IZVRŠILNO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00033886
ZIZ-UPB4 člen 17, 20a., 21, 40, 55, 55/2. OZ-UPB1 člen 70, 70/1, 73, 73/4. ZN člen 4, 43, 45, 45/1,. ZGD-1 člen 32,. ZSReg člen 8, 8/1. SPZ člen 175.
izvršilni naslov - izvršljiv notarski zapis - zakoniti zastopnik družbe - pooblastilo za zastopanje družbe - vpis spremembe zastopnika v register
V času sklepanja pogodbe v obliki notarskega zapisa je že prenehalo notranje razmerje med dolžnikom kot pravno osebo (družbo) in njenim zastopnikom, zato slednji od takrat dalje več ni imel upravičenja za izražanje poslovne volje dolžnika. Izjava volje, ki jo je podal ob sklepanju notarskega zapisa SV 450/2016 dne 23. 9. 2016 v imenu dolžnika, tako za slednjega v smislu 70. člena OZ ne more biti neposredno pravno zavezujoča. Ni torej mogoče šteti, da je dolžnik ta notarski zapis neposredno odobril in podpisal, zato ta ne predstavlja izvršilnega naslova (prvi odstavek 45. člena v zvezi s 43. členom ZN), na podlagi katerega bi bilo utemeljeno zoper njega voditi izvršbo, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 22. 10. 2019.
Pravilno je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu presodilo, da so stroški utesnitev potrebni za izvršbo. V predmetni zadevi teče izvršba na nepremičnine dolžnice, dolžnica pa je na račun dolga plačala zneska, za katera je upnik s predmetnima vlogama delno utesnil predlog za izvršbo.
rok za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse - domneva umika pritožbe
V skladu s sedmim odstavkom v zvezi s četrtim odstavkom 34.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je določeno, da če sodišče pravnemu sredstvu zoper sklep o ugovoru ne ugodi, prične teči rok za plačilo sodne takse naslednji dan po vročitvi sklepa, s katerim je odločeno o pravnem sredstvu. Zaradi vložene pritožbe je bila obveznost plačila sodne takse tako odložena in bo 8-dnevni rok za plačilo sodne takse pričel teči šele z dnem, ko se bo dolžnica seznanila z odločitvijo o pritožbi, ki jo je vložila zoper sklep o ugovoru.
gradbena pogodba - naročniki - glavni izvajalec - podizvajalec - dogovorjen način plačila - učinki sodne poravnave - pogodba o pristopu k dolgu - investitor
Pogodba o pristopu dolgu ustvarja somostojno zavezo pristopnika dolgu, ne odveže pa dejanskega dolžnika plačila. S sodno poravnavo sta tožeča stranka kot upnik in tožena stranka kot njen dolžnik sicer smeli dogovoriti, da bo tožeča stranka primarno izterjala plačilo sedaj vtoževane terjatve od pristopnika k dolgu, nista pa se dogovorili, da tožena stranka ni dolžna plačati te terjatve. Ker tega nista dogovorili, je tožena stranka smela vložiti tožbo zoper toženo stranko še pred zaključkom pravde zoper pristopnika k dolgu in ni bila dožna čakati na poplačilo od pristopnika k dolgu. Iz sodne poravnave izhaja, da se tožeča stranka primarno zavezuje izterjati dolg od pristopnika k dolgu, ne pa, da tega dolga ne sme izterjati od tožene stranke.
spor majhne vrednosti - trditveno in dokazno breme - opredelitev do relevantnih navedb stranke - pobotni ugovor - nekonkretizirane trditve - nadomeščanje trditev z dokazi - nedovoljeni pritožbeni razlogi - prepoved reformatio in peius
Sodišče se ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso se mora opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilne.
Dokazi so namenjeni temu, da se preizkusi resničnost trditev pravdnih strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev. Sodišče tako ni dolžno in niti upravičeno iz listin, ki so priložene kot dokaz, samo iskati in izbirati pravno odločilna dejstva. V tem primeru ne gre niti za izjemo, ki bi opravičevala sklicevanje na dokaz kot del trditvene podlage. Zato sodišče pravno odločilnih dejstev o pobotu ne sme pridobiti z vpogledom v dokaze.
