uveljavljanje lastninske pravice na predmetu zapuščine – izločitveni zahtevek - začasna odredba
Bivša zunajzakonska partnerica zapustnika, ki v zapuščinskem postopku uveljavlja (so)lastninsko pravico na skupnem premoženju, do zapuščine nima nobene terjatve. Slednja ni dedinja oziroma volilojemnica, ločitve zapuščine (143. čl. ZD) ne zahteva, niti nima zahtevka na izločitev premoženja, ki pripada potomcem in zakoncu (32. in 33. čl. ZD). Svoj lastninskopravni zahtevek bo lahko uveljavljala le v pravdi.
tekst :
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
O b r a z l o ž i t e v :
V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe E. J., po kateri naj bi dolžnikoma, zapustnikovi vdovi in zapustnikovemu mladoletnemu sinu, prepovedalo vsako razpolaganje s premičninami in nepremičninami k.o. ..., vl. št. 126/1 in nepremičninami 1E in 2E ter zaznambo vpisalo v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani. Opravilo naj bi tudi prodajo premičnin in nepremičnin na ustni javni dražbi ter tako poplačalo upnico v primeru, da dolžnika (dediča) ne bi poplačala upničinega deleža na skupnem premoženju s pokojnim. Ker E. J. ni zakonita dedinja v tem zapuščinskem postopku, niti oporočna dedinja ali volilojemnica oziroma oseba, ki uveljavlja kakšno pravico iz zapuščine, prav tako tudi ne ločitveni upnik na podlagi določbe 143. člena Zakona o dedovanju (ker takšnega zahtevka ni podala), ni stranka v zapuščinskem postopku in kot taka nima legitimacije za vložitev izločitvenega zahtevka, je sodišče predlog za izločitev premoženja iz zapuščine zavrglo. Ker predlagateljica ni stranka tega postopka, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.
Zoper sklep se pritožuje predlagateljica E. J.. V obrazložitvi navaja, da je vlagateljica zapustnikova upnica, ker ob razpadu zunajzakonske življenjske skupnosti s pokojnim v letu 2005 skupnega premoženja nista razdelila. To premoženje predlagateljice ne more biti predmet dedovanja po pokojnem in ne sodi v zapuščino. Zato je predlagateljica legitimirana kot stranka zapuščinskega postopka in je sodišče napačno uporabilo določilo 175. in 143. člena Zakona o dedovanju. Enako je zmotno uporabilo tudi vsebino določila 32. in 33. člena istega zakona in sicer v zvezi z vprašanjem, kdo ima pravico zahtevati izločitev določenega dela iz zapuščine. Pritožnica je zapustniku z osebnim delom in osebnim zaslužkom pomagala pri pridobivanju premoženja pred obstojem zakonske zveze, ko je z njim živela v izvenzakonski skupnosti. Sodišče je napačno uporabilo tudi določilo 51. in 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj vlagateljica ne uveljavlja dedne pravice po pokojnem, ampak zahteva le svoje premoženje, ki z dedovanjem nima nobene zveze. Predlagateljica vztraja, da je glede na vse navedeno ločitveni upnik v smislu določila 143. člena Zakona o dedovanju in zato izpolnjuje vse pogoje za stranko v zapuščinskem postopku. Sklicuje se na 162. člen Zakona o dedovanju in sodišču predlaga, da iz zapuščine po pokojnem izloči ½ premoženja, ki ga je s pokojnim ustvarila do začetka maja 2005. Ker je terjatev tožeče stranke verjetno izkazana in obstaja velika nevarnost, da bo uveljavitev terjatve precej otežena meni, da je tudi predlog za začasno odredbo utemeljen.
Pritožba ni utemeljena.
Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za izdajo začasne odredbe ter predloga za izločitev iz zapustnikovega premoženja je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema vse razloge izpodbijanega sklepa in se s temi razlogi strinja. Odgovarja le na pritožbene trditve.
Pritožnici je potrebno v uvodu najprej pojasniti, da je stranka v smislu Zakona o dedovanju dedič in volilojemnik ter druge osebe, ki uveljavljajo kakšno pravico iz zapuščine, ne pa osebe, ki trdijo, da določena stvar ne sodi v zapuščino (175. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Ker pritožnica tudi ne zahteva, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja, ampak trdi, da ½ premoženja ne sodi v dediščino, tudi ni podlage za uporabo določila 143. člena ZD. Za vložitev tožbenega zahtevka v smislu določila 32. in 33. člena ZD pa so aktivno legitimirani samo zapustnikovi potomci oziroma preživeli zakonec, kar pritožnica prav tako ni. Lastninski zahtevki tretjih oseb (ki ne sodijo v krog dedičev) pa so predmet obravnave v pravdnem postopku, ki ga je pritožnica, tako kot sledi iz priloge tej pritožbi, sprožila v juniju leta 2009 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Ker torej pritožnica v predmetnem zapuščinskem postopku nima nobene terjatve do zapuščine, začasna odredba pa mora biti v zvezi z zahtevkom, ki naj ga zavaruje, bo morala svoj interes zavarovati v pravdnem postopku, kjer je že vložila tožbo.
Ker niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi 7 163. členom ZD).
ZPP člen 181, 181/1, 181/2. ZD člen 141, 141/1, 141/2. SPZ člen 44, 44/2.
ugotovitvena tožba – priposestvovanje – domneva dobre vere – raziskovalna dolžnost dobrovernega pridobitelja – pravica dedičev zahtevati zapuščino
Za vpis v zemljiško knjigo priposestvovalec potrebuje le pravnomočno sodno odločbo, s katero se ugotovi, da je lastnik določene nepremičnine.
Določba 141. člena ZD se uporablja le v primeru, ko dediči vložijo dediščinsko tožbo. V obravnavanem primeru pa tožniki zahtevajo ugotovitev lastninske pravice, ne pa izročitev dediščine, zato uporaba navedenega člena ne pride v poštev.
Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobi pravico, še preden je s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Da si pridobitelj lahko zagotovi tako varstvo, mora biti dobroveren, kar pomeni, da ima raziskovalno dolžnost. Če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega in je to jasno vidno, se mora pridobitelj pozanimati, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini. Dobra vera se sicer res domneva, vendar le, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo. Ko se pojavijo okoliščine, ki ji nasprotujejo, je preizkus dobrovernosti nujen.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-6, 40/1-7, 40/1-8, 46, 101, 125, 125/2. ZPP člen 72, 72/3, 72/6, 363/2.
zemljiškoknjižni postopek – zemljiškoknjižni postopek po uradni dolžnosti – zemljiškoknjižni postopek na predlog
V zemljiškoknjižnem postopku velja načelo dispozitivnosti, po uradni dolžnosti lahko sodišče odloča samo, če tako določa zakon. V konkretnem primeru je podlaga za vpis pravnomočna sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da je A lastnica v izreku sodbe navedenih nepremičnin. Gre za pravnomočno sodno odločbo po 3. točki 40. člena ZZK-1, ki glede na že citirani 46. člen ZZK-1 ne pomeni podlage za odločanje po uradni dolžnosti.
Tožnik je z nezmanjšano hitrostjo 40 km/h prevozil „stop znak“, ko je zapeljal z neprednostne na prednostno cesto in trčil v vozilo zavarovanca tožene stranke, ki je vozil po prednostni cesti, pri čemer je bila hitrost tega vozila za 52 % presežena (91 km/h ob dovoljeni 60 km/h). Glede na težo kršitev obeh udeležencev je prispevek tožnika h nastanku nesreče 70%, drugega udeleženca pa 30%.
