sodna poravnava - zmota pri sklepanju poravnave - subjektivni rok za tožbo - tožba za razveljavitev sodne poravnave
Na podlagi ugotovitve, da sta tožnika za vse okoliščine, s katerimi sta utemeljevala oz. pojasnjevala zmoto ob sklepanju sodne poravnave, vedela že pred sklenitvijo sodne poravnave 18. 4. 2017, predmetno tožbo za razveljavitev sodne poravnave pa sta vložila 26. 9. 2017, je sodišče prve stopnje glede na določbo prvega odstavka 392. člena ZPP pravilno zaključilo, da je bila tožba vložena po preteku subjektivnega trimesečnega roka.
Sodišče ne uporabi določbe členov 83 in 84 OZ, če so določbe splošnih pogojev jasne.
V konkretnem primeru je bila zavarovanec pravna oseba in je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so zavarovanci lahko tako fizične kakor tudi pravne osebe in da so iz zavarovanja izključeni odškodninski zahtevki zakonitih zastopnikov pravne osebe, to je direktorja,
sodba presenečenja - pravica do izjave in sodelovanja v postopku - delež odgovornosti za nezgodo - prispevek oškodovanca - škoda od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - pešec - pričakovana ovira
Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku - in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.
Pešec, ki prečka vozišče v strnjenem naselju, ni nepričakovana ovira. Način vožnje stranskega intervenienta je v konkretnem primeru pretežen vzrok nastale nezgode.
povračilo škode - izbris iz registra prebivalstva RS - odškodnina za nezakonit izbris iz registra stalnega prebivalstva - pavšalna odškodnina - celotna odškodnina - obstoj škode - vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo - trditveno in dokazno breme - izguba zaposlitve - izgon iz Slovenije - vzrok
Nobenega dvoma ni, da je bil izbris večjega števila ljudi iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 protipravno dejanje, česar tudi toženka ne zanika. S tem je izkazan eden od elementov odškodninske odgovornosti (nedopustno škodno dejstvo). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je povrnitvi splošne, povprečne škode, ki je nastala t. i. izbrisanim zaradi izbrisa, namenjena odškodnina v upravnem postopku po 6. do 8. členu ZPŠOIRSP (ki jo je tožnik že dobil izplačano), medtem ko lahko oseba, ki meni, da njena škoda iz takega ali drugačnega razloga presega to pavšalno odškodnino, višjo odškodnino uveljavlja v pravdnem postopku po 10. in 11. členu ZPŠOIRSP. V tej pravdi mora skladno z 11. členom ZPŠOIRSP oškodovanec dokazati vse elemente civilnega delikta, med drugim tudi obstoj in obseg škode ter vzročno zvezo med nastalo škodo in izbrisom. Drugače povedano, obstoj in višino škode mora oškodovanec tudi v pravdah po ZPŠOIRSP dokazati na enak način in po enakih kriterijih kot katerikoli »običajni« oškodovanec. Pri tem mora, enako kot v vsaki odškodninski pravdi, slediti tudi osnovnim načelom pravdnega postopka, med drugim pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu.
Evidentno je, da tožnikova izguba zaposlitve nima nobene zveze z izbrisom, saj je službo izgubil nekaj mesecev pred izbrisom. Zakaj je pravzaprav izgubil zaposlitev, sodišče prve stopnje ni uspelo zanesljivo ugotoviti, vendar to niti ni pomembno; pomembno je, da izguba službe ni v vzročni zvezi z izbrisom. V zvezi s tem je toženka v vlogi z dne 25. 3. 2019 navedla, da je tožnik zaposlitev (najverjetneje) izgubil zato, ker je bil obsojen na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, sklicujoč se na določbe delovnopravne zakonodaje. Tožnik teh trditev toženke sploh ni prerekal, zato se štejejo za priznane. Njegove prej podane navedbe o vzrokih za izgubo zaposlitve (zaradi izgube državljanstva in »stalnega bivanja«) se glede na povedano izkažejo za očitno napačne ali vsaj zelo malo verjetne.
