zborno sojenje - odpoved procesni pravici - predobravnavni narok - glavna obravnava
Kadar poteka enoten kazenski postopek zoper dva ali več obtožencev, se morajo zbornemu sojenju izrecno odpovedati prav vsi obtoženci, če naj se glavna obravnava izvede pred sodnikom posameznikom. Izjava zagovornika, ki ni stranka postopka, ne more nadomestiti izjave njegovega klienta.
V rednem kazenskem postopku po prvem odstavku 21. člena ZKP sodijo sodišča zborno. Izjemo določa 1.a) točka prvega odstavka 25. člena ZKP, po kateri sodnik posameznik pri okrožnem sodišču sodi v primeru iz 2. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP. Na podlagi izrecne izjave obtoženca in po zaslišanju državnega tožilca sme predsednik senata odločiti, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Na predobravnavnem naroku se obtoženec torej lahko odpove zbornemu sojenju. Da je odpoved procesnemu jamstvu dopustna, veljavna in učinkovita, mora biti prostovoljna, zavestna, izrecna, nedvoumna ter izraz volje nosilca jamstva, tj. obtoženca. Procesno gradivo mora vsebovati obtoženčevo izrecno izjavo, da se pravici do zbornega sojenja odpoveduje v skladu s povzetimi pogoji.
Predobravnavnega naroka z obtoženim A. A. sodišče ni opravilo, saj nanj ni pristopil. Narok se je opravil le z obtoženim B. B., ki se je odpovedal sojenju pred senatom, s sojenjem pred sodnico posameznico so sicer soglašali tudi državni tožilec in zagovornika obtoženih A. A. in B. B.
pravna opredelitev kaznivega dejanja - kaznivo dejanje velike tatvine - kaznivo dejanje tatvine - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - premagovanje večjih ovir
V opisu kaznivega dejanja niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1. Navedba, da je obtoženec v stanovanje vstopil skozi okno, ki ga je "na neugotovljen način odprl", ne konkretizira zakonskega znaka "premagovanje večjih ovir", saj dopušča, da je bilo predmetno okno na primer predhodno že delno odprto, priprto. Obtoženec bi okensko krilo lahko le (rahlo) odrinil in v stanovanje vstopil povsem enostavno, ne da bi pri tem "premagoval večje ovire". Vstop skozi okno, ki z notranje strani ni "zaprto" oziroma ustrezno fiksirano z običajnim okenskim mehanizmom, je primerljiv situaciji, ko storilec vstopi skozi odklenjena vrata. Teorija in sodna praksa sta že zavzeli enotno stališče, da o premagovanju večjih ovir ni mogoče govoriti, ko obtoženec v zaprt prostor vstopi skozi nezaklenjena vrata ali odprto pritlično okno.
ZPIZ-2 člen 109, 392, 392/1.. ZPIZ-1 člen 110, 110/2, 110/3, 110/6.
vdovska pokojnina - nezmožnost za delo
Vdovsko pokojnino bi tožnica lahko prejela le še v primeru, če bi bili izpolnjeni pogoji po določbi drugega odstavka 110. člena ZPIZ-1. Po tej določbi vdova, ki postane med trajanjem pravice do vdovske pokojnine, ki jo pridobi po zavarovančevi smrti zaradi dolžnosti preživljanja otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine, popolnoma nezmožna za delo, obdrži pravico do vdovske pokojnine, dokler je takšna nezmožnost podana.
ZPP člen 206, 206/1, 206/1-3, 207, 207/1.. DZ člen 295, 295/2.
prekinitev postopka - odvzem poslovne sposobnosti - skrbništvo
Ob dejstvu, da je v obravnavanem primeru v teku postopek za postavitev tožnice pod skrbništvo oziroma za popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti, je podan dejanski stan določen v tretji točki prvega odstavka 206. člena ZPP. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zakonito postopek prekinilo.
ZPIZ-2 v tretjem odstavku 61. člena nadalje določa, da se ne glede na določbo drugega odstavka tega člena lahko vdovi ali vdovcu, če je to ugodneje, poleg predčasne starostne ali invalidske pokojnine, izplačuje tudi 15 % zneska pripadajoče vdovske pokojnine po umrlem zavarovancu oziroma uživalcu pravic, določenih s tem zakonom, vendar največ do zneska v višini 11,7 % najnižje pokojninske osnove.
zahtevek za plačilo odškodnine za škodo - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - padec delavca - mesto padca - garaža - klet - osvetlitev poti - ovira - opustitev dolžnega ravnanja - ravnanje oškodovanca - soprispevek k nastanku škode - deljena odgovornost za škodo
Tožnici ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Delo, ki je zahtevalo pozornost na stanje okolice, v pogojih slabe osvetlitve (brez dodatne svetilke), ji je onemogočilo, da bi vso pozornost usmerila v podlago oziroma da bi opazila trak.
Ker je bil tožniku v spornem času namesto sorazmernega dela starostne pokojnine, izplačan celoten znesek starostne pokojnine, je v tem primeru prišlo do preplačila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00034435
SZ-1 člen 25, 51. SPZ člen 118. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje v razlogih sodbe - odškodninska odgovornost upravnika - odškodninska odgovornost lastnika stavbe - padec snega s strehe - predvidljivost nastanka škode - dolžnostno ravnanje upravnika - zakonska dolžnost - redna vzdrževalna dela - soglasje etažnih lastnikov za poseg - vzročna zveza - soprispevek oškodovanca k nastali škodi
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožencu glede na ugotovljene okoliščine konkretnega primera mogoče utemeljeno očitati opustitev dolžnih ravnanj za preprečitev nastanka škode, ki ni bila nepričakovana in neobvladljiva. Toženec je opustil zakonsko določene obveznosti v zvezi z rednim vzdrževanjem in obratovanjem skupnih delov upravljane večstanovanjske stavbe. Za izvedbo rednih vzdrževalnih del manjše vrednosti na skupnih delih je upravnik dolžan skrbeti tekoče in za to niti ne potrebuje soglasja etažnih lastnikov. Med takšna dela, ki so v zimskem času nujna za zagotavljanje osnovne varnosti ljudi pri dostopanju do večstanovanjskih stavb in gibanju v njihovi bližini, nedvomno sodi skrb za čiščenje snega in ledu, ta nevarnost pa ne preti le s pohodnih površin, temveč tudi s strani samih stavb (to je z njihovih streh, napuščev, nadstreškov, okenskih polic). Upravnik je tisti, ki je dolžan poskrbeti za ustrezne ukrepe na skupnih delih stavbe, med drugim tudi za snegolove na strehi; če ti (kakor je bilo v konkretnem primeru) ne zadoščajo, pa tudi za dodatne varnostne in zaščitne ukrepe.
Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje presodilo, da je bil nastanek škode za toženca objektivno predvidljiv (čas otoplitve in taljenja snega, strma streha stanovanjskega bloka, v bližini dnevno parkirani avtomobili stanovalcev), ni pravilna ocena, da tožnik ni z ničemer prispeval k nastanku škode. Ta ocena namreč temelji zgolj na ugotovitvah sodišča glede (slabih) možnosti stanovalcev za parkiranje v bližini škodnega dogodka (pomanjkanje označenih parkirnih mest, običajno parkiranje neposredno pod streho bloka), ne upošteva pa dejstva, da gre za splošno znano, v zimskem času pričakovano nevarnost (nahajanje v neposredni bližini območja, kjer se tali sneg, povečuje tveganje za nastanek škode), za oceno katere ni pomembno, kje običajno parkirajo stanovalci na nekem območju. Popolno ovrženje očitka tožniku, da je izbral neustrezno mesto za parkiranje, zato pri presoji tožnikovega soprispevka k nastanku škode (kljub ugotovljeni stiski s parkiranjem) po navedenem ni pravilno. Tožnik sicer res ni mogel z gotovostjo pričakovati, da bo sneg s strme strehe padel (ravno) na njegov avto, moral in mogel pa je računati s tem, da se s parkiranjem pod napuščem v času taljenja snega izpostavlja takšnemu tveganju.
ZUPJS člen 15, 15/2, 15/3, 15/4, 15/5.. ZDoh-2-UPB7 člen 15, 80.
znižanje plačila vrtca
Pravna podlaga o načinu upoštevanja dohodkov za pritožbeno rešitev zadeve je urejena v ZUPJS. Po drugem odstavku 15. člena ZUPJS se pri ugotavljanju upravičenosti do znižanega plačila vrtca upošteva dohodek v preteklem koledarskem letu pred vložitvijo vloge, razen izrecno določenih tekočih dohodkov. Upoštevajo se podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti, podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo zavezane osebe, in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine. Primarno se uporabijo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali obračuna dohodnine od dohodka iz dejavnosti za preteklo leto (3. odstavek). Upoštevajo se tudi podatki iz uradnih evidenc centrov za socialno delo in drugih upravljavcev zbirk podatkov (4. odstavek). V 15. členu ZUJPS pa je izrecno določeno, da se, če v času odločanja podatki za preteklo leto še niso na voljo, upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti za predpreteklo leto, preračunani na zakonsko določen način (5. odstavek).
V skladu s stališčem pritožbenega sodišča je 15. člen ZUPJS sicer potrebno pravilno razlagati in uporabljati tako, da se primarno uporabljajo podatki o dohodku iz preteklega leta, ne glede, ali je ta podatek razviden iz odločbe o dohodnini ali iz potrdila o izplačanih dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci FURS. Šele nato se uporabijo podatki iz uradnih evidenc CSD in drugih upravljavcev zbirk podatkov. Če podatki o dohodku za konkretno leto niso ugotovljeni z odločbo FURS-a, jih je za ugotovitev dejanskega premoženjskega stanj potrebno od FURS-a pridobiti po uradni dolžnosti. Upoštevanje dohodkov iz predpreteklega leta predstavlja izjemo v primerih, ko v času odločanja FURS še nima podatkov o dohodkih iz preteklega leta.
Vendar je za pravilno uporabo materialnega prava bistveno tudi, da glede na stališče revizijskega sodišča pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev ni dopustno mešati podatkov iz preteklega in predpreteklega leta. Upoštevajo se le podatki za preteklo ali predpreteklo leto.
Sporna stanovanjska hiša, v zvezi s katero je tožnik zatrjeval z zamenjavo ključavnice nastalo motenje posesti, je bila skupaj s celoto vseh pomožnih objektov na parceli v celoti porušena in odstranjena. Zahtevek na odstranitev ključavnice in namestitev stare ključavnice oziroma izročitev ključev nove ključavnice je postal objektivno nemogoč in neizvršljiv.
Tožnici sta v tej pravdi postavili povsem sklepčno in zadostno trditveno podlago, ki je vključevala in trditve, da bi lahko z minimalnimi stroški nepremičnino usposobili za oddajo sami (op. kakšnih konkretnih nasprotnih trditev v tej smeri toženec sploh ni podal), in zatrjevanja, da je predmet oddajanja lahko tudi nedokončana nepremičnina, pri čemer je vložek stvar pogodbenega odnosa med najemnikom in najemodajalcem. V pritožbi omenjena „predpostavka“ vložka v višini 22.881,94 EUR torej glede na povedano ni samo predpostavka.
Obrazložitev sodišča prve stopnje, da za znižanje uporabnine za stroške zavarovanja (po oceni izvedenca 200,00 EUR letno), stroške iz naslova NUSZ (po oceni izvedenca 146,89 EUR letno) in stroške investicijskega vzdrževanja (po oceni izvedenca 600,00 EUR letno) ni nobene podlage je sicer kratka, a zadostna, da jo je mogoče pritožbeno preizkusiti in ne gre za že omenjeno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi podlage, da bi bilo treba povprečno tržno najemnino, ki je ekvivalent toženčeve obogatitve oziroma koristi, znižati za omenjene stroške.
Zaključek sodišča prve stopnje, da v pretežnem delu ni bil dobroverni posestnik nepremičnine, da se zato ne more sklicevati na pridržno pravico po SPZ in da bi drugačno stališče dalo neupravičeno prednost tožencu, je po presoji pritožbenega sodišča pravilno. V takšni situaciji bi bilo morebiti treba uporabiti celo načelo prepovedi zlorabe pravic (12. člen SPZ), a zadošča že upoštevanje izravnalne pravičnosti in načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Na pridržno pravico se tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more utemeljeno sklicevati posestnik, ki je bil v pretežnem delu časovnega obdobja, v katerem so bila opravljena vlaganja, nedobroveren. Nenazadnje pa se z retencijsko pravico lahko utemeljeno ugovarja le lastnikovemu vrnitvenemu zahtevku in retinent v tem času ni več dobroverni posestnik, kar pomeni, da mora koristi (plodove) iz stvari v vsakem primeru vrniti lastniku.
