odškodninski spor zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku - prekinitev postopka - razlogi za prekinitev postopka - odprava protiustavnosti - čas trajanja - trajanje sodnega postopka - nadaljevanje postopka
Skladno s prvim odstavkom 207. člena ZPP ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja, zato pretečenega časa po prekinitvi postopka ni mogoče upoštevati kot relevantno trajanje postopka niti v konkretnem primeru, saj pogoji za nadaljevanje postopka še niso izpolnjeni. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o skoraj 5-letnem sojenju. Postopek je trajal do prekinitve eno leto in deset mesecev. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v tem obdobju še ni prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Čas enega leta in deset mesecev od vložitve tožbe do prekinitve postopka, v katerem še ni prišlo do razpisa naroka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne odstopa od povprečnega časovnega postopanja v običajnih pravdnih zadevah na slovenskih sodiščih.
naročniška pogodba - neplačilo računov - pogodbena obveznost - dolžnost izpolnitve pogodbene obveznosti - izpolnitev obveznosti v roku - nastop zamude - zakonske zamudne obresti
Tožnik je izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti, ne pa tudi toženka, čeprav se je zavezala, da bo pravočasno plačala za opravljene elektronske komunikacijske storitve mobilne telefonije in druge storitve, da bo plačala izdane račune in da bo določeno naročniško razmerje trajalo najmanj 24 mesecev, sicer bo vrnila vrednost prejete ugodnosti, zato je vtoževane račune dolžna plačati.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - skupno premoženje - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - določitev deležev na skupnem premoženju - solastnina - delitev nepremičnin - zavarovanje nedenarne terjatve - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - obseg zavarovanja
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je predlagano začasno odredbo delno zavrnilo, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je ob upoštevanju neizpodbijanih dejanskih ugotovitev z verjetnostjo izkazala, da so sporne nepremičnine skupno premoženje nje in prvega toženca in da tožnici na tem premoženju pripada polovičen delež. V takem položaju pa zavarovanja tožničine terjatve do prvega in drugega toženca ni mogoče omejiti na polovico nepremičnin. Kot pravilno opozarja tožnica, s tem, ko zahteva, da sodišče na skupnem premoženju določi deleže, še ne zahteva delitve in zato pravica tožnice in prvega toženca, tudi po določitvi deležev, ne bo razdeljena tako kot to velja pri solastnini. Z določitvijo deležev bo odločeno le o tem, v kakšnem razmerju si glede na svoje prispevke bivša zakonca to premoženje razdelita. Solastnina bo (lahko) nastala šele z delitvijo. Vse do delitve pa bosta zato tožnica in prvi toženec še naprej le oba skupaj upravičena izvrševati lastniška upravičenja, zavarovanje pa je mogoče le na celoti.
nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice poškodb
Sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da tožnik zaradi poškodbe ključnice nima večjih posledic, da zmore vse svoje običajne obremenitve brez omejitev, je pa kljub temu ugotovilo še vedno možno prisotnost nelagodnega občutka pri večjih obremenitvah, čeprav posebne oviranosti pri gibanju ni. Tudi glede posledic poškodovanega gležnja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi te poškodbe ni več nobenih ovir za normalne življenjske aktivnosti, je pa tudi tu še vedno prisotna možnost manjših težav pri zelo naporni in dolgotrajni hoji po naravnem terenu, čeprav je sicer funkcija skočnih sklepov v celoti ohranjena, kljub manjši motnji gibljivosti desno. Glede na to, da sodišče še ugotovilo, da tožnik zelo verjetno pred poškodbo ni imel nobenih težav s sedaj poškodovanimi predeli, poleg tega je še ugotovilo, da je bil tožnik pred poškodbo aktiven športnik, sedaj pa je športne aktivnosti (predvsem kolesarjenje) v posledici škodnega dogodka opustil, kar priča o tem, da ne gre zgolj za minimalno, neznatno oziroma zanemarljivo omejitev tovrstnih življenjskih aktivnosti, tožnik sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita, da je z zaključkom, da pri tožniku ni trajnega prikrajšanja, da se zaradi ″manjših″ neugodnosti, ki jih tožnik lahko čuti in jih je objektivno mogoče šteti kot posledice poškodbe, njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšale v primerjavi s stanjem pred poškodbo in zato ne povzročajo duševnega trpljenja tožnika, zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 179. in 182. člen OZ.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00033366
KZ-1 člen 34, 34/1, 211, 211/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-9, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1.
kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - razlogi o odločilnih dejstvih - prekoračitev obtožbe - nameščena prometna nezgoda - kršitev pravice do obrambe - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (36. točka obrazložitve) res navaja, da je bilo dejanje načrtovano in premišljeno in, da je od obdolžencev zahtevalo načrtovanje, dogovarjanje in sodelovanje, vendar ta ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. Slednji temelji na opisu ravnanja obdolžencev, ki so na podlagi istega historičnega dogodka, to je "nameščene prometne nesreče”, storili vsak zase poskus kaznivega dejanja goljufije na način, da je vsak od njih izpolnil obrazec z lažnim prikazom škodnega dogodka in podal zahtevek za izplačilo odškodnine ter ga samostojno predložil zavarovalnici. Zato ne gre za eno samo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu.
Vsak obdolženec je izvršitveno dejanje storil sam, s svojim zahtevkom, zato ne gre za sostorilstvo.
Sodišče prekorači obtožbo, če spremeni opis dejanja tako, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, torej če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo za drugačno dejanje, kot ga je obtožen. Pri prekoračitvi obtožbe tako ne gre za razhajanje med izrekom in razlogi sodbe, kot to zmotno sklepa pritožnica. Zatrjevano v pritožbi je mogoče obravnavati le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar tudi ta procesna kršitev ni podana. Razlogi prvostopne sodbe, ki jih izpostavlja zagovornica, niso nerazumni, niti ne nasprotujejo opisu obdolženki očitanega kaznivega dejanja, v katerem je navedeno, da je bila prometna nesreča ”nameščena”.
NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - RAZLASTITEV
VSL00034601
ZUreP-2 člen 206, 207. OZ člen 198, 344, 347.
določitev odškodnine za razlaščeno zemljišče - namembnost zemljišča ob razlastitvi - stanje nepremičnine - dejanska razlastitev - obresti kot nadomestilo za predčasen odvzem nepremičnine iz posesti - zakonske zamudne obresti - tek obresti - pravna narava tožbenega zahtevka - prikrajšanje lastnika - nadomestilo za uporabo tuje stvari - nezakonit odvzem prostosti - kaznovalna funkcija - zastaranje terjatve za obresti - akcesorna terjatev - triletni zastaralni rok
Pri določitvi odškodnine za razlaščene nepremičnine je odločilna namembnost in stanje te nepremičnine ob dejanskem odvzemu (t. im. dejanska razlastitev).
Glede odločanja o zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine za razlaščeno nepremičnino je v praksi Vrhovnega sodišča oblikovano stališče, da predstavljajo zamudne obresti odmeno za predčasen odvzem stvari iz posesti, o katerih, enako kot o odškodnini, odloča sodišče v nepravdnem postopku.
Z namenom izenačitve položajev razlaščencev, ki jim je bilo nepremično premoženje dejansko odvzeto pred formalno razlastitvijo, in razlaščencev, ki so posest nepremičnine izgubili šele z izdajo upravne odločbe o razlastitvi, je Vrhovno sodišče v več odločbah nakazalo različne možnosti za nadomestitev prikrajšanja lastnika zaradi predčasnega (nezakonitega) odvzema posesti; razlaščencu se lahko poleg odmerjene odškodnine glede na vrednost nepremičnine ob dejanskem odvzemu (torej poleg odškodnine, odmerjene v zakonito izvedenem razlastitvenem postopku), prizna: 1) pravica do povrnitve škode zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka (ta sankcija bi se sicer lahko izkazala kot prekomerna v primerih, ko je javna korist ob odvzemu obstajala, le ugotovljena ni bila na predpisan način); 2) pravica do povrnitve koristi, ki jo je imel razlastitveni upravičenec od uporabe nepremičnine v obdobju od dejanskega odvzema do izvedbe razlastitvenega postopka; in 3) pravica do zamudnih obresti od dejanskega odvzema dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja.
Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavljajo (zamudne) obresti odmeno za nemožnost uporabe razlaščenih zemljišč. Temelj obrestnega predloga je bila dejanska razlastitev, ki ji je sledila pravna razlastitev (gre za posledico nezakonitega ravnanja kasnejšega razlastitvenega upravičenca). Zamudne obresti so obresti, določene kot civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (378. člen OZ). Glede na zgoraj izpostavljena stališča Vrhovnega sodišča, opravljajo zamudne obresti, kot oblika odmene zaradi izvršenega odvzema posesti pred izdajo razlastitvene odločbe, dvojno funkcijo: - funkcijo nadomestila za uporabo denarja v obdobju zamude, in - preventivno (kaznovalno) funkcijo. Gre za obveznost, ki je glede nastanka akcesorna glavni obveznosti razlastitvenega upravičenca (ta odmena pripada razlastitvenemu zavezancu za čas od dejanske uporabe do formalne razlastitve poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino).
Glede na namen odškodnine v primeru razlastitve (odprava premoženjskega prikrajšanja razlastitvenega zavezanca) je odškodninski temelj v primeru dejanske ali zakonite razlastitve enak (gre za isto odškodninsko terjatev). Ker gre za isto odškodninsko terjatev, je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so zamudne obresti, kot posledica zastaranja glavne terjatve, zaradi zastaranja prenehale. Potrebno je šteti, da so zamudne obresti, kot odmena za nezakonito razlastitev, del terjatve za plačilo odškodnine, ki izvira iz sprva dejanske, nato pravne razlastitve. Imajo naravo odškodnine za škodo, ki upniku nastane zaradi nemožnosti uporabe glavnice. O njih (kot odmeni) lahko nepravdno sodišče odloča le v primeru, če je razlaščencu škoda povzročena z dopustnim ravnanjem (z odločbo o razlastitvi). Pravno nekonsistenten je zaključek o zastaranju obrestne terjatve (oktobra 2012), preden bi predlagateljica to terjatev lahko uveljavljala kot odmeno zaradi dejanske razlastitve.
Ker je dejanski razlastitvi sledila pravna, do zastaranja glavne odškodninske terjatve ni moglo priti. Glede na to, da glavna odškodninska terjatev še obstaja, se je pri vprašanju zastaranja glede zahtevanih zamudnih obresti treba opreti na pravilo o triletnem zastaralnem roku iz prvega odstavka 347. člena OZ. Pravica predlagateljice zahtevati plačilo zamudnih obresti (izpolnitev občasnih terjatev), ki so dospele v obdobju treh let pred vložitvijo predloga za odmero odškodnine, je zastarala. Predlagateljica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 20. 9. 2015 dalje, pri čemer zamudne obresti, natekle do pravnomočnosti razlastitvene odločbe (20. 7. 2018), predstavljajo odmeno zaradi predčasnega odvzema nepremičnin, nadaljnje zamudne obresti pa so posledica zamude z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00033659
ZVPot člen 22. ZPP člen 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - naročniška pogodba - naročniška pogodba za mobilni telefon - naročniška pogodba za uporabo gsm omrežja - splošni pogoji - seznanjenost s splošnimi pogoji
Ker je toženec obe pogodbi podpisal, je s tem potrdil prejem splošnih pogojev kot prilogo k pogodbama.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - zagovor
S tem, ko je tožena stranka tožničino poskusno delo ocenila kot neuspešno, je izrazila predvsem to, da tožnica ne ustreza njenim pričakovanjem. To, da je tožnica pred zaposlitvijo pri toženi stranki že več let opravljala istovrstno delo medicinske sestre v zobni ambulanti pri drugih delodajalcih, ne izključuje možnosti, da njeno delo za določenega delodajalca (oziroma natančneje - za določeno zobozdravnico, s katero naj bi tožnica sodelovala tudi v prihodnje) ni ustrezno. Četudi je po eni strani razumljivo, da tožnica z dolgoletnimi izkušnjami vsebino odpovedi dojema kot očitek nesposobnosti ali kršitve delovnih obveznosti, pa navedeno ni bistvo redne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (ne gre za odpoved iz krivdnega razloga ali nesposobnosti).