Nadalje pritožnik navaja, da je bil zaradi protipravne odločitve o izbrisu izgnan iz Slovenije. Čeprav je bila odločitev o izbrisu protipravna, pa izbris sam po sebi ni bil podlaga za izgon. Tožnikov izgon za pet let je bil posledica obsodbe za kaznivo dejanje preprodaje mamil v letu 1992, ki niti ni bilo njegovo prvo kaznivo dejanje. V kazenskem postopku je bil tožniku pravnomočno izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države; tožnik ne trdi, da bi bila ta kazenska sodba razveljavljena ali kako drugače spremenjena, kar pomeni, da je bil ukrep izgona izrečen zakonito in torej ne more biti protipraven. Zato so pravno neupoštevne pritožbene navedbe, da obsodba v kazenskem postopku ni bila utemeljen razlog za izgon. Tudi dejstvo, da so tožniku izrekli ta varnostni ukrep, ni vzročno povezano z izbrisom. Prvič zato ne, ker izgon ni bil vezan na stalno bivališče, temveč na državljanstvo, za katerega pa tožnik pred izbrisom sploh ni zaprosil, torej bi ga (ob vseh ostalih enakih okoliščinah) izgnali tudi, če ne bi prišlo do izbrisa. Drugič pa pritožba s tem, ko ukrep izgona vzročno povezuje z izbrisom, meša vzrok in posledico. Izgon ni posledica dejstva, da je bil tožnik izbrisan, temveč dejstva, da je storil kaznivo dejanje, za katerega je mogoče takšen ukrep izreči. Drugače povedano: če tožnik ne bi bil obsojen za kaznivo dejanje, ga ne bi izgnali, saj ostalim izbrisanim, ki niso izvrševali kaznivih dejanj, oblasti niso izrekale varnostnih ukrepov izgona (ki se tudi sicer lahko izreče samo v kazenskem postopku).
O sodbi presenečenja je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. V konkretnem primeru ni šlo za nič takega, saj je tožena stranka ves čas postopka ugovarjala pomanjkanje vzročne zveze. Tudi vprašanje, kakšno je trditveno in dokazno breme v pravdah po ZPŠOIRSP, je bilo v sodni praksi enotno rešeno že pred prvo obravnavo v tej zadevi. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.
Svojo razlago spornega določila sodne poravnave je v postopku pred sodiščem prve stopnje podal le toženec in podal ugovor že sklenjene sodne poravnave oziroma ″res transacta″, tožnica pa je te njegove navedbe le zanikala, ni pa navajala nobenih dejstev, s katerimi bi podala svojo razlago namena pravdnih strank pri sklepanju sodne poravnave oz. tega dela sodne poravnave. Šele v pritožbi prvič tožnica ponuja svojo razlago tega spornega določila sodne poravnave. Ker v pritožbi tožnica ni navedla prav nobenega upravičenega razloga, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navajati pravočasno že v postopku pred sodiščem prve stopnje, vsa ta dejstva predstavljajo v skladu s 1. odstavkom 337. člena ZPP nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.
Sodna poravnava o spornem predmetu preprečuje ponovno odločanje o tožbenem zahtevku. Učinek sodne poravnave je enak učinku pravnomočne sodbe. Sodišče mora nanj paziti tudi po uradni dolžnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC00041103
ZGJS člen 53. OZ člen 131, 131/1, 149, 186, 186/4.
odškodninska odgovornost koncendenta - subsidiarna odgovornost - izvajanje javne službe na podlagi koncesije - nivojski prehodi - trdiveno breme
Subsidiarna odgovornost koncedenta za škodo, ki jo pri opravljanju koncesionirane javne službe povzroči koncesionar uporabnikom ali drugim osebam (53. člen Zakona o gospodarskih javnih službah), nastopi, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od koncesionarja v razumnem roku ni dobil odgovora oziroma je ta zahtevek delno ali v celoti zavrnil. Predhodno neuspešno uveljavljanje odškodnine od koncesionarja je del dejanske podlage tožbenega zahtevka zoper koncedenta, zato sodi v trditveno breme tožeče stranke.
