URS člen 14, 14/1, 14, 14/1. ZS člen 62/5, 62/8, 62, 62/2, 62/3, 62/8, 62, 62/2, 62/3, 62/5. ZUNEO člen 2, 4, 22, 2, 4, 22.
pravica do enakega obravnavanja - imenovanje predsednika sodišča
Ker z razlogi za odločitev in odgovori zastopnik tožene stranke ni prepričljivo zavrnil tožbenih očitkov o šibkosti argumentacije v zvezi z uporabo spornih kriterijev za izbiro v izpodbijani odločbi, s čemer v smislu določb ZUNEO ni ovrgel očitka zatrjevane diskriminacije v postopku za izbiro predsednika sodišča, s tem domneva, da je bila kršena prepoved diskriminacije, ni bila izpodbita; zato se po ZUNEO šteje, da je diskriminacija v postopku izbire in imenovanja predsednika sodišča (bila) podana.
predodelitev zadeve drugemu sodniku - sodno varstvo v upravnem sporu
S pojmom "upravni akt" v smislu 3. člena ZUS-1 je mišljen upravni akt po 2. odstavku 1. člena ZUS-1 in tudi posamični akt ali dejanje iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, če tak posamični akt ali dejanje pomeni "odločitev nosilca sodne veje oblasti, ki je "sprejet za izvrševanje ustavnih pristojnosti" sodišča. V obeh primerih izpodbijanih dejanj gre za formalne odločitve sodišča, ki jih je tožena stranka sprejela za izvrševanje njenih ustavnih pristojnosti v zvezi s sojenjem.
disciplinsko kaznovanje sodnika - premestitev na drugo sodišče - učinkovito pravno sredstvo - sodstvo
V pravno-formalnem smislu Sodni svet v postopkih v zvezi z disciplinskimi sankcijami zoper sodnika ni pristojen samo za izvršitev disciplinske sankcije, ampak mora o premestitvi sodnika izdati odločbo (25. člen ZSS). Zakonodajalec je tudi predvidel, da ima sodnik zoper odločbo o premestitvi pritožbo v roku 8 dni od prejema odločbe o premestitvi, o pritožbi pa odloča Sodni svet z dvotretjinsko večino (2. odstavek 25. člena ZSS). Ker je potrebno pravna sredstva, ki jih ima sodnik v zvezi z zatrjevanimi posegi v njegove zakonske pravice, razlagati tako, da je zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pravic (23. člen Ustave), kar pa izključuje možnost nepotrebnega kopičenja pravnih sredstev, izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, ker tak akt še ne posega v zakonsko varovane pravne koristi oziroma pravico tožnice (v smislu 1. člena ZUS in 157. člen Ustave).
Sodnik nima pravice do dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva ter pravnega sredstva zoper oceno o sodniški službi in sklep Personalnega sodišča Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper oceno o sodniški službi, kadar je v oceni sodniške službe ugotovljeno, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Namen določbe 6. alineje 1. odstavka 28. člena ZS ni v tem, da bi Sodni svet odločal o zatrjevani kršitvi sodnikove zakonske pravice, ki naj bi jo pred tem storil Sodni svet pri odločanju o pritožbi sodnice zaradi zatrjevanih kršitev zakonskih pravic v postopku ocenjevanja sodniške službe.