ZASP člen 81, 81/1, 156, 156/3. ZKUASP člen 45, 45/3. OZ člen 198.
avtorsko nadomestilo - varstvo avtorskih pravic - kolektivno upravljanje avtorske pravice - neupravičena uporaba avtorskih del - neupravičena obogatitev - kabelska retransmisija glasbenih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - pravna praznina - veljavnost tarife - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - običajno plačilo - Svet za avtorsko pravo - pristojnost sodišča - filmska glasba - licenčna analogija - tarifa zavoda - metoda izračuna
Stališče Vrhovnega sodišča glede načina zapolnitve tarifne praznine s pomočjo nadomestila 0,198 EUR na naročnika mesečno, je sodišče prve stopnje pravilno razumelo kot napotek (nižjim sodiščem) za uporabo (začasne) tarife, ki šteje za običajno plačilo v smislu 81. člena ZASP, in sicer v vseh obstoječih in bodočih sporih, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena (kar z drugimi besedami pomeni: za vsa vtoževana obdobja, ne le za leto 2012, ki je bilo vtoževano obdobje v zadevi II Ips 43/2018 oziroma II Ips 219/2017), ter v primeru odsotnosti jasnih in prepričljivih argumentov, da je takšna tarifa občutno previsoka ali prenizka.
Vrhovno sodišče je, zavedajoč se variabilnosti v izračunu uporabljenih postavk, primerno nadomestilo določilo zato, ker je štelo, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih tožeče stranke s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo.
Ker absolutne zahteve, da sodišče vedno ustno zasliši izvedenca, čeprav je ta že v pisnem mnenju jasno in prepričljivo odgovoril na vsa pravno relevantna vprašanja, ni mogoče postaviti, sodišče prve stopnje s tem, ko ni ustno zaslišalo izvedenca, ni kršilo 253. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.
Če se eden od solastnikov z gradbenimi posegi oziroma vlaganji, ki so potrebna za to, da iz solastne nepremičnine nastaneta dve samostojni funkcionalni celoti, ne strinja, solastna nepremičnina ni fizično deljiva v smislu drugega odstavka 70. člena SPZ
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - SOCIALNO VARSTVO - SODSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00035899
ZDZdr člen 48, 48/2, 74, 75, 77, 77/1, 79. URS člen 19, 19/2. ZSV člen 41b. Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (2010) člen 8, 8-b. Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije (2009) člen 2, 3, 11. ZS člen 83, 83/2, 83/2-4.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - obstoj verificiranega varovanega oddelka socialnega varstvenega zavoda - problem prezasedenosti socialno varstvenih zavodov - namestitev v varovani oddelek - prostorska stiska - institucionalno varstvo odraslih - opravljanje storitve institucionalnega varstva v domovih za starejše - trajanje ukrepa - oseba z duševno motnjo - demenca - bipolarna afektivna motnja - varstvo osebne svobode - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije
V dosedanji sodni praksi so sodišča poudarjala, da mora problem prezasedenosti zavodov reševati izvršilna veja oblasti, ki je sodiščem v teh okoliščinah prepustila odločitev, da med prezasedenimi varovanimi oddelki zavodov izberejo tistega, ki bo nasprotnemu udeležencu zagotovil ustrezno namestitev, varstvo in terapevtsko obravnavo. Novejša sodna praksa VSRS poudarja pomen spoštovanja človekovih pravic, ki so resno ogrožene in kršene, če se osebe, ki potrebujejo institucionalno varstvo, namešča v polno zasedene ali prezasedene zavode.
Da bi varstvo odraslih oseb z motnjami v duševnem zdravju lahko izvajali le posebni socialno varstveni zavodi, v katerih so varovani oddelki namenjeni prav takšnim osebam, ZDZdr izrecno ne določa.
neutemeljen pripor - povrnitev škode zaradi neutemeljenega odvzema prostosti - pravica do povrnitve škode
Ker do povrnitve škode zaradi neutemeljenega pripora nima pravice, kdor je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila vzeta prostost (tretji odstavek 542. člena ZKP), je imela država možnost zatrjevati in dokazovati nedovoljeno ravnanje tožnice, ki bi bilo razlog za izgubo pravice do odškodnine. To ji v konkretnem primeru ni uspelo.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - ugotavljanje materialnega položaja družine - pomanjkljivi podatki - neresnični podatki o premoženjskem stanju - zamolčanje podatkov o premoženjskem stanju - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti - zavrnitev predloga
Toženec je v predlogu oziroma izjavi (v izjavi tudi njegov sin) navedel pomanjkljive in neresnične podatke o materialnem položaju družine. Toženec je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zamolčal svoje dohodke iz oddajanja premoženja v najem, zamolčal je sinove dohodke ter kljub temu, da je imel odprta dva transakcijska računa, priložil izpiske zgolj enega.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da dejansko stanje znatno odstopa od podatkov, navedenih v predlogu za taksno oprostitev oziroma izjavah toženca in njegovega sina. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba takšni izjavi odvzeti dokazno vrednost in posledično zavrniti predlog za taksno oprostitev. Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev je namreč na strani predlagatelja oprostitve, saj taksna oprostitev predstavlja izjemo glede na splošno predpisano obveznost plačila sodnih taks.
ZNP-1 člen 98. DZ člen 7, 7/4, 138, 138/3, 141, 141/3, 141/4.
nujnost izdaje začasne odredbe - začasna ureditev stikov - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - otrokova korist - načelo varstva otrokove koristi - varovanje koristi otroka po uradni dolžnosti - ogroženost otroka - izvedba dokazov - stiki otroka s staršem - pravica do sodnega varstva - izvrševanje stikov z otrokom - sporazum staršev - težko popravljiva škoda
Hitrost v postopku z začasno odredbo je namenjena varstvu upnikovega (v postopkih za varstvo koristi otroka pa seveda v prvi vrsti otrokovega) položaja in ni sama sebi namen. Z zavrnitvijo predloga se njun položaj v ničemer ne varuje. V takšnem primeru je na mestu, da sodišče izvede druge, “zamudnejše“ dokaze, lahko razpiše narok, mora pridobiti mnenje CSD. Če tega ne stori in predlog zavrne brez izvedbe predlaganih dokazov (to v pritožbi izrecno uveljavlja pritožnica), upnika prikrajša v njegovi pravici do sodnega varstva, otrokovo korist, ki bi jo moralo varovati celo po uradni dolžnosti, pa zanemari.
Če ni sporazuma staršev o stikih (ali če sporazum ni v korist otroka), jih mora urediti sodišče, saj odsotnost rednih stikov otroku povzroča škodo, ki hitro lahko postane zelo težko popravljiva.
nespoštovanje sklepa o začasni odredbi - neupoštevanje začasne odredbe - kršitev začasne odredbe - začasna odredba o načinu izvrševanja stikov - stiki pod nadzorom - denarna kazen - stiki očeta z otrokom - onemogočanje stikov - onemogočanje izvrševanja stikov z otrokom
Ugotovitve, oprte na poročilo CSD in izpovedbo njene strokovne delavke, dajejo dovolj zanesljivo podlago za sklep, da je mati stike, komaj so se vzpostavili in napredovali, onemogočila s pritiskanjem na otroka in z izražanjem negativnega odnosa do očeta.
Predlagateljica bi morala do drugačne odločitve sodišča ravnati po veljavni odredbi. To ne pomeni zgolj tega, da je otroka fizično pripeljala na CSD, pač pa bi morala vsaj vzdržati se svojega aktivnega ravnanja v smeri onemogočanja stikov.
trpinčenje na delovnem mestu - mobing - odškodninska odgovornost delodajalca
Odločitev za pravno dopustno sankcioniranje kršitev, na katere sumi delodajalec, lahko predstavlja dejanje trpinčenja le, če se dokaže, da je bilo storjeno z namenom trpinčenja.
Zavzemanje tožnika za to, da bi bilo treba izmeriti dejansko razdaljo, ki jo je prevozil z enega naslova na drugega ob prihodu oziroma odhodu z dela s števcem na njegovem avtomobilu oziroma z izvedencem ustrezne stroke, ni utemeljeno. Skladno z ustaljeno sodno prakso se kilometrina prizna za najkrajšo razdaljo za prihod na delo, njena uporaba pa je zgolj merilo za povrnitev stroškov prevoza, kar pa ne pomeni, da bi delavec to najkrajšo pot tudi dejansko moral uporabiti (enako kot velja za merilo povrnitev stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, ko delodajalec prav tako ne more zahtevati od delavca, da dejansko uporablja najcenejši javni prevoz, vendar pa delavec nima pravice do povrnitve višjih dejanskih stroškov, ki mu nastanejo zaradi tega, ker uporablja drug, dražji prevoz).