ZVEtL-1 člen 17, 17/3, 17/3-3, 18, 24, 32, 35, 35/1. ZLNDL člen 5, 5/3.
vzpostavitev etažne lastnine - predlog za vzpostavitev etažne lastnine - nedokončana etažna lastnina - posamezni del stavbe - pridobitelj posameznega dela stavbe - zemljiškoknjižni lastnik - dokazna pravila - ugotovitev lastninske pravice - pravni temelj pridobitve lastninske pravice - pravica uporabe - nižji dokazni standard - izkaz verjetnosti - načelo ekonomičnosti - formalna in materialna pravnomočnost
ZVEtL-1 pridobiteljem posameznih delov stavbe olajšuje ugotovitev in vknjižbo lastninske pravice, saj določa milejše pogoje, kot jih predpisuje ZZK-1. Če so v ZVEtL-1 zahtevani pogoji izkazani, sodišče v odločbi o vzpostavitvi etažne lastnine za lastnika posameznega dela določi pridobitelja. Če pa zahtevanih predpostavk ne izkaže nihče, ugotovi lastninsko pravico zemljiškoknjižnega lastnika.
Sodišče v postopku vzpostavitve etažne lastnine, v katerem je poudarjeno načelo ekonomičnosti v smislu čim hitrejše in čim celovitejše ureditve stanja stavbe kot celote in razmerij v njej, odloča na podlagi domnev, ki jih določa ZVEtL-1, in dokaznih pravil z nižjim dokaznim standardom - izkaz verjetnosti (18. in 24. člen ZVEtL-1).
obvezno zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam - vzročna zveza - pravila o adekvatni vzročnosti - izgubljen dobiček - predvidljiva škoda
Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka z naslova zavarovanja lastnika vozila za odgovornost za škodo povzročeno tretjim mora tožeča stranka kot tretji poleg ostalih elementov odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda) izkazati tudi neposredno pravno relevantno vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Pri tem so pravno odločilni vzroki za nastalo škodo tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice, ne pa vsak naravni vzrok, brez katerega posledica ne bi nastala. Z vidika t.i. adekvatne vzročnosti tako povzročitelj škodnega dogodka odgovarja le za tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari. Te pričakovanosti oz. objektivne predvidljivosti posledic škodnega ravnanja pa ni enačiti s pričakovanostjo izgubljenega dobička, kot ene od pravno priznanih škod, kot jo opredeljuje določba 252. člena BGB (oziroma enako tudi določba 168. člena OZ). Pričakovanost se v citiranih določbah nanaša na sam dobiček, ki bi ga oškodovanec utemeljeno lahko pričakoval in na njegov obseg, ne pa na pričakovanost oziroma predvidljivost škodnih posledic, kot odločilnega elementa pri vprašanju obstoja pravno relevante vzročne zveze.
naročniška pogodba - neplačilo računov - pogodbena obveznost - dolžnost izpolnitve pogodbene obveznosti - izpolnitev obveznosti v roku - nastop zamude - zakonske zamudne obresti
Tožnik je izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti, ne pa tudi toženka, čeprav se je zavezala, da bo pravočasno plačala za opravljene elektronske komunikacijske storitve mobilne telefonije in druge storitve, da bo plačala izdane račune in da bo določeno naročniško razmerje trajalo najmanj 24 mesecev, sicer bo vrnila vrednost prejete ugodnosti, zato je vtoževane račune dolžna plačati.
