DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00033169
ZNP-1 člen 100, 106. DZ člen 159.
postopek zavarovanja - nepravdni postopek - namestitev otroka v zavod - odločanje o stikih z otrokom - največja otrokova korist - otrokova želja - spremenjene okoliščine - tehtanje okoliščin - ukrepi za varstvo koristi otroka
Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev v postopku zavarovanja, upoštevaje tudi celotno dokumentacijo, ki je v spisu, nima pomislekov v odločitev, da je trenutno v največjo otrokovo korist, da do nadaljnjega ostaja nameščen v zavodu.
Vsaka sprememba, ki se zgodi v času trajanja sodnega postopka, še ni razlog za spremembo predhodnih sodnih odločitev.
Pritožnica očitno ne ločuje med otrokovo željo in otrokovo koristjo. Zahteva, da je treba v okviru otrokove koristi upoštevati otrokovo voljo, ne pomeni, da se je treba po otrokovi volji nujno ravnati. Pri zapolnjevanju pojma otrokova korist namreč sodišče ne more upoštevati zgolj otrokovih želja in pričakovanj. Še več, če ima sodišče tehtne razloge, lahko odloči celo drugače, kot si želi otrok. Otrokova želja je torej le eden od kriterijev pri tehtanju njegove koristi. Pomembna je skupna ocena otrokove koristi in višje sodišče ne dvomi v presojo otrokove največje koristi, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje.
Po 100. členu ZNP-1 se začasne odredbe za varstvo koristi otrok pod pogoji, ki jih določa DZ, izdajo po postopku, ki ga določa zakon, ki ureja zavarovanje. Te je mogoče izdati tudi znotraj postopka za ukrep trajnejšega značaja bodisi na predlog bodisi po uradni dolžnosti (primerjaj drugi stavek drugega odstavka 106. člena ZNP-1).
ZPP-UPB3 člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1.. ZGD-1-UPB3 člen 118, 118/2, 418.
prekinitev in nadaljevanje izvršilnega postopka - redna likvidacija družbe - prenehanje pravne osebe
Z izbrisom iz sodnega registra je prenehal le upnik kot pravna oseba, ne pa tudi (njegovo) premoženje, ki je ostalo po koncu rednega likvidacijskega postopka. Ker je v skladu s sprejetim sklepom z dne 17. 5. 2019 njegova prevzemnica edina družbenica, je torej ta (glede tega premoženja) pravna naslednica upnika že po samem zakonu. Pravno nasledstvo pa obsega vse terjatve, ki jih je imel upnik pred prenehanjem, torej tudi terjatev upnika do dolžnika, ki se izterjuje v predmetnem izvršilnem postopku.
skupno pripadajoče zemljišče - obseg pripadajočega zemljišča - javno dobro - skupna lastnina - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - pretekla raba zemljišča
Sodna izvedenka je ugotovila, da elaborat ne vsebuje konkretnih elementov določitve funkcionalnega zemljišča, niti ne pojasnitve pojma funkcionalno zemljišče spremljajočih javnih dejavnosti, kar so avtorji elaborata opredelili za potencialno grajeno javno dobro. Zato elaborat navedb nasprotne udeleženke o obstoju javnega dobra ne izkazuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - USTAVNO PRAVO
VSL00032783
URS člen 14, 22, 60. ZPP člen 154, 154/2, 214, 214/2, 313, 313/1, 313/2, 319, 319/1, 319/2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-5. ZASP člen 31, 81, 81/1, 105, 156, 156/3, 168. ZKUASP člen 12, 45, 45/3. OZ člen 193, 198, 346, 347, 349, 352, 364, 364/1, 364/2. Odvetniška tarifa (2015) člen 39, 39-1, 39-2.
avtorsko nadomestilo - kabelska retransmisija glasbenih del - neupravičena uporaba avtorskih del - neupravičena obogatitev - primerno nadomestilo - običajno plačilo - tarifa - pravna praznina - načelo enakega obravnavanja - pravnomočno razsojena stvar (res iudicata) - subjektivna in objektivna istovetnost zahtevkov - zastaranje terjatve - pretrganje zastaranja - delno plačilo dolga - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave - nepoštenost stranke - neprerekano dejstvo - pregled dokumentacije - sestanek s stranko
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih tožeče stranke s kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Enotna (enaka) obravnava vseh uporabnikov, upoštevajoč standard začasnosti (vtoževano obdobje v tem sporu je leto 2013), utemeljuje uporabo tarife, kot jo je določilo Vrhovno sodišče.