Pravdni stranki sta bili v obligacijskem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o vodenju računa. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki omogočala razpolaganje z denarnimi sredstvi na računu ter da bo sredstva na računu zmanjšala le na podlagi naloga tožeče stranke ali v zakonsko predvidenih primerih. Ker je tožena stranka zmanjšala denarna sredstva na računu tožene stranke brez naloga tožene stranke (na podlagi menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožene stranke ponarejen), takšno ravnanje predstavlja kršitev obveznosti tožene stranke po sklenjeni pogodbi o vodenju računa in ima lahko za posledico poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Listina, ki je bila toženi stranki predložena na unovčenje vsebuje vse zakonsko določene sestavine menice. Zato jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba obravnavati kot menico. Dejstvo, da je bilo naknadno ugotovljeno, da je podpis na menici ponarejen, namreč v ničemer ne vpliva na opredelitev listine.
Od banke ni mogoče zahtevati in niti ni mogoče življenjsko realno pričakovati, da bo implementirala takšne mehanizme, ki bi preprečili vse zlorabe.
Banka nima pravice in niti dolžnosti meničnega dolžnika (imetnika računa) obveščati o menicah, ki jih je prejela na unovčenje in od njega zahtevati kakršnokoli dodatno odobritev izplačila. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z veljavnimi predpisi in namenom same menice. Zato toženi stranki zaradi opustitve obvestila tožeče stranke o menicah prejetih na unovčenje ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Prav tako toženi stranki iz istih razlogov po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče naložiti splošne dolžnosti preverjanja pristnosti podpisa izdajatelja menice pri izdajatelju menice.
Ker je v tem primeru šlo za dober ponaredek podpisa, katerega po navedbi izvedenca B. B. v izvedeniškem mnenju z dne 4. 1. 2019, oseba brez strokovnega grafološkega znanja ne more odkriti, zaposlenim pri toženi stranki ni mogoče očitati, da pri preveritvi pristnosti podpisa niso ravnali tako, kot je bilo v danih okoliščinah treba. Prav tako pa banki po že zavzetem stališču sodne prakse v smislu potrebne strokovnosti ni mogoče naprtiti zahteve po strokovni grafološki usposobljenosti delavcev pri pripoznavi pristnosti podpisov.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00034992
OZ člen 179, 179/1, 182.
nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine - pravična denarna odškodnina
Po stališču pritožbenega sodišča je dosojeni znesek nematerialne škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju primeren glede na dolžino hospitalizacije, vse posege, ki jih je med zdravljenjem trpel tožnik, drugih nevšečnosti (tudi nastavitev zunanjega fiksatorja na zlomljeno medenico), vseh pregledov in terapij med zdravljenjem in dalj časa trajajoče uporabe bergel, ki traja še vedno.
Iz 4. člena ZDR-1 izhaja definicija delovnega razmerja in sicer je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni bil vključen v organizirani delovni proces pri toženi stranki, da dela pri toženi stranki ni opravljal nepretrgano in pod nadzorom tožene stranke, prav tako pa tudi ni izvrševal dogovorjenih in predpisanih obveznosti, niso bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, zato je utemeljeno v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično tudi zahtevke za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja ter reparacijski zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z delom.
ZVEtL-1 člen 3, 43, 44, 44/3, 44/4, 47, 50, 50/2. ZGJS člen 68, 72, 76. ZPP člen 285, 337. ZNP člen 37.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - obstoj lastninske pravice - prenehanje lastninske pravice - dobrovernost pridobitelja - pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona - lastninjenje po ZGJS - pridobitev statusa grajenega javnega dobra - ustanovitev služnosti v javno korist - odlok o kategorizaciji cest - sporna dejstva - obrazložitev odločbe - materialno procesno vodstvo - grajeno javno dobro - pritožbene novote v pritožbenem postopku - dovoljene novote
ZVEtL-1 v tretjem odstavku 44. člena izrecno določa, da se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugotavlja tudi, ali je lastninska pravica lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču (oziroma njegovem delu) prenehala, če je druga oseba lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno poslovnega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa. Četrti odstavek istega člena pa predvideva, da v tovrstnih postopkih sodišče ne posega v pravice oseb, ki so na takih zemljiščih pridobile pravice na podlagi pravil, ki varujejo dobrovernega pravno-poslovnega pridobitelja pravice, na podlagi zakona ali na podlagi odločbe državnega organa, razen če so izpolnjeni pogoji za ustanovitev odkupne pravice na podlagi zakona ali v primeru, če med udeležencu ni spora o neobstoju ali omejitvi njihove pravice. Iz omenjenih določb torej izhaja, da pripadajočega zemljišča ne morejo predstavljati nepremičnine, na podlagi katerih je lastninsko pravico na podlagi samega zakona pridobila tretja oseba. V ta okvir pa sodi tudi pridobitev lastninske pravice na podlagi zakonov, ki so urejali lastninjenje premoženja, ki je bilo v družbeni lastnini. Eden od takšnih zakonov je ZGJS.
