne plačuje preživnine. Nasprotni udeleženec je mladoletnega sina enostavno zapustil in se zanj ne briga. Zato je očitno, da pride v poštev edino odvzem roditeljske pravice. Mladoletni M. nasprotnega udeleženca tudi ne sprejema kot očeta, saj je zanj popoln tujec in ga z njim ne povezujejo nobene čustvene vezi. Nasprotni udeleženec se obnaša tako, kot da mladoletnega M. sploh ni. Zanj ne skrbi na noben način. Po končanem naroku je predlagateljica stopila v stik z bivšo izvenzakonsko partnerico nasprotnega udeleženca, katero predlaga za pričo. Glede na očetovo kriminalno preteklost in podane navedbe je mladoletni M. ogrožen. Ogrožen je tudi zato, ker se nasprotni udeleženec zanj ne briga. Zato je odvzem roditeljske pravice edini primeren ukrep, da bi se zaščitile koristi mladoletnega sina predlagateljice. Sodišče prve stopnje tako ni imelo ne pravne ne dejanske podlage za zavrnitev predloga. Koliko je nasprotnemu udeležencu mar za sina pa priča tudi dejstvo, da je dvakrat prejel vabilo na narok s strani sodišča, pa se narokov ni udeležil, niti ni opravičil svoje odsotnosti.
Nasprotni udeleženec ni odgovoril na vročeno pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Predlagateljica utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. ZZZDR določa vsebino roditeljske pravice (4. člen). Bistvo roditeljske pravice je tako zlasti v dolžnosti staršev, da skrbijo za uspešen, vsestranski razvoj svojih otrok, kar se odraža zlasti v določbah 102. in 103. člena ZZZDR. ZZZDR tudi določa, v katerih primerih se roditelju odvzame roditeljska pravica s sodno odločbo (1. odstavek 116. člena navedenega zakona). Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da se nasprotni udeleženec za mladoletnega sina M. ne zanima, da že od njegovega rojstva ne izpolnjuje svojih roditeljskih dolžnosti do njega, da je opustil vsako skrb zanj, da z njim nima nobenih stikov in da ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti do otroka. Te ugotovitve kažejo, da je izpolnjen dejanski stan po določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR, in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil sina M., poleg tega pa tudi, da je s svojim dosedanjim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi pričajo, da je nasprotni udeleženec povsem brezbrižen in neprizadet v odnosu do svojih starševskih dolžnosti napram sinu M.. Da mu za otroka ni prav nič mar, navsezadnje kaže tudi popolna pasivnost nasprotnega udeleženca v tem postopku (na predlog ni odgovoril, narokov se ni udeležil in sodišču tudi ni sporočil, zakaj se ni odzval vabilu).
Sodišče prve stopnje je glede na navedene okoliščine materialnopravno zmotno presodilo, da predlagateljica ni izkazala obstoja razlogov za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu. Načeloma sicer drži, da je v tovrstnih zadevah treba upoštevati tudi načelo najblažjega posega (gledano predvsem z vidika interesov staršev, ter ob zagotavljanju največjih koristi otrok). Vendar pa pomen tega načela pride do izraza le v primerih, ko med otrokom in roditeljem (glede katerega se odloča o odvzemu njegove roditeljske pravice) obstaja poleg same biološke vezi oziroma krvne povezanosti tudi določeno življenjsko oziroma socialno razmerje ali odnos. O takšni situaciji v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, saj nasprotni udeleženec (po lastni odločitvi) že več kot 8 let nima prav nobenega stika s sinom M.. Zato odvzem roditeljske pravice v ugotovljenih okoliščinah niti ne more prizadeti kakšnega interesa nasprotnega udeleženca v odnosu do mladoletnega sina M.. Materialnopravno napačen je zato tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje nasprotnega udeleženca samo po sebi ne zadošča za odvzem roditeljske pravice, saj ima takšna odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje podlago v določbah 1. odstavka 116. člena ZZZDR. Ob tem je sodišče prve stopnje zmotno presodilo odgovor Centra za socialno delo, da naj bi se nasprotni udeleženec zaradi vzpostavitve stikov s sinom M. obrnil na ta center, saj slednje iz odgovora CSD ne izhaja.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljene dejanske okoliščine nepravilno tudi zaključilo, da mladoletni M. K. ni ogrožen zaradi opustitev nasprotnega udeleženca. Zaradi opustitve dolžne skrbi za otroka s strani nasprotnega udeleženca je predlagateljica prevzela celotno skrb za sina M., vendar pa že po naravi stvari en sam roditelj ne more zadostiti otrokovim potrebam po prisotnosti obeh staršev v njegovem razvojnem procesu. Že to dejstvo pa zadošča tudi za ugotovitev, da je ogrožen otrokov uspešen razvoj v takšnih razmerah. Pri tem pa je, kot že rečeno, odločilno, da je v obravnavanem primeru podan razlog za odvzem roditeljske pravice iz 1. odstavka 116. člena ZZZDR (celo dva), in sicer, da je nasprotni udeleženec zapustil mladoletnega M. ter da je s svojim ravnanjem očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel.
Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato ugodilo predlagateljičini pritožbi kot utemeljeni ter izpodbijani sklep spremenilo tako, da se predlogu za odvzem roditeljske pravice nasprotnemu udeležencu ugodi. Ob tem je nasprotnemu udeležencu naložilo tudi plačilo predlagateljičinih stroškov postopka na prvi stopnji (1. odstavek 67. člena ZNP). Ker je predlagateljica uspela s pritožbo, ji je nasprotni udeleženec dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 67. člena ZNP in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, po višini pa so razvidni iz posamičnih priznanih postavk specificiranih stroškovnikov predlagateljice v zapisniku o naroku 11.5.2009 ter v pritožbi zopet sklep sodišča prve stopnje. V primeru zamude je nasprotni udeleženec dolžan plačati od prisojenih stroškov tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ in 2. odstavek 313. člena ZPP).
vknjižba na podlagi pravnomočne sodbe - pravnomočna sodba kot podlaga za vknjižbo - priposestvovanje
Zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. V konkretnem primeru je to pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotavlja, da je M. M. na podlagi priposestvovanja lastnica nepremičnine.
ZPP člen 116, 116/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
vrnitev v prejšnje stanje – upravičen razlog – krivdno ravnanje tretjega – nepravilna vročitev – napaka pri vročanju kot pritožbeni razlog
Upravičen vzrok pri presoji predloga za vrnitev v prejšnje stanje so lahko takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka sama ni mogla predvideti in odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Toženka ni trdila, niti izpovedala, da ima tudi tožnica ključ skupnega nabiralnika, zato se izkaže pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pregled toženkine pošte in njena zavrnitev s strani tožnice ne predstavlja okoliščine, ki bi verjetno izkazovala obstoj opravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.
Če meni pritožba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo napake pri vročanju, je ne more uveljavljati kot podlage za vrnitev v prejšnje stanje, saj se te presojajo v okviru obravnavanja pritožbe v zvezi z preizkusom zakonitosti odločbe sodišča prve stopnje.
Utemeljenost zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe po 88.čl. ZDen ni odvisna od dejanske dolžnosti vrnitve nepremičnine v naravi. Ugovorov toženca o ovirah za dejansko vrnitev, kot je npr. last fizičnih oseb (3. odst. 16. čl. ZDen), zato ni mogoče upoštevati.
duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti – podlaga odškodninske odgovornosti – protipravnost – upoštevanje kazenske zakonodaje – resničnost navedenih dejstev
OZ ne opredeljuje pojma razžalitev dobrega imena in časti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega od elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazenske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.