Obseg pravnomočnosti sodbe se lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka.
Regresni zahtevek lahko uveljavlja prevoznik, ki je plačal odškodnino od tistega drugega prevoznika, ki je odgovoren za izgubo ali škodo. Utemeljenost regresnega zahtevka je torej odvisna od tega, ali je za nastanek škode pri prevozu odgovorna tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je, in pritožba to odločitev izpodbija brez uspeha.
Tožena stranka je uveljavljala in tudi prejela nadomestilo za tretjemu povzročeno škodo od zavarovalnice. Regresni zahtevek tožeče stranke je potem v največji meri pripoznala. Uveljavljanje zahtevka nasproti tretjemu in pripoznava sta zanesljiva indica, da je tožena stranka vedela, da je bil njen prevoz opravljen z napakami, in da torej odgovarja za posledice. K temu se lahko doda še ugotovitev, da je tožena stranka prostovoljno tudi sklenila pogodbo o pobotu s tožečo stranko, pri kateri se je delno pobotala terjatev tožeče stranke z nasprotno terjatvijo v višini 5.856,00 EUR. Tega toženi stranki ne bi bilo treba storiti, pa je vendarle tako ravnala prostovoljno. Ker pa je storila, je to nadaljnji indic, da je bila odgovorna za škodo.
Tožeča stranka je nosila trditveno in dokazno breme glede vseh znakov dejanskega stanu neupravičene obogatitve. Izjema je veljala le glede negativnega dejstva, namreč da naročila za vrnitev blaga v Slovenijo in za skladiščenje sama ni dala. Glede tega je nosila le trditveno breme, ne pa tudi dokaznega. Negativnih dejstev namreč stranka, ki jih zatrjuje, navadno ne more dokazati. Tožena stranka je nosila trditveno in dokazno breme glede svojega ugovora, da je tožeča stranka takšno naročilo dala. Svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.
oškodovančev prispevek k nastanku škode - potrebna skrbnost delavca - poškodba na delujočem stroju
Tožnica, ki je opravljala dela na navijalnem stroju in ki je zatikanje papirja odpravila tako, da je posegla v delujoči stroj, je prispevala k nastanku škodnega dogodka.
spor o pristojnosti - krajevna in stvarna pristojnost - okrajno sodišče - javni sklad
Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka javni sklad, ki ni oseba iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP. Med izrecno naštetimi pravnimi osebami (gospodarska družba, zavod, zadruga, država, samoupravna lokalna skupnost) ni javnega sklada. V konkretnem primeru tudi ne gre za to, da bi tožena stranka lahko v pravdi nastopala na podlagi posebnega zakona.
ZDR-1 člen 33, 36, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 238.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - odsotnost z dela - naklep - huda malomarnost
Ker tožnica svoje odsotnosti ni javila, bi morala priti na delo, ne glede na to, ali je bila na urniku dela ali ne. Takšno ravnanje se pričakuje od povprečnega delavca, v tožničinem primeru receptorja, glede na to, da tožnica ni izpolnila teh pričakovanj, je ravnala hudo malomarno.