Priči o prevozu potom aplikacije BlaBlaCar nista vedela nič povedati, tudi zahteve obdolženca po dokumentih nista navajali, prav nasprotno, zatrjevali sta, da se s prevoznikom niso pogovarjali ter da jih je opozarjal naj bodo tiho na ta način, da si je dajal prst na usta. Tako gre pritrditi razlogom izpodbijanega sklepa, da je sklicevanje na uporabo aplikacije BlaBlaCar le način obdolženčevega zagovora.
najem stanovanja - uporaba najetega stanovanja - obstoj najemne pogodbe - brezplačna uporaba stanovanja - nastop pravnih posledic začetka stečajnega postopka
Sama tožena stranka v pritožbi navaja in priznava, da do sklenitve kakršnegakoli najemne pogodbe med pravdnima strankama pred uvedbo stečajnega postopka ni prišlo. Tožena stranka s stečajnim dolžnikom ni sklenila najemne ali zakupne pogodbe, ampak le časovno omejen dogovor o brezplačni rabi spornega stanovanja. Ker tako ne gre za sklenitev najemne pogodbe v smislu določb členov 587 do 618 OZ in ker gre le za urejanje posamičnih pravic med pravdnima strankama tako ni mogoče uporabiti določb ZFPPIPP o odstopu od pogodb, ker ne gre za veljavno sklenjeno pogodbo z njeno veljavno obličnostjo, temveč le za dovolitev posameznih pravic, zato sodišče prve stopnje pravilno, ni kot materialnopravno podlago za odločitev v tem sporu uporabilo določb ZFPPIPP.
Med toženo stranko in V. H., ki je bila zakonita zastopnica podjetja E. d.o.o., je bil sklenjen dogovor o uporabi stanovanj, ki pa je veljal le med takratnima pogodbenima strankama, z nastopom stečaja pa se tak dogovor zaradi začetka stečajnega postopka ne more več upoštevati. Tožeča stranka je (to je do takratna njena zakonita zastopnica) je namreč z dnem stečajnega postopka izgubila pravico izjavljati voljo za tožečo stranko kot njena zakonita zastopnica. Zato, četudi bi V. H. tožencu dovolila brezplačno uporabo stanovanja, je postala ta izjava ali dogovor z dnem, ko so pooblastila za zastopanje družbe prešla na stečajnega upravitelja, brezpredmetna oziroma neupoštevna.
KZ-1 člen 135, 135/1, 296, 296/1, 296/2. ZKP člen 17, 17/2, 329, 371, 371/2.
ponovljen postopek - dokazni postopek - izvajanje dokazov v ponovljenem postopku - glavna obravnava - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe
Šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka bi sodišče prve stopnje lahko sprejelo odločitev o tem, ali je obdolžencu, v obsegu in na način, kot mu v sklepčnem obtožnem predlogu očita tožilstvo, dokazano kaznivo dejanje nasilništva, ali pa mu je morebiti dokazano le kaznivo dejanje grožnje. S tem, ko je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku sprejelo odločitev, da se obdolženca po 358. členu ZKP oprosti obtožbe, ne da bi pred tem na glavni obravnavi izvedlo kakršnekoli dokaze, je ravnalo v nasprotju z določbo 329. člena ZKP in nadaljnjimi, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.
Pritožbeno sodišče soglaša, da sta pravdni stranki s sklenjenimi posojilnimi pogodbami, ki so bile navidezne, prikrili v resnici sklenjen dogovor, na podlagi katerega je tožnik tožencu izročil znesek v višini 60.000 EUR z namenom, da ga ta investira, stranki pa si razdelita dobiček. Ker do nastanka posojilnih pogodb zaradi njihove navideznosti torej ni prišlo, tožnik na tej podlagi vračila izročenega denarja ne more zahtevati. Po mnenju pritožbenega sodišča pa do tega ni upravičen niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi. Glede na to, da je pravni temelj za izročitev denarja obstajal (to sicer ni bila posojilna pogodba, ampak dogovor o investiranju), bi bil tožnikov zahtevek na tej podlagi utemeljen le, če bi tožnik zatrjeval (in kasneje tudi dokazal), da je ta kasneje odpadel oziroma se ni uresničil.
Sodišče prve stopnje na ponujeno pravno podlago res ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP), a spor lahko presoja na drugih pravnih podlagah le, če to omogočajo ponujene dejanske trditve.
