izročitev tujca - pogoji za izročitev tujca - sojenje v nenavzočnosti
Pogoji za izročitev, določeni v štirinajstih točkah v prvem odstavku 522. člena ZKP, morajo biti podani kumulativno. Pogoj iz 10. točke se nanaša na izvršitev kazni v primeru sojenja v nenavzočnosti. Tudi 13. člen Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo o izročitvi terja zagotovilo države prosilke, da bo kazenski postopek po izročitvi znova opravljen v navzočnosti izročene osebe.
Država prosilka bi morala predložiti ustrezna zagotovila za zagotovitev pravice tujca do poštenega sojenja, a tega kljub pozivu preiskovalnega sodnika ni storila, zato je sodišče prve stopnje prošnjo za izročitev upravičeno zavrnilo.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/5, 12a, 12a/1. ZUPJS člen 10. ZSVarPre člen 27.
predlog za taksno oprostitev - oprostitev plačila sodne takse otroka - pogoji za oprostitev plačila sodne takse - premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov - materialni položaj
Kadar je predlagatelj taksne oprostitve mladoletni otrok, se pri ugotavljanju njegovega materialnega položaja upošteva tudi dohodke in premoženje njegovih staršev.
Če ima kupec možnost ugotoviti stvarne napake, se na določbo tretjega odstavka 461. člena OZ ne more sklicevati. Določba je namreč namenjena urejanju tistih položajev, ko kupec zaradi načina transporta (na primer kontejnerski prevoz, originalna embalaža,...) nima možnosti, da bi pregledal tovor, preden ta prispe do končnega kupca.
Tožeča stranka ni navedla nobenih posebnih okoliščin, na podlagi katerih bi se vzpostavila obveznost toženca, da še dodatno nadzoruje avtobus, ki je shranjen na servisu, in preverja, ali morda kaj manjka. Le če taka obveznost obstaja, pa je mogoč zaključek, da bi toženec moral vedeti za napake. Splošno sklepanje ni dovolj.
Ne drži stališče tožene stranke, da glede vrnitve polpriklopnika zaradi njegove poškodbe ni imela do tožeče stranke nobene obveznosti več, kot tudi ne, da je bilo vozilo objektivno nezmožno vrnitve. Tožena stranka polpriklopnika zaradi prometne nezgode res ni mogla več vrniti nepoškodovanega, kar pa ne pomeni, da je poškodovano vozilo upravičeno pustila v Italiji, kjer so zaradi njegove hrambe nastajali nadaljnji stroški. Tožena stranka, ki vozila tožeče stranke le-tej ni vrnila, je torej kršila dogovor iz drugega odstavka 14. člena najemne pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeči stranki dolžna plačati odškodnino v višini vtoževanega zneska.
Za vrnitev poškodovanega polpriklopnika je namesto tožene stranke poskrbela tožeča stranka, ki je plačala nastali račun za umik obeh vozil (vlečnega vozila in popriklopnika) s kraja prometne nezgode in njuno hrambo (stojnino), prav tako pa je plačala tudi račun za prevoz obeh poškodovanih vozil iz Italije nazaj v Slovenijo. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti je zato treba presojati na podlagi drugega odstavka 239. člena OZ in ne na podlagi prvega odstavka 204. člena OZ.
ZD člen 163, 172, 172/2, 173, 173/3. ZPP člen 343, 343/1, 346, 346/1.
zapuščinski postopek - zavrženje pritožbe - prepozna pritožba - upoštevanje prepozne pritožbe - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - sporna dejstva med dediči - izjema - namen določbe
Smisel določbe tretjega odstavka 173. člena ZD, po kateri pritožbeno sodišče izjemoma upošteva tudi pritožbo, ki ni bila vložena pravočasno, je v obstoju možnosti za odpravo vsebinskih nepravilnosti sklepa, ki se nanašajo na pravice strank, o katerih se odloča v zapuščinskem postopku. Zato glede sklepa, ki dediča šele napotuje na postopek ugotavljanja spornih dejstev, od katerih je odvisna velikost dednih deležev/vračunanje v dedni delež, uporaba omenjene določbe ne pride v poštev.