nepremoženjska škoda - denarna odškodnina - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice poškodb
Sodišče prve stopnje, je ugotovilo, da tožnik zaradi poškodbe ključnice nima večjih posledic, da zmore vse svoje običajne obremenitve brez omejitev, je pa kljub temu ugotovilo še vedno možno prisotnost nelagodnega občutka pri večjih obremenitvah, čeprav posebne oviranosti pri gibanju ni. Tudi glede posledic poškodovanega gležnja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zaradi te poškodbe ni več nobenih ovir za normalne življenjske aktivnosti, je pa tudi tu še vedno prisotna možnost manjših težav pri zelo naporni in dolgotrajni hoji po naravnem terenu, čeprav je sicer funkcija skočnih sklepov v celoti ohranjena, kljub manjši motnji gibljivosti desno. Glede na to, da sodišče še ugotovilo, da tožnik zelo verjetno pred poškodbo ni imel nobenih težav s sedaj poškodovanimi predeli, poleg tega je še ugotovilo, da je bil tožnik pred poškodbo aktiven športnik, sedaj pa je športne aktivnosti (predvsem kolesarjenje) v posledici škodnega dogodka opustil, kar priča o tem, da ne gre zgolj za minimalno, neznatno oziroma zanemarljivo omejitev tovrstnih življenjskih aktivnosti, tožnik sodišču prve stopnje povsem utemeljeno očita, da je z zaključkom, da pri tožniku ni trajnega prikrajšanja, da se zaradi ″manjših″ neugodnosti, ki jih tožnik lahko čuti in jih je objektivno mogoče šteti kot posledice poškodbe, njegove življenjske aktivnosti niso zmanjšale v primerjavi s stanjem pred poškodbo in zato ne povzročajo duševnega trpljenja tožnika, zmotno uporabilo materialno pravo, t.j. 179. in 182. člen OZ.
V obeh pogodbah sta stranki v točki 10. (v okviru pogodbene svobode) dogovorili posledice za primer kršitve pogodbe s strani kreditojemalca, šlo je torej za dogovor o načinu vračanja opravljenih izpolnitev (namesto obročnega odplačevanja, celotna preostala obveznost kreditojemalca zapade takoj). Materialno pravo zato predstavlja pogodbeni dogovor in ne določba 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katero se tožena stranka sklicuje.
spor za izpraznitev in izročitev nepremičnine - pridobitev lastninske pravice v stečajnem postopku - originarna pridobitev lastninske pravice - izločitvena pravica - prijava izločitvene pravice - prerekanje izločitvene pravice - tožba na ugotovitev obstoja izločitvene pravice - pretvorba nedenarne terjatve v denarno terjatev - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - prenos lastninske pravice na nepremičnini - zavezovalni in razpolagalni posel - overitev podpisa na kupoprodajni pogodbi
Odločba sodišča, s katero se v stečaju izroči nepremičnina kupcu, predstavlja izviren način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (342. člen ZFPPIPP in 2. točka drugega odstavka 374. člena ZFPPIPP). Izvenknjižna pravica dejanskega lastnika nepremičnine s tem preneha. B. C. je sicer prijavil izločitveno pravico na stanovanju, po prerekanju te pravice s strani stečajnega upravitelja pa ni vložil tožbe zaradi ugotovitve obstoja njegove prerekane izločitvene pravice. Tudi zaradi tega je njegova morebitna izločitvena (lastninska) pravica prenehala, enako velja za drugo toženko, ki svoje lastninske pravice v stečajnem postopku sploh ni uveljavljala. Že iz tega razloga ne morejo biti utemeljeni ugovori tožene stranke o pridobitvi lastninske pravice na pravno poslovni način ali s priposestovanjem.
odsotnost z dela - diskriminacija - neenakopravno obravnavanje - nega otroka
Ker je tožnik v tožbi uveljavljal, da je bil v obravnavanem primeru neenakopravno obravnavan, je sodišče prve stopnje skladno s 14. členom Ustave Republike Slovenije in 6. členom ZDR-1 ugotovilo, da je tožena stranka dvema njegovima delavkama, ki sta podali prošnji za odobritev izrednega dopusta po 41. členu ZDDO, na podlagi zdravniških potrdil oziroma priporočil, v katerih ni bilo točnih datumov terapevtskih obravnav, kar je tožena stranka od tožnika zahtevala, odobrila izredna dopusta. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna skladno s 14. členom Ustave RS in drugim odstavkom 6. člena ZDR-1 vse zaposlene obravnavati enako.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - okrajno sodišče - javni sklad
Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka javni sklad, ki ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost) ni javnega sklada. V konkretnem primeru tudi ne gre za to, da bi tožena stranka lahko v pravdi nastopala na podlagi posebnega zakona.
ZDR-1 člen 33, 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 238.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost z dela - naklep - huda malomarnost
Ker tožnica svoje odsotnosti ni javila, bi morala priti na delo, ne glede na to, ali je bila na urniku dela ali ne. Takšno ravnanje se pričakuje od povprečnega delavca, v tožničinem primeru receptorja, glede na to, da tožnica ni izpolnila teh pričakovanj, je ravnala hudo malomarno.
Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožnici očitala naklepno ravnanje, ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če sodišče ugotovi, da tožničino ravnanje ustreza zgolj krivdni obliki hude malomarnosti. Zato se neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka tožnici hude malomarnosti ni očitala in da je sodišče presodilo mimo njene trditvene podlage.
Ker je obveznost iz obveznic prenehala, toženki ni mogoče očitati, da je ni izpolnila (da bi bila obveznost lahko kršena, mora sploh obstajati). Neizpolnitev neobstoječe obveznosti pa tudi ne more imeti odškodninskih posledic.
ZDR-1 člen 13, 127, 129.. OZ člen 82.. Kolektivna pogodba elektrogospodarstva Slovenije (1996) člen 66.
dodatek za delovno dobo
Zakon o delovnih razmerjih v 127. členu določa, da delavcu pripada osnovna plača, delovna uspešnost in dodatki, pri čemer 129. člen ZDR-1 ureja dodatek za delovno dobo in določa, da se višina dodatka za delovno dobo določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Kolektivna pogodba elektrogospodarstva Slovenije določa dodatek za delovno dobo v 66. členu, in določa, da delavcu pripada za vsako izpolnjeno leto delovne dobe v elektrogospodarstvu dodatek v višini 0,5 % od osnovne plače. Delavci, ki so zaposleni pri delodajalcu od uveljavitve te kolektivne pogodbe, pa ohranijo dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto skupne delovne dobe, dokler so zaposleni pri tem delodajalcu. Glede na ureditev v ZDR-1 je strankam kolektivne pogodbe prepuščeno, da samostojno uredijo višino dodatka za delovno dobo, torej dolžino in način upoštevanja delovne dobe kot tudi odmerni odstotek. Z uveljavitvijo Aneksa št. 3 k PKP z dne 28. 12. 2017 je bil bil črtan predhodni 108. člen PKP, torej je tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno prenehala obračunavati dodatek za tiste delavke, ki so izpolnile več kot 25 let delovne dobe v višini 0,25 % za vsako leto delovne dobe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO
VSL00033182
ZZUSUDJZ člen 1. ZDZdr člen 33, 33/1, 39, 39/1, 47, 47/3, 53, 62, 64, 64/3. ZS člen 83, 83a, 83a/1.
pridržanje na oddelku pod posebnim nadzorom - zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - demenca - zaslišanje preko videokonference - nujna zadeva - tehtanje pravic v koliziji - odsotnost stika med odvetnikom in stranko - omejitev pravice pridržane osebe do prisotnosti pri izvajanju dokazov
Sodišče prve stopnje je z udeležencem vzpostavilo stik in ga zaslišalo prek videokonference. Na ta način je pogovor z njim opravila tudi izvedenka. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje na naroku in v izpodbijanem sklepu, ima takšno ravnanje podlago v Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega ostavka 83.a člena ZS in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ. V tej odredbi je med drugim določeno, da se naroki, seje in zaslišanja v nujnih zadevah izvedejo prek videokonference. Med take nujne zadeve, ob upoštevanju prvega odstavka 33. člena ZDZdr, 83. člena ZS ter zgoraj citirane Odredbe, sodi tudi konkretna zadeva.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - zagovor
S tem, ko je tožena stranka tožničino poskusno delo ocenila kot neuspešno, je izrazila predvsem to, da tožnica ne ustreza njenim pričakovanjem. To, da je tožnica pred zaposlitvijo pri toženi stranki že več let opravljala istovrstno delo medicinske sestre v zobni ambulanti pri drugih delodajalcih, ne izključuje možnosti, da njeno delo za določenega delodajalca (oziroma natančneje - za določeno zobozdravnico, s katero naj bi tožnica sodelovala tudi v prihodnje) ni ustrezno. Četudi je po eni strani razumljivo, da tožnica z dolgoletnimi izkušnjami vsebino odpovedi dojema kot očitek nesposobnosti ali kršitve delovnih obveznosti, pa navedeno ni bistvo redne odpovedi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (ne gre za odpoved iz krivdnega razloga ali nesposobnosti).