Sodišče trditev druge nasprotne udeleženke ni vsebinsko presojalo niti ni navedlo, da to ne bi bilo potrebno, ker naj bi bile očitno (pravno) nerelevantne (s čimer pa se tudi sicer ne bi bilo moč strinjati), ali iz kakršnegakoli drugega razloga neupoštevne. V kolikor je menilo (pa kaj takega iz obrazložitve izpodbijanega ni razvidno), da so pritožničine trditve nezadostne oziroma premalo konkretne, pa bi moralo opraviti potrebno materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Nič od navedenega iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno. To pomeni, da so glede trditev (ugovorov) druge nasprotne udeleženke, ki jih nikakor ni moč opredeliti kot brezpredmetne, potrebni razlogi (v celoti) izostali.
Predpogoj za pritožbeno presojo pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje je obstoj jasnih (neprotislovnih) ugotovitev glede bistvenih (spornih) dejstev. V konkretnem primeru je presoja sklicevanja MOL na pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah v skladu s 76. členom ZGJS (oziroma na drugi strani trditev, s katerimi je predlagatelj temu ugovarjal), od (ne)utemeljenosti katerega je odvisno, ali v konkretnem primeru lahko govorimo o pripadajočem zemljišču (ali ne), v celoti izostala. Nadalje je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti predloga MOL po ustanovitvi služnosti v javno korist zmotno izhajalo iz okoliščine, da njen obstoj med udeleženci ni bil sporen.
spor za izpraznitev in izročitev nepremičnine - pridobitev lastninske pravice v stečajnem postopku - originarna pridobitev lastninske pravice - izločitvena pravica - prijava izločitvene pravice - prerekanje izločitvene pravice - tožba na ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pretvorba nedenarne terjatve v denarno terjatev - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - prenos lastninske pravice na nepremičnini - zavezovalni in razpolagalni posel - overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi
Odločba sodišča, s katero se v stečaju izroči nepremičnina kupcu, predstavlja izviren način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (342. člen ZFPPIPP in 2. točka drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP). Izvenknjižna pravica dejanskega lastnika nepremičnine s tem preneha. B. C. je sicer prijavil izločitveno pravico na stanovanju, po prerekanju te pravice s strani stečajnega upravitelja pa ni vložil tožbe zaradi ugotovitve obstoja njegove prerekane izločitvene pravice. Tudi zaradi tega je njegova morebitna izločitvena (lastninska) pravica prenehala, enako velja za drugo toženko, ki svoje lastninske pravice v stečajnem postopku sploh ni uveljavljala. Že iz tega razloga ne morejo biti utemeljeni ugovori tožene stranke o pridobitvi lastninske pravice na pravno poslovni način ali s priposestovanjem.
lastninska pravica - tožba na ugotovitev lastninske pravice - negatorna tožba - priposestvovanje - trditveno in dokazno breme - dokazna ocena
Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so v skladu z 28. členom ZTLR, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, kot tudi po zdaj veljavnem zakonu (43. člen SPZ): dobra vera oziroma dobroverna lastniška posest in pretek potrebne priposestvovalne dobe (časa).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040561
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-4, 437, 437/1. KZ-1 člen 216, 216/1.