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00032713
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 85, 85/1, 85/1-a, 85/1-b. OZ člen 174, 174/1, 174/2. ZPP člen 285.
razmerje z mednarodnim elementom - kolizijska pravila - zakonska cesija - subrogacija - odškodninska terjatev - odgovornostna zavarovalnica - pravice iz socialnega varstva - prispevki za pokojninsko zavarovanje - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožeča stranka po pravu nosilca socialne dajatve, to je po nemškem pravu, oškodovancu izplačala socialne dajatve (pokojnino, stroške zdravljenja) oziroma ali je prišlo do izpada plačila prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Ugotovilo je tudi, da nemško pravo priznava zakonsko cesijo pravic oškodovanca na nosilca. Vendar pa je nadalje zmotno štelo, da predstavljajo te socialne dajatve, ki jih je nosilka socialnih dajatev izplačala oziroma nadomestila oškodovancu, tisto terjatev, ki preide iz oškodovanca na nosilko socialnih dajatev in ki jo lahko ta uveljavlja proti povzročitelju prometne nesreče oziroma njegovi odgovornostni zavarovalnici. To ne drži, saj zakonski prehod terjatev iz člena 116 SGB X ne zajema pravic, ki izvirajo neposredno iz Socialnega zakonika (SGB I - XII). Zaradi plačila oziroma nadomestila socialnih dajatev oziroma v tem obsegu, preide na nosilko socialnih dajatev odškodninska terjatev oškodovanca proti odgovorni osebi. Odškodninska terjatev je torej predmet subrogacije oziroma zakonske cesije. Vprašanje obstoja in višine cedirane odškodninske terjatve pa se presoja po pravu države, kjer je prišlo do prometne nesreče.
Kolektivna pogodba za dejavnost železniškega prometa (2007) člen 204, 204/4, 205, 208.. ZDR-1 člen 31, 49.
kilometrina - povračilo stroškov prevoza na delo in z dela - službena pot - kolektivna pogodba
Sodišče prve stopnje je pravilno s sklicevanjem na sodno prakso v podobnih primerih (odločbi VDSS opr. št. Pdp 542/2015 in opr. št. Pdp 932/2017) štelo tožnikove poti za službene poti, za katere tožniku pripada kilometrina po 208. členu KPDŽP. Pravilno se je sklicevalo na pravno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi X Ips 387/2011, iz katere izhaja, da je službena pot tista pot, ki ne predstavlja rednega dela na sedežu delodajalca oziroma v kraju, dogovorjenem v pogodbi o zaposlitvi.
Ločevanje začetka teka subjektivnega zastaralnega roka za posamezne oblike nepremoženjske škode ni pravilno, saj zastaranje celotne terjatve iz tega naslova začne teči v trenutku, ko je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, to pa je načeloma takrat, ko je zdravljenje zaključeno.
dogovor o ari - predpogodba - vrnitev are - krivda za nesklenitev pogodbe
Med pravdnima strankama ni sporno, da tožena stranka v šestih mesecih od sklenitve predpogodbe ni izposlovala spremembe namembnosti zemljišč, ki so bila predmet predpogodbe, da torej ni izvršila svoje obveznosti iz predpogodbe.
Ni pravno upoštevna pritožbena trditev, da tožena stranka na potek postopka za spremembo namembnosti zemljišča ni imela namena, ker se je s predpogodbo to izrecno zavezala urediti.
Dejstvo, da tožena stranka ni dovolila ustanovitve zastavne pravice na svojih nepremičninah za zavarovanje kredita, ki bi ga prejela tožeča stranka za nakup teh nepremičnin, ne more biti razlog za nesklenitev glavne pogodbe na strani tožene stranke in s tem njena krivda za nesklenitev glavne pogodbe. V predpogodbi se namreč tožena stranka ni zavezala, da bo dovolila takšno zavarovanje in s tem omogočila tožeči stranki plačilo kupnine.