tekst :
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se:
v 1. točki izreka znesek 50.045,06 EUR zniža in znesek 14.478,52 EUR zviša za znesek 15.511,26 EUR;
v 2. točki izreka znesek 40,00 EUR zniža in znesek 439,89 EUR zviša za znesek 10,00 EUR;
v 3. točki izreka znesek 942,42 EUR zniža in znesek 3.126,18 EUR zviša za 235,61 EUR;
v 5. točki izreka znesek 1.414,72 EUR zniža za znesek 353,68 EUR, medtem ko se nadomestijo zneski:
29,63 EUR z 22,22 EUR,
22,59 EUR s 16,94 EUR,
11,38 EUR z 8,54 EUR,
25,00 EUR z 18,75 EUR,
11,42 EUR z 8,57 EUR,
49,96 EUR s 37,47 EUR,
15,65 EUR z 11,74 EUR,
41,34 EUR z 31,01 EUR,
69,99 EUR z 52,49 EUR,
45,68 EUR s 34,26 EUR,
55,42 EUR z 41,57 EUR,
18,96 EUR s 14,22 EUR,
21,26 EUR s 15,95 EUR,
56,32 EUR z 42,24 EUR,
64,00 EUR z 48,00 EUR,
22,14 EUR s 16,61 EUR,
63,32 EUR s 47,49 EUR,
41,10 EUR z 30,83 EUR,
32,50 EUR s 24,38 EUR,
50,87 EUR z 38,15 EUR,
37,55 EUR z 28,16 EUR,
29,90 EUR z 22,43 EUR,
21,54 EUR s 16,16 EUR,
26,00 EUR z 19,50 EUR,
46,60 EUR s 34,95 EUR,
18,03 EUR s 13,52 EUR,
17,56 EUR s 13,17 EUR,
34,42 EUR s 25,82 EUR,
10,26 EUR s 7,70 EUR,
49,20 EUR s 36,90 EUR,
22,40 EUR s 16,80 EUR,
55,52 EUR s 41,64 EUR,
42,97 EUR z 32,23 EUR,
19,96 EUR s 14,97 EUR in
4-krat 58,42 EUR s po 43,82 EUR;
v 6. točki izreka znesek 58,42 EUR zniža za znesek 14,60 EUR;
v 7. točki izreka znesek 7.490,03 EUR zniža za znesek 4.409,81 EUR.
V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 315,91 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.
O b r a z l o ž i t e v :
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo iz naslova nepremoženjske škode znesek 50.045,06 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.2005 dalje, za 14.478,52 EUR višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa je kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 2. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki iz naslova materialne škode za uničeno obleko in obutev znesek 40,00 EUR, medtem ko je zahtevek iz naslova materialne škode v višini 439,89 EUR kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 3. točko je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki iz naslova materialne škode za tujo pomoč in nego znesek 942,42 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2006 dalje, višji tožbeni zahtevek iz tega naslova za znesek 3.126,18 EUR pa je kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 4. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od 1.3.2006 dalje mesečno plačevati 7.500,00 SIT iz naslova mesečne rente za tujo pomoč. Pod 5. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki za nastalo materialno škodo iz naslova izgube na dohodku znesek 1.414,72 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska glavnice dalje, medtem ko je višji tožbeni zahtevek iz tega naslova kot neutemeljenega zavrnilo. Pod 6. točko izreka je toženi stranki naložilo v plačilo tožeči stranki od 1.3.2006 dalje mesečno znesek iz naslova izgube na zaslužku v višini 58,42 EUR. Pod 7. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 7.490,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.
Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je drugi udeleženec prometne nesreče prekoračil hitrost svoje vožnje kar za 52 % od dovoljene, če pa bi vozil z dovoljeno hitrostjo 60 km/h, pod nespremenjenimi pogoji kljub podani vožnji tožnika, pri svoji vožnji sploh ne bi bil oviran. Drugi udeleženec prometne nesreče je bil pri svoji vožnji tudi nepozoren, saj ni reagiral na nastalo situacijo, bil pa je tudi močno pod vplivom alkohola (1,05 promila alkohola v krvi), kar je prav gotovo tudi vplivalo na njegovo vožnjo. Torej ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je drugi udeleženec prometne nesreče kršil predpise o varni vožnji le s tem, da je vozil preko dovoljene omejitve. Glede na navedeno je drugemu udeležencu prometne nesreče pripisati vsaj enak soprispevek k obravnavani prometni nesreči kot tožniku, ne glede na obsodilno sodbo v kazenskem postopku zoper tožnika. Ob upoštevanju 50 % soodgovornosti zavarovanca tožene stranke bi sodišče prve stopnje moralo tožniku zahtevano odškodnino za nematerialno škodo priznati v celotni vtoževani višini, ker le-ta ne odstopa od primerljive sodne prakse. Tožniku pripada pravica do stroškov tuje pomoči ne glede na to, kdo mu je pomoč nudil. Niti najbližnji sorodniki niso dolžni opravljati te pomoči brez posebne denarne odmene. Vendar je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo mesečne rente iz naslova bodoče tuje pomoči. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik uveljavljal strošek tuje pomoč za čas, ko se je nahajal na zdravljenju, ker takega zahtevka tožnik ni postavil. Ko je bilo formalno zdravljenje zaključeno, niso bile odpravljene tudi posledice poškodbe, niti ni prenehala tožnikova potreba po tuji pomoči, kar ugotavlja tudi izvedenec dr. S. V. v svojem izvedenskem mnenju. Zaradi izgube življenjskih zmožnosti tožnik ni sposoben za opravljanje službenih in vsakodnevnih domačih opravil, ki zahtevajo določene spretnosti. Zato je zahtevek tožnika, da mu pripada renta za tujo pomoč v višini ½ ure dnevno, utemeljen. Takšna je tudi sodna praksa in pravna teorija, po kateri je oškodovanec upravičen do povračila škode za tujo pomoč tudi v primeru, ko mu to nego daje žena in za to ni imel posebnih izdatkov. Nadomestila invalidnine za telesno okvaro ni mogoče upoštevati pri odmeri odškodnine zaradi izgubljenega dobička tožeče stranke, ampak se le-ta lahko upošteva le pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Tudi sicer ni v pristojnosti izvedenca finančne stroke, da odloča, kje se invalidnina pri odločanju o odškodnini upošteva. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločitev o zahtevku za plačilo izgubljenega zaslužka opreti na izračun izvedenca, ki ne upošteva invalidnine za telesno okvaro.
Tožena stranka se pritožuje zoper obsodilni in stroškovni del sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo ustrezno spremeni, podrejeno, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede temelja tožbenega zahtevka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ovrednotilo kršitve cestno-prometnih predpisov obeh udeležencev prometne nesreče. Tožnikova kršitev je namreč občutno težja od kršitve drugega udeleženca prometne nesreče in bi zato bilo potrebno soprispevek tožnika k nastali škodi oceniti v višini 70 % in v višini 30 % drugega udeleženca prometne nesreče. Glede nematerialne škode je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pa nepravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri višine odškodnine, ker je le-to odmerilo previsoko. Pritožba se sklicuje na novejšo sodno prakso, npr. sodbe Vrhovnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. II Ips 385/2005, II Ips 355/2004 in II Ips 73/2001, kjer je bila za občutno hujše telesne bolečine odmerjena nižja odškodnina kot v obravnavani zadevi. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 25.000,00 EUR, ob upoštevanju 30% temelja torej 7.500,00 EUR. Pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti se pritožba sklicuje na isto sodno prakso kot pri odškodnini za telesne bolečine in meni, da bi bila primerna odškodnina v višini 45.000,00 EUR, ustrezno znižana glede na ugotovljeni temelj. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi sodišče moralo upoštevati tudi invalidnino za telesno okvaro, ki jo prejema tožnik, in tej invalidnini ustrezno znižati višino odškodnine. Po podatkih iz spisa je tožniku priznana pravica do invalidnine v mesečnem znesku 42.000,00 EUR in bi jo sodišče moralo upoštevati pri odmeri te odškodnine vsaj v višini 10.000,00 EUR. Pravična denarna odškodnina za strah bi bila 4.000,00 EUR, upoštevaje 30 % temelj 1.200,00 EUR, in v enaki višini tudi iz naslova skaženosti. Pri odškodnini iz naslova skaženosti se pritožba sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 708/2005. Pri prisojanju odškodnine za nematerialno škodo je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Skupaj odmerjena odškodnina namreč da seštevek 125.112,67 EUR, ob upoštevanju 40 % temelja 50.045,06 EUR, in ne 128.112,67 EUR oziroma 51.245,06 EUR, kot v izreku in obrazložitvi sodbe nepravilno ugotovi sodišče prve stopnje. Glede prisojene odškodnine za materialno škodo iz naslova stroškov zdravljenja, uničene obleke, obutve, iz naslova tuje pomoči in iz naslova izgube na dohodku pritožba opozarja na ustrezno znižanje te odškodnine zaradi spremembe odločitve po temelju. Pritožba napada tudi odločitev o stroških postopka in se ji ne zdi pravilno, da je tožeča stranka upravičena do povračila vseh stroškov postopka. S svojim zahtevkom namreč v postopku ni v celoti uspela, niti po temelju, niti po višini, kar je pri odločitvi o stroških postopka potrebno upoštevati ločeno.
Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, medtem ko pritožba tožeče stranke ni utemeljena.
Sodišče prve stopnje je razhajanje med odmerjeno in prisojeno odškodnino glede na ugotovljeni 40 % temelj odpravilo s popravnim sklepom z dne 24.7.2009, ko je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe znesek 51.245,68 EUR nadomestilo z zneskom 50.045,06 EUR. Res z navedenim popravnim sklepom izrecno ni s pravilnimi seštevki nadomestilo tudi zneskov v obrazložitvi sodbe (predzadnji odstavek na 14. strani), vendar je tam navedene zneske šteti za pisno pomoto, ki na razumevanje in pravilnost odločitve ne vplivajo. Zakaj in kako je bilo potrebno popraviti izpodbijano sodbo, je namreč nedvomno pojasnjeno v razlogih citiranega popravnega sklepa. Sledi, da v pritožbi tožene stranke zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka zaradi neskladja med odmerjeno in prisojeno odškodnino sodišče prve stopnje ni zagrešilo.
V kolikor pritožba tožeče stranke napada neskladje po sodišču prve stopnje odmerjeno odškodnino za nematerialno škodo s sodno prakso, je ta njena pritožbena trditev pavšalna in se o njej pritožbeno sodišče ne more opredeliti, ker pritožba določno ne opredeli sodne prakse, s katero bi se tu obravnavana prisojena odškodnina lahko primerjala.
Slediti je pritožbi tožene stranke, da je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje o temelju tožbenega zahtevka, ko opredeli prispevek tožnika k nastanku obravnavane nesreče in posledično temu nastale škode v višini 60 % in drugega udeleženca nesreče v višini 40 %. Neoporekano dejstvo je, da je tožnik z nezmanjšano hitrostjo 40 km/h prevozil „stop znak“, ko je zapeljal z neprednostne na prednostno cesto in takrat je v njegovo vozilo trčilo vozilo zavarovanca tožene stranke, ki je vozilo po prednostni cesti, pri čemer je bila hitrost tega vozila za 52 % presežena (hitrost 91 km/h ob dovoljeni 60 km/h). Vendar je kršitev cestno-prometnega predpisa s strani tožnika v primerjavi z zavarovancem tožene stranke občutno težja, kar pokaže že dejstvo, da do nesreče ne bi prišlo, če tožnik ne bi prevozil „stop znaka“, vseeno pa bi se nesreča zgodila, če bi zavarovanec tožene stranke takrat, ob dani vožnji tožnika, v sedanji točki trčenja vozil z dovoljeno hitrostjo 60km/h. Torej je prekoračena dovoljena hitrost drugega udeleženca nesreče vplivala na težo poškodb in višino škode (nedvomno je ta višja ob višji hitrosti), in kot posledica višje škode je prispevek drugega udeleženca v nesreči k nastanku škode. V kolikor pa je drugi udeleženec nesreče vozil s prekoračeno hitrostjo pred nesrečo, pa njegova vožnja ni v vzročni zvezi z nesrečo samo v smislu pritožbenih navedb tožeče stranke, češ, da če bi pred tem vozil dovoljenih 60 km/h, se takrat, ko je tožnik zapeljal na prednostno cesto, križišču še sploh ne bi približal. Enako ni v neposredni vzročni zvezi z nesrečo alkoholiziranost zavarovanca tožene stranke, ker ta ni bila neposredni vzrok za nesrečo oziroma za v nesreči nastale posledice, ampak je to bila močno prekoračena dovoljena hitrost. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je, glede na težo kršitev posameznega udeleženca obravnavane nesreče, vzrok za nesrečo in v posledici te nastalo škodo v 70 % prispevku tožnika in 30 % prispevku zavarovanca tožene stranke.
Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe (glej točko b. obrazložitve) ne trdi, da bi tožnik zahteval odškodnino za tujo pomoč tudi v času bolnišničnega zdravljenja in je pritožba v tej trditvi protispisna. Sicer pa pritožbeno sodišče sprejema za materialnopravno pravilno zavrnitev tožbenega zahtevka po sodišču prve stopnje, vključno s podanimi razlogi za takšno odločitev, za plačilo rente za bodočo tujo pomoč. V odgovor pritožbi v tem delu pritožbenemu sodišču razlogom sodišča prve stopnje ni potrebno ničesar dodajati.
Res sodna praksa stoji na stališču, da se invalidnina za telesno okvaro upošteva pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Vendar je pravilno tudi, če je invalidnina po višini znana in jo oškodovanec dejansko prejema, ko se ta upošteva pri izračunu višine bodoče rente zaradi prikrajšanja na zaslužku, torej, ko se za prejeto invalidnino zniža višina rente, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Takšen izračun je še celo bolj natančen, kot če se invalidnina upošteva pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, katera se plača v enkratnem znesku. Pri slednji odškodnini se namreč invalidnina upošteva po ocenjeni višini, medtem ko se pri renti upošteva v dejanski višini, torej v višini, kot jo oškodovanec mesečno dejansko prejema. Bistveno je, da je invalidnina upoštevana le pri eni odškodninski postavki, ker če je upoštevana pri dveh hkrati ali pa pri nobeni, izračunana odškodnina ne bi predstavljala vzpostavitve stanja pred nastankom škode oziroma pravične satisfakcije za nematerialno škodo.
Za odmero odškodnine za nematerialno škodo po višini je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa v ta namen pravnorelevantna dejstva, saj teh ugotovitev pritožbi ne izpodbijata oziroma jih pritožba tožene stranke tudi izrecno potrdi. Tako ugotovljena relevantna dejstva je sodišče primerno upoštevalo in na podlagi njih odmerilo primerno in določbam 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter sodni praksi skladno odškodnino, razen odškodnino za telesne bolečine in za strah, kjer je pri vsaki odmerjena za 5.000,00 EUR previsoko. Ko se pritožba tožene stranke pri tem sklicuje na sodno prakso, je potrebno pojasniti, da v pritožbi citirane odločbe za to pravdo niso primerljive zaradi občutno drugačnih poškodb in posledic, kot so bile ugotovljene v tem postopku pri tožniku. Dodati je še, da tožena stranka izpostavlja, ko napada odškodnino za telesne bolečine, težo in vrsto poškodb. Vendar so podlaga za odškodnino le telesne bolečine (vključno z drugimi nevšečnostmi med zdravljenjem), ki jih oškodovanec zaradi poškodb trpi, ne pa že poškodbe same. Enako velja pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost. Podlaga za višino odškodnine niso zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženost, ampak šele duševne bolečine zaradi teh zmanjšanih življenjskih aktivnosti in skaženosti. Navedeno pomeni, da to, da so hujše in težje poškodbe, zmanjšane življenjske aktivnosti ali skaženost, samo po sebi še ne vpliva na višjo odškodnino.
Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke ugodilo, v kolikor je ta utemeljena, in temu ustrezno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je odmerjeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in strahu znižalo pri vsaki postavki za 5.000,00 EUR, celotno odmerjeno odškodnino (za materialno in nematerialno škodo) pa dodatno znižalo še za spremenjeni prispevek posameznega udeleženca prometne nesreče (5. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu je bilo potrebno pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odstavka 165. člena ZPP, po kateri pritožbeno sodišče, ko spremeni odločbo sodišča prve stopnje, odloči o stroških vsega postopka. S spremembo odločitve sodišča prve stopnje se je spremenil uspeh strank v pravdi, katerega je oceniti s polovičnim uspehom vsake od strank. Ob tem je pritrditi pritožbi tožene stranke, da bi bilo vmesno upoštevati uspeh strank že pri odločitvi sodišča prve stopnje, kot je ta podana v izpodbijani sodbi. Ker je pravdne stroške tožeče stranke do pritožbenega postopka v izpodbijani sodbi odmerilo že sodišče prve stopnje (7.490,03 EUR), je bilo potrebno odmeriti le še stroške tožene stranke. Te je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi priglašenih stroškov in v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo. Znašajo 1.329,59 EUR (792,86 EUR sodna taksa za odgovor na tožbo, 521,73 EUR stroški izvedenin, 15,00 EUR poštnina in fotokopiranje), kar je ob polovičnem uspehu v pravdi 664,80 EUR. Glede na polovičen uspeh tožeče stranke je ta upravičena do povračila ji 3.745,02 EUR stroškov, oziroma po medsebojnem pobotanju stroškov do zneska 3.080,22 EUR. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa je uspela s pritožbo do polovice, je tožeča stranka dolžna svoje stroške pritožbe kriti sama, medtem ko je tožena stranka od tožeče upravičena do povračila ji ½ njej nastalih stroškov pritožbe. Ti skupno znašajo 631,82 EUR (621,82 EUR sodna taksa za pritožbo in 10,00 EUR poštnina in fotokopiranje) in ½ od tega je 315,91 EUR.