Zgolj dejstvo, da je tožena stranka tožnici očitala naklepno ravnanje, ne izključuje obstoja odpovednega razloga, če sodišče ugotovi, da tožničino ravnanje ustreza zgolj krivdni obliki hude malomarnosti. Zato se neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožena stranka tožnici hude malomarnosti ni očitala in da je sodišče presodilo mimo njene trditvene podlage.
naročniška pogodba - neplačilo računov - pogodbena obveznost - dolžnost izpolnitve pogodbene obveznosti - izpolnitev obveznosti v roku - nastop zamude - zakonske zamudne obresti
Tožnik je izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti, ne pa tudi toženka, čeprav se je zavezala, da bo pravočasno plačala za opravljene elektronske komunikacijske storitve mobilne telefonije in druge storitve, da bo plačala izdane račune in da bo določeno naročniško razmerje trajalo najmanj 24 mesecev, sicer bo vrnila vrednost prejete ugodnosti, zato je vtoževane račune dolžna plačati.
vračilo izplačanih sredstev - voznik tovornega vozila - neupravičena obogatitev
Toženec je akontacije, katerih vrnitev zahteva tožeča stranka po pravilih neupravičene obogatitve, porabil za potrebe dela in z vedenjem tožeče stranke. Toženec je s strani tožeče stranke prejel toliko akontacije, kot je je tudi porabil. Ni šlo za obogatitev oziroma prikrajšanje.
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00033743
ZIZ člen 272, 272/1, 272/1-2. ZZK-1 člen 98, 98/1. ZZZDR člen 51.
začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - izvršljivost začasne odredbe - namen zavarovanja z začasno odredbo - ustrezno sredstvo zavarovanja - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - prepoved odtujitve in obremenitve avtomobila - lastninska pravica ni vpisana na dolžnika - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - vknjižba lastninske pravice na nepremičnini na dolžnika - zemljiškoknjižni lastnik - skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - zastavni dolžnik - asignacijska pogodba - publicitetni učinek - dokazni standard verjetnosti
Vknjižba lastninske pravice v korist dolžnika ni nujno pogoj za izdajo začasne odredbe, kadar upnik hkrati ne zahteva tudi vpisa zaznambe prepovedi odtujitve ali obremenitve v zemljiško knjigo. Začasna odredba, kadar dolžnik ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, ni neizvršljiva. S sodno prepovedjo razpolaganja z nepremičnino, ki zaradi nevpisane prepovedi v zemljiško knjigo sicer ne bi imela publicitetnega učinka proti tretjim, bo prav tako dosežen namen zavarovanja, saj prepoved kljub nevpisani zaznambi učinkuje proti dolžniku.
obnova postopka - pritožba zoper sklep - sklep sprejet na naroku - pisni odpravek sklepa - obrazloženost sklepa
Iz zapisnika je mogoče razbrati le, da sta sodbi tako prvostopenjskega, kot drugostopenjskega sodišča temeljili na dokončnih upravnih odločbah. Drugih ugotovitev o izpolnjenosti pogojev iz 9. točke 394. člena ZPP (npr. o razveljavitvi relevantne odločbe) tam ni najti, sodišče prve stopnje pa te svoje odločitve tudi naknadno ni obrazložilo. Izpodbijani sklep torej o teh odločilnih dejstvih nima razlogov, zato je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
načelo formalnosti v zemljiškoknjižnem postopku - zaznamba sklepa o izvršbi in vknjižba hipoteke - odločanje o vpisu po uradni dolžnosti - vpis hipoteke na podlagi sklepa o izvršbi - utemeljenost predloga za vpis v zemljiško knjigo - zemljiškoknjižni postopek
Pritožba pravilno opozarja, da je upnica predlagala izvršbo zgolj na 1/2 deležu dolžnice (nasprotne udeleženke) na predmetni nepremičnini, v skladu s tem predlogom pa je izvršilno sodišče tudi dovolilo izvršbo.
V sklepu o izvršbi je res zapisalo, da se izvršba dovoli do deleža, vknjiženega v zemljiški knjigi, vendar pritožnica upravičeno opozarja, da je ta opis nedoločen (pavšalen), zato ga je treba interpretirati skupaj s podanim predlogom za izvršbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00032520
OZ člen 131, 134, 134/1, 178.
odškodnina zaradi kršitve osebnostnih pravic - osebnostne pravice - pravica do časti in dobrega imena - poseg v zasebnost - preklic izjave - opravičilo - svoboda izražanja - neresnična dejstva - presoja žaljivosti - javni interes - davčna zatajitev - zastopanje po odvetniku - pristranskost sodišča
Pravica do časti in dobrega imena je tipična osebnostna pravica. Prekrši se med drugim z izjavo o neresničnih dejstvih, ki škodijo časti ali ugledu prizadetega. Kršitelj se v tem primeru ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, saj njen namen ni širjenje neresničnih vesti. Da bi tožnik uspel, bi moral torej dokazati, da so dejstva, ki jih je objavila toženka, neresnična, in da so taka, ki škodijo njegovemu dobremu imenu oz. časti. A tudi vsako navajanje neresničnih dejstev ni nedopustno žaljivo. Tako ni tudi v primeru, če je imel tisti, ki je podal neresnično izjavo, utemeljene razloge za to, da je verjel v njeno resničnost in ni imel žaljivega namena.
Ni šlo za poseg v tožnikovo zasebnost, saj plačilo davka, davčni dolg ali utaja davka niso zasebne zadeve, pač pa, kot pravilno ocenjuje že sodišče prve stopnje, ko gre za dolgove in domnevno utajo v takem obsegu, zadeve javnega interesa in pomena.
Vse, kar je bilo za tožnika sporno v vseh treh zapisih, se je po prepričljivih razlogih sodišča prve stopnje izkazalo za resnično oziroma je imelo podlago v zanesljivih virih in v nespornih objektivnih dejstvih.
sporno dejansko stanje - dokazna ocena - pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - meja preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti - izpovedba stranke - dokazna stiska - ugotovitev obstoja daril - vračunanje daril v nujni delež - ugotovitev obsega zapuščine - vrnitev denarja v zapuščino - dvig sredstev z računa zapustnika - prodaja delnic - vračilo posojila
Koncept objektivne in subjektivne ocene verodostojnosti vsakega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, je sodišče prve stopnje v sodbi prepričljivo vgradilo v argumente, s katerimi je ugotovilo dejansko stanje. Argumentacija sodišča prve stopnje je piramidna, ki na koncu prepriča, da tožnik ni dokazal, da je njegov brat prejel podarjeni denar od matere in da si je prilastil denar iz njenega bančnega račun.
Ocena dokazov sodišča prve stopnje le navidezno daje vtis prestroge ocene. Gledano skozi prizmo celotne dokazne ocene se izkaže, da je s to metodo sodišče prve stopnje uspelo prepričljivo in logično izkustveno pravilno ugotoviti (ne)obstoj odločilnih dejstev, še posebej zaradi dokazne stiske, v kateri so se znašle (vse) pravdne stranke, ker odločilnih dejstev ni bilo mogoče ugotoviti z zaslišanjem pok. M. L., pok. G. L. in pok. A. L.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00035222
ZIZ člen 29a, 270, 270/2. ZPP člen 109, 337, 337/1.
začasna odredba v pravdnem postopku - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - prepoved odtujitve in obremenitve premičnin - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - enostranska prodaja skupnega premoženja zakoncev - nedokazane trditve - razlogi o odločilnih dejstvih - pavšalne pritožbene navedbe - načelo neposrednosti - odločitev brez izvedbe naroka - ocena listinskih dokazov - odločanje po stanju stvari ob koncu glavne obravnave - nedovoljene pritožbene novote - žaljive trditve - denarno kaznovanje stranke za žalitev v vlogi
V okviru pogoja nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti izkazana subjektivna, konkretna nevarnost - torej, da dolžnik aktivno deluje v smeri odtujevanja ali skrivanja premoženja. Zgolj hipotetična možnost, da bi dolžnik odtujil ali poskril premoženje, ne zadošča.
Nosilni razlog sodišča za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe v predmetni zadevi je, da tožnica ni uspela konkretno izkazati, da tožnik razprodaja premoženje v takem obsegu, ki bi onemogočilo ali znatno otežilo potencialno izterjavo; da ni dokazala, da sploh prodaja kakšno nepremičnino, in da tudi to, da prodaja traktor in govedo, še ne dokazuje, da bo ostal brez premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo.
DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00033054
ZD člen 132, 142, 142/1, 143, 145. OZ člen 190. ZFPPIPP člen 414, 415. ZIZ člen 67, 67/1.
dolg zapustnika - odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove - osebna odgovornost dediča - omejitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja - hipotekarni upnik - načelo prior tempore potior iure - prednostni vrstni red poplačila - vrednost podedovanega premoženja - neupravičena pridobitev - izvršilni postopek - nasprotna izvršba - razlogi za nasprotno izvršbo - stečaj zapuščine
Po ZD je odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove osebna. To se kaže v tem, da upnik zahtevka za plačilo zapustnikovega dolga (praviloma) ne more uveljaviti proti zapuščini, ampak samo proti dediču, kot tudi v tem, da dedič (praviloma) odgovarja za obveznosti zapustnika z vsem svojim premoženjem (tudi z lastnim), in ne samo s podedovanim premoženjem. Vrsta premoženja, s katerim za zapustnikove obveznosti odgovarja dedič, tako ni omejena, omejena je le vrednost premoženja, do katere lahko odgovarja (glej prvi odstavek 142. člena ZD). Izjeme od teh pravil so v zakonodaji posebej določene.
Ob odločitvi, da sprejme zapuščino, katere edino vredno premoženje je predstavljalo stanovanje, ki je bilo s hipotekami obremenjeno do celotne vrednosti (za kar je tožnica po lastnih navedbah v tožbi vedela), bi tožnica morala računati s tem, da za dolgove zapustnika ne bo odgovarjala le s podedovanim premoženjem, temveč do višine vrednosti podedovanega premoženja (torej tudi s svojim siceršnjim premoženjem). Hipotekarni upnik, ki je prišel do (delnega) poplačila svoje terjatve v drugem izvršilnem postopku zoper tožnico (do česar je prišlo šele po popolnem poplačilu toženke v prvem izvršilnem postopku), in sicer s prodajo podedovanega (zastavljenega) stanovanja, je imel prednostno poplačilno pravico le iz tega premoženja, ne pa splošne prednostne pravice do poplačila (kot "prvi zapustnikov upnik"), kot očitno meni tožnica.
MEDNARODNO JAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VSL00033138
URS člen 2, 26, 50, 50/3. ZSPOZ člen 1.
vojna škoda - premoženjska vojna škoda - normativna protipravnost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - žrtev vojnega nasilja - povračilo škode - odškodninska odgovornost - mednarodno pravo - pravica do socialne varnosti - načelo pravne države
Skladno s splošnim načelom mednarodnega prava je storilec mednarodnega delikta agresije dolžan povrniti škodo, ki jo je povzročil napadeni državi in njenim subjektom (fizičnim in pravnim osebam), vendar pa lahko izpolnitev te reparacijske dolžnosti praviloma zahteva samo država. Vsa vojna škoda (ne glede na to, kdo je dejanski oškodovanec) šteje za škodo države.
Normativna protipravnost v konkretnem primeru ni podana, saj toženki mednarodno pravo ne nalaga sprejema predpisa, ki bi materialnopravno in procesno uredil povračilo premoženjske vojne škode, te obveznosti pa si toženka tudi ni naložila sama s svojim notranjim pravom – niti z Ustavo niti s sprejemom nobenega zakona. Suvereno in avtonomno se je toženka kot pravna naslednica države prejemnice reparacij odločila, da premoženjske vojne škode oškodovancem ne bo povrnila (s čimer je oškodovancem odrekla pravico do povrnitve te vrste škode). Zaradi te odločitve pa toženka tudi ni bila dolžna zakonsko urediti pogojev in postopka za uveljavljanje pravice do vojne odškodnine za navedeno vrsto škode.
Ustavno sodišče je zavzelo jasno stališče, da vprašanje plačila odškodnine za materialno škodo, prizadejano med drugo svetovno vojno, ne predstavlja področja, katerega ureditev bi Ustava izrecno terjala.