pritožba oškodovanca kot tožilca - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - zavrženje obtožnega predloga - plačilo preživnine - prilastitveni namen - izvršilni postopek
V obravnavnem primeru se obdolžencema očita, da sta izvršbo zlorabila na način, da sta protipravno izterjala več, kot jima je oškodovanec kot tožilec bil dolžan plačati in si zmotno preplačilo dolga prilastila. Dodaten zakonski znak v primeru te izvršitvene oblike je to, da si storilec tako prejeto preplačilo prilasti. Za izvršitev te oblike kaznivega dejanja zato ne zadostuje, da storilec prejme nekaj, kar mu ne pripada, temveč, da ima namen, da si zmotno preplačilo trajno prilasti. Tak prilastitveni namen predpostavlja, da se storilec zaveda, da je od drugega prejel premoženjsko korist, ki mu ne pripada (subjektivni element), kakor tudi, da je premoženjska korist taka, da jo je mogoče vrniti.
vračilo izplačanih sredstev - voznik tovornega vozila - neupravičena obogatitev
Toženec je akontacije, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka po pravilih neupravičene obogatitve, porabil za potrebe dela in z vedenjem tožeče stranke. Toženec je s strani tožeče stranke prejel toliko akontacije, kot je je tudi porabil. Ni šlo za obogatitev oziroma prikrajšanje.
ZDR-1 člen 13, 127, 129.. OZ člen 82.. Kolektivna pogodba elektrogospodarstva Slovenije (1996) člen 66.
dodatek za delovno dobo
Zakon o delovnih razmerjih v 127. členu določa, da delavcu pripada osnovna plača, delovna uspešnost in dodatki, pri čemer 129. člen ZDR-1 ureja dodatek za delovno dobo in določa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Kolektivna pogodba elektrogospodarstva Slovenije določa dodatek za delovno dobo v 66. členu, in določa, da delavcu pripada za vsako izpolnjeno leto delovne dobe v elektrogospodarstvu dodatek v višini 0,5 % od osnovne plače. Delavci, ki so zaposleni pri delodajalcu od uveljavitve te kolektivne pogodbe, pa ohranijo dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe, dokler so zaposleni pri tem delodajalcu. Glede na ureditev v ZDR-1 je strankam kolektivne pogodbe prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo, torej dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek. Z uveljavitvijo Aneksa št. 3 k PKP z dne 28. 12. 2017 je bil bil črtan predhodni 108. člen PKP, torej je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno prenehala obračunavati dodatek za tiste delavke, ki so izpolnile več kot 25 let delovne dobe v višini 0,25 % za vsako leto delovne dobe.
povrnitev škode - nepremoženjska in premoženjska škoda - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - primarni in sekundarni strah - zmanjšanje življenjske aktivnosti - skaženost - nezmožnost opravljati delo - plačilo mesečnih honorarjev - povrnitev stroškov zdravljenja - ločeno ugotavljanje uspeha po temelju in višini - pravdni stroški stranskega intervenienta
Stranski intervenent je upravičen do povračila pravdnih stroškov po načelu uspeha enako kot stranka, ki se ji je v postopku pridružil. Je pa sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je izvedlo pobot njegovih stroškov s stroški tožnice, saj ZPP ne daje podlage za ugotovitev, da bi bil stranski intervenient zavezan za poplačilo pravdnih stroškov.
Toženec je po prometni nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi oškodovancu posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, zato je izgubil svoje pravice iz zavarovanja.
Odlok o pogrebni in pokopališki dejavnosti (2008) člen 34, 34/1, 34/1-4, 34/1-5. ZPP člen 285, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - najem grobnega mesta - plačilo najemnine - prenehanje najemne pogodbe - materialno procesno vodstvo
Tožnica je predložila podpisano najemno pogodbo, zato je bilo na toženki dokazno breme, da pogodbe ni sklenila in podpisala, kar pa ji ni uspelo dokazati.
Napotovanje stranke na vložitev tožbenih zahtevkov (npr. na razveljavitev pogodbe) presega materialno procesno vodstvo, saj je sodišče dolžno le v okviru postavljenega zahtevka opozoriti na morebitno pomanjkljivo navajanje dejstev in dokazov, kar pa je v tem sporu storilo s pisnim pozivom stranki na predložitev vlog.
Napačno je stališče tožene stranke, da so v 34. členu Odloka o pogrebni in pokopališki dejavnosti določeni pogoji za avtomatično prenehanje pogodbe. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedeni pogoji ne narekujejo avtomatičnega prenehanja najemne pogodbe, temveč predstavljajo možnosti, zaradi katerih ob njihovem ustreznem uveljavljanju lahko pride do prenehanja pogodbe.