Na osnovi 272. čl. ZIZ je dolžniku mogoče prepovedati razpolaganje zgolj s tistim delom njegove nepremičnine, glede katerega je upnik verjetno izkazal svojo terjatev.
Sodišče prisodi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti glede na okoliščine opaznosti oziroma vidnosti sprememb v oškodovančevi zunanjosti, obseg možnosti zakrivanja poškodb, starost in spol, kakor tudi, če so ti elementi vplivali na oškodovančevo psihično ravnotežje oziroma njegovo psihično počutje na sploh.
vknjižba na podlagi pravnomočne sodbe - pravnomočna sodba kot podlaga za vknjižbo - priposestvovanje
Zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo pravice na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. V konkretnem primeru je to pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotavlja, da je M. M. na podlagi priposestvovanja lastnica nepremičnine.
OZ člen 9, 13, 246, 349. ZDDV člen 21, 21/1, 24, 25, 25/1-11. ZPP člen 358, 358-2, 358-5.
zastaralni rok - davčna osnova - samostojni podjetnik - fizična oseba - gospodarska pogodba - davčna stopnja - zastaranje terjatev iz gospodarske pogodbe
Ker ne gre za terjatev iz gospodarske pogodbe (izvira namreč iz dogovora s tožencem kot fizično osebo in ni v zvezi z dejavnostjo, ki jo je opravljal toženec kot samostojni podjetnik), ne velja tri letni zastaralni rok iz 349. člena OZ, pač pa velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ.
Osnova za DDV predstavlja plačilo, ki ga bo davčni zavezanec prejel od naročnika za opravljeno storitev, razen DDV.
Pogodbeno zavarovanje ne izhaja iz predpostavke, da je zavarovan riziko za vso škodo, ki je nastala oškodovancu. Zavarovalna vsota je pogodbeno določena in omejuje obveznost zavarovalnice ne glede na morebiti višji obseg škode, ki je nastala v določenem škodnem primeru. Ko je zavarovalna vsota izčrpana, je brezpredmetno ugotavljanje višine škode.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila drugim udeležencem v prometu - sopotnik - uporaba varnostnega pasu - deljena odgovornost (deljena krivda) - pravočasnost ugovora - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tožnika kot sopotnika v osebnem vozilu VW Golf predstavljata druge udeležence v prometni nezgodi, zato v razmerju do njih ni pomembno, ali lahko v ravnanju enega izmed objektivno odgovornih imetnikov motornih vozil najdemo elemente, ki bi tega oproščale odgovornosti. Brez nevarnega obratovanja obeh motornih vozil do prometne nesreče ne bi prišlo in niso upoštevni obširni ugovori toženca, da so za prometno nezgodo soodgovorni tudi drugi udeleženci v prometu. Delna odgovornost posameznega imetnika motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nezgodi, je lahko namreč le predmet obravnavanja v morebitni medsebojni regresni pravdi.
Čeprav je imel toženec izposojeno vozilo, odgovarja poleg imetnika stvari, četudi je bila škoda posledica kakšne skrite napake ali skrite lastnosti stvari, na katero ga imetnik ni opozoril.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom – prisilna hospitalizacija duševnega bolnika – odvzem ali omejitev osebne svobode posameznika – neodpravljiva nevarnost - ogrožanje življenja
Zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike predstavlja prisilno hospitalizacijo duševnih bolnikov. Gre za ukrep, ki je dopusten le v izjemnih primerih, ko so (prepričljivo) izkazane zakonske predpostavke, ki dopuščajo takšen poseg, s katerim se v prvi vrsti varuje življenje in zdravje duševno bolne osebe in posledično tudi življenje in zdravje drugih.
