Ker ZPNačrt izrecno ne dopušča, da bi se stranki lahko dogovorili glede zapadlosti odmere oziroma obveznosti plačila komunalnega prispevka, bi tožena stranka, pri odmeri komunalnega prispevka, odločitve ne smela opreti na vsebino pogodbe z dne 3. 5. 2006, četudi bi pri strankah dejansko obstajal namen, da se bo tožeči stranki komunalni prispevek odmeril šele po tem, ko bo komunalna infrastruktura na tem območju v celoti že zgrajena. Drugačna razlaga bi namreč pomenila neenako obravnavanje investitorjev – tistih, ki so s toženo stranko sklenili tovrstno pogodbo in ostalih, čeprav se jim komunalni prispevek odmerja v istem času in za isto komunalno opremo, saj za različno obravnavo v zakonu ni podlage.
Tožeča stranka v tožbi priznava, da med strankama ni bila sklenjena pogodba o komunalnem opremljanju oziroma ne zatrjuje, da bi bila med njima sklenjena kakršnakoli pogodba v smislu 78. člena ZPNačrt, zato je tožena stranka ravnala prav, ko preteklih vlaganj tožeče stranke pri odmeri komunalnega prispevka ni upoštevala.
Pavšalna navedba tožeče stranke, da je vložila „premalo popolno“ pritožbo iz razloga, ker je računala, da bo drugostopni organ njeni pritožbi ugodil in zadevo vrnil v odločanje organu prve stopnje, v ponovljenem postopku pa bi se razčistile vse okoliščine, ne more biti upravičen razlog v smislu 52. člena ZUS-1.
S tem ko določba 2. odstavka 108. člena ZPNačrt predpisuje, da se do poteka šestih mesecev po uveljavitvi OPN komunalni prispevek odmerja po do tedaj veljavnih predpisih, glede na 1. odstavek 103. člena dejansko omogoča uporabo občinskih predpisov, ki so bili sprejeti v času prej veljavnih ZUreP-1 in ZSZ/97, pa kasneje niso bili nadomeščeni z novimi. Te predpise pa bo dopustno uporabiti le, če so njihove določbe v skladu z ZPNačrt in bo na ta način na njih temelječa odmera v skladu z zakonom.
Odmera komunalnega prispevka zaradi povečanja tlorisne površine obstoječega objekta, pri čemer je bila upoštevana razlika v bruto tlorisni površini, ni v skladu z določbami 80. in 1. odstavka 82. člena ZPNačrt, po katerih so za izračun relevantne le neto in ne bruto tlorisne izmere.
Tožbo zaradi molka je tožeča stranka vložila, še preden je vložila zahtevo pri drugostopenjskem organu, naj odloči v nadaljnjih sedmih dneh. Zato je bilo treba tožbo kot prezgodnjo zavreči.
Zavezanec za komunalni prispevek je investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Obveznost plačila komunalnega prispevka torej ne obstaja le za objekt, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, temveč tudi za objekt, ki je sicer že priključen na komunalno opremo, a se pri njem povečuje neto tlorisna površina ali se spreminja njegova namembnost. Zato tudi odločanje o obveznosti plačila komunalnega prispevka zaradi rekonstrukcije objekta samo po sebi še ne pomeni, da gre za odločanje o obveznosti, o kateri je že bilo odločeno, ko je bil objekt zgrajen.
ZPNačrt člen 79, 78. Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje zazidalnega načrta za območje Kajuhova – Hudournik Morer člen 14, 14/4. ZUP člen 214.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - pravna podlaga za odmero - pogodba o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti - obrazložitev odločbe
Toženka ne obrazloži, zakaj se je odločila odmeriti komunalni prispevek mimo sklenjene pogodbe o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi z odmero in plačilom komunalnega prispevka. Izpodbijana odločba je v tem delu nezadostno obrazložena in se je ne da preizkusiti.
Iz izreka odločbe izrecno izhaja, da tožeča stranka ni zavezana za plačilo komunalnega prispevka za obravnavani poseg le do takrat, ko bo sprejet program komunalnega opremljanja, ki bo urejal predmetno območje, na podlagi katerega bo tožeči stranki odmerjen komunalni prispevek za obravnavani gradbeni poseg in obračunan v skladu s 5. in 11. členom Odloka o komunalnem prispevku, kar nesporno kaže na njeno začasno naravo. Navedeno odločbo je zato potrebno obravnavati kot začasno odločbo po 221. členu ZUP. Ker začasna odločba velja, dokler ni izdana odločba o upravni zadevi v glavni stvari po končanem postopku (3. odstavek 221. člena ZUP), izdaja začasne odločbe ne pomeni, da je o upravni zadevi že odločeno.
tožnik, ki je zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja zaradi legalizacije in dozidave neskladne gradnje vinske kleti, je dolžan plačati komunalni prispevek za tisto komunalno infrastrukturo, za katero komunalni prispevek za (že) obstoječi objekt še ni bil plačan ter pri plačilu upoštevati celotno površino objekta.