Po presoji pritožbenega sodišča so tako razlogi za nesklenitev glavne pogodbe na strani obeh pogodbenih strank, oziroma pravdnih strank, tožena stranka ni izpolnila zaveze glede spremembe namembnosti ene od treh parcel, tožeča stranka pa ni pridobila sredstev za plačilo kupnine v roku, v katerem bi lahko zahtevala sklenitev glavne pogodbe in sklenitve glavne pogodbe tudi ni zahtevala v zakonsko določenem roku, to je do 26. 6. 2014.
Uredba (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju člen 4.
zapuščinski postopek - (ne)pristojnost slovenskih sodišč - običajno bivališče
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta članici Evropske unije. Uredba št. 650/2012 se kot sekundarni pravni akt Evropske unije v Republiki Sloveniji in v Republiki Hrvaški uporablja neposredno in predstavlja del pravnega reda Republike Slovenije in Republike Hrvaške kot članic EU. Namen navedene uredbe je (med drugim), da se o celotni zapuščini zapustnika odloča na enem mestu, v enem zapuščinskem postopku. Kot temeljno pravilo o pristojnosti pa Uredba (v 4. členu in 23. točki uvodnih določb) določa, da je za odločanje o celotnem dedovanju pristojno sodišče države članice, v kateri je imel zapustnik ob smrti običajno prebivališče.
nedopustnost izvršbe na nepremičnini - priposestvovanje nepremičnine - dobra vera posestnika - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini - standard povprečno skrbnega človeka - desetletna priposestvovalna doba - pridobitev hipoteke na podlagi sklepa o izvršbi
Tožnik bi se moral zavedati, da ded do svoje smrti (2.3.2008, priloga B6) vpisa ni uredil (tožniku ni povedal, da je vse urejeno). Zato bi moral tožnik najkasneje leta 2008, ko je ded umrl, preveriti, ali je ded uresničil svojo obljubo, da bo v zvezi s to parcelo vse uredil, da bo njegova. Ker tega ni storil, najkasneje od dedove smrti dalje ni bil v dobri veri.
ZPP člen 190, 191, 202, 202/1, 205, 205/1-3, 208, 208/1.
cesija terjatve - odtujitev stvari ali pravice med pravdo - vstop naslednika v pravdo - prenos stvarne legitimacije - singularno pravno nasledstvo - sosporništvo na aktivni strani - sosporniški intervenient - prekinitev postopka - prenehanje pravne osebe
V konkretnem primeru je na podlagi odstopa terjatve prišlo do singularnega pravnega nasledstva in s tem do prenosa stvarne legitimacije s tožeče stranke na pritožnika. V takšnih primerih singularnega pravnega nasledstva pride torej do naknadne ločitve stvarne legitimacije od procesne.
Prav takšno situacijo ureja 190. člen ZPP, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, saj odtujitev stvari med pravdo ne vpliva na že prej začeto pravdo in ne povzroči spremembe strank.
Zato ima pritožnik položaj sosporniškega intervenienta iz 202. člena ZPP.
Sosporniški intervenient se lahko pridruži le obstoječi stranki. Če je tožeča stranka prenehala obstajati, se postopek prekine na podlagi tretje točke prvega odstavka 205. člena ZPP.
Prevzemnika terjatve je po obstoječi sodni praksi mogoče šteti za pravnega naslednika stranke po 208. členu ZPP le, če je bil ta prenos opravljen prav zaradi likvidacijskega oz. smiselno drugega postopka prenehanja.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZJU člen 24, 24/1, 154, 154/1, 154/3.. ZUP člen 87, 87/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - zagovor
Okoliščina, ki toženo stranko lahko odveže njene obveznosti, da tožniku omogoči zagovor, je lahko tožnikovo izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma tako njegovo ravnanje, ki je toženi stranki onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. Za uspešno uveljavljanje te okoliščine pa bi morala tožena stranka dokazati, da vročitev ni bila mogoča iz razlogov na strani delavca.
Zakon nalaga delodajalcu določene obveznosti v postopku izredne odpovedi - kršitev teh obveznosti oziroma opustitev dolžnih ravnanj v zvezi z omogočanjem zagovora imajo za delodajalca škodljive posledice. Na drugi strani pa iz položaja delavca v delovnem razmerju izhajajo določene obveznosti tudi zanj - ne sme se npr. izogibati vročitvi pisanj, ki mu jih v zvezi z izredno odpovedjo pošilja delodajalec z namenom, da bi mu zagotovil uveljavitev pravice do zagovora. Če je dokazano, da se je vročitvi izogibal, pa ima to zanj škodljive posledice.
V obravnavanem primeru ni dokazano s strani tožene stranke zatrjevano tožnikovo izogibanje vročitvi, zaradi katerega tožena stranka ni uspela opraviti vročitve vabila na zagovor s seznanitvijo o očitanih kršitvah. Razlogi za neuspešno večkratno vročanje so izključno na strani tožene stranke, ne pa na strani tožnika oziroma njegovih sorodnikov.
Sodišče prve stopnje je torej zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev s kršitvami in zagovor. Ker tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, je izpodbijana izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00035162
ZIZ člen 270, 270/1, 270/3, 272, 272/2, 272/2-3.
začasna odredba
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi ravnanj tožene stranke pred več leti ni mogoče s stopnjo verjetnosti sklepati, da bi ta tudi sedaj oziroma v prihodnje deloval v smeri neomogočanja oziroma oteževanja uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke. Verjetnost, da je začasna odredba potrebna, ker obstaja nevarnost, da bo zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ni izkazana.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo
Tudi kot celota določena odškodnina za nematerialno škodo 38.500,00 EUR, kar predstavlja približno 35 povprečnih neto plač, predstavlja pravično zadoščenje tožniku za nematerialno škodo na zdravju, ki jo je že pretrpel in jo bo moral trpeti še v bodoče okoli 15 let, tudi ne odstopa bistveno od primerov v sodni praksi.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00034347
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/9. ZIKS-1 člen 12.
zdravstvena zmožnost - tehtanje okoliščin - zapor ob koncu tedna - alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist
Odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni je tako postopek, ki je analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem ter vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin ter njihovo vrednotenje. Čeprav je sodišče prve stopnje, vse zgoraj izpostavljene okoliščine, ki se upoštevajo tudi pri odmeri kazni, upoštevalo v skladu s sodno prakso, da je tem okoliščinam pripisalo prevelik pomen. Ni mogoče enačiti zdravstvene zmožnosti za opravo svojega poklica in siceršnjih zdravstvenih zmožnosti za opravljanje kakega drugega dela oz. nalog v splošno korist ter da ugotovitev invalidnosti I. kategorije sama po sebi ne izključuje možnosti oprave nalog v splošno korist, ob upoštevanju zdravstvenega stanja kot ga je opisala obramba, ki je pri tem izhajala pred vsem iz zdravniških izvidov starejšega datuma, zaključilo, da je neživljenjsko pričakovati, da bi lahko obsojenec opravljal kakršnakoli, tudi najlažja dela v splošno korist. Tako sklepanje pa je preuranjeno in presega strokovno znanje sodišča, saj gre za sklepanje o sposobnosti za delo glede na zdravstveno stanje.
Ker je pritožnikova obveznost povrnitve stroškov odvisna (prvi odstavek 154. člena ZPP) od uspeha s končnim tožbenim zahtevkom (in ne od tega, kdo je zagotovil dokaze za dokazovanje kakšnega od pravdno relevantnih dejstev), pa so pravno neutemeljene tudi pritožnikove pritožbene trditve in poudarjanje pomena po njem predloženih dokazov za tožničin končni uspeh s tožbenimi zahtevki.
V primeru sospornikov in njihove dolžnosti povrniti pravdne stroške nasprotni stranki ureja ta pravila 161. člen ZPP. Ta za sospornike, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari določa, da so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki.
Oba toženca nerazdelno odgovorna glede glavne stvari, zato pa sta glede na določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP nerazdelno odgovorna tudi za povračilo stroškov tožnice kot nasprotne stranke.
Prav ima tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da bi takšno razmerje, da koncendent odgovarja za škodo, ki jo povzroči uporabnik oziroma nekdo, za katerega koncesionar opravlja neko storitev nevzdržna. V tem primeru bi šlo za javno naročilo in za obveznosti občine oziroma tožene stranke kot pogodbene stranke o dobavi električne energije.