odškodninski spor zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - kršitev ustavne pravice do sojenja v razumnem roku - prekinitev postopka - razlogi za prekinitev postopka - odprava protiustavnosti - čas trajanja - trajanje sodnega postopka - nadaljevanje postopka
Skladno s prvim odstavkom 207. člena ZPP ima prekinitev postopka za posledico, da prenehajo teči vsi roki, določeni za pravdna dejanja, zato pretečenega časa po prekinitvi postopka ni mogoče upoštevati kot relevantno trajanje postopka niti v konkretnem primeru, saj pogoji za nadaljevanje postopka še niso izpolnjeni. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o skoraj 5-letnem sojenju. Postopek je trajal do prekinitve eno leto in deset mesecev. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da v tem obdobju še ni prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Čas enega leta in deset mesecev od vložitve tožbe do prekinitve postopka, v katerem še ni prišlo do razpisa naroka, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne odstopa od povprečnega časovnega postopanja v običajnih pravdnih zadevah na slovenskih sodiščih.
izločitvena pravica - družbena lastnina - družbena lastnina s pravico uporabe - priposestvovanje nepremičnin v družbeni lastnini - lastninjenje nepremičnin v družbeni lastnini
Ni mogoče enačiti pravice uporabe kot inštituta, ki ga je treba pojasniti v smislu tedanjih družbeno lastninskih razmerij in dejanske posesti nepremičnine. Zato ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo biti odločilno, da je bila na presečni dan 25. 7. 1997, tožeča stranka upravičena in dejanska resnična imetnica pravice uporabe družbene lastnine.
Pravdni stranki sta bili v obligacijskem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o vodenju računa. Z njo se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki omogočala razpolaganje z denarnimi sredstvi na računu ter da bo sredstva na računu zmanjšala le na podlagi naloga tožeče stranke ali v zakonsko predvidenih primerih. Ker je tožena stranka zmanjšala denarna sredstva na računu tožene stranke brez naloga tožene stranke (na podlagi menice, na kateri je bil podpis zakonitega zastopnika tožene stranke ponarejen), takšno ravnanje predstavlja kršitev obveznosti tožene stranke po sklenjeni pogodbi o vodenju računa in ima lahko za posledico poslovno odškodninsko odgovornost tožene stranke.
Listina, ki je bila toženi stranki predložena na unovčenje vsebuje vse zakonsko določene sestavine menice. Zato jo je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba obravnavati kot menico. Dejstvo, da je bilo naknadno ugotovljeno, da je podpis na menici ponarejen, namreč v ničemer ne vpliva na opredelitev listine.
Od banke ni mogoče zahtevati in niti ni mogoče življenjsko realno pričakovati, da bo implementirala takšne mehanizme, ki bi preprečili vse zlorabe.
Banka nima pravice in niti dolžnosti meničnega dolžnika (imetnika računa) obveščati o menicah, ki jih je prejela na unovčenje in od njega zahtevati kakršnokoli dodatno odobritev izplačila. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z veljavnimi predpisi in namenom same menice. Zato toženi stranki zaradi opustitve obvestila tožeče stranke o menicah prejetih na unovčenje ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Prav tako toženi stranki iz istih razlogov po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče naložiti splošne dolžnosti preverjanja pristnosti podpisa izdajatelja menice pri izdajatelju menice.
Ker je v tem primeru šlo za dober ponaredek podpisa, katerega po navedbi izvedenca B. B. v izvedeniškem mnenju z dne 4. 1. 2019, oseba brez strokovnega grafološkega znanja ne more odkriti, zaposlenim pri toženi stranki ni mogoče očitati, da pri preveritvi pristnosti podpisa niso ravnali tako, kot je bilo v danih okoliščinah treba. Prav tako pa banki po že zavzetem stališču sodne prakse v smislu potrebne strokovnosti ni mogoče naprtiti zahteve po strokovni grafološki usposobljenosti delavcev pri pripoznavi pristnosti podpisov.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00033169
ZNP-1 člen 100, 106. DZ člen 159.
postopek zavarovanja - nepravdni postopek - namestitev otroka v zavod - odločanje o stikih z otrokom - največja otrokova korist - otrokova želja - spremenjene okoliščine - tehtanje okoliščin - ukrepi za varstvo koristi otroka
Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev v postopku zavarovanja, upoštevaje tudi celotno dokumentacijo, ki je v spisu, nima pomislekov v odločitev, da je trenutno v največjo otrokovo korist, da do nadaljnjega ostaja nameščen v zavodu.