ZVPot člen 17, 21.b, 32, 37, 37c. OZ člen 190, 468.
garancija - stvarna napaka - škoda zaradi zaupanja - neupravičena obogatitev - neznatna napaka - odstop kupca od pogodbe
Tožena stranka neutemeljeno poskuša zminimalizirati hibo zapiranja vrat plinskega prostora, ko navaja, da so napake nepomembne in nezadostne tožbeno izraženi zahtevi, da je morebitna nesanirana majhna razpoka v plastiki, da gre za majhno, praktično zanemarljivo razpoko, da je šlo za popravilo v improvizaciji, ko ni bilo možno vodil in pritrdil vrat postaviti v prvotno stanje. Plinski prostor je eden od bistvenih sestavnih delov prikolice. V njem je prostor za plinsko jeklenko oziroma v tem primeru za dve in za shranjevanje opreme. Zakoniti zastopnik tožene stranke je med zaslišanjem priznal védenje, da bo tožnik potoval s prikolico. To pomeni, da se je tožena stranka kot profesionalni prodajalec prikolic zavedala, da bo tožnik neprimerno več odpiral in zapiral vrata plinskega prostora kot stranka, ki pelje prikolico na dopust enkrat na leto. Zato je v ugotovljenih dejanskih okoliščinah zadeve sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za neznatno hibo in da je opisana poškodba bistvena za uporabo stvari. Poleg tega po stališču v literaturi odstop v slovenskem pravu (zaradi stvarne napake oziroma hibe v delovanju) ni vezan na posebno težo napake oziroma na popolno neuporabnost stvari.
Pritožbeno izpostavljene okoliščine, da obdolženi D. storitev kaznivih dejanj močno obžaluje, da se iskreno kesa, se želi na vse mogoče načine oddolžiti za svoja dejanja in da ga je celotna izkušnja popolnoma spremenila ter pri njem povzročila izrazit preobrat v odnosu do življenja, predstavljajo zgolj zatrjevanja obrambe, ki pa ob upoštevanju vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin ponovitvene nevarnosti ne nudijo zadostne podlage za sklepanje, da ponovitvena nevarnost ni izkazana, četudi zagovorniki zatrjujejo, da si glede na sedanji odnos obdolženega A. D. do preteklih dejanj ni mogoče zamisliti, da bi se ponovno podal na to pot. Na potrebo po drugačni presoji pa ne prepriča niti pritožbeno izpostavljanje družinskih razmer, ko zagovorniki navajajo, da obdolženi A. D. skupaj z ženo skrbi za mladoletno hči, ki ima posebne potrebe, da je sedaj breme celotne skrbi padlo na mamico, ter da je zaposlen in ima redne dohodke, s katerimi skrbi za družino. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, so vse te okoliščine obstajale že v času, ko naj bi skupaj s soobdolžencem izvršila kazniva dejanja, pa ga to ni odvrnilo od storitve kaznivih dejanj, tako da ni realno pričakovati, da bi mu to sedaj predstavljalo oviro.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035284
ZIZ člen 15, 270, 270/1, 270/2. URS člen 33. ZPP člen 337, 337/1.
zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo - začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - pogoji za začasno odredbo - anticipirana fiduciarna globalna cesija - trditveno breme - objektivna nevarnost za poplačilo terjatve - subjektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena - nedovoljena pritožbena novota
Trditveno breme upnika predstavljajo dejstva, ki pomenijo razpolaganje s katerim koli premoženjem dolžnika ali vsaj takšno ravnanje dolžnika s premoženjem, iz katerega bi izhajala podlaga za sklep, da je verjetno, da bo izvršba otežena.
Odlok predstavlja v obravnavani zadevi materialno pravo. Uporaba materialnega prava pa je v pristojnosti sodišča in ne izvedenca. Sodišče prve stopnje pa je, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pri presoji zadeve uporabilo veljaven Odlok. Bistvene v izvedenskem mnenju so strokovno tehnične ugotovitve izvedenca ob ogledu na terenu, zapisane v izvedeniškem mnenju in pojasnjene v dopolnitvi tega, ki jim je sodišče prve stopnje tudi v celoti sledilo kot strokovnim, pravilnim in prepričljivim.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da z začasno odredbo ni dopustno meriti na zadržanje učinkov sodne odločbe. Edini postopek, s katerim je dopustno poseči v sodno odločbo, je postopek s pravnimi sredstvi, rednimi ali izrednimi. Učinkov sodnih odločb pa ni mogoče "regulirati" z začasno odredbo. Praviloma pritožba zadrži izvršitev sklepa, razen ko zakon določa drugače. Drugačna odločitev bi bila že zato nepravilna in nezakonita.