Sodni svet je vezan na oceno sodniške službe in je ne more spreminjati, le negativna ocena iz 1. točke 32. člena ZSS je podvržena njegovi potrditvi, a tudi te ne more sam spreminjati, kar pomeni, da lahko, če ne ocene ne potrdi, kvečjemu vrne zadevo v ponovni postopek ocenjevanja sodniške službe pristojnemu personalnemu svetu, med tem ko za nobeno od drugih ocen iz 32. člena niti takega zakonskega pooblastila nima in mora pozitivno oceno upoštevati. Z akonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari (kadar gre npr. za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave ali za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike) sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti. Tudi v obravnavani zadevi gre za specifično naravo javno-pravnega odločanja, kjer ima pristojni organ za izdelavo ocene sodniške službe določeno polje proste presoje, kateremu od zakonskih kriterijev bo morda (ni pa nujno), glede na aktualne potrebe v sodstvu, dal večjo težo. To seveda ne pomeni, da je ocenjevanje sodniške službe lahko arbitrarno, saj toženo stranko veže smiselna uporaba določil ZUP in splošna pravna načela, v takšnih zadevah zlasti načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), ter omenjeni test očitne (ne)razumnosti. Iz navedenih razlogov ima določeno polje proste presoje tudi pri izbiri meril, ki jih pristojni organ uporablja za ugotavljanje posameznega kriterija iz 1. odstavka 29. člena ZSS, ki pa je omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 1. odstavka 29. člena ZSS, po drugi strani pa z omenjenim testom očitne (ne)razumnosti; to polje proste presoje je tem bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so (statistično) merljivi. Ker pa gre v tem upravnem sporu za izpodbijanje akta, ki pomeni prenehanje sodniške funkcije (in ne za upravni spor zoper oceno sodniške službe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, kot v zadevi U 450/2004, v kateri je šlo torej za bistveno manjši poseg v zakonske pravice sodnika kot v tem upravnem sporu), sodišče ni uporabilo testa očitne (ne)razumnosti, ampak test, po katerem sodišče presoja uporabo polja proste presoje po tem, ali je odločitvi tožene stranke mogoče odreči oziroma ji priznati razumnost. Zakonodajalec ni predpisal, da mora pristojni organ posebej ugotavljati, ali je sporno ravnanje sodnika tudi resnično vplivalo na zmanjšanje ugleda sodnika in sodišča, ampak je pri oblikovanju tega kriterija predpostavil in določil, da mora ocena o zmanjšanju ugleda sodnika in sodišča izhajati iz ugotovitev o načinu vodenja postopka, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanja zanesljivosti in nepristranosti. Za ugotovitev zakonitosti izpodbijane odločbe ni dovolj, da je iz odločbe, ki potrjuje oceno sodniške službe pristojnih organov, razvidno, da je tožena stranka upoštevala v odločitvi tudi kriterije, ki jih tožnica izpolnjuje. Iz odločbe mora biti razvidna tudi argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da sodnica ne ustreza sodniški službi in ji funkcija zato preneha. Sodnik mora vsaj minimalno izpolnjevati vsakega izmed osmih kriterijev. Nujno varovalo zoper morebitne zlorabe ali arbitrarne negativne ocene sodniške službe, ki bi temeljili zgolj na oceni enega kriterija, kar bi lahko imelo negativni vpliv na varovanje neodvisnosti sodstva (125. člen Ustave) in delitve oziroma prirejenosti treh vej oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave), kar sta tudi dva nepogrešljiva mehanizma za varovanje demokratične družbene ureditve (1. člen Ustave), je v tem, da pristojni organ oceni, ali sodnik izpolnjuje določene kriterij vsaj v minimalni meri tudi v razmerju do dosežene stopnje izpolnjevanja drugih kriterijev iz določila 1. odstavka 29. člena ZSS in ne samo glede na vsa dejstva, ki so relevantna za tisti kriterij, za katerega se postavi dvom o minimalni meri izpolnjevanja kriterija. Sodišče šteje za povsem razumno oceno tožene stranke, da je popolnoma nesprejemljivo, da ima sodnik očitno nekooperativen odnos do oseb, ki sodelujejo v nadzorstvenih postopkih; pri čemer sodišče temu dodaja, da to velja v tistih primerih, ko ni podan nikakršen sum, da je nadzor nad sodnikom izveden na nezakonit način. Odločitev tožene stranke ni nerazumna, ker gola "produktivnost" ne more biti glavni cilj sodne funkcije in je lahko ugled oziroma zaupanje v sodišče, brez katerega sodišče ne more opravljati svoje funkcije, pomembno narušen tudi, če sodnik v eni sami zadevi noče razsoditi in tako ovira opravljanje sodne funkcije, hkrati pa lahko s takim ravnanjem vzbuja utemeljene občutke strank, da gre za pristrano sojenje. Za prenehanje sodniške funkcije ni nujno, da mora biti predhodno izpeljan disciplinski postopek. Toženi stranki ni bilo treba pred sprejemom odločitve o potrditvi ocene sodniške službe odločiti o pritožbi tožnice zaradi kršitve zakonskih pravic tožnice. Prenehanje sodniške službe je na specialen način urejeno v VI. poglavju ZSS, v določbi 74. člena ZSS, pa tudi v poglavju o postopku ocenjevanja sodniškega dela, zato se tudi glede roka za prenehanje službe v povezavi s seznanitvijo razlogov za prenehanje službe uporabljajo določbe ZSS in ne ZDR.