Uresničitev poslovne podlage posla (t. i. kavze), ki je ena od predpostavk za veljavno sklenitev pogodbe (prvi in četrti odstavek 39. člena OZ), na veljavnost posla (to je na obstoj pravic in obveznosti) praviloma nima vpliva. Položaj neupravičene obogatitve bi v konkretnem primeru zato nastal le, če bi bil dogovor o investiranju, ki je bil podlaga za izročitev denarja, bodisi ničen bodisi razveljavljen.
Temeljno merilo za odločbo o stroških kazenskega postopka je izid zadeve oziroma, kako je bilo o predmetu obtožbe odločeno.
Jasno je tudi, da je lahko posamezni procesni udeleženec dolžnosti vrnitve oziroma plačila stroškov kazenskega postopka oproščen, vendar le pod zakonsko določenimi pogoji. Za obdolženega so ti v primeru obsodilne sodbe predpisani v četrtem odstavku 95. člena ZKP, pri čemer temeljno merilo ni v sorazmerju med obremenjujočimi in razbremenjujočimi dokazi, kot to posredno izhaja iz povzete pritožbene obrazložitve, ampak v sorazmerju med obdolženčevim premoženjskim stanjem in zmožnostmi vzdrževanja. Le tedaj je lahko obdolženi dolžnosti vrnitve oziroma plačila stroškov kazenskega postopka oproščen oziroma je lahko ta dolžnost po obsegu zmanjšana.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00035311
URS člen 26. ZPP člen 7, 124, 191, 191/2, 214, 214/2, 224, 318, 318/1, 318/1-3. ZDOdv člen 27, 27/4. ZUS-1 člen 27, 82.
odškodninska tožba - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - povrnitev premoženjske škode - ocena tožnikove izpitne vožnje - subjektivna sprememba tožbe na pasivni strani - privolitev v subjektivno razširitev tožbe - predhodni postopek kot procesna predpostavka - mirna rešitev spora - nesklepčna tožba - razpravno načelo - kontradiktornost - materialno procesno vodstvo - izčrpanje vseh pravnih sredstev - pretrgana vzročna zveza - načelo subsidiarnosti - vezanost na upravno odločbo - prirejenost upravnega in pravdnega postopka - delna zamudna sodba - zapisnik kot javna listina - podpis zapisnika o glavni obravnavi - načelo materialne resnice - dejstva, ki jih stranka ne zanika - izločitev sodnika
Kontradiktornost se zagotavlja s tem, da se strankam omogoči navajanje dejstev. Izvedba dokazov, vključno z zaslišanjem strank, ni apriorna pravica strank.
Procesne kršitve načeloma niso razlog za izločitev sodnika, temveč so lahko pritožbeni razlog.
Pomanjkanja procesnih predpostavk ne more sanirati dejstvo, da se je stranka spustila v obravnavanje, saj procesne pravice in predpostavke niso v prosti dispoziciji strank.
Ker stranka ni izčrpala vseh pravnih sredstev zoper domnevno napačno odločitev organa, je s tem pretrgana vzročna zveza med morebitno protipravnostjo ravnanja organa (zaradi domnevno napačne ocene izpita oziroma procesnih kršitev v ugovornem postopku) in domnevno tožnikovo škodo. Odškodninska odgovornost države in državnih organov je vselej subsidiarna in iz načela subsidiarnosti izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev.
izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - kršitev obveznosti iz dela v splošno korist
Vzroki za pripor in prestajanje zaporne kazni so namreč izključno v pritožnikovem izvrševanju kaznivih dejanj, pa zato ne more biti nobenega dvoma, da dela v splošno korist ni opravil zaradi okoliščin, na katere ne bi mogel vplivati, ampak zaradi okoliščin, ki jih je dejansko sam povzročil.
ZPP člen 80, 115, 339/2. ZZZDR člen 129, 129.a. DZ člen 290.
pravdna sposobnost stranke - izvedba naroka v odsotnosti stranke - neizvedba dokaza z zaslišanjem stranke - določitev preživnine - zmožnosti preživninskega zavezanca
Navedbe toženca, da se vabilu na obravnavo ni bil sposoben odzvati, še manj pa razumeti, kaj pomeni pisno opravičilo za njegovo odsotnost na sodišču oz. morebitna prošnja za preložitev obravnave iz razloga, da bi lahko do tožbe zavzel stališče so povsem pavšalne in dokazno nepodprte, saj niti ne trdi, da se je njegovo psihično stanje v času od 23. 7. 2019, ko ga je pregledal izvedenec psihiater in zaključil, da je toženec poslovno sposoben, sposoben aktivno sodelovati v tem družinskem postopku, slediti dogajanju na glavni obravnavi, odgovarjati na vprašanja in jih po potrebi tudi zastavljati, do naroka za glavno obravnavo kakorkoli poslabšalo, takšnega poslabšanja pa tudi z ničemer ne izkaže. Ob odsotnosti trditev, da je bil na dan glavne obravnave na psihiatričnem zdravljenju v bolnišnici in ob odsotnosti dokazov, ki bi dokazovali bolnišnično psihiatrično zdravljenje tega dne, pa je povsem nekonkretiziran in s tem posledično neutemeljen tudi očitek toženca, da sodišče prve stopnje kljub temu, da se na razpisane obravnave ni odzval, ni preverjalo njegove morebitne zadržanosti zaradi psihiatričnega zdravljenja.
Ker tožencu sodišče prve stopnje z obravnavanjem zadeve v njegovi odsotnosti ni kršilo pravice do sodelovanja v postopku in pravice do izjave, tudi z opustitvijo dokaza z njegovim zaslišanjem, ki je bila posledica njegove odsotnosti z narokov za glavno obravnavo, ni zagrešilo niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP niti ni zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejanskega stanja v zvezi z njegovo preživninsko sposobnostjo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00041308
ZKP člen 18, 83, 158a, 435. KZ-1 člen 209, 209/1.
kaznivo dejanje poneverbe - izločitev dokazov - vojaška oseba - preiskovalna dejanja - odredba za hišno preiskavo - specializirana enota vojaške policije (SEVP) - nepristojen organ
Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je obdolžencu s 1. 10. 2018 prenehal status vojaške osebe in da so bila preiskovalna dejanja, ki so bila opravljena s strani Specializirane enote vojaške policije po tem datumu, opravljena s strani nepristojnega organa. Zato je v izreku izpodbijanega sklepa navedene listine in dele listin na podlagi drugega odstavka 18. člena ZKP in drugega odstavka 435. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 83. člena ZKP, po uradni dolžnosti utemeljeno izločilo. Pravilno je namreč sklepalo, da je pooblastilo vojaške policije vezano na čas, ko le-ta določena preiskovalna dejanja izvaja in ne na čas, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predlog za pregon zoper obdolženca je bil sestavljen dne 16. 10. 2018, torej po tem, ko je obdolžencu delovno razmerje v Slovenski vojski že prenehalo, šele po 16. 10. 2018 pa so bila opravljena vsa preiskovalna dejanja, ki jih je opravila Specializirana enota vojaške policije). Slednjega ne more sanirati niti s strani Okrožnega sodišča v Krškem izdana odredba za hišno preiskavo I Kpd 2234/2019 z dne 21. 1. 2019, s katero je preiskovalna sodnica sicer res odredila izvedbo preiskave prav kriminalistom Specializirane enote vojaške policije, ko je očitno prišlo do spregleda podatka, da tedaj osumljeni A. A. v času izdaje odredbe za hišno preiskavo ni bil več vojaška oseba.
prometna nesreča - konj - cestni promet - pričakovana ovira na cesti - ustavitev vozila - škoda, ki jo povzroči konj - odgovornost za nesrečo
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik, s tem ko ni jezdil po desnem robu vozišča v smeri gibanja, pač pa po levem, in ko konja ni obvladal, tako da se je konj tik pred trčenjem premaknil še bolj na V. vozni pas (proti sredini), oviral vožnjo nasproti vozečega V. in s tem ravnanjem povzročil nevarno prometno situacijo.
V. je pred nesrečo vozil v okviru dovoljenih 70 km/h in je ob približevanju konju s tožnikom zmanjšal hitrost in se mu izogibal, da bi ga obvozil. Ob pravilni oceni, da je V. skušal obvoziti konja na bočni razdalji okrog 0,45 m, je sodišče prve stopnje utemeljeno V. očitalo, da je bila bočna razdalja do konja premajhna, glede na konjevo nemirno gibanje pa bistveno premajhna. Ob tem, ko je imel dobro preglednost in je lahko zaznal tožnika na konju na razdaljo vsaj 150 m in dobro videl tudi nasproti vozeče vozilo K., ter ob tem, ko mu je tožnik ob približevanju dajal z roko znak za upočasnitev hitrosti, konj pa je postajal vedno bolj nemiren in je že pred trčenjem poplesaval po vozišču, bi moral V., kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, svojo vožnjo še bolj upočasniti in pred konjem s tožnikom ustaviti. Glede na prometno situacijo je namreč lahko pričakoval, da se bo konj še nadalje premikal po vozišču in da glede na bližajoče se vozilo K. ne bo mogel konja varno obvoziti ter se hkrati brez nevarnosti srečati z vozilom K.. V. bi moral svoje vozilo pred konjem s tožnikom ustaviti, pustiti mimo vozilo K., nato pa konja obvoziti na primerni bočni razdalji. Po opisanem torej tudi V. ni ravnal v skladu s cestnoprometnimi predpisi, in sicer ni ravnal v skladu z določbo 45. člena ZPrCP.
pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe
V kolikor bi stranka, iz katere osebnostne sfere izvira razlog za neznosnost skupnega bivanja, lahko vselej zahtevala razvezo pogodbe, bi to nasprotovalo načelu prepovedi zlorabe pravice, načelu vestnosti in poštenja in bi v celoti negiralo načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti. V skladu z navedenimi načeli, kakor tudi v skladu z načelom sorazmernosti, ki je sestavni del načela pravne države, je, da bi morala takšna stranka poseči po milejši sankciji, ki bi kar najmanj prizadela omenjena načela in pogodbeno varovan interes nasprotne, pogodbi zveste stranke.
padec na poledeneli površini za pešce - čiščenje pločnikov - poledenel pločnik
Glede na to, da je zavarovanec, kot je razvidno iz fotografij, očistil po sredini pločnik na M. ulici, bi vsekakor mogel očistiti tudi površino od pločnika do prehoda za pešce, na katerem je tožnica padla. Po oceni pritožbenega sodišča v tem primeru ne gre za pričakovanje ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki presega razumno mero skrbnosti. Zato se ni moč strinjati s toženko, da je glede na takratne razmere njen zavarovanec podvzel vse možne ukrepe, in storil vse, kar je bil dolžan storiti v okviru svojih zmožnosti (glede strojne opreme, delovnih sredstev in delovne sile-delavcev). Pločnik oziroma kritično območje, ki predstavlja vsekakor pohodno pot, ni bilo ustrezno očiščeno.
Sodišče prve stopnje je, kot je obrazložilo, kljub izpovedbam prič D. R. in T. J. o tem, da je zavarovanec toženke ravnal v skladu z izvedbenim programom zimske službe in v spis vloženim kronološkim zapisom vzdrževanja z dne 20.1.2017 in 21.1.2017 v prilogi B2, le - tega ni moglo preveriti, saj toženka v spis izvedbenega programa zimske službe ni vložila. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka ni dokazala, da je njen zavarovanec površino, kjer je padla tožnica, vzdrževal v skladu z izvedbenim programom zimske službe, saj temu bremenu ni zadostila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00035492
ZPP člen 7, 158, 158/1, 212. OZ člen 179, 182.
del trditvene podlage - razpravno načelo - denarna odškodnina neutemeljen pripor - dokaz z zaslišanjem izvedenca - višina odškodnine za pripor - premoženjska škoda zaradi izgubljenega dohodka - pravica do izjave pred sodiščem - prepozen dokazni predlog - merila za določitev primerne odškodnine - stroškovna odločitev - stroški umaknjenega dela tožbenega zahtevka - sklicevanje na listine kot del trditvene podlage
Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče navedeni listini utemeljeno obravnavalo kot del tožbenih zatrjevanj in ne kot dokazni listini. Navedeni listini namreč vsebujeta navajanja tožnika o razmerah, ki jih je trpel tožnik med prestajanjem kazni zapora in gre za prav takšno dokumentacijo, ki jo lahko sodišče kljub sicer dovoljenemu le restriktivnemu sklicevanju na listinsko gradivo pri podajanju trditev šteje za del trditvene podlage.