ZUreP-1 člen 138, 138/1, 140, 142, 143, 143/1, 144, 190, 190/8, 190/9. URS člen 125.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - pravna podlaga za odmero - financiranje iz evropskih sredstev - exceptio illegalis - program opremljanja
Plačilo komunalnega prispevka pokriva sorazmerni del stroškov, ki jih je imela občina kot investitor komunalne infrastrukture, ta del pa je po določbi 1. odstavka 2. člena Navodila za izračun komunalnega prispevka lahko največ enak dejanskim stroškom, ki jih povzroči zgraditev komunalne opreme na območju opremljanja in ki v sorazmernem delu odpadejo na objekt zavezanca. Opisanega načina pokrivanja dela stroškov izgradnje komunalne opreme pa ni mogoče zagotoviti, če v Programu opremljanja niso upoštevana sredstva iz tretjih virov (torej ne lastna sredstva občine in ne sredstva iz komunalnega prispevka), ki so izrecno namenjena za izgradnjo komunalne infrastrukture, kar v obravnavani zadevi velja za pridobljena strukturna sredstva. S tem, ko je del stroškov za izgradnjo komunalne infrastrukture pokrit s takimi sredstvi, se namreč dejanski stroški občine ustrezno zmanjšajo.
80. člen ZPNačrt določa, kdo so zavezanci za plačilo komunalnega prispevka. To je investitor, ki bo svoj (s projektom) predvideni objekt na novo priključil na komunalno opremo, lastnik obstoječega objekta, ki se bo prvič oziroma na novo priključil na posamezno vrsto komunalne opreme, in tudi lastnik obstoječega objekta, ki spreminja neto tlorisno površino objekta ali njegovo namembnost. V obravnavani zadevi gre nesporno za položaj, ko se tožeča stranka kot investitor novogradnje povsem na novo priključuje na komunalno opremo. Upravni organ je glede na vlogo tožeče stranke komunalni prispevek pravilno odmeril za novogradnjo, zato tudi ni bilo podlage za odmero komunalnega prispevka po 7. odstavku 6. člena Pravilnika, ki se nanaša na spremembo neto tlorisne površine že obstoječega objekta.
Za odmero komunalnega prispevka je (poleg pravne podlage) odločilnega pomena, kako je gradnja opredeljena v projektni dokumentaciji.
Ker pri obravnavanem objektu ne gre za spremembo namembnosti že obstoječega objekta ali za rekonstrukcijo objekta, temveč za izgradnjo novega objekta, za katerega je moral tožnik pridobiti tudi novo gradbeno dovoljenje, je tožnik zavezanec za plačilo komunalnega prispevka.
Odmerjanja komunalnega prispevka ni mogoče šteti za eno izmed ekonomskih dejavnosti, kot jih opredeljuje drugi odstavek 5. člena ZDDV-1. Ne gre za promet, pri katerem bi bila konkurenca izkrivljena, če organa lokalne skupnosti ne bi obravnavali kot davčnega zavezanca. Iz zakonske ureditve komunalnega prispevka in DDV jasno izhaja, da komunalni prispevek ni predmet obdavčitve z DDV.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - zavezanec za plačilo komunalnega prispevka - komunalna oprema - električno in vodovodno omrežje
Bistvo komunalnega prispevka je v tem, da investitor prispeva delež, ki ustreza standardu in obsegu komunalne infrastrukture na območju gradnje. Stališče tožeče stranke, da zato, ker objekt ne bo priključen na električno in vodovodno omrežje, ni zavezanec za plačilo komunalnega prispevka za to omrežje, je napačno, saj se po določbi 3. odstavka 79. člena ZPNačrt komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme.
ZVO-1 člen 149, 149/1, 149/1-2. ZGJS člen 5, 5/2. Odloka o pogojih odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda člen 4, 15, 15/1, 15/3.
kanalizacijsko omrežje - priključitev objekta na javno kanalizacijsko omrežje - uporabnik javne kanalizacije
V konkretnem primeru tožeča stranka ni ugovarjala, da ne bi bila uporabnik iz 4. člena Odloka, da javno kanalizacijsko omrežje ni zgrajeno oziroma, da ni potekel rok, v katerem se morajo uporabniki priključiti na javno kanalizacijo, ali da priključek tehnično ni mogoč. Ugovor, vsebinsko ponovljen v tožbi, da ima objekt ustrezno greznico, pa glede na obveznost priključitve na javno kanalizacijo ne more biti uspešen.