Vsaka sprememba, ki se zgodi v času trajanja sodnega postopka, še ni razlog za spremembo predhodnih sodnih odločitev.
Pritožnica očitno ne ločuje med otrokovo željo in otrokovo koristjo. Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Pri zapolnjevanju pojma otrokova korist namreč sodišče ne more upoštevati zgolj otrokovih želja in pričakovanj. Še več, če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči celo drugače, kot si želi otrok. Otrokova želja je torej le eden od kriterijev pri tehtanju njegove koristi. Pomembna je skupna ocena otrokove koristi in višje sodišče ne dvomi v presojo otrokove največje koristi, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje.
Po 100. členu ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Te je mogoče izdati tudi znotraj postopka za ukrep trajnejšega značaja bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti (primerjaj drugi stavek drugega odstavka 106. člena ZNP-1).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00040561
ZKP člen 277, 277/1, 277/1-4, 437, 437/1. KZ-1 člen 216, 216/1.
pritožba oškodovanca kot tožilca - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe - zavrženje obtožnega predloga - plačilo preživnine - prilastitveni namen - izvršilni postopek
V obravnavnem primeru se obdolžencema očita, da sta izvršbo zlorabila na način, da sta protipravno izterjala več, kot jima je oškodovanec kot tožilec bil dolžan plačati in si zmotno preplačilo dolga prilastila. Dodaten zakonski znak v primeru te izvršitvene oblike je to, da si storilec tako prejeto preplačilo prilasti. Za izvršitev te oblike kaznivega dejanja zato ne zadostuje, da storilec prejme nekaj, kar mu ne pripada, temveč, da ima namen, da si zmotno preplačilo trajno prilasti. Tak prilastitveni namen predpostavlja, da se storilec zaveda, da je od drugega prejel premoženjsko korist, ki mu ne pripada (subjektivni element), kakor tudi, da je premoženjska korist taka, da jo je mogoče vrniti.
Iz 4. člena ZDR-1 izhaja definicija delovnega razmerja in sicer je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorstvom delodajalca. Ker je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik ni bil vključen v organizirani delovni proces pri toženi stranki, da dela pri toženi stranki ni opravljal nepretrgano in pod nadzorom tožene stranke, prav tako pa tudi ni izvrševal dogovorjenih in predpisanih obveznosti, niso bili izpolnjeni vsi elementi delovnega razmerja, zato je utemeljeno v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in posledično tudi zahtevke za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja ter reparacijski zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z delom.
ZZUSUDJZ člen 1. ZDZdr člen 33, 33/1, 39, 39/1, 47, 47/3, 62, 64, 64/3, 67, 67/3,71, 71/1. ZS člen 83, 83a, 83a/1. URS člen 17, 34, 35. ZPP člen 286b.
zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - omejitev pravice do prisotnosti pri izvajanju dokazov - pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve - zaslišanje preko videokonference - posebni ukrepi - COVID-19 - nujne zadeve - izvedba naroka - telesna celovitost - nedotakljivosti človekovega življenja - pravica do varnosti - mnenje izvedenca - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka - odločanje po stanju ob zaključku glavne obravnave - poseg v temeljne človekove pravice - odvisnost od drog - rok za odločanje o pritožbi
Na presojo, ali so bili v konkretnem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za pridržanje in je torej sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da se udeleženka zadrži na zdravljenju, ne more vplivati dejstvo, da je bila slednja že odpuščena, priporočeno pa ji je bilo ambulantno zdravljenje. Sodišče prve stopnje je namreč o pridržanju odločalo po stanju, ki ga je ugotovilo ob zaključku naroka, takšno stanje pa je ob pritožbenem preizkusu izpodbijane odločitve dolžno upoštevati tudi pritožbeno sodišče, ki s tem odloči tudi o zakonitosti in utemeljenosti sicer že izteklega zadržanja udeleženke.