povzročitev škode – izbris iz registra stalnega prebivalstva – prenehanje obveznosti – zastaranje – kdaj začne zastaranje teči – čas, ki je potreben za zastaranje – odškodninske terjatve – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda
V primeru odškodninskih terjatev zakon določa posebne okoliščine, ki so relevantne za začetek teka zastaralnega roka. Subjektivni rok začne teči, ko sta kumulativno izpolnjena pogoja, da oškodovanec ve za škodo in ve za povzročitelja, pri čemer se ugotavlja, kdaj bi glede na okoliščine konkretnega primera oškodovanec moral in mogel vedeti za oba pogoja in se v tem smislu od njega pričakuje določena stopnja skrbnosti.
ODŠKODNINSKO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC
VSL0055962
EKČP člen 6, 6/1, 13, 41. OZ člen 179.
pravica do sojenja v razumnem roku - pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - temeljne pravice - osebnostne pravice - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica, zato odškodnine za njeno kršitev ni mogoče utemeljiti na 179. členu OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.
pritožbena novota – vrstni red vračunavanja – trditveno in dokazno breme
Navedbe, da je pritožnica plačila, izvedena v času od julija 2005 do aprila 2006, v skladu z 287. členom OZ knjižila po vrstnem redu zapadlih, starejših in še neporavnanih obveznosti, je pritožnica podala šele v pritožbi. Zgolj zakonska določba, ki je dispozitivne narave, ne omogoča sodišču, da brez ustrezne trditvene podlage odloča, katere obveznosti toženca se štejejo za poravnane. Tudi pravočasna predložitev dokaza ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.
ZPP člen 116, 116/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8.
vrnitev v prejšnje stanje – upravičen razlog – krivdno ravnanje tretjega – nepravilna vročitev – napaka pri vročanju kot pritožbeni razlog
Upravičen vzrok pri presoji predloga za vrnitev v prejšnje stanje so lahko takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka sama ni mogla predvideti in odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi. Toženka ni trdila, niti izpovedala, da ima tudi tožnica ključ skupnega nabiralnika, zato se izkaže pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pregled toženkine pošte in njena zavrnitev s strani tožnice ne predstavlja okoliščine, ki bi verjetno izkazovala obstoj opravičenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.
Če meni pritožba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo napake pri vročanju, je ne more uveljavljati kot podlage za vrnitev v prejšnje stanje, saj se te presojajo v okviru obravnavanja pritožbe v zvezi z preizkusom zakonitosti odločbe sodišča prve stopnje.
Ker je bila izvršba predlagana na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočnost sklepa o izvršbi ni pogoj za zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke (3. odst. 45. čl. ZIZ).
javni uslužbenec – vojak – plača – razlika v plači – denarni zahtevek – neposredno sodno varstvo
Tožnik je uveljavljal denarno terjatev: ni zahteval priznanja višjega količnika za obračun osnovne plače oziroma izdaje drugačne odločbe o plači, ampak je zahteval le plačilo razlike v plači med količnikoma za obračun osnovne plače 3,60 in 4,00 po dejansko opravljenem delu. Za uveljavljanje denarne terjatve je dopustno neposredno sodno varstvo na podlagi 4. odst. 204. čl. ZDR, ki je lex specialis v razmerju do 100.a čl. ZObr, ker ZObr ne ureja uveljavljanja denarnih, ampak le uveljavljanje nedenarnih terjatev.
nedovoljen dokaz - preizkus alkoholiziranosti - zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti
Nepravilno izveden postopek preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom ima lahko za posledico le nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.
Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z ZUP, je javna listina in pomeni dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, razen tistih delov zapisnika, h katerim so bile dane pripombe, da niso pravilno sestavljeni.
duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti – podlaga odškodninske odgovornosti – protipravnost – upoštevanje kazenske zakonodaje – resničnost navedenih dejstev
OZ ne opredeljuje pojma razžalitev dobrega imena in časti. Vprašanje protipravnosti takih škodnih dogodkov kot enega od elementov civilnega delikta se zato presoja s pomočjo kazenske zakonodaje za področje kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime.