Sodišče prve stopnje je z udeležencem vzpostavilo stik in ga zaslišalo prek videokonference. Na ta način je pogovor z njim opravila tudi izvedenka. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje na naroku in v izpodbijanem sklepu, ima takšno ravnanje podlago v Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega ostavka 83.a člena ZS in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ. V tej odredbi je med drugim določeno, da se naroki, seje in zaslišanja v nujnih zadevah izvedejo prek videokonference. Med take nujne zadeve, ob upoštevanju prvega odstavka 33. člena ZDZdr, 83. člena ZS ter zgoraj citirane Odredbe, sodi tudi konkretna zadeva.
Ker je sodišče ugotovilo vzročno zvezo med duševno motnjo zadržane osebe in njeno realno možnost ogrožanja drugih, vzrokov pa zaradi nekritičnosti osebe do svojega stanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči, je bilo treba zdravljenje osebe v psihiatrični bolnici v oddelku pod posebnim varstvom podaljšati za čas dveh mesecev.
Sodišče je odstop od postopkovnih pravil, da se opravi zaslišanje v zavodu, utemeljilo z oceno varovanja ustavnih pravic udeleženca oziroma zagotavljanja varnega okolja za sodno osebo, sodno komisijo in nenazadnje za celotno zdravstveno ustanovo. Tako je pravilno tehtalo pravico do osebne svobode, varstvo dostojanstva v postopkih, pravico do enakega varstva pravic in pravico do sodnega varstva. Te pravice so zagotovljene tudi, ko izvedenec osebo pregleda prek videokonference. Sodišče mora namreč upoštevati tudi druge ustavne pravice (udeleženca in drugih oseb, ki v postopku sodelujejo): nedotakljivost človekovega življenja, pravico do telesne celovitosti, kamor spada tudi varovanje zdravja in zaščita pred okužbo, in pravica do varnosti.