ZS člen 71/1, 28, 28/1-6, 71, 71/1, 28, 28/1-6, 71. Sodni red člen 158, 158.
letni razpored - sodnik
Letni razpored sodnikov na določena pravna področja je akt sodne uprave, s katerim se zagotavljajo pogoji za redno izvajanje sodne oblasti. Glede na navedeno tožeči stranki z razporeditvijo na določen oddelek, ne da bi se za to pridobilo njeno soglasje, ni bila kršena njena zakonska pravica niti ustavne pravice, saj niti Zakon o sodiščih, niti Zakon o sodniški službi, ne zagotavljata sodnikom opravljanja sodniške funkcije na določenem oddelku.
URS člen 157, 157. ZSS člen 44, 44. ZUS člen 1, 1. ZUP člen 274/2, 275, 277, 4, 274, 274/1, 274/2, 275, 277, 4, 274, 274/1.
izdaja odločbe po nadzorstveni pravici - sodniška služba - pravno sredstvo
Iz določb ZUP izhaja, da ni važno, kdaj je stranka vložila zahtevo za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici, ampak je postavljen absolutni rok, do kdaj se taka odločba lahko izda.
ZSS člen 4, 24, 29, 29/1, 29/2, 32. URS člen 3, 3/2, 15, 23, 125. ZUP člen 4, 254, 254/2.
ocena sodniške službe - sodniška služba - sodstvo - pravica sodnika do plače - polje proste presoje
Predhodno opravljanje sodniške funkcije na okrajnem sodišču ali katerem koli drugem sodišču ni mogoče šteti za (posebno) strokovno dejavnost v pravni stroki v smislu 2. točke 1. odstavka 29. člena ZSS v zvezi z izdelavo ocene sodniške službe. Zakonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari, kadar gre na primer za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave ali gre za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike, sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti. Delež vloženih pritožb je ob upoštevanju vrste (strukture) zadev povsem razumno šteti kot enega izmed pokazateljev dosežene stopnje pravilnosti in zakonitosti sodnikovega odločanja, pa tudi sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj, poleg pokazatelja, ki izhaja iz statistike sodnih odločitev v pritožbenih postopkih. To merilo je predvidel tudi zakonodajalec v določilu 3. točke 1. odstavka 29. člena ZSS. Ugotavljanje sposobnosti razreševanja pravnih vprašanj v postopkih s pravnimi sredstvi zajema tudi ugotavljanje, ali so pravna sredstva vložena ali ne.
URS člen 157, 157/2, 157, 157/2. ZKP člen 383, 383/1, 371, 371/1, 371/1-11, 383, 383/1, 371, 371/1, 371/1-11. ZUS člen 34/1, 34/1-3, 1, 1/3, 34, 34/1, 34/1-3, 1, 1/3, 34.
sodno varstvo
Tožniki v tožbi zoper uvodoma navedeni toženi stranki zatrjujejo, da nimajo na razpolago drugih učinkovitih sodnih postopkov in zahtevajo sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS zaradi kršitve ustavnih pravic, do katerih je prišlo pri ustni obrazložitvi sodbe v kazenski zadevi, s katero so bili tožniki oproščeni obtožbe. V tem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave, ki je povzeta v določbi 3. odstavka 1. člena ZUS, po kateri v upravnem sporu odloča pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika le v primeru, če ni zagotovljeno drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor. Tožnikom je zagotovljeno drugo sodno varstvo glede zatrjevanih kršitev ustavnih izčrpano z izčrpanjem pravnih sredstev zoper navedeno kazensko sodbo prve tožene stranke. Ta sodba se namreč med drugim sme izpodbijati tudi zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožba v kazenskem postopku po določbah ZKP je učinkovito pravno sredstvo, tudi če se nanaša na obrazložitev kazenske sodbe v primeru, če se ugotovi obstoj nasprotja med obrazložitvijo sodbe in njenim izrekom. Tožniki imajo v konkretnem primeru zoper uveljavljane kršitve ustavnih pravic na razpolago primarno sodno varstvo pred rednim sodiščem višje stopnje na podlagi rednega pravnega sredstva. Zato procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva po določbi 2. odstavka 157. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZUS v tem primeru ni podana. Po mnenju sodišča je tako primarno sodno varstvo tožnikom zagotovljeno na učinkovit način (in v konkretnem primeru tudi že izčrpano) v kazenskem postopku pred rednimi sodišči, v katerem imajo možnost vložiti tako redna, kot izredna pravna sredstva. Sodišče zaključuje, da poleg primarnega sodnega varstva z rednimi in izrednimi sredstvi zoper navedeno sodbo prve tožene stranke v kazenskem postopku po določilih ZKP tožniki ne morejo vzporedno uveljavljati še dodatnega sodnega varstva v upravnem sporu po 2. odstavku 157. člena Ustave in 3. odstavku 1. člena ZUS, saj pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva v tem primeru ni izpolnjen. Zato je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena v povezavi s 3. odstavkom 3. člena ZUS.
Odločba o imenovanju predsednika sodišča je akt o izbiri. Za izbiro predsednika med kandidati, ki jih predlaga Sodni svet, je pooblaščen minister z zakonom.
Po presoji sodišča ni mogoče sprejeti stališča tožnice, da se pridobi položaj svétnika okrajnega ali okrožnega sodišča po t.i. hitrejšem napredovanju upoštevaje čas glede na datum izvolitve, kar bi bilo v njenem primeru 19. 10. 2002. T.i. hitrejše napredovanje po 4. odstavku 27. člena ZSS, upoštevaje gramatikalno razlago, pomeni napredovanje na položaj svétnika okrajnega ali okrožnega sodišča in je vezano na starost sodnika in na »pozitivno« oceno sodniške službe, to napredovanje pa je možno pri prvem napredovanju po izpolnitvi teh pogojev. Hitrejše napredovanje je tako mogoče, ko sodnik prvič napreduje po dopolnjenem 45 letu starosti in ob »pozitivni« oceni sodniške službe. Sodišče sprejema stališče tožene stranke, da takšno napredovanje nastopi z dnevom seje tožene stranke. Takšno stališče je tudi razumljivo, ker morajo biti izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, ko prvič napreduje sodnik okrajnega ali okrožnega sodišča potem, ko so ti pogoji izpolnjeni. Napredovanje v višji plačilni razred je redno napredovanje po 26. členu ZSS, hitrejše napredovanje na položaj svétnika okrajnega ali okrožnega sodišča pa obravnava 4. odstavek 27. člena ZSS.
ZKT člen 4, 4. URS člen 125, 125. ZS člen 3, 3/1, 3, 3/1.
komunalna taksa - nevezanost sodišča na nezakonite določbe občinskega odloka
Ker je po določbi 125. člena Ustave in prvega odstavka 3. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 110/02, p.b.) sodišče vezano le na Ustavo in zakon (za razliko od tožene stranke), je sodišče pravilnost in zakonitost odločbe presojalo, ne da bi upoštevalo določbe Odloka, ki po presoji sodišča niso skladne z ZKT. Določba 2. točke 2. člena Odloka je prekoračila predmet in pogoje, ki jih ZKT postavlja za predpisovanje taks. ZKT v 4. členu ne določa, da smejo občine predpisovati komunalne takse za uporabo nočnega lokala. Odlok v tem delu obdavčuje predvsem druge predmete, kot jih določa ZKT in s tem presega njihov okvir in pogoje, ki jih za predpisovanje komunalnih taks postavlja.
ZSS člen 24, 24/3, 28, 28/1, 28/2, 29, 29/1-1, 29/2, 32, 32-2, 33, 33/1 ZP člen 258, 258b/1, 258b/3, 258b/4, 258b/5, 258h/5-1, 258h/6, 258c/3 ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 254, 254/2 ZUS člen 25, 25/1-2, 60, 60/1-3 URS člen 14, 22, 25.
oblika in sestavni deli odločbe - ocena sodniške službe - sodnik za prekrške - pravica do napredovanja - odločba Sveta sodnikov za prekrške - kriteriji za oceno sodniške službe - pravica na podlagi zakona
V postopkih napredovanj sodnikov za prekrške je pravno zavarovani interes vlagatelja tožbe pravica do napredovanja. To ni ustavna pravica, ampak zakonska pravica. Po določilu 3. odstavka 258.b. člena ZP Svet sodnikov za prekrške odloči o oceni dela ter o položaju, pravicah in odgovornostih sodnika za prekrške prve stopnje. Prvostopenjski akt bi torej moral imeti obliko odločbe z uvodom, v katerem bi morali biti navedeni predpisi oziroma procesne podlage, na podlagi katerih je organ odločal, vključno z ZUP, določen izrek o (ne)izpolnjevanju pogojev za napredovanje, obrazložitev, ki vsebuje tudi utemeljeno oceno sodniške službe in pravni pouk. V določilu 29. člena ZSS sta temeljna kriterija za odločanje o napredovanju razčlenjena oziroma operacionalizirana prek bolj specifičnih 7 kriterijev. Ocena sodniške službe mora tiste kriterije, ki jih je težko kvantificirati (na primer: varovanje ugleda, vestnost, zanesljivost, odločnost, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, sposobnost komuniciranja, odnos s strankami) upoštevati v opisni oceni, kar je sicer prvostopenjski organ tudi izpolnil. Tisti kriteriji, ki pa jih je mogoče kvantificirati, pa morajo biti v oceni sodniške službe kvantificirani.Tožena stranka sicer ima določeno polje proste presoje in sicer v tem smislu, da glede na aktualne potrebe v sodstvu določenemu kriteriju ali več kriterijem iz določila 29. člena ZSS v določenem obdobju dá primerno večjo težo, kot drugim kriterijem. Odločitev pa presega polje proste presoje in je zato nezakonita, če določeni kriterij tožena stranka sploh ne upošteva, čeprav ga je stranka v postopku izrecno uveljavljala.
Zahteva postopka, tudi pri odločanju o zahtevi po 46. členu ZUstS je, da o postavljeni zahtevi odloči pristojni organ v skladu z načelom dvostopenjskega odločanja, saj je le tako lahko stranki omogočeno, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi.
prenehanje sodniške funkcije - ocena sodniške službe - potrditev Sodnega sveta RS
Potrditev ocene sodniške službe iz drugega odstavka 33. člena ZSS ni šteti zgolj za potrditev osrednjega akta v smislu določb ZUP, ampak za odločitev in s tem akt, s katerim se šele končno odloči, da je ocena Personalnih svetov pravilna in da sodnik sodniški službi ne ustreza. Sicer pa je bil v tem smislu dan tudi pravni pouk tožnici in nenazadnje tudi tožena stranka (Sodni svet RS) sama ne ogovarja položaju toženca in s tem tistega, ki o oceni sodniške službe končno odloči, oziroma ga očitno, glede na navedbe v odgovoru na tožbo, tako razume tudi sama. Čim pa je tako in je potrditev vsebinska odločitev, s katero se ocena sodniške službe ponovno pretehta, mora biti pravilno izpeljan postopek, iz odločitve oziroma njene obrazložitve pa morajo biti razvidni (tudi) vsebinski razlogi za potrditev.