Drugostopenjski organ ni upošteval s strani tožnic dejansko plačane (revalorizirane) višine prispevkov, temveč je na podlagi dogovora krajanov z dne 21. 8. 1988 tožnicama v korist priznal delež oprostitve v višini 50 % od celotne investicije za ceste, kar je za tožnici pomenilo tudi večji delež olajšave, kot jima ga je na podlagi ustreznih dokazil iz 11. člena Odloka priznal prvostopenjski organ.
ZPNačrt člen 108, 108/1. Uredba o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo člen 1, 1/1. ZUS-1 člen 64, 64/4.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - pravna podlaga za odmero komunalnega prispevka - vezanost upravnega organa na napotke sodišča - vezanost na pravno mnenje sodišča
Ker Uredba o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo določa vsebino in obliko programa opremljanja zemljišč za gradnjo ter ureja druga vprašanja, povezana s pripravo in sprejemanjem programa opremljanja (1. odstavek 1. člena), ne more biti neposredna podlaga za odmero komunalnega prispevka. ZPNačrt za že začete postopke pred svojo uveljavitvijo ni predvidel in uredil položaja, ko občine na podlagi prej veljavnega ZUreP-1 niso sprejele programov opremljanja, kar pomeni, da postopkov ni mogoče končati v skladu s 1. odstavkom 108. člena ZPNačrt. Zato je ob upoštevanju načela zakonitosti iz 6. člena ZUP tudi v teh postopkih mogoča edino rešitev, da občina po sprejemu občinskega prostorskega načrta odmeri komunalni prispevek po določbah ZPNačrt.
Dolžnost upravnega organa, da v skladu s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 upošteva stališča, izražena v sodbi, ne more biti absolutna, saj lahko upravni organ v ponovljenem postopku ugotovi in navede razloge, zakaj ni ravnal v skladu z mnenjem sodišča.
Drugostopenjski organ se do predložene izjave in dokazil, na podlagi katerih tožnika po vsebini uveljavljata oprostitev plačila komunalnega prispevka za sekundarno cestno omrežje po 2. odstavku 4. člena Odloka, ni v ničemer opredelil, temveč je le pavšalno zaključil, da ima sporni objekt možnost priključitve na javno pot. Ker o vprašanju nima razlogov niti izpodbijana odločba, ni mogoče preizkusiti, ali je občinski organ za ta del komunalne opremljenosti zemljišča tožnikoma upravičeno zaračunal komunalni prispevek.
Že ob izdaji prve odločbe o odmeri komunalnega prispevka tožečima strankama Odlok o komunalnem prispevku ni več veljal in zato ni mogel predstavljati podlage za odmero komunalnega prispevka. Z Odlokom o spremembi Odloka o komunalnem prispevku je bil spremenjen do takrat že neveljaven predpis, ki zgolj zaradi te spremembe ni „oživel“.
Zakonsko podlago za izdajo izpodbijane odločbe predstavlja ZPNačrt. Po določbi 1. odstavka 108. člena ZPNačrt se postopki za odmero komunalnega prispevka, začeti pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po doslej (dotlej) veljavnih predpisih, ki pa jih, kot je bilo obrazloženo, v obravnavanem primeru ni. Komunalni prispevek je zato mogoče odmeriti le z uporabo predpisov, sprejetih na podlagi ZPNačrt
Ker je tožena stranka že s prvo „delno odločbo“ v celoti odločila o predmetu upravnega postopka, ta odločba pa je tudi v celoti postala izvršljiva, po določbi 1. odstavka 219. člena ZUP v nobenem primeru niso mogli biti izpolnjeni pogoji za izdajo nove, izpodbijane „delne odločbe“. Tožena stranka je z njo dejansko na novo oziroma ponovno odmerila del komunalnega prispevka zaradi izgradnje dela cestnega omrežja.
Zavezancu za plačilo komunalnega prispevka je s plačilom tega prispevka zagotovljeno, da bo komunalna oprema zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja. Gre za iztožljivo pravico, v primeru neizpolnitve svoje obveznosti, to je omogočitve priključitve na komunalno omrežje, pa občina, ki po zakonu zagotavlja gradnjo komunalne opreme, zavezancu (investitorju) odgovarja za povzročeno škodo tako zaradi nezmožnosti priključitve kot tudi zaradi zamude roka izgradnje komunalne opreme.
Dejstvo sofinanciranja izgradnje komunalne infrastrukture in njegov obseg ter vrednost je mogoče ugotoviti z dokazi po določbi 2. odstavka 164. člena ZUP.
Tožba je utemeljena, saj je občinski organ tožniku komunalni prispevek odmeril na podlagi podzakonskega predpisa, ki se v času odločanja po veljavni zakonodaji ni več uporabljal.