ugovor po izteku roka - dovoljenost ugovora po izteku roka - vsebinska presoja - stroški odgovora na ugovor
Pri ugovoru po izteku roka je treba opraviti vsebinsko presojo ugovora tudi za zavrženje ugovora. Tu ne gre zgolj za štetje roka, temveč za razpravo o tem, ali bi dolžnik moral zatrjevana dejstva ugovarjati prej. Upnik je zato upravičen do stroškov odgovora na ugovor, v katerem poda svoja stališča glede navedenega.
vrnitev sodne takse - pravica do vrnitve sodne takse - vrnitev dela plačane sodne takse - ustavitev postopka - umik tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo- ustavitev postopka - sklenitev sodne poravnave - razpis naroka za glavno obravnavo
Zmotno je stališče, da je pravica do vrnitve dela takse določena le za primer, ko se postopek konča z umikom predloga pred razpisom naroka.
Sodna taksa za delitveni postopek se s količnika 3,2 zniža na količnik 1 ne le v primeru, ko je prišlo do umika predloga pred razpisom naroka, ampak tudi v primeru, ko je bil postopek končan s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe.
ZST-1 predvideva znižanje sodne takse tako za primer ustavitve postopka pred razpisom naroka kot tudi za primer sklenitve sodne poravnave.
Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati zgoraj omenjenih strank in prič, saj je tožnica z njimi izkazovala le nekakšne pravno nerelevantne okoliščine (prešibke indice – kako se je ustanavljala družba v B., zakaj in vse do kdaj), ki tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi mogli privesti do drugačnih zaključkov o zgoraj izpostavljenih pravno relevantnih dejstvih o neustanovitvi družbe in o zavedanju tožnice, zato ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ni šlo za arbitrarno vnaprejšnjo dokazno oceno.
Na podlagi poslov, ki jih je vse sklepala ena fizična oseba (razen sporne asignacije, v kateri je sodelovala še neobstoječa družba iz B.) kot zakoniti zastopnik vseh udeleženih pravnih oseb, in na podlagi nakazil, ki so bila izvedena za znesek 80.000,00 EUR vsa dne 12.10.2015 in za znesek 100.000,00 EUR vsa dne 13.10.2015 (tej dinamiki je sledilo tudi sklepanje pravnih poslov) ter na način, da so se zneski krožno prenakazali od tožnice preko toženke, RPN in RPVD nazaj do tožnice, je zaključek sodišča prve stopnje o fiktivnosti vseh poslov in nakazil oziroma zaključek, da je bilo nakazilo toženki dano le navidezno in da zato ne obstoji toženkina obveznost vrnitve danega zneska tožnici, pravilen.
ugovor krajevne pristojnosti - splošna krajevna pristojnost - posebna krajevna pristojnost - odškodninski zahtevek
Splošno krajevno pristojno za sojenje v tej pravdni zadevi je sodišče na katerega območju ima tožena stranka prebivališče, to pa je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu (47. člen ZPP). Prav tako je podana tudi posebna krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu saj je bilo tam glede na tožbene navedbe storjeno škodno dejanje.
ZZUSUDJZ člen 1. ZDZdr člen 33, 33/1, 39, 39/1, 47, 47/3, 62, 64, 64/3, 67, 67/3,71, 71/1. ZS člen 83, 83a, 83a/1. URS člen 17, 34, 35. ZPP člen 286b.
zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - zaslišanje preko videokonference - posebni ukrepi - COVID-19 - nujne zadeve - izvedba naroka - telesna celovitost - nedotakljivosti človekovega življenja - pravica do varnosti - mnenje izvedenca - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka - odločanje po stanju ob zaključku glavne obravnave - poseg v temeljne človekove pravice - odvisnost od drog - rok za odločanje o pritožbi
Na presojo, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje in je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju, ne more vplivati dejstvo, da je bila slednja že odpuščena, priporočeno pa ji je bilo ambulantno zdravljenje. Sodišče prve stopnje je namreč o pridržanju odločalo po stanju, ki ga je ugotovilo ob zaključku naroka, takšno stanje pa je ob pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve dolžno upoštevati tudi pritožbeno sodišče, ki s tem odloči tudi o zakonitosti in utemeljenosti sicer že izteklega zadržanja udeleženke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00035897
OZ člen 15, 22, 22/1, 364, 619, 642, 642/2. ZPP člen 7, 212, 285, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 341, 358, 358-5, 458, 458/1, 495.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba - bistvene sestavine pogodbe - sprejem ponudbe - višina plačila - običajna cena - določitev cene del po sodišču - sklepčnost tožbe po višini - vezanost sodišča na trditve strank - materialno procesno vodstvo - opozorilo nasprotne stranke - prehod trditvenega in dokaznega bremena - učinek izjave o pripoznavi - nastanek obveznosti - višina obveznosti - izstavitev računa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - pravica do izjave - zmotna uporaba materialnega prava - očitek protispisnosti - delna ugoditev pritožbi - nedopustne pritožbene novote
Kljub temu, da je toženka med postopkom pred sodiščem opozarjala na nesklepčnost tožbe po višini, s čimer je odigrala vlogo materialnega procesnega vodstva, ki sicer pritiče sodišču, kot je pravilno pojasnjeno v izpodbijani sodbi, tožnica tožbe glede tapeciranja panelov po višini ni utemeljila. Toženkin ugovor o nesklepčnosti tožbe po višini in o nedokazanosti tožbenega zahtevka po višini je bil dovolj konkretiziran za presojo, da je trditveno in dokazno breme prešlo nazaj na tožnico. Torej bi ona morala, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, utemeljiti višino svojega zahtevka in dokazati, da je bil s toženko dosežen dogovor o višini plačila. Glede na navedeno pritožnica neutemeljeno na več mestih poudarja, da je glede višine terjatve navedla ustrezno trditveno podlago, toženka pa za svoje navedbe ni predložila dokaza. Če dogovor o višini ni bil dosežen, je skladno z drugim odstavkom 642. člena OZ ona tista, ki bi morala zatrjevati in dokazati, da znesek po vtoževanem računu ustreza običajni ceni v primerljivih poslih. S poudarjanjem osebnega znanstva zastopnikov pravdnih strank, s sklicevanjem na pričakovano medsebojno zaupanje, na splošna načela obligacijskega prava, na toženkino neugovarjanje izdanemu računu ter njeno domnevno priznano višino terjatve, pa tega ni storila.
Iz nobenega pozitivnega predpisa ne izhaja, da račun, ki ga naslovnik ne zavrne oziroma, ki mu ne ugovarja, pomeni priznanje utemeljenosti terjatve, ki jo račun izkazuje. Nezavrnitev računa s strani toženke bi kvečjemu utegnila vplivati na dokazno oceno o utemeljenosti terjatve. Vendar to sodi v sfero ugotavljanja dejanskega stanja, ki pa ga v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbiti.
Pripoznanje dolga po OZ nima učinka dogovora niti o nastanku obveznosti niti o njeni višini. Ne predstavlja torej samostojnega pravnega temelja za presojo obstoja ali nastanka terjatve in njene višine.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00033169
ZNP-1 člen 100, 106. DZ člen 159.
postopek zavarovanja - nepravdni postopek - namestitev otroka v zavod - odločanje o stikih z otrokom - največja otrokova korist - otrokova želja - spremenjene okoliščine - tehtanje okoliščin - ukrepi za varstvo koristi otroka
Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev v postopku zavarovanja, upoštevaje tudi celotno dokumentacijo, ki je v spisu, nima pomislekov v odločitev, da je trenutno v največjo otrokovo korist, da do nadaljnjega ostaja nameščen v zavodu.
Vsaka sprememba, ki se zgodi v času trajanja sodnega postopka, še ni razlog za spremembo predhodnih sodnih odločitev.
Pritožnica očitno ne ločuje med otrokovo željo in otrokovo koristjo. Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Pri zapolnjevanju pojma otrokova korist namreč sodišče ne more upoštevati zgolj otrokovih želja in pričakovanj. Še več, če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči celo drugače, kot si želi otrok. Otrokova želja je torej le eden od kriterijev pri tehtanju njegove koristi. Pomembna je skupna ocena otrokove koristi in višje sodišče ne dvomi v presojo otrokove največje koristi, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje.
Po 100. členu ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Te je mogoče izdati tudi znotraj postopka za ukrep trajnejšega značaja bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti (primerjaj drugi stavek drugega odstavka 106. člena ZNP-1).
ZVEtL-1 člen 17, 17/3, 17/3-3, 18, 24, 32, 35, 35/1. ZLNDL člen 5, 5/3.
vzpostavitev etažne lastnine - predlog za vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - posamezni del stavbe - pridobitelj posameznega dela stavbe - zemljiškoknjižni lastnik - dokazna pravila - ugotovitev lastninske pravice - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - pravica uporabe - nižji dokazni standard - izkaz verjetnosti - načelo ekonomičnosti - formalna in materialna pravnomočnost
ZVEtL-1 pridobiteljem posameznih delov stavbe olajšuje ugotovitev in vknjižbo lastninske pravice, saj določa milejše pogoje, kot jih predpisuje ZZK-1. Če so v ZVEtL-1 zahtevani pogoji izkazani, sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine za lastnika posameznega dela določi pridobitelja. Če pa zahtevanih predpostavk ne izkaže nihče, ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika.
Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom - izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1).
V obeh pogodbah sta stranki v točki 10. (v okviru pogodbene svobode) dogovorili posledice za primer kršitve pogodbe s strani kreditojemalca, šlo je torej za dogovor o načinu vračanja opravljenih izpolnitev (namesto obročnega odplačevanja, celotna preostala obveznost kreditojemalca zapade takoj). Materialno pravo zato predstavlja pogodbeni dogovor in ne določba 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katero se tožena stranka sklicuje.
NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00034601
ZUreP-2 člen 206, 207. OZ člen 198, 344, 347.
določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče - namembnost zemljišča ob razlastitvi - stanje nepremičnine - dejanska razlastitev - obresti kot nadomestilo za predčasen odvzem nepremičnine iz posesti - zakonske zamudne obresti - tek obresti - pravna narava tožbenega zahtevka - prikrajšanje lastnika - nadomestilo za uporabo tuje stvari - nezakonit odvzem prostosti - kaznovalna funkcija - zastaranje terjatve za obresti - akcesorna terjatev - triletni zastaralni rok
Pri določitvi odškodnine za razlaščene nepremičnine je odločilna namembnost in stanje te nepremičnine ob dejanskem odvzemu (t. im. dejanska razlastitev).
Glede odločanja o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za razlaščeno nepremičnino je v praksi Vrhovnega sodišča oblikovano stališče, da predstavljajo zamudne obresti odmeno za predčasen odvzem stvari iz posesti, o katerih, enako kot o odškodnini, odloča sodišče v nepravdnem postopku.
Z namenom izenačitve položajev razlaščencev, ki jim je bilo nepremično premoženje dejansko odvzeto pred formalno razlastitvijo, in razlaščencev, ki so posest nepremičnine izgubili šele z izdajo upravne odločbe o razlastitvi, je Vrhovno sodišče v več odločbah nakazalo različne možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti; razlaščencu se lahko poleg odmerjene odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu (torej poleg odškodnine, odmerjene v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku), prizna: 1) pravica do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ta sankcija bi se sicer lahko izkazala kot prekomerna v primerih, ko je javna korist ob odvzemu obstajala, le ugotovljena ni bila na predpisan način); 2) pravica do povrnitve koristi, ki jo je imel razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka; in 3) pravica do zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja.
Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo (zamudne) obresti odmeno za nemožnost uporabe razlaščenih zemljišč. Temelj obrestnega predloga je bila dejanska razlastitev, ki ji je sledila pravna razlastitev (gre za posledico nezakonitega ravnanja kasnejšega razlastitvenega upravičenca). Zamudne obresti so obresti, določene kot civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (378. člen OZ). Glede na zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča, opravljajo zamudne obresti, kot oblika odmene zaradi izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe, dvojno funkcijo: - funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude, in - preventivno (kaznovalno) funkcijo. Gre za obveznost, ki je glede nastanka akcesorna glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca (ta odmena pripada razlastitvenemu zavezancu za čas od dejanske uporabe do formalne razlastitve poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino).
Glede na namen odškodnine v primeru razlastitve (odprava premoženjskega prikrajšanja razlastitvenega zavezanca) je odškodninski temelj v primeru dejanske ali zakonite razlastitve enak (gre za isto odškodninsko terjatev). Ker gre za isto odškodninsko terjatev, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so zamudne obresti, kot posledica zastaranja glavne terjatve, zaradi zastaranja prenehale. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. O njih (kot odmeni) lahko nepravdno sodišče odloča le v primeru, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem (z odločbo o razlastitvi). Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve (oktobra 2012), preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve.
Ker je dejanski razlastitvi sledila pravna, do zastaranja glavne odškodninske terjatve ni moglo priti. Glede na to, da glavna odškodninska terjatev še obstaja, se je pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 347. člena OZ. Pravica predlagateljice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je zastarala. Predlagateljica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 20. 9. 2015 dalje, pri čemer zamudne obresti, natekle do pravnomočnosti razlastitvene odločbe (20. 7. 2018), predstavljajo odmeno zaradi predčasnega odvzema nepremičnin, nadaljnje zamudne obresti pa so posledica zamude z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine.